Začetnica v politiki ;)
Sem ti pripopal link, kjer je njihov program.
Kaj bi še rada? Si ga prebrala? Nisi.
Ne rabim nobene interpretacije, kjer mi bo nek fanatik razlagal kako zelo so komunisti drugačni od nacistov.
Ker niso. Ideologija, metodologija in ikonografija – vse je enako. Zamenjaj “deutsches volk” z “radnička klasa” in to je to.
Da se ne bi zdaj kregala zaradi začetnic.
http://en.wikipedia.org/wiki/National_Socialist_German_Workers_Party
NDSAP je najti le pri ameriških skrajnodesničarskih organizacijah. Po moje, ker ne vedo niti to, kaj kratica pomeni.
Grrrr. Potem pa dopovej nemškim profesorjem in poznavalcem nemške politične zgodovine, da so živeli v zablodi do sedaj in jih razsvetli. Jezus kristus, nekateri boste pa šli z glavo skozi zid.
IN JA SEM PREBRALA PROGRAM, PA NE SAMO DANES IN JA KRIČIM. Ravno program ti nakazuje, da ne gre za tipično in zmerno desničarsko politiko, ampak za SKRAJNO, ki nujno privede do totalitarizma. In ko do totalitarizma pride več ni desnice in levice, ampak je enostrankarski sistem, ker levica brez desnice in obratno ne more obstajati.
In ta tvoj referat preberi od začetka do konca, ne samo program.
Če maš probleme z dolgimi teksti:
To appeal to the working class and socialists, the programme included several measures that would redistribute income and war profits, profit-sharing in large industries, nationalization of trusts, increases in old-age pensions and free education.
http://www.spartacus.schoolnet.co.uk/GERnazi.htm
Skrajno, ja. Ampak ne desno. Levo. Levo. Levo.
Da levica ne more obstajati brez desnice? Kje si pa to blesarijo pobrala?
Lahko, pa še kako. Na Kubi, Kitajskem in nenazadnje tud pr nas še vedno.
A ti mogoče vidiš kakšno desno stranko? In ne, Jelinčič ni desničar.
Pa še na kratko, nekaj iz neta:
HITLER IN POLITIKA
Zaradi nezadovoljstva nad razmajano ureditvijo Habsburškega cesarstva se je leta 1913 izognil vpoklicu v vojsko in pobegnil v München. Tam se je ob izbruhu prve svetovne vojne pridružil bavarski vojski. Hitlerju je vstop v vojno prinesel nekaj čisto novega. Tu se je končno lahko enačil z drugimi in imel enake možnosti kot ostali.
7. oktobra 1916 je bil ranjen v bitki pri Somi. Marca 1917 se je vrnil na fronto, kjer je bil zaradi dobrega bojevanja odlikovan z železnim križcem prve in druge stopnje, kar je bilo za njegov stan pehotništva nenavadno. Kasneje se je na tej fronti zastrupil z iperitom in vojno premirje preživel v bolnici.
Bil je razočaran in zagrenjen. Tako kot ostali vojaki se je spraševal o smislu vojne, ki je tako dolgo trajala. Iz bolnice se je vrnil v München, kjer je delal pri armadi in miril skrajneže v mestu.
Vpliv na množice
Jeseni leta 1919 je Hitler začel doživljati svoj politični prodor. Stopil je v Nemško delavsko stranko, ki jo je kmalu preimenoval v Nacionalistično nemško delavsko stranko (NSDAP – Nationalsozialistische Deutsche Arbeiterpartei). Do leta 1923 se je povezala z ostalimi domoljubnimi zvezami bavarske prestolnice.
