Zakaj je bolje imeti fantka, zakaj punčko?
Pa še video: Vaš link
Kako to misliš? Si ti breposelna, hčerka pa niti v šolo ne hodi?[/quote]
Ne jaz sem zaposlena v državni upravi, no pa saj ni pomebno, opisala sem dan ko moža kakšno soboto ni doma ker dela. Midve pa sva same. Potem pride on mu hčera skoči za vrat potem pojemo in ona dva gresta na ‘pivo’. Ni vedno tako, me pa jezi kot hudič.
Drugače hčera zelo uspešna v šoli, počitnice pa velikokrat preživi (dela) v moževi firmi.[/quote]
Ko bi jaz imela takega fotra …
“nisem razmišljala kako bi bilo, če bi bil eden punca”
Ne laži … :)[/quote]
Tudi jaz nisem nikoli tako razmišljala. Hitro sem vedela, da bo fant in to je bilo to. Pred drugo nosečnostjo sem pomislila, kaj pa če bi bila punčka? In to punčkasta punčka? Priznam, da si tega sploh nočem predstavljati. Pač nisem tak tip in roza barva mi je od nekdaj bila grda. V glavnem imam dva fanta, ki sta si različna. Na srečo pa ne komplicirana pri stvareh, ki tudi meni niso tako pomembne – npr pri obleki. Ostalo gre. Pa saj verjetno bi tudi pri puncah, če le ne bi bile preveč punčkaste. Ampak za to princeskasto obnašanje imajo večino zasluge ravno starši sami. Takšne naredijo, potem pa jamrajo, ko nočejo zjutraj nobene druge obleke kot pa Elzine. Mah, bi hitro izvila to iz glave. Ali oblečeš, kar je na razpolago, ali pa greš v pižami v vrtec.
Skratka – od staršev in okolja je odvisno, kako “komplicirani” so otroci. Imajo nekaj že v sebi, ampak če tega ne spodbujaš, je lahko čisto zmerno.
Pa seveda delanje razlik med fantkom in punčko (kjer imajo parček)- to je pa res mimo in narobe. To sem tudi sama občutila kot največjo krivico v otroštvu. Zato sem bila hitro odločena, da ne glede na spol ne bom delala razlike pri vzgoji svojih otrok.[/quote]
Mah, to je čisto normalno… jaz recimo nisem nikoli vedel kakšen bo otrok. Ko sem imel prvega sem hotel da je sin (in ga tudi dobil). Ko je drugi bil na poti sem si mislil da bi bilo lepo imeti še punčko. no dobil sem sina. V tretjič pa je prišla moja princeza. Vsak ki čaka drugega otroka po navadi razmišlja kako bi bilo lepo imeti različne. Govorit o tem da ti takšne misli niso hodile čez glavo pa je sprenevedanje.
Imam dva fanta, 13 in 20 let. Kaj naj rečem. Sem rekla, ko je bil drugi majhen, sosedi, da mislim, da če bi bila še 1x noseča, da nimam nobene želje, da bi bila punčka, pa so ji skor oči ven padle.
Plusi, minusi
Punčke:
Po moje je tako, kar se tiče šole, so ponavadi punčke bolj pridne, skrbne. To se mi zdi plus.
Da bi kdaj imela željo kakšne čopke pa kitke delat, mi ni bilo.
Edino v trgovini, me je še ko je bil najstarejši star že par let, še vedno podzavestno potegnilo v tisto smer z roza oblekcami, Pred 20- timi leti je bil res obup od fantovskih oblačil, modro, modro in še enkrat modro, pa živ dolgčas.
Obup mi je pa cviljenje teh malih punčar. Moja soseda je imela tri, to so cvilile non stop, noter, zunaj, za vsako stvar, če je bilo prav al pa narobe. Mi je šlo prav na ….
Fantje:
Žehte več kot pri punčkah, smo na vasi, pa zunaj, umazan skoz.
Šola, prvi frajer, len, mrtvo hladen, zdaj na faksu, ne vem kaj bo spackal. Tamali zaenkrat veliko bolj priden in samostojen.
Veselje do gospodinjskih del je pa moja dva na žalost po tem, ko sta mal zrasla, hitro minilo. Sicer jih poteram, morata tudi določene stvari naredit, ampak, vse je treba rečt, 3x, ne enkrat!!!!
Jaz punčke ne pogrešam, tudi gledam druge, ene so še večje packe kot fantje, tudi nič ne pospravljajo. Načeloma se mi zdi, da je s fanti manj komplikacij.
