Lep pozdrav!
Imam prijatelja,ki gre v zapor. Brez skrbi,ne gre za nekega nevarnega zločinca,plačati mora pač za neko mladostno napako. Dejanje obžaluje in to ga je zelo prizadelo,saj ni vajen,da bi ga kdo nadziral ali mu karkoli ukazoval,kaj šele,da bi mu kdo odvzel prostost, četudi “le” za nekaj mesecev. Rada bi mu pomagala s kakšno knjigo,ki bi mu pomagala skozi to.
Če ima kdo kakšno idejo, prosim za nasvet!
Najlepša hvala!

Imam prijatelja, ki je v zaporu prebral celotnega Junga …

katerega Junga? Carla?

Metulj (Henri Charriere) je kot nalašč za branje v zaporu.

Ne bi rekla… prej naredi življenje v zaporu zagrenjeno in neznosno… če nimaš pravih možnosti za pobeg, Metulj ne bo pravo branje (možno pa je, da je prepovedan?!).

Victor Frankl: Kljub vsemu rečem življenju da.
Izvrstna knjiga, v kateri opisuje v prvem delu svoje bivanje v taborišču, in seveda, kako je to z močjo duha premagal oziroma preživel. V drugem delu knjige so pa temeljna načela logoterapije (tako se tudi imenuje drugi del) – kolikor se spomnim, gre za nekakšno terapijo osmišljevanja življenja – torej, glavna ideja je – smisel. Sicer pa je bolj tanka knjiga (ne vem, kako dolgo bo v zaporu :-)), tako da mu seveda lahko neseš zraven še kaj (npr. kaj lahkotnejšega, duhovitega ali temo, ki ga zanima), a to knjigo bi mu na tvojem mestu jaz vsekakor, mislim, da ni bolj primerne! Pa še na primer Poslednji dnevi Sokrata (Platon) – govori o tem, ko je bil Sokrat v zaporu, nastopajo poosebljeni zakoni itd. – no, Platon je vedno lušten za brat, pa seveda ti da misliti, in to dvoje je po mojem idealna kombinacija za kak zapor 🙂 – lahko seveda tudi kaj drugega od njega, a v tej knjigi so zbrani trije luštni dialogi (tretji, Faidon, je o duši). Če pa ima dolgo dobo prestajanja kazni, pa mu nesi kako Vojno in mir! 🙂 Ali pa Čarobno goro, super knjiga!
No, če se spomnim še kaj, se oglasim!
Lp, Maja

P.S. pa sporoči, kako si se odločila! 🙂

Ponovno – Frankl, odlična knjiga, ampak je že po Franklu ne bi smel brati v zaporu (ali taborišču!). Takrat te morajo držati pokonci druge reči, ne pa misli na to, kako je zapor grozen. Menim, da je bolje, da misliš, da se da tudi zapor preživeti in da ni tako grozno (in ga ne primerjaš s taboriščem). Poleg tega se mi zdi namigovanje na to, da je prijatelj v zaporu, s knjižnimi darili (Metulj, Frankl) skoraj nesramno, vsekakor pa neolikano. Saj se vendar ne vrti vse okoli tega, mar ne? OK, je v zaporu, ampak knjige naj bi mu krajšale čas, ne pa ga živcirale in vznemirjale in deprimirale… Frankl je sicer neverjetni pozitivist, toda človek v zaporu bo gotovo naredil primerjavo s taboriščem!

Maja, pobrskaj še po Moljevih recenzijah, morda najdeš kaj za prijatelja.

(Hertino Živalsko srce odsvetujem iz istih razlogov, čeprav je super knjiga.)

Odsvetujem tudi Zupanovega Levitana in Puigov Poljub ženske pajka (čeprav sta obe knjigi fenomenalni).

res hvala za vse nasvete, Ireni pa sporočam, da je ugotovila bistvo; res bi mu rada dala nekaj za krajšanje časa, ampak vseeno če bi bilo kaj povezano s tem, da bi ga malo spravlo k pameti. ampak res mu ne mislim nosit knjig o zaporih,ker nočem, da misli samo na to. knjigo,ki ga bo popolnoma prevzela, da bo “čist padel not”. ampak,če je kaj takega,kar bi ga duhovno prosvetlilo,še toliko bolje.
hvala vsem

Ah, ja, zdela se mi je posrečena šala.