24. februarja leta 1920 je Hitler prvič govoril zbrani množici in dosegel velik uspeh. Kmalu je odkril, da lahko s svojim entuziastičnim govorjenjem vpliva na množice in je znal spraviti najrazličnejše ljudi na zborovanjih v trans. Imel je hipnotično sposobnost koncentrirane odločnosti, s katero se je vsakič polastil kolektivne podzavesti. Na tak način je ljudi, ki so imeli na začetku popolnoma drugačne nazore in razmišljanja, prepričal in jih pridobil na svojo stran. To Hitlerjevo delovanje na množice je bil dolgo časa edini politični kapital, ki pa je močno vplival tudi nanj. Ugotovil je, da lahko obvladuje množice in to ga je naredilo izredno samozavestnega. Vendar je sčasoma podlegel svojim ideologijam in jim je tako vztrajno verjel, da ni znal več razločevati, kaj od tega je še dobro za Nemčijo in kaj ne.
Novembra leta 1923 so ga obsodili na pet let zapora zaradi napada na ministrstvo, pri čemer je bilo ranjenih 16 nacistov in trije policisti. V zaporu, kjer je nastalo tudi delo Mein Kampf je ostal le devet mesecev, na račun desničarskih simpatizerjev v sodstvu Weimarske republike. Tako je bil tako izpuščen še pred božičem leta 1924.
Hitlerjev vzpon
Po vrnitvi iz zapora se je njegov položaj na skrajni desnici nemške politike utrdil. Leta 1927 je organiziral Hitlerjevo mladino (Hitler Jugend) za dečke stare od 15 do 18 let, za dekleta pa Bund Deutscher Mädel in za ženske Frauenschaften.
Zlom Newyorške borze leta 1929 je zelo zamajal že tako krhko gospodarstvo v Nemčiji, kar je Hitler izkoristil v svoj prid. 14. septembra je prišlo do novih volitev, kjer je Hitlerjeva stranka prišla v parlament kot druga najmočnejša stranka.
Leta 1932 so bile predsedniške volitve, na katerih sta sodelovala tedanji predsednik Paul von Hindenburg in Hitler, kjer pa je Hitler zgubil in je zato leta 1933 kandidiral za mesto nemškega kanclerja in to tudi postal. Sedaj je hotel oblikovati novo vlado in si s tem zagotoviti podporo v svojih načrtih. Pri tem je popolnoma zmanipuliral Hindenburga, tako da je ta 5. marca leta 1933 razpisal nove volitve. Hitlerjeva stranka je potrebovala absolutno večino in se je povezala z DNVP (Nemška narodna ljudska stranka). To mu je omogočilo nenadzorovano vladanje.
Hitler je državno službo očistil političnih nasprotnikov in Judov. Zahteval je sprejetje Zakona za ukinitev gorja ljudi in rajh, s katerim bi v resnici popolnoma onemogočil obstoj demokracije in legaliziral lastno diktaturo. Edini nedotaknjeni ustanovi sta bili Cerkev in armada, ker se je zavedal, da bi bilo njuno maščevanje usodno za njegov režim.
2.avgusta 1934 je predsednik Hindenburg umrl in Hitler je prevzel njegove dolžnosti. Združil je vlogo kanclerja in predsednika ter postal vrhovni poveljnik oboroženih sil in državni poglavar, postal je der Führer.
Hitler’s reputation as an orator grew and it soon became clear that he was the main reason why people were joining the party. This gave Hitler tremendous power within the organization as they knew they could not afford to lose him.
In April, 1920, Hitler advocated that the party should change its name to the National Socialist German Workers Party (NSDAP). Hitler had always been hostile to socialist ideas, especially those that involved racial or sexual equality. However, socialism was a popular political philosophy in Germany after the First World War. This was reflected in the growth in the German Social Democrat Party (SDP), the largest political party in Germany.
Hitler, therefore redefined socialism by placing the word ‘National’ before it. He claimed he was only in favour of equality for those who had “German blood”. Jews and other “aliens” would lose their rights of citizenship, and immigration of non-Germans should be brought to an end.
In February 1920, the NSDAP published its first programme which became known as the “Twenty-Five Points”. In the programme the party refused to accept the terms of the Versailles Treaty and called for the reunification of all German people. To reinforce their ideas on nationalism, equal rights were only to be given to German citizens. “Foreigners” and “aliens” would be denied these rights.