Vprašanje, da se človek naravnost vpraša, če je kloniranje in podobne zadeve na ljudeh že zakonsko dovoljeno. Ne, da se ne bi dogajalo kje v kakšnih laboratorijih, ampak kolikor vem, zaenkrat še ne izbiramo, kaj je boljše imet. Razen, če upoštevaš tiste stare indijanske, koliko dni stojiš na eni nogi in koliko dni visiš iz dreve kot netopir!
Jaz imam par.Tri leta razlike.Prvo hci,potem sin.
Pri obeh vidim toliko plusov,da ju ne dam za nic na svetu.Mame.:)
Preseneca me predvsem to,koliko se sin carklja,vcasih se vec kot hci,tega res nisem pricakovala.Sin je zelo nezen,hci pa cisto kontra.
Pa hci se ful igra z avtomobilcki.
O plusih pa tezko…ker sta oba en velik plus.:)
Ne bi rekla, da je vedno tako.
Sem sama precej nepunčkasta pa je prva hčerka zelo punčkasta. Roza, bleščice, princeske, balerine in nenazadnje tudi Elsa. Kje je to pobrala, pojma nimam. Od mene sigurno ne. Sta pa moja sestra in tašča tudi precej punčkasti, tako da imajo po mojem pri vsem precejšno vlogo geni in ne toliko obnašanje staršev.
Druga hčerka je pa bolj fantovska in pravi, da bo vozila bager, ko bo velika.:)
Kaj so plusi in minusi pri spolih, je pa težko reči. Ker imaš lahko take in drugačne punčke/fante. Videno pri mojih dveh istega spola. Sta moji dve tudi precej različnega karakterja, kot ne bi bili sestri.
se mi zdi, da je tule preveč lažnivih monovk…
KAJTi, ne verjamem, da niste nikoli pomislile, da bi imele otroka drugega spola… Kolikor se pogovarjam, je vsaka vsaj kdaj pomislila na to, še posebej, če je šlo prijateljici z punčko (ali obratnim spolom, kot ga ima ona) prav fletno, ona pa je ‘norela’ s kakšnim trmastim fantom..
Imam dva fantka, vedno sem želela punčko. priznam. S fanti težko ostaneš v stiku, če pa ŽE ostaneš, je to najbrž takrat, ko oče odide (zapusti družino) ali pa ČE je zelo mehkužen fant… če pridno pospravlja, pa se pogovarja z mamico…potem pa najbrž ni ‘pravi’ dec, ampak neka nežnejša-beri sckrljana sorta, ki ga je mamica načrtno tako navezala nase.
Drugače nekega globljega odnosa s sinom ne moreš imeti, vsaj ne takšnega kot ga imaš lahko s hčerko. Z njimi je velikooooo lažje. Ponavadi se lahko pogovarjata o ličilih, oblekah, britju, mentruaciji, fantih, zapeljevanju, zaljubljenosti, trpljenju po zaljubljenosti itd…malo morje tem. In nič ni narobe, če se o tem pogovarjaš s hčerko. S sinom pa se ne moreš pri 15 pogovarjati o zaljubljenosti, pa o seksu, pa o masturbaciji, pa o britju spodaj…večinoma se o tem (ČE SE sploh) on pogovarja s prijatelji ali morda očetom, nikakor pa se o tem noče pogovarjati z mamo (op. seveda če ni kot že zgoraj zapisano, čisto pomehkužen in pod maminim vplivom) Tako, da se mi zdi logično, da od sina ne izvem ničesar takšnega…pa da bi mu razlagala o tem kako osvajati punce, se mi tudi ne zdi ‘prav’. Tako da je tem precej manj. Če razumete, kaj hočem povedat.
se pravi, mama lahko s puncami pridobi veliko več čustvene povezanosti za celotno življenje (če le ne nardei kakih ultra velikih napak, da se te hi odreče)…Pri sinovih pa je potem tako, kot ustreza njegovim partnericam… če so za to, da pogosto obiskuje mamo, je ok, če pa niso za to, pa se lahko na glavo postaviš, pa sin ne bo povezan s tabo… Hčerke te nikoli ne zapustijo čustveno, večkrat pokličejo, pridejo na obisk, ‘čutijo’, pomagaj, ko zboliš…sinovi pa po svoje…tako kot reče snaha…
Ta, kar je po tvoje navezanost s hčerko, je na prijateljski ravni. Ne vem, v kakšnih odnosih si ti z mamo, ampak meni se na kraj pameti ne pade, da bi se te zadeve pogovarjala z mamo. Tudi od hčerke ne pričakujem nič od tega. Halo, ženska nimaš kakšne prijateljice? To niso zadeve za mama-hci odnos. Nikoli. Ker če ne drugega, mamo to obremenjuje.
