Avtor ni zapisal prav nič takega, da se zgražate in pravite, da ne razume, ker nima otrok in da je bolje, da jih nima. Ni svetoval, da zanemarjajte otroke in jih pustite lačne. Res je, da nekateri izgubijo vso razsodnost, ko imajo otroke. Tukaj ni sporno, da se življenje z otrokom spremeni, da jih imamo radi, da se marsičemu odtečemo. Težave je v tem, ker nekateri izgubijo svojo osebnost in vidijo samo in izključno otroka. Tudi govorijo samo o otrocih. Sem doživela, da je ena ženska pri kosilu razlagala o driski njenega otroka. Res je tudi, da nekateri pari, ko se otroci odselijo, ne znajo več živet skupaj, ker niso negovali partnerskega odnosa, ker so bili otroci center vesolja. In takšno nerazsodno obnašanje ni dobro za otroka, ker otroke je treba pustit, da dihajo, jih naučit samostojnosti, jih naučit, da je odrasel tudi oseba ne samo starš in jim pokazat zdrav partnerski odnos. Takšni otroci nikoli ne vidijo starša kot osebo, ki živi svoje življenje, pač pa kot avtomat za zadovoljevanje njihovih potreb. In nekaterim se res zmeša. Poznam 3 ženske in enega moškega, ki se ne morejo sprijaznit, da so otroci odrasli. Vdirajo jim v stanovanja, da jim čistijo, jih stalno vabijo na kosila, jim kupujejo gate in razno kramo, ki jo po njihovem mnenju morajo imeti itd.

Verjetno pravilno misliš samo izrazil se nisi pravilno. Otrok seveda potrebuje mamo in očeta ampak ne zato da mu previjata planice in ga varujeta ponorelega sveta ampak otrok potrebuje očeta in mamo zato da mu povesta, da lahko v tem svetu doseže svoje cilje, da lahko spremenit svet…na žalost več ali manj starši otroke skrivajo pred svetom namesto da bi otroku pokazali svet.

Otrok nikoli ne sme biti edini smisel življenja neke osebe. Res nikoli. Kaj pa ko se otrok poroči ter se odseli od doma? Poznam eno tako zmešano babo, ki je skoraj na polju končala. Sinček edinček se je odselil od doma ter se poročil, njej se je pa zmešalo. Kdo je bil vsega kriv? Ta mlada, ki ji je sinka ukradla. Tamlado je še na poročni dan prepričevala naj se z njenim sinom ne poroči, ker je on samo NJEN. Lastnega sina pa da naj se ne poroči, da mu bo že sama punce domov vozila, če jih bo hotel na vsake toliko…samo NE se poročit. Da ona živi samo za njega. Da je on edini razlog zakaj se je z njegovim očetom sploh poročila. Baba je danes na kilo tabletih – za psiho pa to. Sina pa od njegove poroke (10 let) še ni videla.

Že nekaj časa nazaj sem brala neko psihološko besedilo o sreči v družini. Bistvo članka je bilo, da smo vsi najbolj srečni, kadar je razdelitev našega časa za posvečanje v razmerju 50-40-10. 50 partner 40 otrok, 10 mi sami. Glede na specifike posameznih družin so seveda odstopanja, pa tudi glede na otrokovo starost (sploh do otrokovega drugega leta). Je bil pa zaključek precej jasen – premalo posvečanja partnerju brez izjeme vodi v hladen odnos in nesrečnega otroka.

No, zaenkrat še nimam otrok in težko sodim, glede na količino nesrečnih zakonov in ločitev pa zagotovo vse ne bo v redu v običajnem načinu…

Enim je otrok glavni cilj v življenju,oziroma kreacija le tega.
Drugim je lahko dosegljiv cilj.
Tretjim pa breme in opustitev ciljev,ker imaš enkrat otroka lahko pozabiš na večino ciljev izgubiš svobodo.

