Naslovnica Forum Starševski čvek zakaj je težko priznati napake

zakaj je težko priznati napake

Gledam eno serijo, v kateri je mati zapustila otroke in se vrnila, ko so ti že odrasli, jasno imajo otroci vsak svoje travme zaradi tega, sicer se je mama opravičila, a stalno navaja neke svoje razloge in opravičila, niti enrat samkrat pa ne zmore reči: zgrešila sem, naredila sem napako, nisem znala bolje, drugače, nisem zmogla, priznam, bila je napaka.

 

Tudi osebno poznam družino, v kateri je mama zapustila otroke, zdaj so odrasli, ona bi imela nek stik z njimi, da bi furali mama – otroci odnose kar zdaj naenkrat, prej je pa leta ni bilo. Otroci so se poskušali pogovoriti z njo skupaj in vsak posebej, ampak ona ima en kup izgovorov in tem otrokom, ki potrebujejo odgovore na tisti ‘zakaj’, ki jih matra že 20 let, enostavno natrosi kup nekih praznih izgovorov, ne zna /noče odgovoriti na vprašanje ‘zakaj’, še najmanj pa je pripravljena se pisuti s pepelim in priznati, da je pač naredila napako, da ni znala in zmogla drugače, a da bi zdaj rada vsaj v prihodnosti bila del življenja svojih otrok, kolikor je to mogoče.

 

Sprašujem se, zakaj je tako težko reči nekomu, da si pač naredil napako? Vsi mi grešimo, majhne in velike stvari, včasih situaciji nismo dorasli in zgrešimo.

Imam odrasle otroke, zaenkrat mi kot mami niso še ničesar očitali, ampak razmišljam, da bi se jim iskreno opravičila, rekla da ja, sem grešila, naredila narobe, ni mi niti malo tuje prevzeti odgovornost za karkoli, nisem ne vsevedna, ne vsemogočna.

 

Zakaj je ljudem tako težko priznati napake? Da bi ostali kao več vredni v očeh drugih ali v očeh samega sebe? Jaz osebno zelo cenim ljudi, ki znajo povedati, da so ravnali napak.

Tisto drugo kar omenjaš – lastna vrednost v lastnih očeh – je najbrž prvi razlog. Je pa tudi “vrednost v očeh drugih” številnim zelo pomembna . Čedalje bolj pa sumim, da je to s primerom naučena sposobnost. Ljudje ki so imeli starše oz bližnje, ki jim ni bil problem se opravičiti in reči, da je naredil neumnost… to lažje storijo tudi sami.

Dejansko sploh ni težko, seveda če sledi popravek napake in se več ne ponovi. Težava nastane kako sprejme druga stran. Če je sposobna dojeti kaj si naredil in iti od tu dalje, potlej je ok. Če pa naletiš na osebo, ki ti ob vsakem prepiru (težavi) zmeče tvoje napake na plano in te tolče z njimi, potlej pa si tiho. Poslušal boš v vsakem primeru. Se pa odstraniš iz bližine te osebe, ker ne zna shendlat situacij in se premakniti iz mrtve točke. V takem odnosu ni napredka, ker te druga stran načrtno tišči dol.

Mislim, da je opravičilo, da je bila storjena napaka dovolj. In tako kot pravi msolivija, da potem ta oseba, ki se ji opravičiš ne pogreva vedno znova in znova tega vprašanja. Ker če iskreno sprejemaš opravičilo… nimaš potrebe po vrtanju tega v nedogled.

Gre pač za odločitev v neki zadevi in na osnovi informacij, občutkov, stanja… v nekem trenutku. Lahko jih celo pojasniš in bodo osebi, ki ji pojasnjuješ nejasna, nelogična, nesprejemljiva. Vendar ta oseba ni bila v čevljih osebe, ki se je odločala. Zato se morda veliko krat postavlja vprašanje… mar ni težje iskreno sprejeti opravičilo, kot pa se opravičiti. A veš tisto… po bitki so vsi generali.

.https://www.youtube.com/watch?v=1A0MPWseJIE

Odgovor na objavo uporabnika
Epic Fail, 26.11.2021. ob 00:03

Mislim, da je opravičilo, da je bila storjena napaka dovolj. In tako kot pravi msolivija, da potem ta oseba, ki se ji opravičiš ne pogreva vedno znova in znova tega vprašanja. Ker če iskreno sprejemaš opravičilo… nimaš potrebe po vrtanju tega v nedogled.

Gre pač za odločitev v neki zadevi in na osnovi informacij, občutkov, stanja… v nekem trenutku. Lahko jih celo pojasniš in bodo osebi, ki ji pojasnjuješ nejasna, nelogična, nesprejemljiva. Vendar ta oseba ni bila v čevljih osebe, ki se je odločala. Zato se morda veliko krat postavlja vprašanje… mar ni težje iskreno sprejeti opravičilo, kot pa se opravičiti. A veš tisto… po bitki so vsi generali.

.https://www.youtube.com/watch?v=1A0MPWseJIE

 

Vcasih zelis slisati, da nekdo rece, da je pac ravnal narobe.

Ne potrebujes vedet tistih sto razlogov, zakaj je tako, ampak samo da rece, da ve, da ni bilo prav.

Ko se mi kdo opravicuje, ne vem, ce sploh ve, zakaj se opravicuje, mogoce samo zato, ker se mu zdi opravicilo prava stvar, mogoce zato, ker misli, da me je prizadel, ma ne rabim opravicil, vec naredi s tem, ko prizna napako, ker tako vem, da se zaveda svojega dejanja in ga ne bo vec (zlahka) ponovil. Jaz zamer ne nosim s seboj naprej, zaradi sebe, ker nocem zivet z bremenom zamere.

Gresimo pa vsi, vsi smo ljudje in delamo napake.

Odgovor na objavo uporabnika
bilo je narobe, 26.11.2021. ob 00:42

 

Vcasih zelis slisati, da nekdo rece, da je pac ravnal narobe.

Ne potrebujes vedet tistih sto razlogov, zakaj je tako, ampak samo da rece, da ve, da ni bilo prav.

Ko se mi kdo opravicuje, ne vem, ce sploh ve, zakaj se opravicuje, mogoce samo zato, ker se mu zdi opravicilo prava stvar, mogoce zato, ker misli, da me je prizadel, ma ne rabim opravicil, vec naredi s tem, ko prizna napako, ker tako vem, da se zaveda svojega dejanja in ga ne bo vec (zlahka) ponovil. Jaz zamer ne nosim s seboj naprej, zaradi sebe, ker nocem zivet z bremenom zamere.

Gresimo pa vsi, vsi smo ljudje in delamo napake.

@ bilo je narobe

Tvoja ugotovitev, da vsi delamo napake, mi je všeč. Od tu naprej pa se bodo najini pogledi malce razhajali. Namreč obstajajo ljudje, ki napake spreminjajo v izkušnje. Obžalujejo to, da so v procesu svoje rasti koga prizadeli. In takrat se prizadetim opravičijo. Če ne bi storili napake, se ne bi nekaj naučili.

In obstajajo ljudje… ki celo življenje zgolj obžalujejo napake.

Spadam med prve. Take It or Leave It. 🤣

New Report

Close