Najprej opredelitev: diskriminácija -e ž (á) dajanje, priznavanje manjših pravic ali ugodnosti komu v primeri z drugimi, zapostavljanje (SSKJ, elektronska izdaja v1.0)

Potem citat iz Ustave Republike Slovenije (sprejeta 23. decembra 1991):

14. člen (enakost pred zakonom)

V Sloveniji so vsakomur zagotovljene enake človekove pravice in temeljne svoboščine, ne glede na narodnost, raso spol, jezik, vero, politično ali drugo prepričanje, gmotno stanje, rojstvo, izobrazbo, družbeni položaj ali katerokoli drugo osebno okoliščino.
Vsi so pred zakonom enaki.

Zdaj pa trenutek iskrenosti: je Slovenija država, kjer ni diskriminacije? Kjer ni rasizma, zaradi katerega celo izbranci ljudstva ne bi šli na kavo s temnopoltim sočlovekom? Primitivnega nacionalizma, ki sosede zmerja z »govedom«? Delitev ljudi na »naše« (Slovence) in »druge« (recimo »čefurje«)? Kjer se nihče ne norčuje iz tako ali drugače verujočih? Kjer nihče iz lokalov ne meče na cesto lezbijk? Kjer je plehko burkaštvo postalo del javno sprejemljivega vedenja, nad katerim se razburjajo samo redki, ki so potem nemudoma obdolženi kritikantstva in – za vsak primer – še političnega agitiranja?

Če imate vsaj kanček državljanskega poguma, potem je odgovor jasen. Ker so pogum, odgovornost in sposobnost kritične presoje družbene realnosti (vključno z lastnimi dejanji) leta 2007 v Sloveniji (pre)redke odlike, toliko bolj cenim pobudnike akcije »Pokaži diskriminaciji rdeči karton« (www.rdeci-karton.si).

Čestitam predstavnikom Nogometne zveze Slovenije, Združenja klubov prve slovenske nogometne lige, Ministrstva za šolstvo in šport, Sindikata poklicnih igralcev nogometa Slovenije, Sindikata športnikov Slovenije, Zvezi svobodnih sindikatov Slovenije, Mirovnega instituta, Zavoda za fair play in strpnost v športu ter Društva DIH, ki so se odločili za takšno kulturno pot osveščanja skozi šport. Ciljna skupina so predvsem mladi, a akcija je nedvomno namenjena vsem.

Prav tako izjemno spoštujem odločitev, da bo prva večja javna predstavitev akcije na jutrišnji pokalni nogometni tekmi med Mariborom in Olimpijo Bežigradom. V obeh klubih so pobudo sprejeli z odprtimi rokami. Lahko jim samo čestitam in upam, da bo v športnem duhu minilo tudi jutrišnje srečanje.

Vesel sem, da v Sloveniji premoremo normalne ljudi, ki si upajo izreči za marsikoga skoraj bogokletno trditev: v našem okolju smo, ko gre za nestrpnost, zapostavljanje in nespoštovanje človekovih pravic, zlahka in hitro pripravljeni obsojati druge, ob pojavih pri nas doma pa smo kot po pravilu precej slabovidni.

V športu nasploh in zlasti v nogometu že desetletja poslušam do neba vpijoče neumno trditev, ki je tudi oblika diskriminacije: da nogomet ni »slovenski« šport, saj naj bi ga menda igrali predvsem »čefurji« (beri: potomci priseljencev iz drugih nekdanjih republik razpadle Jugoslavije). Nekateri so šteli (in še vedno štejejo) naše reprezentante s priimki na –ić. Eden izmed pobudnikov akcije, dr. Milan Hosta s Fakultete za šport v Ljubljani, je na novinarski konferenci ob včerajšnji predstavitvi opozoril na primer, ko so se na Osnovni šoli Polje otroci med uro športne vzgoje spontano razdelili na nogometni ekipi »Slovencev« in »čefurjev«, pa se to nikomur (vključno s profesorjem športne vzgoje) ni zdelo nič spornega. Da ne bi bilo pomote: ne zavzemam se, da bi takšne delitve postale nekakšen družbeni tabu. Prav je, da se o tem pogovarjamo in iščemo rešitve. A zagotovo se mi zdi narobe, da se ločevanje na Slovence in ne-Slovence sprejema kot nekaj povsem normalnega ali celo zaželenega. Zavedati se moramo, da takšna delitev ni niti naravna niti nujna (sploh pa ne prinaša nobenega napredka). Če tega niso sposobni dojeti (preštevilni) odrasli, lahko v drugačnem duhu odraščajo vsaj naši otroci.