in kaj si hotel s tem povedati?
To,d a si želis otroka in ustvariti družino – ni nič slabega… beru še enkrat – zanositi in USTVARITI SREČNO DRUŽINO… kar pomeni,d a si želiš ne samo otroka, ampak tudi zanj srečne razmere in zadovoljne odnose v DRUŽINI… in “ustanovna” člana družine sta starša – torej je prvenstveno potreben zdrav in srečen odnos med njima… torej to vse je zajeto v želji nekoga, ki si želi imeti otroka in srečno družino – vse je torej zajeto tukaj znotri – tudi ne pozabi SPOŠTOVANJE posameznika kot osebe z njegovimi cilji in željami… torej ničemur se ti ni potrebno odpovedati – kvečjemu lahko samo še nadgradiš že dosedanje cilje, doživetja še z novimi…

je pa res, da je logično in prav, da čalovek z odraščanjem, osebnostno rastjo spreminja cilje in želje… ker če jih ne pomeni,.d a je s takšno osebo nekaj narobe – torej če bi se odrasla oseba hotela igrati sama non stop s kanglico in lopatko v peskovniku, kot se je kot otrok – je z njim nekaj narobe… ker človek z odraščanjem spremeni te želje in ciolje – torej če mu je kot majhnemu otroku bila to prvovrstna zabava in želja… mu kot najstniku zagotovo ni več…
enako ni niormalno,da bi nek odrasel človek pri 30 in več želel vsako noč prežurati in prepiti s kolegi in prebiti vse noči v diskačih in da bi hodil domov vsakič zjutraj… torej če nek toliko star odrasel človek si to želi je z njim po mojem nekaj narobe, ker najstniška žuranja in ponočevanja so značila za najstniško in študentsko obdobje… z zaposlitvijo pa naj bi se človek malo umiril in zresnil – ker ima druge odgovornosti… in ja ok žura še občasno kdaj, ne pa non stop kot študenti npr..
torej kaj želim povedati – z različnimi življenjskimi obdobji so različni cilji, želje, stil in način življenja – ki se torej z odraščanjem spreminja in to ne pomeni odpovedovanja nikakršnega lastnim ciljem in željam… pač pa odraščanje in skozi odraščanje sprejemanje novih zadolžitev v življenju, spreminjanje stila življenja in s tem tudi ustvarjanje novih ciljev in želja… ni odpovedovanja… je osebnostna rast in novi cilji in želje…
če pa se kdo ne more odpovedati najstniškim ciljem in željam – pa pač želi ostali na tej stopnji razvoja v maminem krilu… kar po mojem ni zdravo in ne normalno… človek naj bi se skozi življenje razvijal in rastel. tako osebnostno kot v svojih priopritetah ciljih in željah.

in kaj si hotel s tem povedati?
To,d a si želis otroka in ustvariti družino – ni nič slabega… beru še enkrat – zanositi in USTVARITI SREČNO DRUŽINO… kar pomeni,d a si želiš ne samo otroka, ampak tudi zanj srečne razmere in zadovoljne odnose v DRUŽINI… in “ustanovna” člana družine sta starša – torej je prvenstveno potreben zdrav in srečen odnos med njima… torej to vse je zajeto v želji nekoga, ki si želi imeti otroka in srečno družino – vse je torej zajeto tukaj znotri – tudi ne pozabi SPOŠTOVANJE posameznika kot osebe z njegovimi cilji in željami… torej ničemur se ti ni potrebno odpovedati – kvečjemu lahko samo še nadgradiš že dosedanje cilje, doživetja še z novimi…

