Elena Pečarič je že v tekmi za predsedniško funkcijo spremenila Slovenijo. Premaknila je meje sprejemanja in vključevanja daleč naprej. Prebral sem njene zadnje intervjuje, ki mi jih je poslala članica njenega štaba. Kažejo njeno seznanjenost z dogajanji; njeno odločenost, da se vključi v dejavnost za javno dobro, za dobro vseh Slovencev, ne le invalidov; jasno razmišljanje, odločnost, neverjetno sprejemanje same sebe in svojega telesa – vse to in še drugo, česar nimam časa naštevati, so me prepričali, da bi bila prav tako dobra predsednica kot kdo drug, ki mu javnost bolj samoumevno pripisuje predsedniške »sposobnosti«.

Imel sem študentko z istim obolenjem. Ko je prišla prvič k meni in se zanimala glede prepisa z druge šole, sem strmel in ji previdno nakazoval, da je ta študij še manj primeren zanjo (mislil sem si, da je ona manj primerna!) kot oni prvi. A je vztrajala. Na izpitu je znala prav dobro. Takrat se je začel prebijati ledeni oklep okrog mojega srca, oklep nejevere in podcenjevanja. Elena najbrž ne bo izvoljena, štel pa si bom v dobro, da sem med tistega 0,6 odstotka ljudi, ki so jo volili.

Ej, a se hecaš, kaj pa če bo izvoljena? V trenutku bo Slovenija na vrhu vrednotne lestvice civiliziranih držav in Elena najbolj spoštovana predsednica kake republike na svetu. In narod, ki jo je izvolil – najbolj spoštovan. Ob vstopu Slovenije v leto predsedovanja EU. A na to Himalajo se tokrat, kot vse kaže, ne bomo povzpeli.

http://bmesec.blog.siol.net/2007/10/14/zakaj-bom-volil-eleno-pecaric/

elena Pečarič je v vsej zgodovini predsedniških volitev pri nas izrekla daleč najbolj verodostojen stavek, ki drži kot pribito. Izjavila je, da: “bi z mojo izvolitvijo slovenija postala prepoznavna v svetu”.
Da, res, in nikakor ne v negativnem smislu.