A začnem s tem, da me je pri treh tednih dala stran in se hodla nekaj časa samo za moj rd slikat z mano?

Ej, ti bljablja, po mojem je to, kar opisujejo na tej strani tistim, ki prihajamo iz povprečnih družin, popolnoma nepojmljivo.
Žal mi je za vse otročke, ki ne dobijo povrnjene ljubezni. Taka luknja te po mojem celo življenje razžira. Moj oče je imel samo hladno, sebično, socipatsko mamo a, zlato teto, ki je skrbela zanj, pa vendar se je daleč v odraslost boril s tem. Tisti, ki pa niti kakšnega drugega odraslega niso imeli… pa res, spoštovanje tistim, ki ste se izkopali iz brezna.

Se strinjam, ja. ampak kaj ti bo to?
v mojem primeru ti lahko zagotovim, da če bi vprašal mojega očeta o meni, bi ti povedal o meni vse najslabše, absolutno pa bi zanikal svoje pijančevanje, maltretiranje in pretepanje svoje žene in otrok.
In bi ti povedal pravljico o zglednem opravljanju očetovskih in drugih družinskih dolžnosti.

Presenetilo me je recimo to, ko sem izvedela, da so ga njegovi sodelavci zvlekli z vlaka in ga pretepli.
So mi povedali, da so imeli čez glavo dovolj njegovega zahrbtnega podjebavanja,
Najbrž ga niso za brez veze, kaj praviš?
Mislim, da si eden tistih, ki imate srečo, da vam kaj takega ni bilo treba preživljat in zato nimate pojma in tudi ne verjamete človeku – žrtvi in zdaj še vi udrihate po njej.

To je to. Ko te spravijo tako daleč, da ti je popolnoma vseeno zanje.
Ne sovražiš jih, ne želiš jim nič slabega, samo popolnoma vseeno ti je za njih.
Dobro poznam ta občutek, ja.
[/quote]

Dobro si tole napisala … “spravijo te tako daleč, da ti je popolnoma vseeno zanje”!
Jaz sem z mamo prekinila stike pred 7 leti in šele po distanci od nje …. resnično zaživela.
Vseeno mi je zanjo, niti me ne zanima kaj se z njo dogaja, tudi če jo nikoli več be vidim.
Navzven se je delala dobro, doma pa je bila zamaj, ki je maltretirala vse po vrsti!

Sama z očetom nisem imela stikov ker je bil alkoholik. Napočil je trenutek ko je umrl..večkrat mislim nanj in mi je hudo ker ga ni več, ampak dejstvo je da če bi bil živ, nebi imela stikov vseeno..imam mamo ki me ne mara, je izredno toksična..stikov ne prekinem z njo ravno zarad tega ker je stara 67let, vse sorte bolezni jo matrajo..ravno zarad tega da si nebi očitala potem ko jo več ne bo. Sem sicer večkrat poskusila stike pretrgat pa se nekak vedno znova vrine v naše življenje. Je hudo ko slišim od drugih kako zelo grdo govori o meni in me boli. Zdaj smo na distanci, se slišiva vendar se trudim da grem zelo malokrat k njej. Zdaj me rabi ko je bolezen in starost tu. Zdaj pa je jaz ne rabim, niti nočem pomagat..žal tako je

Me veseli, da ste tudi drugi napisali svoje zgodbe in izkušnje. Je nekako lažje, če veš, da ima še kdo podobne izkušnje, težave. Sploh pa je lepo, če nekdo, ki je imel take težave, potem v življenju uspe. Veliko jih namreč potone.

Ojej. To je pa res sprevržen človek.
Še tvojega moža bi komandiral.
Jaz sem imela to srečo, da se je mama konec moje OŠ vendarle ločila in da je bilo potem bistveno bistveno bolje.
Drugače pa čestitam. Si napravila ogromne korake naprej. Bravo. Jaz nisem tako uspešna. V mislih imam seveda odnose z ljudmi, predvsem to, da imaš ok moža. Meni odnosi z ljudmi ne gredo. V bistvu se še vedo pred vsemi zapiram, ne zaupam ljudem.
Sem pa vesela, da si se oglasila tule. Ker je fajn prebrati nekoga, ki je imel slabo otroštvo in je potem vseeno naredil ogromno. Še jaz dobim več volje :).
[/quote]