je pa res, da je logično in prav, da čalovek z odraščanjem, osebnostno rastjo spreminja cilje in želje… ker če jih ne pomeni,.d a je s takšno osebo nekaj narobe – torej če bi se odrasla oseba hotela igrati sama non stop s kanglico in lopatko v peskovniku, kot se je kot otrok – je z njim nekaj narobe… ker človek z odraščanjem spremeni te želje in ciolje – torej če mu je kot majhnemu otroku bila to prvovrstna zabava in želja… mu kot najstniku zagotovo ni več…
enako ni niormalno,da bi nek odrasel človek pri 30 in več želel vsako noč prežurati in prepiti s kolegi in prebiti vse noči v diskačih in da bi hodil domov vsakič zjutraj… torej če nek toliko star odrasel človek si to želi je z njim po mojem nekaj narobe, ker najstniška žuranja in ponočevanja so značila za najstniško in študentsko obdobje… z zaposlitvijo pa naj bi se človek malo umiril in zresnil – ker ima druge odgovornosti… in ja ok žura še občasno kdaj, ne pa non stop kot študenti npr..
torej kaj želim povedati – z različnimi življenjskimi obdobji so različni cilji, želje, stil in način življenja – ki se torej z odraščanjem spreminja in to ne pomeni odpovedovanja nikakršnega lastnim ciljem in željam… pač pa odraščanje in skozi odraščanje sprejemanje novih zadolžitev v življenju, spreminjanje stila življenja in s tem tudi ustvarjanje novih ciljev in želja… ni odpovedovanja… je osebnostna rast in novi cilji in želje…
če pa se kdo ne more odpovedati najstniškim ciljem in željam – pa pač želi ostali na tej stopnji razvoja v maminem krilu… kar po mojem ni zdravo in ne normalno… človek naj bi se skozi življenje razvijal in rastel. tako osebnostno kot v svojih priopritetah ciljih in željah.[/quote]

Nisem rekel,da je slabo le povedal sem kako je.
Se pa le delno strinjam glede ciljev.
Nekateri cilji so težko dosegljivi in jih loviš kr dolgo in zahtevajo več energije od vzgoje otroka.
Ampak večina ljudi se loteva kratkoročnih ciljev,ker vedno izberejo pot manjšega upora.
Rojstvo in vzgoja otroka je lažje dosegljiv cilj kot pa postati virtuozo na klavirju,skoraj vsak je lahko starš,le redko kdo pa odličen pianist.
Samo en primer.

In kaj mama pravi na tvojo drastično ugotovitev?

in kaj si hotel s tem povedati?
To,d a si želis otroka in ustvariti družino – ni nič slabega… beru še enkrat – zanositi in USTVARITI SREČNO DRUŽINO… kar pomeni,d a si želiš ne samo otroka, ampak tudi zanj srečne razmere in zadovoljne odnose v DRUŽINI… in “ustanovna” člana družine sta starša – torej je prvenstveno potreben zdrav in srečen odnos med njima… torej to vse je zajeto v želji nekoga, ki si želi imeti otroka in srečno družino – vse je torej zajeto tukaj znotri – tudi ne pozabi SPOŠTOVANJE posameznika kot osebe z njegovimi cilji in željami… torej ničemur se ti ni potrebno odpovedati – kvečjemu lahko samo še nadgradiš že dosedanje cilje, doživetja še z novimi…

je pa res, da je logično in prav, da čalovek z odraščanjem, osebnostno rastjo spreminja cilje in želje… ker če jih ne pomeni,.d a je s takšno osebo nekaj narobe – torej če bi se odrasla oseba hotela igrati sama non stop s kanglico in lopatko v peskovniku, kot se je kot otrok – je z njim nekaj narobe… ker človek z odraščanjem spremeni te želje in ciolje – torej če mu je kot majhnemu otroku bila to prvovrstna zabava in želja… mu kot najstniku zagotovo ni več…
enako ni niormalno,da bi nek odrasel človek pri 30 in več želel vsako noč prežurati in prepiti s kolegi in prebiti vse noči v diskačih in da bi hodil domov vsakič zjutraj… torej če nek toliko star odrasel človek si to želi je z njim po mojem nekaj narobe, ker najstniška žuranja in ponočevanja so značila za najstniško in študentsko obdobje… z zaposlitvijo pa naj bi se človek malo umiril in zresnil – ker ima druge odgovornosti… in ja ok žura še občasno kdaj, ne pa non stop kot študenti npr..
torej kaj želim povedati – z različnimi življenjskimi obdobji so različni cilji, želje, stil in način življenja – ki se torej z odraščanjem spreminja in to ne pomeni odpovedovanja nikakršnega lastnim ciljem in željam… pač pa odraščanje in skozi odraščanje sprejemanje novih zadolžitev v življenju, spreminjanje stila življenja in s tem tudi ustvarjanje novih ciljev in želja… ni odpovedovanja… je osebnostna rast in novi cilji in želje…
če pa se kdo ne more odpovedati najstniškim ciljem in željam – pa pač želi ostali na tej stopnji razvoja v maminem krilu… kar po mojem ni zdravo in ne normalno… človek naj bi se skozi življenje razvijal in rastel. tako osebnostno kot v svojih priopritetah ciljih in željah.[/quote]