Da te hcerke čustveno ne zapustijo? A? A misliš, da si jo lahko lastiš do konca življenja? A nima pravice do svojega življenja, svoje družine, biti samostojna? A resno misliš, da je vzgoja hčerke, ki ji vcepiš tisti večni občutek dolžnosti in krivde, da mora biti vedno na razpolago staršem, tisto pravo? Pa saj si ti tista posesivna mama, čustveni vampirji, ki izkorišča lastnega otroka za zadovoljevanje svojih potreb! Evo, če bi se pustil, bi tvoj sin postal tisti tipičen nesamostojen mamin sinko. Tako pa ima vsaj on več pameti. Res, kar srhljivo….
In kaj sva po tvojem potem jaz-35.letnica in moja mama 60 letnica?’
Ti povem, da sva prijateljici. Seveda nisi prijateljica pri 12, pri 16… ampak vseeno se lažje pogovarjaš o teh stvareh s hčerko kot s sinom. Ko pa odrasteš, si pa prijateljica, ki si vedno čustveno povezana z mamo. Nikakor pa niso moški tak povezani s svojo mamo…In ne, nisem nič bolezensko povezana…karkoli pač namiguješ ali kaj. Imava super zdrav odnos, a takšen, da si marsikaj poveva, in se z veseljem obiskujeva, čeprav živiva 150 km narazen. Možu je vseeno, če vidi mamo enkrat na pol leta… meni ni, ampak zato nisem nič ‘bolna’. Ko bo, če bo zbolela, jo bom z veseljem vzela k sebi, če bo tako hotela..recimo, mož mame ne bi nikoli …Imam tudi 4 bratrance in vidim, kako se obnašajo z mamami-…tako kot reče ženka. Ena jih kar naprej ‘uporablja’ za kuhanje kosil, druga za varstvo otrok itd…Nikjer ni ‘normalnega’ odnosa, da bi imeli mamo radi zaradi nje same ….Njuni sinovi pa se samo obračajo po vetru, pa so drugače čist normalno’pametni’, ampak se ne bodo postavili na mamino stran, da ne bi bilo potem z ženo’ kaj narobe…
veliko raje bi imela punčke, še enkrat. pa ne zaradi čustvenega ‘izsiljevanja’ ker nisem tak tip človeka, ker (ko in če) bom obnemogla ali ostala sama v starosti, si čimprej želim v dom in nimam otrok zato, da bi jim visela na hrbtih…
To, da se sinovi ali pa hčere postavijo na stran svojega partnerja, je edino pravilno. Ne vem, kako si drugače predstavljate zvezo, družino? Ja, mama seveda ni kar nekdo, ampak jaz od svoji otrok pričakujem, da jim bo življenjski sopotnik na prvem mestu. Nimam otrok zato, da bodo meni stregli in se ukvarjali z mano. Želim jim, da si bodo ustvarili svojo družino.
Se ne bi bolj mogla strinjat! Točno tako je. Sinovi se pač oddaljijo od mame, ko se poročijo oz.dobijo partnerko. In prav je tako. Drugače jih zmerjamo s raznimi slabšalnimi izrazi. S hčerko je drugače. Pač tako je.[/quote]
Nič drugače ni s hčerko, ki se ne more odtrgati od mamice – recept za katastrofo. Imam v bližini priložnost videti, kam vodi globoka povezanost hčerke in mame. Hčerka se ločuje in gre k staršema, mož in otrok bosta ostala sama. Mož jo je še nazadnje prepričeval, da bi vsi skupaj šli dlje stran od njenih staršev, pa ne. Tako bo zdaj imela mamico spet na razpolago. Za razliko od njenega otroka.