No vidiš, moja mama pa se ni ločila.
Megleno se spomnim, da naju je enkrat po divjanju fotra, z bratom vlekla v Lj. na sodišče, odločena, da se bo ločila. Stara sem morala biti kakšnih 7, 8 let
Ko smo prišli domov, je za sveto obljubil, da ne bo več počel tega, pa si je premislila in stvari so šle samo še na slabše.
Če nisem vstala v nedeljo ob petih, ko me je prišel zbudit, sem dobila v posteljo pisker mrzle vode,
mami je zlomil roko, enkrat prej verjetno tudi nogo, a nisem bila zraven, meni je rekla, da je padla z lestve.
Komunikacija, odnosi z ljudmi: vsega me je naučil mož. Za to sem mu zelo hvaležna, brez njega bi bila verjetno poplnoma asocialna.
[/quote]

In ločitev je bila najboljša odločitev.
Ko tole berem, me spominja na sosedo. Pri njih so imeli tudi kažin na polno. Tudi zlomljene kosti. Ampak ženska se ni ločila. Posledice na otrok so bile pa katastrofalne.

Enkrat sem v smrtnem strahu, po globokem snegu in mrazu , bosa, v spalni srajčki, tekla k stari mami, v upanju, da bo ona nekako rešila situacijo.
Prišel je domov, ura je morala biti okrog polnoči. Mamo je pretepel do nezavesti, jo zvlekel ven na sneg in grozil, da jo bo povozil z avtom. Ko sem tekla k stari mami, mi je po glavi šlo samo eno: da bi bila mama še živa, ko se vrnem.
Ta prizor me spremlja že vse življenje, ne morem se ga otresti.
Opazila sem, da tole pisanje name vpliva terapevtsko.
Sem in tja se tudi tule najde kdo, ki razume.

Grozljivo. Pri nas doma k sreči ni bilo tako hudo. Sem pa to gledala pri sosedih. Pa pri moji mami doma, ko je bila otrok, so tudi imeli take scene.
Govoriš tudi lahko o teh zadevah? Meni je lažje kaj napisat, tako anonimno. Govoriti o takih zadevah, ki niso bile tako grozne kot pri tebi, preprosto ne morem. V bistvu me je nekako sram. Čeprav zavestno vem, da nisem bila jaz kriva, da sem bila otrok. Ampak vseeno tisti podzavestni sram, ki ostaja.

Seveda me je bilo sram, predvsem zato, ker sem vedela, da imajo moji sovrstniki čisto drugačno življenje, da lahko mirno prespijo vse noči, da jih iz postelje ne bo zvlekel lastni oče s tem, da mu v posteljo zlije lonec mrzle vode. Spati do 8h recimo, je bil za njega smrtni greh, treba je bilo delati, čeprav sam v svojem življenju ni ( z rokami ) naredil čisto nič.
Zato zdaj o meni, predvsem pa o mojem možu govori, da kradeva, da se z delom ne da zaslužiti tega, kar imava. V resnici sva vse, kar imava, prislužila s trdim delom, pa tudi s pametjo v glavah.
Pa nisva bogata, daleč od tega, imava pa vse, kar potrebujeva za normalno življenje.
S sramom sem opravila v tistem trenutku, ko sem dokončno in za vedno prekinila stike.
Govorim pa o vsem tem dogajanju v preteklosti zelo redko, odkar sem po nekaj poskusih videla, da se nikomur ne da poslušati tega, eni pa me imajo celo za lažnivko.
Ko pa tole tukaj pišem, prav fizično čutim, kako pada breme z mene.
To pa spet pomeni, da stvari, za katere sem mislila, da so že razčiščene, očitno še niso.
Vsaj ne dokončno.

Daj probaj z EFT tehniko ce te se vedno muci ta prizor, da gres cez to. Baje je za take stvari odlicna tehnika

Jaz te občudujem. Toliko hudega si dala skoz in postala taka ok oseba.
Sem pa tudi jaz opazila, da ljudje nočejo o takih stvareh govoriti.
Soseda je imela podobno situacijo kot ti. Vedno se je zapirala vase in ni bila za pogovor. Žal pa se ni rešla iz tega cikla. Je tudi sama dobila bednega moža. Ni tako hudo kot je bilo doma, ampak lepo ji pa ni. Tudi alkohol pri možu.
Sem pa imela enega kolega, fajn človek, je imel tudi neke grde izkušnje pa sem enkrat poskušala v smer, da se kaj pogovoriva. O takih zadevah. Pa me je grobo zavrnil. Fajn človek, izjemen, super. Ampak alergičen na vsako tako debato. Je rekel, da TV takoj ugasne, če je kak film o podobni tematiki. Da tudi tega ne more gledat na TV, kaj šele govoriti o tem.
Večina pa ti raje reče, da lažeš kot, da bi odprli oči. Pa, če pomislim, da bi moralo biti komu sumljivo kake vse modrice sem imela pa kake vse mogoče zdravstene težave (očitno psihičnega izvora) in težave v šoli (uspeh sicer odličen, vse ostalo pa obup) pa nikoli nihče ni opazil nič. Pa zdaj ne verjamem, da res ni nihče nič opazil. Samo raje so stran gledali.