Nisem rekel,da je slabo le povedal sem kako je.
Se pa le delno strinjam glede ciljev.
Nekateri cilji so težko dosegljivi in jih loviš kr dolgo in zahtevajo več energije od vzgoje otroka.
Ampak večina ljudi se loteva kratkoročnih ciljev,ker vedno izberejo pot manjšega upora.
Rojstvo in vzgoja otroka je lažje dosegljiv cilj kot pa postati virtuozo na klavirju,skoraj vsak je lahko starš,le redko kdo pa odličen pianist.
Samo en primer.[/quote]

Genialna primerjava :-). V resnici gretakole: skoraj vsak je lahko pianist, , odlicen stars pa res redko kdo

Mal si pobrkljal zadeve.
Ko se odločiš za otroka, prvo zadovoljuješ neke svoje lastne potrebe, se ti ne zdi?
Ker si na svet spravil bitje, ki ni sposobno skrbeti zase in ker si odgovoren za to bitje, je edino pravilno, da najprej zadovoljiš njegove potrebe in šele potem svoje. Kakor to bitje raste, je bolj samostojno, skrb zanj vzame manj časa in lahko se spet več posvečaš sebi in svojim željam.

Kakšen odnos si imel s starši, ne vm, predvidevam da zelo slab. Ne ceniš ne staršev, ne otrok, tebi je ta vez v obe smeri popolnoma tuja. Žalostno.

Kar zadeva partnerstvo, če želiš, ga vsekakor lahko imaš, če ne želiš, pač ne. Vse je stvar želje. Midva z možem po 20-ih letih zakona in treh odraslih fantih doživljava novo zaljubljenost. Zdaj sva dve zreli in stabilni osebi, če primerjam z najstništvom, ko sva se prvič zaljubila, bi težko rekla, katera je lepša…[/quote]

….en velik BRAVO, tako se piše!!!!!!!

Bi bilo videti kaj bi ti silno ponosni starši izbrali, če bi recimo jim ponudil, da se lahko vrnejo v svoja najstniška oz. 20a leta. Ali bi sprejeli to ponudbo in se tako odpovedali svojim frocom ali ne

Nikoli in nikdar se ne bi vrnil v najstniška leta!!!! DA bi se sedaj še na ta račun odpovedal mojim otrokom???

Jih nimaš, in če ti napišem po pravici, jih po tvojem zapisu tudi nikoli ne boš imel/imela (karkoli si že)

Je že prav tako!!!!

Mal si pobrkljal zadeve.
Ko se odločiš za otroka, prvo zadovoljuješ neke svoje lastne potrebe, se ti ne zdi?
Ker si na svet spravil bitje, ki ni sposobno skrbeti zase in ker si odgovoren za to bitje, je edino pravilno, da najprej zadovoljiš njegove potrebe in šele potem svoje. Kakor to bitje raste, je bolj samostojno, skrb zanj vzame manj časa in lahko se spet več posvečaš sebi in svojim željam.

Kakšen odnos si imel s starši, ne vm, predvidevam da zelo slab. Ne ceniš ne staršev, ne otrok, tebi je ta vez v obe smeri popolnoma tuja. Žalostno.

