Najdi forum

Naslovnica Forum Starševski čvek Zakaj…?

Zakaj…?

Zakaj… sem neprestano žalostna, zakaj nimam volje do življenja… nimam energije, ne vidim svetle točke… Zakaj sem tako šibka, nezadovoljna, izgubljena… Zakaj ne najdem veselja v družini, moža potiskam od sebe… Zakaj ne maram v naravo, ne maram srečevati ljudi, hočem samo samoto in mir. Zakaj mi je vse odveč.. vstati zjutraj, ti v službo, skuhati, zlikati… Dovolj imam skrbi za to in ono, za otroke, starše, moža…za hišo in vrt… za delo in finance, borba od kar vem zase. Utrujena sem… Želim le samotno plažo, morje, senco, vetrič in mir. Edino za kar živim. Zakaj…

 

Pomanjkanje železa? Resno. Pojdi do zdravnika.

Živimo v dobi (pre-)visokih pričakovanj, torej so razočaranja neizbežna.

Vztrajaj! .
nova
Uredništvo priporoča

Že tako sem občutljive sorte, zdaj pa hormonske spremembe (mena) in me je čisto sesulo…

Odgovor na objavo uporabnika
iDESI, 23.05.2021 ob 20:46

Živimo v dobi (pre-)visokih pričakovanj, torej so razočaranja neizbežna.

Zelo dober in resničen citat. Bravo. Ravno pravšnji za avtorico. In njej podobne.

Življenje je trpljenje. Za trenutek se spomni na jablano, ki najbolj bogato obrodi in pomisli, koliko neurjem je morala že kljubovati, da je postala tako plodna. V najtežjih trenutki navadno spoznamo tisto, kar nam v življenju zares nekaj pomeni. Otožnost in sreča sta namreč sestri, celo nekakšni siamski dvojčici, ki lahko rasteta zgolj skupaj.

Vztrajaj! .

Odgovor na objavo uporabnika
iDESI, 23.05.2021 ob 21:07

Življenje je trpljenje. Za trenutek se spomni na jablano, ki najbolj bogato obrodi in pomisli, koliko neurjem je morala že kljubovati, da je postala tako plodna. V najtežjih trenutki navadno spoznamo tisto, kar nam v življenju zares nekaj pomeni. Otožnost in sreča sta namreč sestri, celo nekakšni siamski dvojčici, ki lahko rasteta zgolj skupaj.

Dobro povedano. Tocno tole sem morala danes prebrati. 👍 Thanks.

Se strinjam a vendarle, kako naprej. Obtičala sem v svoji žalosti in ne znam naprej.

Odgovor na objavo uporabnika
otožna, 23.05.2021 ob 22:27

Se strinjam a vendarle, kako naprej. Obtičala sem v svoji žalosti in ne znam naprej.

Za začetek sprejmi, da nisi sama kriva, da še zdaleč ne leži vsa odgovornost na tebi. Nahajamo se v krizi in ta trenutek ni zabave, na katero te ne bi bil nihče povabil. Veliko nas je, ki se soočamo s takimi ali drugačnimi težavami in tole krizno leto jih je v veliko pogledih ojačalo in pospešilo.

Moja prva pripomba se je nanašala na nerfekcionističen snobizem, ki smo mu prepokosto izpostavljeni. Tvoja naloga ni, da si popolna (cankarjanska) mati. Tvoja naloga ni, da otrokom pričaraš čudovit, popoln svet, v katerem bodo do izraza prišli njihovi talenti. Roko na srce… Ta svet ni popoln. In tudi ti nisi. Preprosto se pokaži otrokom tudi v tej luči in jim dopusti frustracijo, da je njihova ljubeča mati, ki se cele dneve razdaja v skrbi za druge lahko tudi utrujena. Dovoli si biti nepopolna. Povsem zadošča, da si dovolj dobra.