Z EFT -jem sem poskusila, ampak pri meni ni bilo nikakršnega učinka.

Mene je tako pretepel,(zardi podpisa, ki mi ga je napisala učiteljica ), da en teden nisem mogla ne sedeti, ne ležati. Tokrat ni bil pijan, z mamo sta se ravno vrnila iz Trsta, kjer sta kupila pralni stroj.
Stroj je bil zapakiran v kartonski škatli, na vseh štirih vogalih škatle pa so bile lesene, trikotne “lajšte”, za zaščito stroja med prevozom.
So mu prišle ravno prav, da je lahko nekako reagiral, ko sem mu pokazala šolsko beležko in prosila, naj eden izmed njiju podpiše.
Svojega moža sem spoznala pri šestnajstih, se zaljubila in potem sva 4 leta “hodila”.
Ko naju je moj oče prvič videl skupaj, sva se držala za roke. Bilo je sredi vasi, ravno taka ura, ko je na cesti precej ljudi, pa še gostilniški vrt je tam.
Počakal je, da se je moj fant oddaljil od mene , šel za njim in mu zagrozil, da ga bo ubil, če ga še enkrat vidi z mano.

Mene je pred vsemi ljudmi tako pretepel, da da mi je prebil ustnico, me zlasal in tudi meni grozil, da me bo ubil.
Ljudje so se večinoma zabavali ob teh prizorih, se strinjali z njim, nekateri so sicer zmajevali z glavami (ne vem, ali zaradi mene ali njega), rekel pa mu ni nihče nič.

Hudo mi je zate!
Ne vem kaj naj ti še napišem?!
Srečno!

A to misliš mene?
Nič naj ti ne bo hudo, jaz sem že 40 let v redu.
Mene je rešil moj mož, s tem, da mi je razjasnil veliko stvari, ki jih sama nisem ali pa nisem hotela videti.
Veš, to je tako: tak otrok ljubi svoje starše, dokler ne spregleda. Ko pa ti vglavi naredi tisti klik, se ne oziraš več nazaj, gledaš samo naprej.
Ampak kot sem rekla: pridejo pa trenutki…

A to misliš mene?
Nič naj ti ne bo hudo, jaz sem že 40 let v redu.
Mene je rešil moj mož, s tem, da mi je razjasnil veliko stvari, ki jih sama nisem ali pa nisem hotela videti.
Veš, to je tako: tak otrok ljubi svoje starše, dokler ne spregleda. Ko pa ti vglavi naredi tisti klik, se ne oziraš več nazaj, gledaš samo naprej.
Ampak kot sem rekla: pridejo pa trenutki…
[/quote]

Ja, tebe mislim!
Že brati je težko to nasilje, kaj šele ga doživeti.
Pošiljam ti en velik in močan objem!!!
Želim ti vse dobro.
Srečno.

Najlepša hvala.

Sovraštvo starša je običajno vzvod s katerim z vami manipulirajo. Zato vas tudi obdržijo ob sebi.. da lahko preko vas preigravajo lastne bolezenske manjke.
Seveda te takšno življenje hudo zaznamuje in so potrebna leta, da se iz takšnega stanja izvlečeš.

Čakanje na magično spremembo, je čakanje malega otroka v vas samih, da bi končno bil sprejet in ljubljen. Vendar žal takšnih čarobnih dogodkov ni. Tudi, če se zgodi kaj zelo katarzičnega (kot je bolezen, poškodba, smrt partnerja, sorodstva..) se ljudje običajno ne umaknejo iz svojih vedenjskih vzorcev.
Njihov vzorec je, da potrebujejo ob sebi ČRNO OVCO, na katero vso svojo nesnago, ves svoj drek prelivajo.

Kako šibki in bedni so pri tem pravzaprav, pa nakazuje že dejstvo, da si za medij – torej črno ovco vzamejo prav otroka.. ki nima ne obrambe, ne moči, ne znanja, da bi se takšnemu ravnanju lahko postavil v bran.

Gre za bedne osebke.. in od njih lahko ves čas pričakuješ zgolj bedo.

Še ko so na smrtni postelji skušajo to pozicijo izkoristiti za nadaljne manipuliranje s svoimi bližjimi, otroci, sorodstvom..
Ne razumejo, da so za le te že davno mrtvi.. ker čustvene bližine že dolgo ni, nič človeškega.. sedaj pač umira zgolj njihovo telo.