Kar zadeva partnerstvo, če želiš, ga vsekakor lahko imaš, če ne želiš, pač ne. Vse je stvar želje. Midva z možem po 20-ih letih zakona in treh odraslih fantih doživljava novo zaljubljenost. Zdaj sva dve zreli in stabilni osebi, če primerjam z najstništvom, ko sva se prvič zaljubila, bi težko rekla, katera je lepša…[/quote]

….en velik BRAVO, tako se piše!!!!!!![/quote]
še moj Bravo, naj ostane tako še naprej! Zelo lepo napisano.

in kaj si hotel s tem povedati?
To,d a si želis otroka in ustvariti družino – ni nič slabega… beru še enkrat – zanositi in USTVARITI SREČNO DRUŽINO… kar pomeni,d a si želiš ne samo otroka, ampak tudi zanj srečne razmere in zadovoljne odnose v DRUŽINI… in “ustanovna” člana družine sta starša – torej je prvenstveno potreben zdrav in srečen odnos med njima… torej to vse je zajeto v želji nekoga, ki si želi imeti otroka in srečno družino – vse je torej zajeto tukaj znotri – tudi ne pozabi SPOŠTOVANJE posameznika kot osebe z njegovimi cilji in željami… torej ničemur se ti ni potrebno odpovedati – kvečjemu lahko samo še nadgradiš že dosedanje cilje, doživetja še z novimi…

je pa res, da je logično in prav, da čalovek z odraščanjem, osebnostno rastjo spreminja cilje in želje… ker če jih ne pomeni,.d a je s takšno osebo nekaj narobe – torej če bi se odrasla oseba hotela igrati sama non stop s kanglico in lopatko v peskovniku, kot se je kot otrok – je z njim nekaj narobe… ker človek z odraščanjem spremeni te želje in ciolje – torej če mu je kot majhnemu otroku bila to prvovrstna zabava in želja… mu kot najstniku zagotovo ni več…
enako ni niormalno,da bi nek odrasel človek pri 30 in več želel vsako noč prežurati in prepiti s kolegi in prebiti vse noči v diskačih in da bi hodil domov vsakič zjutraj… torej če nek toliko star odrasel človek si to želi je z njim po mojem nekaj narobe, ker najstniška žuranja in ponočevanja so značila za najstniško in študentsko obdobje… z zaposlitvijo pa naj bi se človek malo umiril in zresnil – ker ima druge odgovornosti… in ja ok žura še občasno kdaj, ne pa non stop kot študenti npr..
torej kaj želim povedati – z različnimi življenjskimi obdobji so različni cilji, želje, stil in način življenja – ki se torej z odraščanjem spreminja in to ne pomeni odpovedovanja nikakršnega lastnim ciljem in željam… pač pa odraščanje in skozi odraščanje sprejemanje novih zadolžitev v življenju, spreminjanje stila življenja in s tem tudi ustvarjanje novih ciljev in želja… ni odpovedovanja… je osebnostna rast in novi cilji in želje…
če pa se kdo ne more odpovedati najstniškim ciljem in željam – pa pač želi ostali na tej stopnji razvoja v maminem krilu… kar po mojem ni zdravo in ne normalno… človek naj bi se skozi življenje razvijal in rastel. tako osebnostno kot v svojih priopritetah ciljih in željah.[/quote]
Ne nakladat, da je stvar odraslosti in pravilna projekcija odraslega življenja samo imeti otroke in se z njimi posledično ukvarjati. Torej po tvojem mnenju tisti, ki nimajo otrok so nedorasli in žurajo oz se igrajo s kanglico. Grozljiva omejenost!

No, tako ej govorila moja prijateljica. Ko je dobila otroka, je bil pa ta otrok najbolj razvajano bitje na vsem svetu, materialno in s pozornostjo. Zdaj ima tri in je najbolj cankarjanska mati, kar jih poznam.[/quote]

Seveda jih je ta tvoja prijateljica zafurala, če so tako zelo razvajeni.