Stopi pred svojega soproga. Tako, da bo videl otožnost v tvojih očeh. Povej mu, iskreno in brez zadržkov, da potrebuješ njegovo pomoč. Ne nasveta, ampak človeka, ki mu lahko zaupaš najbolj temne misli, občutja, najbolj boleča čustva, ki so te trgala od znotraj danes… Povej mu, da je tvoja bolečina resnična, pa naj se njemu zdijo besede, ki jih bo slišal, še tako postranskega pomena. Prosi ga, naj te zgolj posluša, naj te prime za roko, te poboža… naj te obravnava kot bi obravnaval dve ali triletno deklico, ki bi pred njim jokala, ko bi se premočena do kosti nekako rešila iz bližnjega jezera, potem ko se je med drsanjem pod njo vdrl led… Prosi ga za četrt ure poslušanja in sočutja… Dotikov brez besed, ne glede na to, kako temačno, obsojanja vredno naj bo to, kar bo prišlo iz tebe. In potem si dovoli govoriti o svojih strahovih, izliti svojo žalost v varnem objemu bližnjega. Pusti čustvom, da izidejo iz tebe, dopusti si teh četrt ure biti nemočna, nepopolna in nebogljena… in skozi to čustveno dramo, ko te morda celo oblijejo solze in planeš v krčevit jok in se boš tresla kot šiba na vodi, boš začutila olajšanje… in naenkrat se bodo čustva razblinila in uzrla boš jasnost misli… ki ti jih jaz ne morem, niti ne smem sugerirati.

Preprosto si dovoli biti človek. Preprosto si dovoli šibka in ljubezniva do sebe. Nihče ne potrebuje popolne matere, soproge,… A kdor ni prijatelj sebi, ni zrel za razmerje z drugim(-i). Pomisli torej, kaj bi si svetovala ko bi bila svoja najboljša prijateljica.

Vztrajaj! .

Odgovor na objavo uporabnika
iDESI, 23.05.2021 ob 23:15

Za začetek sprejmi, da nisi sama kriva, da še zdaleč ne leži vsa odgovornost na tebi. Nahajamo se v krizi in ta trenutek ni zabave, na katero te ne bi bil nihče povabil. Veliko nas je, ki se soočamo s takimi ali drugačnimi težavami in tole krizno leto jih je v veliko pogledih ojačalo in pospešilo.

Moja prva pripomba se je nanašala na nerfekcionističen snobizem, ki smo mu prepokosto izpostavljeni. Tvoja naloga ni, da si popolna (cankarjanska) mati. Tvoja naloga ni, da otrokom pričaraš čudovit, popoln svet, v katerem bodo do izraza prišli njihovi talenti. Roko na srce… Ta svet ni popoln. In tudi ti nisi. Preprosto se pokaži otrokom tudi v tej luči in jim dopusti frustracijo, da je njihova ljubeča mati, ki se cele dneve razdaja v skrbi za druge lahko tudi utrujena. Dovoli si biti nepopolna. Povsem zadošča, da si dovolj dobra.

Stopi pred svojega soproga. Tako, da bo videl otožnost v tvojih očeh. Povej mu, iskreno in brez zadržkov, da potrebuješ njegovo pomoč. Ne nasveta, ampak človeka, ki mu lahko zaupaš najbolj temne misli, občutja, najbolj boleča čustva, ki so te trgala od znotraj danes… Povej mu, da je tvoja bolečina resnična, pa naj se njemu zdijo besede, ki jih bo slišal, še tako postranskega pomena. Prosi ga, naj te zgolj posluša, naj te prime za roko, te poboža… naj te obravnava kot bi obravnaval dve ali triletno deklico, ki bi pred njim jokala, ko bi se premočena do kosti nekako rešila iz bližnjega jezera, potem ko se je med drsanjem pod njo vdrl led… Prosi ga za četrt ure poslušanja in sočutja… Dotikov brez besed, ne glede na to, kako temačno, obsojanja vredno naj bo to, kar bo prišlo iz tebe. In potem si dovoli govoriti o svojih strahovih, izliti svojo žalost v varnem objemu bližnjega. Pusti čustvom, da izidejo iz tebe, dopusti si teh četrt ure biti nemočna, nepopolna in nebogljena… in skozi to čustveno dramo, ko te morda celo oblijejo solze in planeš v krčevit jok in se boš tresla kot šiba na vodi, boš začutila olajšanje… in naenkrat se bodo čustva razblinila in uzrla boš jasnost misli… ki ti jih jaz ne morem, niti ne smem sugerirati.

