Zakaj se ljudje družijo na podlagi skupnih zanimanj, skupnih dejavnosti? Zakaj se ne družijo ljudje različnih mnenj, dejavnosti, da se učijo nove stvari? Je preveč miselno naporno, potratno ali je kaj drugega vmes?

To je tvoja osebna izbira. Jaz imam zelo različne ljudi v svoji družbi. Prijateljica iz otroštva mi je še najbolj podobna karakterno, živi pa čisto drugače od mene. Ostali pa tudi v večini. Imamo zelo različna življenja. Nekateri družine, nekateri samski, nekateri v parih, nekateri premožni, nekateri iz meseca v mesec, tudi izobrazba in poslovno zelo različni. Imamo pa seveda kakšno skupno stvar. Recimo to da ne obsojamo, da smo zmožni sprejeti drugačnost, da ne dokazujemo svoj prav, da vsi radi debatiramo o stvareh v katerih se ne strinjamo in se na koncu odločimo da se strinjamo da se ne strinjamo :).

Večina se temu izogiba zaradi napora, ki ga je treba vložiti da deluje.

Zakaj bi se učil nekaj, kar meniš da je zgrešeno, nekaj kar te sploh ne zanima in silil družiti z nekom, s katerim se nimaš o čem pogovarjati? Ne vidim smisla v tem. Učiš se lahko od ljudi, ki vedo nekaj več o tem kar pa tebe zanima in so morda nekaj korakov pred teboj na določenem področju. Tako kot tudi ne bereš knjig, ki ti niso zanimive. Ne bi nikoli brala romanov, pa če so še tako poučni za nekoga, meni obrnejo želodec. Avtentičnost

najbolj naporni so plitki ekstroverti z non stop brezveznim blebetanjem, ker sami s sabo niso zmožni biti v tišiuni, z nesmešnim ritnim humorjem, z govorjenjem o vremenu itd itn.. in to odbija totalno, valda se s takimi ne bom zasebno družila.

Gliha vkup štriha.

Tako v partnerskem odnosu, kot tudi z družinskimi prijatelji.

Nasprotja se mogoče privlačijo samo za eno noč, da pa bi živela ali se družila z nekom, ki ima čisto drugačen življenjski slog in druge vrednote, prioritete – no go.

Nekatere manjša ali pa nepomembna stališča/osebnostne lastnosti sicer lahko spregledaš, večjih odstopanj pa ne. Mi imamo npr. družinske prijatelje, ki imajo drugačne politične preference. Ampak ker ne mi ne oni nismi neki zagamani politični verniki, kjer bi debata non stop tekla o politiki in bi en drugega prepričevali v svoj prav, nam ta različnost ne predstavlja nobenega problema.

Ne bi se pa mogla družiti z nekimi ravnozemljaši, ki bi mi vsakič “odpirali oči” in me poskušali razsvetliti… Kar je preveč je preveč.

Kakšno vprašanje pa je to? ker se ljudje s podobnimi interesi družijo. Ljudi, ki ti niso v ničemer podobni, sploh spoznaš ne, če jih na ulici srečaš, pa pač samo hodiš mimo njih, sej na ulici se ljudje ne spoznavamo..

Obstajajo ljudje, s katerimi se imaš kaj pogovarjati in ljudje, ki so plitki.

Moja kolegica je moje nasprotje, a se lahko pogovarjava ves dan.

Ljudje smo vpeti v rutine, ki jih ponavljamo z dneva v dan. Kot bi bili roboti. In v ta kontekst sodi tudi krog znancev in prijateljev. Ko se malenkost spremenimo, spoznamo tudi nov krog ljudi.