Starševska dolžnost je, da vzgajaš otroka, ga spraviš do kruha, ne pa, da ga zadržuješ sebično doma, ker želiš biti ti z njim, ker ti je dolgčas in nimaš pravih prijateljev. Ogromno mater, posebno ločenk, se obeša na otroke in so užaljene, ker nočejo hoditi skupaj z njimi na sprehode ali pa na morje. Govorim o tistih malo starejših otrocih, ki so že na poti k samostojnosti. Pustite otrokom svoje življenje, ne ovirajte jih pri tem. Hvaležni vam bodo. Pomagajte jim v stiski, če vas prosijo za pomoč. Vedno vas bodo poiskali, le če ne boste preveč rinili v njih, bodisi vprašanji ali pa z očitki.

in kaj si hotel s tem povedati?
To,d a si želis otroka in ustvariti družino – ni nič slabega… beru še enkrat – zanositi in USTVARITI SREČNO DRUŽINO… kar pomeni,d a si želiš ne samo otroka, ampak tudi zanj srečne razmere in zadovoljne odnose v DRUŽINI… in “ustanovna” člana družine sta starša – torej je prvenstveno potreben zdrav in srečen odnos med njima… torej to vse je zajeto v želji nekoga, ki si želi imeti otroka in srečno družino – vse je torej zajeto tukaj znotri – tudi ne pozabi SPOŠTOVANJE posameznika kot osebe z njegovimi cilji in željami… torej ničemur se ti ni potrebno odpovedati – kvečjemu lahko samo še nadgradiš že dosedanje cilje, doživetja še z novimi…

je pa res, da je logično in prav, da čalovek z odraščanjem, osebnostno rastjo spreminja cilje in želje… ker če jih ne pomeni,.d a je s takšno osebo nekaj narobe – torej če bi se odrasla oseba hotela igrati sama non stop s kanglico in lopatko v peskovniku, kot se je kot otrok – je z njim nekaj narobe… ker človek z odraščanjem spremeni te želje in ciolje – torej če mu je kot majhnemu otroku bila to prvovrstna zabava in želja… mu kot najstniku zagotovo ni več…
enako ni niormalno,da bi nek odrasel človek pri 30 in več želel vsako noč prežurati in prepiti s kolegi in prebiti vse noči v diskačih in da bi hodil domov vsakič zjutraj… torej če nek toliko star odrasel človek si to želi je z njim po mojem nekaj narobe, ker najstniška žuranja in ponočevanja so značila za najstniško in študentsko obdobje… z zaposlitvijo pa naj bi se človek malo umiril in zresnil – ker ima druge odgovornosti… in ja ok žura še občasno kdaj, ne pa non stop kot študenti npr..
torej kaj želim povedati – z različnimi življenjskimi obdobji so različni cilji, želje, stil in način življenja – ki se torej z odraščanjem spreminja in to ne pomeni odpovedovanja nikakršnega lastnim ciljem in željam… pač pa odraščanje in skozi odraščanje sprejemanje novih zadolžitev v življenju, spreminjanje stila življenja in s tem tudi ustvarjanje novih ciljev in želja… ni odpovedovanja… je osebnostna rast in novi cilji in želje…
če pa se kdo ne more odpovedati najstniškim ciljem in željam – pa pač želi ostali na tej stopnji razvoja v maminem krilu… kar po mojem ni zdravo in ne normalno… človek naj bi se skozi življenje razvijal in rastel. tako osebnostno kot v svojih priopritetah ciljih in željah.[/quote]
Ne nakladat, da je stvar odraslosti in pravilna projekcija odraslega življenja samo imeti otroke in se z njimi posledično ukvarjati. Torej po tvojem mnenju tisti, ki nimajo otrok so nedorasli in žurajo oz se igrajo s kanglico. Grozljiva omejenost![/quote]
tvoje pisanje je šele omejeno razumevanje- kajti ne zmoreš razumeti poante… jaz tega kar ti trdiš nisem nikjer napiala…morebiti torej drugič najprej prebereš in razumeš napisano in potem se raje vrzdržiš obsojanja, ker ti izpadesš čuden…
Pa še enkrat razlaga zate – ki ne razuumeš napisanega – napisano je replika na tiso, kar je avtor zgoraj napisal – in sicer, da se zaradi otrok je treba odpovedati življenjskim ciljem in željam…
jaz pa sem replicirala, da se življenje z odraščanjem spreminja in da z njim se spreminjajo tudi želje in cilji – torej tebi va razlago in poudarek – tudi če nimaš otrok… se ti cilji spreminjajo in so druugačni…. zato ni otrok kriv – kot trdi oni zgoraj…

