Najdi forum

Splash Forum Arhiv Knjižni molji in pravopis Za pisateljice in pisatelje

Za pisateljice in pisatelje

Živjo!
Nisem zdaj ne vem kakšen konec od pisateljice, izdala sem eno knjigo, a v duši in srcu še vedno pišem… priznavam pa, da ob službi in otrocih težko najdem čas in motivacijo… Sploh pa energijo, ko sem zvečer že čisto zmatrana. Zanima me, pisateljice in pisatelji, sploh tisti, ki hodite na delo in imate tudi doma otroke, kdaj pišete, kaj vas priganja k delu, kako se organizirate…. Morda v slovenščini obstaja kakšen forum samo za pisce? Recimo, kamor bi lahko postavila tudi vprašanje, kako si odgovorite na vprašanje: Zakaj pisati? ko vas čaka kup nepomite posode, otroci komajda zaspijo, stanovanje je v razsulu, zapostavljen/a soprog/a grozi z ločitvijo… No, če je prehudo za tale forum, se opravičujem. Morda mi pa kdo vendar napiše kaj pametnega, ali me usmeri na kakšen forum, kjer se da tudi kaj o tem povedati, si dajati malo motivacije in tako… Hvala

Ojla!

Težko bi ti odgovorila, kaj me žene – to še najlaže opišem kot nekaj prirojenega, pač impulz, ki ene žene po svetu, druge sili, da stalno kupčujejo, tretje spet vabi v igre na srečo ipd. Pisanje oz. ustvarjanje je nepogrešljiv del mojega življenja, nekaj, brez česar ne morem biti srečna, zato temu brez kakih večjih težav podredim kaj drugega. Zadoščajo mi majhne doze – kako uro na dan, včasih tudi po več dni nič, toliko, da se vzdržuje neka kontinuiteta. Ob družini in službi imam ogromno srečo, da so mi omogočili delo na domu, tako da mi ostane dovolj časa. Prej pa sem krpala konce tako kot ti – po službi, gospodinjstvu ipd. še za par uric za računalnik, če so mi oči sploh še služile.

Kaj naj v bistvu rečem? Gre za stvar prioritete! Čeprav trenutno morda kaže slabo, ne obupaj – poglej recimo Eriko Vouk, ki po rojstvu otroka skoraj dvajset let ni napisala ničesar, potem pa se je vrnila v velikem stilu in dobila cel kup nagrad. Talent ne izgine, lahko le zori. Ne daj se, držim pesti!

Draga Oja,
čeprav sem se na tale forum vrnila po kakih dveh letih (!!!), se te spominjam… Tako, se ti res lepo zahvaljujem za spodbudne besede. Če se ti da o tem še kakšno reči, bom zelo vesela… Škoda, res, da ni kje kakšnega predala za takšne “reveže”, ki sem jaz, bolj s periferije, ko nimam okrog sebe ravno take “ljudi”, da bi me stalno opominjali, kako je pomembno tudi napisati, ne le razmišljati… da je pomembno izraziti …
Ampak po drugi strani pa kmalu ugotoviš, da ti internet “ukrade” preveč dragocenega časa, ki bi ga sicer lahko namenil pisanju… Hvala, ker si se oglasila. Bom vesela, če se boš še kaj.

Hello,

da se javim še jaz. Tudi jaz sem še bolj pisateljica začetnica in res ne vem, ali je zaradi tega še težje kot bi bilo sicer. Ne samo, da se res ubadaš s službo, družino, pospravljenjem in še tisoč stvarmi, ki sodijo zraven, ukvarjati se moraš še z založbami, s tem, ali bodo sploh kje izdali… Ni lahek posel res ne, sploh glede na plačilo. No, vsaj pri meni je tako.
Torej, kljub vsemu zgoraj napisanemu je to pač v meni in ne verjamem, da bom kdajkoli lahko nehala s tem. Je pač nekaj več in to ti daje tisti občutek, da vsaj veš, za kaj na tem svetu sploh si.

Veliko ustvarjalnosti in brez črnih misli, prosim!