Če razumeš, da je človek, ki te kot otroka zaničuje – sovraži, pravzaprav notranje mrtev človek.. da imaš opravka z lupino, bruhajočo gnoj.. si na poti, k boljšemu sebi.

In s kančkom sreče morda najedeš sopotnike v življenju, ki ti bodo pokazali.. o, še kako pokazali, kako bedni so bili takšni starši.

Bolje zate, pa je takrat, ko jim tega več ne zameriš.. jim nekako oprostiš – ker s tem oprostiš sebi..
Seveda pa teh stvari ne pozabiš, da se ne znajdeš znova v takšnem zaničevalnem odnosu s partnerji, sorodniki, sodelavci..

Kdor sam sebe nima rad in se ne ceni …. ne more niti svojih lastnih otrok.

V tole pa jaz nisem prepričana.
Moj oče ima po moje izredno rad samega sebe, pa nikogar drugega.
Vedno je znal poskrbeti zase na način, da je bilo njemu ok, pa četudi ostali nismo imeli kaj jesti, kaj obleči ali obuti,
Tudi sosede je znal prav perfidno provocirat, spet tako, da je on izpadel nikoli nič kriv.
Ta stavek, da kdor sebe nima rad, ne more imeti rad niti lastnih otrok, se mi zdi opravičevanje takih psihopatov in sociopatov, kot je moj oče, češ: ubogi človek, najbrž je imel težko otroštvo.
Tudi jaz sem imela težko otroštvo, pa takih stvari nisem počela drugim ljudem, še manj svojim otrokom,
Ne misli, da slabo mislim o tebi in tvojem “na kratko” prispevku. Vem, da misliš dobro, pa vendar, zdi se mi, da tak stavek lahko napiše le človek, ki nima vpogleda v dinamiko tako razsutih družin.
Kolikokrat sem se vprašala: Ali mu je kdaj žal?
Vem, da mu ni, dejansko ( sploh pa pri njegovih letih ), se ne bo spremenil in v njegovih očeh sem vsega kriva jaz.

Prav zanimivo Hvala bogu imam jaz take starse ki bi use naredili da bi jaz imel… Oni se odpovedujo stvarem da jih lahko meni dajo… Ko berem tvoje poste se mi kar srce lomi. Od zdaj naprej bom se bolj cenil svoje starse! Samo tole napisem pa jim grem objet in povedat da jih mam rad. tudi bolj bom pozoren na otroke, ki nimajo uredu starsev in jim poskusal pomagati. Zame sta pravi borki res moj poklon!

Tudi pri 40 letih mi vedno svetuje napačno odločitev, zame škodljivo in če le more, mi jemlje vse upanje in zanika moje dobre lastnosti, mi vzame pogum ali me usmeri na težjo pot, tako da še sama tega ne ugotovim, samo prestrašena sem pred svetom. Drugi mi pravijo, da z njo nekaj ni vredu, da to ni normalna mati, naj povem, da me je v otroštvu redno grozno pretepala, prenehala šele zaradi njenega išiasa.

Sočustvujem s tabo.
Očitno nimaš nikogar, ki bi ti nudil psihološko pomoč. To je težko.
Nimam nasveta zate. Vem, da se človek sam težko izkoplje iz tega začaranega kroga.
Živiš pri njej?
Imaš službo?
Če ne živiš pri njej in če imaš vir dohodka, je po moje prvi korak, da se od nje distanciraš za vsaj pol leta. V tem času lahko zaživiš po svoje, brez njenih “nasvetov”.
Ne svetujem ti, da za vedno prekineš stike, kot sem to storila jaz.
Ti zase veš, kako in kaj. Ne išči nasvetov pri njej, zanesi se na svojo presojo, zaupaj sama sebi.

To da je treba plačevati otrokom dom, ne bo držalo v celoti. Če imajo starši ali en starš v lasti nepremičnino jim socialna najprej predlaga naj to prodajo in placujejo. Ampak ker so tako zelo navezani na svoje hiše stanovanja ipd tega ne želijo narediti in potem kažejo s prstom na otroke češ naj oni plačajo.

No, moja zgodba je dolga in neprijetna, zato o tem ne bi. Samo to da sem za očeta poskrbela ko je zbolel ker mama tega ni želela. In ni mi žal. Z njo nisem več v stiku, a si tega ne ocitam. Vem da sem storila prav.

Mene je zaznamovalo, uničevalo na vseh področjih, ker sta mi sproti rušila vse, kar sem zgradila. Še vedno se ne morem izvleči na poklicnem področju.

Najtežje pa je bilo, ker sta svoje zlorabljanje prodajala kot ljubezen in sem še od okolice doživljala obsojanja, češ kako neverjetno dobra starša imaš, ti pa takole.