še sem pa dodala, datudi če imaš otroka, z njim lahko uresničuješ svoje cilje in želje – in se jim ne odpoveš, jih pa prilagodiš seveda, tako kot ptilagodiš še kakšen drugi cilj v življenju – ko dobiš zaposlitev – prilagodiš dopšuste in potovanja na takrat ko imaš dopust… prej kot štuent si lahko kadarkoli odpotoval… torej to pomeni prilagoditev logična cilje in želja – ki poteka vedno v življenju… torej spet ni za kriviti otroka za to, da se mora človek prilagoditi v kakšnem svojem cilju, ker se to dnevno tudi pri drugih stvareh.

in kaj si hotel s tem povedati?
To,d a si želis otroka in ustvariti družino – ni nič slabega… beru še enkrat – zanositi in USTVARITI SREČNO DRUŽINO… kar pomeni,d a si želiš ne samo otroka, ampak tudi zanj srečne razmere in zadovoljne odnose v DRUŽINI… in “ustanovna” člana družine sta starša – torej je prvenstveno potreben zdrav in srečen odnos med njima… torej to vse je zajeto v želji nekoga, ki si želi imeti otroka in srečno družino – vse je torej zajeto tukaj znotri – tudi ne pozabi SPOŠTOVANJE posameznika kot osebe z njegovimi cilji in željami… torej ničemur se ti ni potrebno odpovedati – kvečjemu lahko samo še nadgradiš že dosedanje cilje, doživetja še z novimi…

je pa res, da je logično in prav, da čalovek z odraščanjem, osebnostno rastjo spreminja cilje in želje… ker če jih ne pomeni,.d a je s takšno osebo nekaj narobe – torej če bi se odrasla oseba hotela igrati sama non stop s kanglico in lopatko v peskovniku, kot se je kot otrok – je z njim nekaj narobe… ker človek z odraščanjem spremeni te želje in ciolje – torej če mu je kot majhnemu otroku bila to prvovrstna zabava in želja… mu kot najstniku zagotovo ni več…
enako ni niormalno,da bi nek odrasel človek pri 30 in več želel vsako noč prežurati in prepiti s kolegi in prebiti vse noči v diskačih in da bi hodil domov vsakič zjutraj… torej če nek toliko star odrasel človek si to želi je z njim po mojem nekaj narobe, ker najstniška žuranja in ponočevanja so značila za najstniško in študentsko obdobje… z zaposlitvijo pa naj bi se človek malo umiril in zresnil – ker ima druge odgovornosti… in ja ok žura še občasno kdaj, ne pa non stop kot študenti npr..
torej kaj želim povedati – z različnimi življenjskimi obdobji so različni cilji, želje, stil in način življenja – ki se torej z odraščanjem spreminja in to ne pomeni odpovedovanja nikakršnega lastnim ciljem in željam… pač pa odraščanje in skozi odraščanje sprejemanje novih zadolžitev v življenju, spreminjanje stila življenja in s tem tudi ustvarjanje novih ciljev in želja… ni odpovedovanja… je osebnostna rast in novi cilji in želje…
če pa se kdo ne more odpovedati najstniškim ciljem in željam – pa pač želi ostali na tej stopnji razvoja v maminem krilu… kar po mojem ni zdravo in ne normalno… človek naj bi se skozi življenje razvijal in rastel. tako osebnostno kot v svojih priopritetah ciljih in željah.[/quote]

Nisem rekel,da je slabo le povedal sem kako je.
Se pa le delno strinjam glede ciljev.
Nekateri cilji so težko dosegljivi in jih loviš kr dolgo in zahtevajo več energije od vzgoje otroka.
Ampak večina ljudi se loteva kratkoročnih ciljev,ker vedno izberejo pot manjšega upora.
Rojstvo in vzgoja otroka je lažje dosegljiv cilj kot pa postati virtuozo na klavirju,skoraj vsak je lahko starš,le redko kdo pa odličen pianist.
Samo en primer.[/quote]
kot bi rekel, vsak lahko igra klavir, le malokdo pa je odlicen stars.