Zakaj ljubezen tako prekleto boli
Na vas se obračam, ker sem tako ne tleh. Že 15 let ljubim moškega, ki dejansko ni več moj. Nora sem nanj, vedno mi je stal ob strani, ko sem ga najbolj potrebovala, zadnje čase pa dobivam občutek, da ga izgubljam. In to tako boli. Da me tišči v prsih, ne znam se več nasmehnit, ne vidim nobenih drugih lepot okrog sebe, moje srce si želi samo njega. On pa se odmika. Ni več iskren, tako čutim, pa tako me je imel rad. Tako je vsaj govoril. Ali so bila vsa leta z njim samo laž??? Ali se moški res lahko tako dobro pretvarjate? Pa ne govorim o nekaj mesecih ampak veliko let? Bil je moj prvi fant, moja prva ljubezen in vsa leta je bil vedno ob meni. Zdaj pa čutim, da ga izgubljam. Kako naj to prebrodim??? Ko ga vprašam zakaj je tak, se izmika odgovoru, želim ga videti, pa se izgovarja zakaj ne more. Vem, kaj to pomeni, ampak kako naj jaz to predelam in živim naprej? Tako ga rabim. Bil je najbolj svetla točka v mojem življenju, zdaj bom pa naenkrat sama. Vse na njemu mi je tako dišalo, res lahko rečem, da sem ga ljubila in vedno ga bom. Kako naj grem naprej? Vsako pesem, ki jo slišim, me spominja nanj, veliko krajev me spominja nanj, vse me spominja samo nanj. Zakaj nisem tako samozavestna in močna, da bi šla bolj pogumno skozi to? Vem, zmedena sem, ampak tako na tleh, da čisto preveč boli…. Hvala vsem, ki ste me brali.
Prava ljubezen ne boli, ne more. Vse to kar ti misliš (mislimo), da je ljubezen, je vse drugo, kot to. In zato boli.
Pojdi naprej, popolni rez, drugo ne bo imelo učinka. S tem mislim, nobenega stika več z njim, ne avdio, ne video, na čustvenem pa delaj aktivno. Počasi se bodo tako vezi ošibile in bo bolelo manj. Z vsakim stikom, želo, mislijo, karkoli že, vezi spet krepiš in jasno, da ne more bolet manj. Pa ne računaj na izboljšanje v parih dneh, tednih, a po parih mesecih bo zelo zelo bolje. A le če boš dosledna.
Drugače pa, nisi edina, ki tako močno občuti “izgubo in bolečino”, vsakdo, ki je bil močno (premočno9 čustveno vpleten v odnos, je že dal to skozi (enkrat ali večkrat), tudi jaz. Prvič sem se tenstala predolgo, ker nisem upoštevala popolnega odmika in sem še kar nekaj rinila in upala in … brez veze, samo podaljševala sem torturo. Ti pa lahko zagotovim, da mine. Če ne, potem imaš resne težave s čustveno zrelostjo in takrat si boš poiskala strokovno pomoč. srečno.
Kot bi brala sebe nekaj let nazaj. Včasih ne gre vse po naših planih in se je treba prepustit toku. Trmasto vztrajat pri tej ‘veliki ljubezni’ nima smisla. Zdaj je prišel čas, da se spoznaš in postaviš nove temelje. Že tvoje prepričanje, da ima ljubezen pri tem, da boli, je ovira. On, samo on, eden in edini ah in oh. NE! Ljubezen pride lahko tudi z drugo osebo, boljšo, močnejšo in silovitejšo. Ne oklepaj se ljudi kot pijanec plota, življenje ima s tabo druge plane. Odpri se samo ljubezni. Kdo ti jo bo dal, se pusti presenetit. Morda se jo boš naučila dati sama sebi.To se še moraš naučit. In ljubezen ne boli več :). Boli pa naše dojemanje ljubezni.