Zato podpiram tudi eno izmed gesel akcije: »Šteje gol, ne priimek!« Ta preprost stavek s štirimi besedami izvrstno povzame ves (ne)smisel, ki se tako kristalno čisto kaže v športu. Kako uspešna je ekipa, ki se zaradi etničnih ali kakih drugih kriterijev že pred začetkom tekme odpove v danih razmerah najboljši možni selekciji?

Kako uspešna bi bila nekoč slovenska reprezentanca, če Srečko Katanec ne bi mogel postati njen selektor (starša sta Hrvata)? Bi se uvrstila na Euro 2000 in SP 2002, če zanjo ne bi smeli igrati Zlatko Zahović, Mladen Rudonja, Marko Simeunović, Marinko Galić…? Kako uspešen bi bil Manchester United, če bi Ryana Giggsa zavrnil z utemeljitvijo, da ima temnopoltega očeta?

Kako uspešna bo Slovenija, če bo začela še bolj drastično omejevati priseljevanje? Kdo bo nadomestil upad rojstev, pomanjkanje mladih? Če sem še bolj neposreden: kdo bo v prihodnosti delal za naše pokojnine?

Diskriminacija je slaba iz več razlogov: predvsem je nemoralna, po drugi strani pa je – vam je to bližje ?- tudi neumna, negospodarna in nerazvojna. Vzgaja nas za popoln poraz v tekmi po globalizacijskih pravilih, ki so neizogibna. Peha nas v duhovno in materialno bedo. Bi bili v njej srečnejši?

Zato kapo dol vsem, ki so zaslužni za akcijo »Pokaži diskriminaciji rdeči karton«, ki je sicer nastala po vzoru podobnih akcij v tujini. Kar je še en dokaz več, kako pomembna je izmenjava zamisli prek meja. Pomembno pa je še eno sporočilo, ki veje iz akcije: za človekove pravice si moramo prizadevati, ne glede na to, da so zapisane v Ustavi. Imamo jih, pa ne zato, ker nam bi jih kdo velikodušno podaril. Imamo jih in nihče nam jih nima pravice vzeti. Vsakomur, ki nam bi jih poskušal iztrgati, omejiti, jih manipulirati ali se iz njih poskušal norčevati, imamo pravico in odgovornost pokazati rdeči karton.

Blog: Igor E. Bergant, športni novinar in komentator
http://www.rtvslo.si/blog/igorebergant/pokazi-mo-diskriminaciji-rdeci-karton/3392

O kakšni diskriminaciji pa pravzaprav piše omenjeni gospod. Jaz osebno je ne vodim do državljanov, ki se pišejo na -ić ali -ič prav nič več kot do Dolenjcev, Štajercev, Primorcev, Gorenjcev, Mariborčanov, Jeseničanov, Šiškarjev, Vičanov… Nekaj več le do ciganov, ti so si pa to s svojimi podvigi sami zaslužili in se bodo poleg nas morali tudi oni sami potrudit za boljše pdnose.

Na tekmah si navijači pač dovolijo nekatere manj “športne” poteze. Spomnite se rivalstva med navijači Dinama in Hajduka, Željezničarja in Sarajeva, Partizana in Crvene zvezde, Olimpije in Maribora, Olimpije in Jesenic…. Gre tudi tu za diskriminacijo?