To appeal to the working class and socialists, the programme included several measures that would redistribute income and war profits, profit-sharing in large industries, nationalization of trusts, increases in old-age pensions and free education.
On 24th February, 1920, the NSDAP (later nicknamed the Nazi Party) held a mass rally where it announced its new programme. The rally was attended by over 2,000 people, a great improvement on the 25 people who were at Hitler’s first party meeting.
Adolf Hitler knew that the growth in the party was mainly due to his skills as an orator and in the autumn of 1921 he challenged Anton Drexler for the leadership of the party. After brief resistance Drexler accepted the inevitable, and Hitler became the new leader of the organization.
Hitler’s ability to arouse in his supporters emotions of anger and hate often resulted in their committing acts of violence. In September 1921, Hitler was sent to prison for three months for being part of a mob who beat up a rival politician.
To je s tvoje strani. Preberi še enkrat, vzami slovar v roke in res natančno preberi.
In ne, pri nas ni niti tipične levice niti desnice. To sem že zapisala, ugotavljam pa, da ne bereš stvari od začetka do konca.
http://www.germanculture.com.ua/library/history/bl_hitler_rise_of_nazi.htm
Še nekaj, kjer je jasno napisano, kaj je bil Hitler.
Se nadaljuje… recimo tkole:
Propaganda cost money and this was something that the Nazi Party was very short of. Whereas the German Social Democrat Party was funded by the trade unions and the pro-capitalist parties by industrialists, the NSDAP had to rely on contributions from party members. When Hitler approached rich industrialists for help he was told that his economic policies (profit-sharing, nationalization of trusts) were too left-wing.
Tudi biznismeni so ga imeli za levičarja. Čudno, a ne?
Mogoče bo zdaj šlo;
http://www.germanculture.com.ua/library/history/bl_hitler_rise_of_nazi.htm
1. povdarjanje nacionalne zavesti
2. vračanje v preteklost
3. podpora cerkveni oblasti
4. konzervativen pogled na drugačnost
5. princip, da vsi ljudje smo lahko enakopravni, nismo pa enaki
V vseh desničarskih elementih pa gre nacizem v skrajnost, zato pride do totalitarizma.
Rahlo primerjavo bi lahko naredili s srbskimi radikalci, ki pa hvala bogu nimajo take podpore širše množice.
Sicer pa sem že malo pomislila, da me hecaš, ko pišeš, da so bili naciji levičarji. In ja, ko je Hitler začel na svojo stran pridobivati bogataše, so ga le-ti opozorili na njegovo ekonomsko politiko, da je preveč levičarska. Čeprav je bil Hitler nasprotnik socializma, je strankarsko razmišljanje moral prilagodit, ker je socializem bil premočan, da bi z nasprotno politiko pridobival na svojo stran tako množico.
Več si lahko prebereš tukaj;
http://www.germanculture.com.ua/library/history/bl_hitler_rise_of_nazi.htm
Tukaj
http://www.moral-politics.com/Temp/Pol_09132a65afc44f37ac648cdafc4484fe.png
si lahko pogledaš, kam spada.
Ostalo pa:
1. Vračanje v preteklost? Pri nas to počnejo recimo levičarji.
2. Hitler je paktiral s cerkvijo ravno toliko kot komunisti.
3. Nacionalna zavest – ali pa razredna. Kakšna je razlika?
4. Vsi drugačni, vsi enakopravni… Kje sem že to slišal. Sicer pa ne vem, če so bili za nacije ravno vsi enakopravni. Kot tudi za komuniste ne.
5. v bistvu so zadnje tri točke eno in isto, v praksi pa je to pomenilo, da so politični nasprotniki končali v peči. Pri komunistih pa v breznu. Same shit.
O ekonomiji pa ne boš nič rekla? Ker bistvena razlika med desnimi je namreč tu, ne pa v tem, kdo hodi v cerkev in kdo ne.
In ne nič se ne hecam. Naciji so štartali na levi, desni niso bili nikoli.