Sem bila kar žalostna, ko se tako dolgo nihče razen Oje ni oglasil… Pa tudi zdaj ni glih navala, sem pa le vesela, Anejka, da si tudi ti nekaj napisala. Sem menda v taki fazi, da bi rabila malo spodbude in s kom o tem počvekala… Jaz pa čisto sama.
No, to da se s pač rodiš s tem hrepenenjem po pisanju, je res neizpodbitno dejstvo, ki je večkrat naporno prav zaradi tega, ker se moraš boriti za vsakdanji kruhek. Jaz sem si nekako rekla, da v času, ko imam še tako majhni punčki, malo zabremzam, pa bom nadoknadila pozneje… Zgodilo pa se je, da postajam nezadovoljna, živčna, skratka… Ko bi šli drugi radi ven žurati (pa ne rečem, da ne bi šla jaz tudi, he), no, bi pa raje imela dve, tri ure zase v miru z računalnikom, slovarjem in svojimi zapiski, ki so že prav kaotični in eni že tudi čisto premočeni, ker so mi sinoči popadali v vodo, ko sem v banji poskušala nekaj pisati (na roko). Mislim…
Pa še to je, da karkoli zdaj po tolikem času (dveh letih!!!) napišem, se mi zdi naravnost zanič. Bom pač morala skozi to “zanič” fazo, da se olušči skorjica nedela… tako nekako si razlagam.

Čeprav v tem “čveku” ni ravno velike gužve, sem ga tudi jaz zelo vesela, ker sem se v njem tudi jaz našla…Me že vemo, o čem se govori, kajne?
Vse vaše misli so tudi moje misli!
Tudi jaz nisem ravno pisateljica. Tudi jaz sem izdala pred leti eno “knjigico”, zapiskov pa imam za dve tako težki škatli, da ju niti dvigniti ne morem. Če gledam na to s pametjo, bi jih najraje zažgala ali pa vrgla med star papir. Če gledam na to s srcem, je pa druga pesem.
Zanima me, če ste ve vse “pisateljsko” izobražene-slavistke, umetnostne zgodovinarke itn. Ali pa ste nemara prebrale vso našo in svetovno literaturo, da vam daje vso to širino, ki je pri pisanju potrebna. Jaz namreč nisem niti eno niti drugo. Samo rada pišem in to mi ne da miru. Vendar si zares pisati niti ne upam, ker mi stalno roji po glavi:”Pa kaj bom jaz tukaj čivkala, ko pa drugi to znajo boljše…”
In, draga Brisača, povsem te razumem. Tudi jaz zvečer “padem dol”, ampak verjemi mi, da želja po pisanju, ki jo očitno imaš, ne mine nikoli. Niti po dvajsetih letih.

Hello, ponovno!
Najprej Brisača, ne ukvarjaj se toliko s tem, kaj narediš oz. česa ne. Če pač i pospravljeno, pa ni. Če bi šla raje ven, pojdi. Naj ti pisanje ne postane obveza, ker je potem vse bv. Kar pa se otrok tiče, ko so starejši, se jim da krasno dopovedati, kaj počneš, poleg tega je za njih zelo zanimivo, da vidijo, da njihova mama nekaj počne tudi zase in ne le, da igra gospodinjo ves čas, ko je doma. Malo nereda sem in tja, nobenemu ne škodi. Življenje ne boš merila po tem, kolikokrat si pomila po tleh, temveč po tem, kaj si storila zase, za otroke, za moža, prijatelje…

Lori, jaz osebno nisem izobraženka. Imam le srednjo šolo in morda željo, da bi kdaj končala faks. Ni res, da nekdo piše bolje, ali da se nekdo na to bolj spozna. Vsak ima svoj stil, ki je edinstven, vprašanje pa je, ali ustreza večji množici ljudi ali morda le kritikom ali pa le tebi. To zadnje je najbolj pomembno, ker pomeni, da stojiš sama sebi ob strani in ne samo drugim.

Lepo se imejte!

Pozdravljene!

Tudi jaz spadam med vas. Se pa strinjam, da je užitek kaj napisati, problem je, ko je treba to na “svetlo dati”.

Nisem slavistka, pišem že nekaj časa, izdala nisem še nič ( ” nimam dovolj jajc – beri korajže”). Sem pa sedaj sveža upokojenka in urejam vso tisto mojo pisarijo iz preteklih let – pa veste, tudi to je velikanski užitek.

Brisača, Oja, Anejka, Lori – zelo sem vas vesela! A ima katera kakšen pameten predlog, kako bi se organizirale in še kakšno skupaj rekle?
Glede moje pisarije je še toliko neizrečenega in še toliko bi rada vprašala in se na to temo naklepetala.

Ni važno ali za dušo ali za druge – pisale bomo še naprej, kajne?