Res je, problem je v meni, ker se nimam dovolj rada. In vem, da to izvira iz otroštva. Oče mi nikoli ni znal izkazovati ljubezni, nikoli nisem bila dovolj dobra zanj. Nikoli me ni objem ali pa se pogovarjal z mano. Pa ga ne obsojam. Vem, da me je imel in me ima rad, samo tega ni znal pokazati. Ampak jaz pa zato kljub vsemu občutim posledice. In imam v glavi, da me bo on imel rad oz. sem ga kar določila, da me mora imeti rad. Vendar ljubezni se ne da izsiliti. Jaz pa sem ob njemu tako srečna. In tudi on je do nedavnega dajal tak videz. Ampak očitno je dobro igral, zdaj se je pa naveličal. Vem, da moram stvari pri sebi pošlihtati in imeti najprej sebe rada, šele potem me bodo imeli tudi drugi. Ampak do tega dejanko priti pa ne znam.
Že kar nekaj predhodnikov je napisalo, da začni delat na sebi. Ne obremenjuj se znjim in zakaj on počne (karkoli že počne) ter zakaj se tako obnaša (kakorkoli se že obnaša). Ne dovoli da posameznikovo vedenje vpliva nate. Ne smeš biti čustveno odvisna od drugih, namreč na ta način boš vedno prizadeta, saj so naša pričakovanja v zvezi z drugimi ljudmi ponavadi utopija. Rada se imej in ceni se, saj njegova nenaklonjenost tebi ne odvzema nobene vrednosti. Ti si še vedno ti, razen če si bila teh 15 let res popolnoma nesamostojna in preveč navezana nanj. V primeru slednjega je dobro zate, da se postaviš na svoje noge. Naj te ne bo strah, si odrasla in sposobna ženska. Kar govoriš o vzorcih iz otroštva je morda dober izgovor ampak ti nisi več otrok, ne živiš več tam. Lahko odločaš in lahko izbiraš. Ne zgovarjaj se na otroštvo ali pomanjkanje ljubezni s strani očeta, namreč točka moči je vedno v sedanjem trenutku. Ne skrivaj se za preteklostjo. S postavljanjem na svoje noge boš o sebi ugotovila mnogo stvari, za katere se ti prej ni niti sanjalo. Vse je v redu in vse bo v redu. Na silo obdržati nekoga je slabše kot če bi ga fizično davila.
Punca, res je, imej sebe najraje. Jaz sem bila pri 24. letih zelo zaljubljena, žal je bil poročen. Mislila sem, da bom umrla, a našla sem moč v sebi in ga pustila. Bilo je zelo, zelo hudo, a preživela sem. Trajalo pa je kakšno leto dni.
Danes imam še enkrat toliko let, vmes je bilo še nekaj ljubezni, a mislim, da me je ta prva najbolj bolela. Imam partnerja, s kateim sva skupaj 10 let. Tako, vidiš, da se da. Tudi ti bodi pogumna in ga pusti.
Čudovita si in okrog tebe je kup čudovitih fantov, nekega dne boš spet srečna.
Vsak po svoje imate prav. In vsega se zavedam, ampak vseeno se počutim tako samo. Imam dobro prijateljico in ogromno ljudi okrog sebe, za katere vem, da me imajo radi. On me pa očitno nima več. In me tako boli. Sem pa res v nekem obdobju, ker že nekaj časa prepucavam stvari za nazaj in imam zato že tudi nekaj časa osebnostno krizo. Hvala vsem za nasvete. Upam, da te grozni občutki čimprej minejo. Vse dobro tudi vam.
Mogoče zveni malo preveč njuejževsko, a vendar: mogoče pa se je ta odmik prav v tem času prepucavanja zgodil z namenom, da izpustiš to, na kar si preveč vezana in ti dolgoročno ne daje tega, kar naj bi ti (odnos s fantom) ter te tako zadržuje na neki točki. S tem se boš morda osvobodila odvisnosti od odnosov in se bolj postavila na svoje noge in mogoče naredila prostor za kaj novega.
Pri prepucavanju menda prihaja tudi do občutka boleče praznine in izgube, izkoreninjenosti … če prav vem, se to imenuje temna noč duše. Je menda nujni del čiščenja.