1. za levičarje je značilno gledanje v prihodnost ne v preteklost, vsako odstopanje lahko privede v skrajnost (npr. komunizem, ki nas je vedno opozarjal na naše sovražnike), medtem ko je za desničarje preteklost dejansko pomembna, da se na njej gradi prihodnost, vsako odstopanje lahko pomeni skrajnost (npr. nacizem je opravičeval tretji rajh na podlagi preteklosti in je želel udejanjat pretekle sisteme, ki niso spadali v 20. stoletje. 1. rajh je zanj bilo rimsko cesarstvo, 2. rajh pa nemško cesarstvo)
2. komunizem je cerkveno oblast popolnoma ohromil
3. nacionalna zavest v skrajnosti pripelje do nacionalizma, razredna zavest do razrednih bojev, ki lahko pripeljejo do propada sistema
4. ker sta nacizem in komunizem bila totalitarna sistema je enakopravnost seveda bila utopija; razlika je bila predvsem v tem, da so komunisti govorili o tem, da so vsi enaki in enakopravni, vendar je to vlejalo le, če si bil tiho (vkolikor si preveč čivkal je enakopravnost splavala po vodi), medtem, ko so nacisti jasno dali vedeti, da nismo vsi enakopravni in enaki
5. če ti vidiš enakost v povdarjanju nacije in v odnosu do npr. istospolnosti, potem sem se malo izgubila.
Tako leva kot desna politika sta imele svoje skrajnosti v preteklosti. Nobena oblika niti komunizem niti nacizem nista bili čisti obliki levičarske ali desničarske politike. Obe sta šle v skrajnosti in obe privedle do enostrankarskega sistema, t.j. totalitarnega sistema, kjer se pojem levice in desnice popolnoma razgubi. In če ti še zdaj ni jasno zakaj desnica brez levice in obratno ne more obstajati, si vzami v ozir kakšno zahodno parlamentarno demokracijo. Vedno morata obstajati dva nasprotna pola, da je doseženo ravnovesje, ker sicer bi spet prišlo do enostrankarskega sistema in velike možnosti totalitarizma.
Tukaj ne gre za tvoje in moje mnenje. Ker pa si očitno velik zagovornik desnice, ti priporočam, da vzameš v roke kakšno knjigo dr. Janka Prunka, enega izmed soustanoviteljev SDS, ki je zelo lepo opisal politično zgodovino, tako Slovenije kot tudi Evrope.
Je pa zelo zanimivo, da bi oba sistema, ki sta bila največja nasprotnika 20. stoletja, dobesedno smrtna sovražnika, izhajala iz iste politične opcije.
Saj ne morem verjet…
Oba sistema, ki sta bila po tvojem “največja nasprotnika 20. stoletja, dobesedno smrtna sovražnika”, sta bila nasprotnika niti ne cela štiri leta. Pred tem sta pa veselo paktirala. Pa tudi 20. stoletje se ni začelo leta 41 in končalo 45, kot ste nekateri prepričani. Je bilo še prej kaj in potem tudi precej.
Če bi že hotel patetično govoriti o največjih nasprotnikih 20. stoletja potem bi najbrž komunizem res težko zgrešil. Ampak, na nasprotnem bregu ni bil Dolfe temveč t.i. demokratični zahod. Kje smo bili mi pa najbrž ni potrebno razlagati. Nenazadnje je videti tudi iz tvojega pisanja. Precej knjig bo treba še prebrat.
p.s.
Dolfe je bil:
– (kvazi) umetnik
– ateist
– vegetarijanec
– ljubitelj živali
– nekadilec
– abstinent
itd
Tipičen desničar, a ne? 🙂
:)))) jaz pa vsi slovenski in svetovni politični zgodovinarji. Zanimivo, da tega sprenevedanja in nepoznavanja nihče še ni preprečil. Posebej zanimivo je še to, da sam Hitler ni poznal razlike med desnico in levico. Revež se je opredelil za desničarskega politika, pa v resnici sploh ni vedel, da je levičar.
Ja, saj vem, da je pač lažje brskati po forumih in netu, kot pa vzeti kakšno knjigo v roke, ampak…nisi edini.