Drage ustvarjalke,
kako lepo, da se nas je že nekaj nabralo. Tudi jaz bi bila vesela, ko bi si v kakšnem kotičku, forumu lahko “pomagale” z navdihi, s spodbudo, ali pač samo s tem, da smo in vemo druga za drugo, pa nas morda to “drži pokonci”, kadar nam zmanjka lastne motivacije. Seveda velja to tudi za moške pisce, ampak se še ni nihče oglasil.
MarinkaM, morda bi odpirale svojo temo pod tem forumom, dokler nas administrator ne bi kam nagnal, hehe…

Anejka, s tabo se seveda strinjam, namreč glede pospravljanja in teh gospodinjskih stvari. Je pa res, da pač morajo biti narejene, ker imam še res majhna otroka (3 leta in pol ter 15 mesecev), tako da me še zelo potrebujeta. Pa včasih me piči, da kaj narišem, zelo rada tudi pečem sladice, pa celo kuham rada. Se mi zdi, da uživam tudi v gospodinjstvu, na nek način… Hecno? Morda niti ne… z vsem naštetim se mi zdi, da zadostim svoji potrebi po ustvarjalnosti mimogrede… medtem pa besede pikirajo name in hočejo biti “spesnjene” v stavke…

Lori, glede moje izobrazbe: srednja, delala kot novinarka, še vedno sem nekako na delovnem mestu tekstopistke, medijske oblikovalke… v mali firmi, ven iz Ljubljane. Priznati moram, da me delo veseli, žal pa dosti energije potrošim že za kovanje “službenih” stavkov, hm. Tudi berem strastno, čeprav z leti manj, sem bolj izbirčna, sposobna sem odložiti knjigo po prvi strani, če me ne pritegne. Nekateri smatrajo to za zločin. Ampak taka sem. Življenje se mi zdi prekratko in veliko je še knjig, ki bi jih rada prebrala.

Upam, da nisem bila predolga. Vesela bom, če se boste še oglasile.

Lepo pozdravljene vse!

Brisača, se strinjam. Če imaš majhne otroke, je stvar res težka. Meni takrat niti na misel ni prišlo pisanje. Do tega je prišlo kasneje, ko sta že toliko odrasla, da me nista ves čas potrebovala. Občudovanja vredno delo, upam, da se tvoja knjiga dobro prodaja oziroma izposoja. Aja, pa malo ti zavidam tvoje delo. Jaz čepim v pisarni, v komerciali, kar mi glede na to, da mi pisanje oz. kultura in mediji nasploh mnogo bolj leži in mi je včasih za znoret. Rada bi prišla iz začaranega kroga ven, pa me nikjer nočejo. No ja, za nekaj je to že dobro.

Veliko ustvarjalnosti tudi vsem drugim. Knjige, ki jih pišete bodo nekako že našle pot do ljudi in to je bistveno.

Hipoteza: tudi moški pisci prebirajo tale forum, a seveda se ne bo nihče odzval. Zakaj- vzvišenost, prepričanost o lastnem naj, podcenjevanje ženskega pisanja.
Kar pogumno, drage dame!

Se vam lahko pridružim? O sebi še ne razmišljam, kot o pisateljici, temveč le o osebi, ki rada piše. Sem in tja sem kaj objavila, na knjigo si pa še pomisliti ne upam. Čas je seveda do konca izrabljen z dvema testosterončkoma (2 in 4 leta). Zvečer, ko ju poskušam umiriti in uspavati, mi bolj uspeva, da skupaj kujemo pravljice. Žalost je ta, da dostikrat zaspim z njima, naslednji dan pa pravljica noče več na papir v takem mavričnem loku, kot je sijala prejšnji večer, potem ugasne.
Tudi jaz delam v komerciali in si ližem rane, ko obračam stavke svojih sodelovcev in sestavljam razne dopise.
Stanovanje nemalokrat puščam v mizernem stanju prav tako moža :-(. Meditiram nad zvezkom, ki ga stalno nosim s seboj, včasih ob računalniku. Redko si vzamem čas, ostanem v službi in pišem, ko ni nikogar več, ki bi me motil. Veliko energije sem porabila, da sem se sprijaznila s tem, da bom še vedno super mama, čeprav porabim nekaj časa čisto in samo zase. Sem na prvi stopnički neskončno visokega stopnišča in se trdno držim ograje, da me ne odpihne.
Potreben je pogum, vse ostalo že imamo.

