Zakaj Lili komaj čaka septembra?
… uh , se to dobro sliši !
Čist malomeščansko :))))
Bodoča gospa Lili naj prejme moje vnaprejšnje čestitke in zelo iskrene želje , da bi enkrat , čez dolgo , dolgo …. ko bo že gospa babica Lili , še vedno z veseljem rekla , da komaj čaka septembra , ko bo z gospodom spet praznovala obletnico !
Na gradu , romantično !
gospa Nikitka se z veliko nostalgije spominja tistega dogodka pred 20 (!!!) leti – pa ji tudi ni žal :)))
Ne, moj (na žalost) ni romantičen. Pa me to pri tem ni nič motilo. Če bi pokleknil, bi se najbrž začela na glas krohotat. Meni je to smešno, hihihi…
Sva se pogovarjala o poroki na splošno že lani in ugotovila, da je to brez veze, da bi po vseh pravilih morala narediti veliiiiko žurko za vse sorodnike, pa jaz menjat dokumente, pa vse ostalo. Saj se ve kaj.
No, pa sva bila 14 dni nazaj na poroki moje najboljše frendice. Bemti je bila boga. Polno sorodnikov okoli, pa se stalno smehljat… bljak.
Isti dan sva imela tudi obletnico, tako, da sva bila samo na Lj. gradu (v cerkvi in na večerji pa ne). Sva kar ušla, ker je bilo še za naju naporno, hehehehe… Pa sva šla v kino gledat Načrtovalko porok :)) in na večerjo. Pa sva bleknila nekaj v smislu: zakaj pa ne? enkrat bo treba.
Odločila sva se kršiti pravila in imeti majčkeno poroko z najožjo familijo. Skupaj nas bo 10. Naj se grejo ostali solit!
Evo, malo dolgo napisano, ampak to je čisto po pravici napisano.
Tko!
Veš Lili, sem vprašala, ker moj sicer je romantik ampak tole – kaj pa če bi se midva poročila, me je pa tako povprašal med pogovorom v kuhinji pri mizi, kot če bi vprašal, kaj bom danes kuhala. In sem še danes en mal “užaljena” :-)). No ja, važno je, da veš, da te ima nekdo rad. Če bi pokleknil, bi se pa jaz tudi smejala. Ampak kak prstan bi pa že lohk kupil!
Sicer pa tudi najina poroka ni bila ogromna, kot jih delajo sedaj. Bilo nas je 29 z otroki vred in prijatelji. In imeli smo se nepozabno, saj so to bili tisti, ki meni in njemu največ pomenijo. In to ne glede na to, da je njihova žlahta ogroooooomna in da bi lahko bila hitro na 100.
Ojla, obujate spomine, a? Na, pa še en moj
spominček: mene je poklicala vratarica, je dejala:
Marija, hitro pridi dol, tu te čaka en gospod! In
pridem do vratarja, kjer me čaka “gospod” v
delovni tudi, umazan, zapackan – od dela seve,
ves blaten in … ne bi več, poraščen, bradat, skratka, le njegove modre in iskreče oči so mi ob njegovi modri srajci veliko veliko govorile in veliko veliko pomenile in …….. no, to je še danes. Njegove oči govorijo namesto njega. In seže v žep delovne obleke, potegne ven škatlico in pravi: “Na, dekle, ker si nekaj posebnega, zaslužiš nekaj posebnega!” In mi da …… trikrat prevelik prstan, heh. Lahko bi si ga dala na palec, pa sem takrat, ko sem imela 50 kg, še palec imela droban. In, nepozaben je bil njegov žalosten obraz, razvlekel se je, kot (humorno, zelo humorno povedano, ker si to upam, ker sem to povedala tudi že njemu!!) prevelika buldogova koža, heh! Jadrno jo je ucvrl nazaj v trgovino in čez petnajst minut prinesel pravi prstan, ki ga nosim še danes. Pa ni nič vprašal, nič rekel, le po nekaj dnevnem “mojem molku” se je ojunačil in vprašal: “No, a pol si se že odločila al’ kako?” In jaz vsa “neumna in zmešana, brez jasne in čiste slike” nazaj: “A to sem se jaz imela o čem kaj odločati? Če smem vprašati vašo gnado in visoko visokost, kaj bi želeli slišati od mene, kaj je tisto, kar vas zanima?” Meni ni bilo namreč jasno, zakaj bi dobila prstan. Mislila sem, da sem ga dobila kar tako kot en dar, namesto rožice, ane, kar ke v tri dni, ker znam kuhati, pa prati, pa šivati, pa se…….., pa še kaj. No, stvar mi je bila jasna v hipu, ko sem spet uzrla tisti razpotegnjeni obraz in potem seveda se je začela šele “ta prava in ta zaresna debata” o “uzakonjenem zakonskem življenju” … etc. etc. etc.
Tako, spomin na to tudi mene še dane toplo greje, smeh me še danes zlomi, ko tako v živo dobim pred oči sliko snubitve, heh!
Je pa res nekaj: če bi takrat moj dečko v tisti delovni obleki pokleklnil in me zaprosil, bi bila polulanka, ampak zagotovo in stoodstotno bi se šla tisti poročit z njim, kajti že samo zaradi te slike, ki bi bila nadgradnja vsega, kar sem že doživela pri njem, bi si to zaslužil!
Želim ti nepozabne trenutke, kajti od teh nepozabnih trenutkov včasih ponovno zaživimo v tistem elementu, kot smo se takrat znašli!