Ah, no, saj ne gre najbrž za celo življenje (in ne gre v taborišče, kar je velika razlika, saj tam pričakuješ smrt! -ni upanja), ampak morda le za nekaj tednov(?), in takim ne škodi malo razmislit o svojem ravnanju, karkoli je že bilo, ne pa da bi se nam zdaj smilil, češ, kaj bo pa doživljal, če to bere… kaj so pa doživljali npr. tisti, ki so jih zaporniki oškodovali (ali celo kaj hujšega)? Saj ne bo umrl, če prebere knjižico o taborišču, bo pa videl v njej, da je vedno pozitiven izhod in da vedno obstaja upanje oz. smisel v vsem. A bi mu dali raje mikijeve zabavnike, da bo človek ja še naprej lahkomiseln in da mu ni treba niti za trohico mislit o globljih stvareh? No, brez zamere, a nasploh se mi zdi, da Frankl res ni taka knjiga, kjer bi človek izgubil upanje, temveč nasprotno. Pa kaj zato, če govori o “zaporu” – ne gre za to, o čem govori, ampak kako in kaj hoče skozi to sporočit! In menim, da sporočilo ne bi moglo biti bolj pozitivno! Saj pravim, sama bi mu na tvojem mestu nesla npr. še kaj lahkotnejšega zraven, a tudi kaj takšnega, kot je Frankl, da lahko sam izbira, kdaj bo bral (in razmišljal) eno, kdaj drugo.
(Pa ne me zdaj linčat 🙂 – saj je jasno, da če se ti to ne bo zdelo primerno, da mu ne boš nesla, le izrazila sem svoje mnenje o Franklu, ker še vedno zagovarjam stališče, da ni neprimeren)

No, lahko pa mu sprintaš te naše poste, kako smo razmišljali, kaj bi mu dali za brat, pa nič dognali, morda se bo še najbolj zabaval… 😉

Maja, nikar razburjenja! VSE predlagane knjige so super. Samo večidel se mi zdijo neprimerne za branje v zaporu. Franklin – izreden pozitivec, kot sem že napisala, vendar osebno knjige ne bi dala brati zaporniku. Meni se zaprta oseba ne zdi pomilovanja vredna, ne bi pa ji natirala soli v rane, če ni potrebno. Mislim, da zapor ni nek prostor za prisilno razmišljanje o svojih preteklih grehih. In mislim, da zaporniku ni treba na vsakem koraku vtirati v nos, kje da je in kako je z njim in kaj vraga je storil. Nedvomno se strinjava, da so v zaporu dovoljena kakršnakoli razmišljanja. In dvomim, da zapornik potrebuje neko prevzgojo. Resnici na ljubo – dvomim sploh, da zapor v trenutnem sistemu doseže kakršnikoli namen prevzgoje. A o tem razprava kdaj drugič. In dalje – sploh ne mislim, da bi moral zapornik nujno brati knjige, ki se srečno končajo. V takih knjigah se se nekako uredi samo od sebe, bralec je pomirjen, kaj več tu tudi ni za premišljevati. No, kljub vsemu…

Kaj torej? Ergo, danes sem ravno končala Maser mistik od Naipaula (in bo kmalu v recenzijah). Pozitivna, zabavna knjiga, sploh ne težka. Ima seveda tudi nekaj opravka s tem, da o njej premišljujemo. In malo še zraven o sebi… 🙂

Od XX., recimo:
Gibsonov Nevromant (pobeg v virtualno realnost?). Odsvetujem za zaporniško branje Amisovo Časovno puščico (in priporočam ostalim). Delibesova Pet ur z Mariem je huda in super, čeprav je priporočljivo, da ni prehud desničar po prepričanju… Žal je za obdelavo Petih ur z Mariem treba ogromno potrpljenja. Tudi Jutri v bitki misli name in Tako belo srce od Mariasa.

No, pa Sto let samote, če še ni tega kdaj prej napadel. Pa tiste reči, ki jih vidite na Moljevih recenzijah, saj maja x človeka bolje pozna in ve, kaj bi mu bilo lahko všeč.

Torej; ne se jezit Maja,sej sem se vam vsem res zahvalila. Zato sem se obrnila na vas,če ima kdo kak nasvet in res jih bom upoštevala,je pa res,da ga najbolje poznam. Sama ne vem,kaj bi zato sem prosila. Bom pa pregledala malo vse knjige,ki ste mi jih priporočili in se nato odločila.
Si pa dobro napisala,naj kr to sprintam,kak ste se trudli zanj. 🙂
Torej,najlepša vam hvala za vse dane predloge, verjeli ali ne bili ste mi v veliko pomoč!
Upam,da bomo vsi skupaj v pomoč tudi njemu.
Aja,da dodam še to,da se tudi meni ne smili,ker ni po krivem obtož
en, pač mladostna bedarija kot sem napisala,pač mora odgovarjat za svoje napake. Gre za nekaj mesecev,zato je bila knjiga mišljena kot krajšanje časa. nato sem pomislila,da če bi bilo kaj takega,kar bi mu dalo razmišljat malo o življenju in tak. zato sem se obrnila na vas,ker s tem pa res nimam izkušenj in nisem prebrala ne vem,koliko knjig. je pa res,da tukaj ko jaz ciljam na njegovo razmišljanje o življenju, je težko vam vedet,kaj bi to bilo,saj ga ne poznate kot človeka.
zatorej,hvala za vse, če bom imela še kdaj problem,se bom zagotovo obrnila na vas, saj me niste razočarali!

Saj se ne jezim, no :-)) – se opravičujem, če sem se malo bolj “grobo” izrazila, do neke mere se tudi strinjam z Ireno, da morda to res ni najprimernejša knjiga za zapor (odvisno pač od tega, kak človek je tvoj prijatelj, kot smo že ugotovili), le svoje stališče sem argumetnirala, jezim se pa res ne zaradi tega! 😉 (no, bom drugič bolj mila!)
Lp, Maja

PLAYBOY