Se ne bi bolj mogla strinjat! Točno tako je. Sinovi se pač oddaljijo od mame, ko se poročijo oz.dobijo partnerko. In prav je tako. Drugače jih zmerjamo s raznimi slabšalnimi izrazi. S hčerko je drugače. Pač tako je.[/quote]
Nič drugače ni s hčerko, ki se ne more odtrgati od mamice – recept za katastrofo. Imam v bližini priložnost videti, kam vodi globoka povezanost hčerke in mame. Hčerka se ločuje in gre k staršema, mož in otrok bosta ostala sama. Mož jo je še nazadnje prepričeval, da bi vsi skupaj šli dlje stran od njenih staršev, pa ne. Tako bo zdaj imela mamico spet na razpolago. Za razliko od njenega otroka.[/quote]
Ma, seveda je tudi to…to so pač ekstremi. Sama imam mojo navezanost z mamo za zdravo. Tudi brat in mama sta povezana, vendar na drugačni ravni. Mojega moža ne moti, tudi on ima mojo mamo rad. Ona njega prav tako. Pravi mu drugi sin 😉
Se popolnoma strinjam z napisanim.
Imam štiri fante. Samo pri drugem sem si si malce zaželela deklico, drugače sem vedno preferirala fante. Pojma nimam zakaj…mogoce ker sem že “poznala” delo z njimi. Zdijo se mi manj zakomplicirani. Je pa v hiši vedno zelo živahno, predvsem pa glasno. Še ko me zdaj kdo vpraša, če mi manjka ena punčka…je moj odgovor vedno odločen, ne.
Ko bodo vsi fantje odrasli, pa se mi bo verjetno stožilo po deklini.. zaradi zgoraj opisanega (avtor semizdikl)
Se mi zdi, da imate bolj naivne predstave o odnosu hčerk do mater. V bistvu poznam zelo malo primerov, kjer so hčerke tako zelo povezane z mamami. Ostarela soseda ima tri hčerke in sina. Na koncu skrbi zanjo sin (ne, ni doma, ima tudi svojo družino). Hčerke pridejo občasno na obisk, to je pa tudi vse.
Pa tudi sicer jaz nimam občutka, da sem z mamo kaj bolj povezana kot moja brata. Pravzaprav je še najbolj dojemljiv za kaksne mamine muhe ravno mlajši brat. Da pa bi se šla tako zaupne pogovore z mamo? Ne vem no, meni je to čisto neprimerno. V študentskih letih je moja prijateljica imela takšen odnos z svojo mamo. Ta ji je čez čas priznala, da jo hčerinska težave precej obremenjujejo. Da ji je v bistvu zelo hudo, ko posluša takšne in drugačne težave hčerke. Zato je prijateljica potem nehala s tem prijateljskim odnosom z mamo. Mama je vseeno mama in ne prijateljica.
Jaz stvar vidim tako: če imaš hčerko, dobiš zeta, kar je že pregovorno lažje kot dobiti snaho. Tako ti je tudi mlada družina bližje, saj ti hči vnukov ne odreka, kot ti jih zna ta mlada (snaha). Tudi morebitna nesoglasja se lažje rešijo, saj hčeki lažje kaj rečeš kot snahi (in obratno). Imam oboje. S hčerko sem si bližje, čeprav se tudi za odnos s sinom zelo trudim.
Po drugi strani se mi zdi s fantki enostavneje. Manj komplicirajo. Hitreje jih oblečeš. Manj dela z raznimi dodatki in frizurami. Bolj flegma glede šole. Po liniji najmanjšega odpora, kar mi včasih dvigne pokrovko. Moški so res manj zakomplicirani in tudi mene takrat potegne v to smer. Punčke vestnejše, glede šole vem, da je vse pod kontrolo. Bolj senzibilne in ljubeče, zate jim je res mar. Zame ima oboje pluse in minuse, imam seveda oba zelo rada, a na drugačen način ali kako naj rečem. To so seveda zgolj moja opažanja pri nas in v naši okolici, vem, da je marsikje tudi drugače.
Meni je bil tale odgovor od nekdaj všeč…
Odprla si temo, ki je skoraj, za večino mam, bogokletna. 🙂
Sama ti lahko povem samo glede moja dva, ki sta različnih spolov. A to ne pomeni, da je povsod tako.
Plusi pri hčeri, ki je prvorojenka:
– ni imela hudih krčev, zobki zrasli, da skoraj nismo vedeli kdaj, zelo zgodaj šla na kahlico, ostala brez plenic hkrati, čez dan in noč, govorila tekoče že pri treh letih, brala pri petih, danes (skoraj najstnica): zelo samostojna, vse se ji da letom primerno razložit, dopovedat..
Plusi pri fantu, ki je mlajši:
– skoraj nič zbirčen pri hrani, fizično in športno bolj živahen, zelo empatičen in obziren in sočuten do soljudi, zelo rad ima naravo, bolj igriv, otročji (kar je pa lahko na nek način plus)..