Pozdravček vsem, ki držite v pesti svinčnik.
Kwakica

Pozdravljene!

Kako sem vesela, da smo se spoznale, pa čeprav samo tako, na daljavo…
Kwakica, meni “so se najlepše stvari napisale” ponoči, v sanjah. Poskusi se potruditi in misel napisati takrat, ko se ti utrne. Jaz se kasneje sicer še spominjam, za kaj približno je šlo, vendar to ni več to. Vem pa, da je ob takih mulčkih to zelo, zelo težko. Nič zato! Prebliski se (isti) sicer ne vrnejo, zato pa se pojavijo novi.
Joj, bi bilo res lepo, če bi se nekako organizirale, kajne?
Za danes vas vse skupaj lepo pozdravljam in vam (ponoči) želim ustvarjalne sanje..
Lori

Predlagam, da si poiščemo ime (predlogi dobrodošli), potem pa odpiramo teme na tem forumu z naslovom:
NAŠE IZBRANO IME-tema
Tematike bi lahko poljubno formirali, ampak bi se bilo dobro že na začetku dogovoriti, da je ena tema lahko aktualna tudi več tednov, da ne bi čutili obveznosti… saj vemo, da nekateri ne obiskujemo vsak dan forumov, niti interneta, ker pač počnemo druge stvari in v prostem času najraje PIŠEMO, a ne. Vseeno bi se na tak način lahko medsebojno spodbujali ali si svetovali, morda kovali prijateljstva,… Če imate boljše predloge ali če se ne strinjate, pa kar povejte.
Aja- predlagam, da bi bile teme res “pisateljske”, se pravi, da bi razpravljali ali podajali svoja mnenja ali vprašanja glede zgodb, motivov, situacij, karakterjev, žanrov,…. pa o tem, kdaj pišemo, kako, zakaj ne… take stvari… to sem pač zdajle na hitro predlagala. Povejte še drugi.
Vsem še naprej veliko ustvarjalnega nemira…

Še ena “wannabe” pisateljica. Že od majhnih nog si želim, da bi napisala nekaj in bi mi izdali knjigo. Res so mi jo, ampak strokovno, jaz pa še vedno sanjam o romanu. Neštetokrat sem začela, napletla zaplet, dobila super ideje (ki jih ne zapisujem), pa zaenkrat razen nekaj haikujev ničesar dala na svetlo.

Tudi jaz tako rabim podporo in vzpodbudo, čas se bo potem že našel. Obstaja morebiti kakšen tečaj, krožek ali kaj podobnega na temo kreativnega pisanja?

Lep večer!
P.

Osnovna stran knjižnih moljev – čisto spodaj – šola kreativnega pisanja.

LP

Kje ste? Pišete? Vam uspeva? Jaz en dan pišem, pa se mi zdi, da vse kar nekako “rata”, potem pa enkrat čez teden dni pogledam, pa rečem:”To je za v smeti!”
LP

Pozdravljene, spet tu!

Ja, Lori in ostale, v teh deževnih dneh je bilo kot za pisanje čas, pa še luna nam je nagajala, da smo lahko to počele tudi ponoči, kanje?
Samozavesti pa tudi meni zelo primanjkuje.

Jaz sem se letos ojunačila in poslala ( prvič v življenju) eno kratko zgodbo na natečaj v Oni – in izmed 300 prispelih moja NI bila izbrana. Kaj čem, pač mrzel tuš! Ampak odneham pa ne, danes sem spet ponoči ustvarjala.

Me zanima, če je katera izmed vas tudi poslala na ta natečaj svojo zgodbo in če je slučajno v ožjem izboru, pa se javi – bomo zate potem glasovale ( naj vsaj katera uspe!) – res, iz srca bi vam privoščila.

Pa lep jesenski dan!

Helo, tudi jaz sem napisala in to celo dve zgodbi. Tudi mrzel tuš, žal. Se strinjam, da bom glasovala, če je katera finalistka.
Imejte se lepo.

Morda bi bilo še bolje glasovati, če bo kakšna zgodba dobra, ne glede na avtorstvo?

Tudi jaz sem pisala zgodbo za Ono, pa je nisem dokončala. Sem imela veliko vsega ostalega dela. Pa mi je zelo žal. Sem pa že sodelovala na večih natečajih. Včasih so bile zgodbe vsaj objavljene.

New Report

Close