Preprosto si dovoli biti človek. Preprosto si dovoli šibka in ljubezniva do sebe. Nihče ne potrebuje popolne matere, soproge,… A kdor ni prijatelj sebi, ni zrel za razmerje z drugim(-i). Pomisli torej, kaj bi si svetovala ko bi bila svoja najboljša prijateljica.

Kako lep zapis. Hvala ti za to. Odprla si pot mojim mislim…

Odprl… 😉

Sicer pa… Me veseli, če ti je s pomočjo mojih razmišljanj, uspelo ponovno uzreti neke možnosti…

Vztrajaj! .

vsedi se v avto spremeni okolje odpelji se na morje …

delo krepi človeka.

poskusi🌞

V večnem iskanju tistega nekaj česar ni.

Odgovor na objavo uporabnika
otožna, 23.05.2021 ob 20:03

Zakaj… sem neprestano žalostna, zakaj nimam volje do življenja… nimam energije, ne vidim svetle točke… Zakaj sem tako šibka, nezadovoljna, izgubljena… Zakaj ne najdem veselja v družini, moža potiskam od sebe… Zakaj ne maram v naravo, ne maram srečevati ljudi, hočem samo samoto in mir. Zakaj mi je vse odveč.. vstati zjutraj, ti v službo, skuhati, zlikati… Dovolj imam skrbi za to in ono, za otroke, starše, moža…za hišo in vrt… za delo in finance, borba od kar vem zase. Utrujena sem… Želim le samotno plažo, morje, senco, vetrič in mir. Edino za kar živim. Zakaj…

 

Rešitev:

 

Manjka ti serotonina; lahko ga dobiš po naravni poti – športaj!  Med športanjem se sproščajo vsi štirje hormoni sreče, ne samo serotonin.

Pa sedaj v teh deževnih dnevih pomanjkanje naravnega vira vitamina D, ker ni sonca – dodajat vitamin D3, ki je esencialen za mnogo procesov v telesu, sploh pa za imunski sistem.

Osebno sem zelo stresne situacije poleg športanja rešila z jemanjem  5 HTP- ja ( 5-Hidroksitriptofana – na naravni rastlinski osnovi). Iz triptofana nastaja v telesu serotonin, hormon sreče.

 

 

 

 

Rabiš svetlobo.

Politicians should be replaced like diapers, often for the same reason Mark Twain

Odgovor na objavo uporabnika
iDESI, 24.05.2021 ob 17:40

Odprl… 😉

Sicer pa… Me veseli, če ti je s pomočjo mojih razmišljanj, uspelo ponovno uzreti neke možnosti…

Se opravičujem :-).

Odgovor na objavo uporabnika
manjka ti serotonina, 24.05.2021 ob 19:15

Rešitev:

 

Manjka ti serotonina; lahko ga dobiš po naravni poti – športaj!  Med športanjem se sproščajo vsi štirje hormoni sreče, ne samo serotonin.

Pa sedaj v teh deževnih dnevih pomanjkanje naravnega vira vitamina D, ker ni sonca – dodajat vitamin D3, ki je esencialen za mnogo procesov v telesu, sploh pa za imunski sistem.

Osebno sem zelo stresne situacije poleg športanja rešila z jemanjem  5 HTP- ja ( 5-Hidroksitriptofana – na naravni rastlinski osnovi). Iz triptofana nastaja v telesu serotonin, hormon sreče.

 

 

 

 

Športaj ? Kako enostavno je to napisati. Nekomu, ki se zjutraj komaj zveče iz postelje, je šport najhujša grožnja kar jo nekdo izreče. Vem, da je mišljeno dobro a verjetno si ne predstavljate, da je šport v takem stanju skoraj nemogoč.

 

Kar si napisala na koncu, vzemi dopust (otroci so predvidevam že odrasli?), pojdi z možem ali pa še bolje s prijateljico ali sama na morje in uživaj..

New Report

Close