Zakaj moški ne marajo samostojnih žensk
Točno tako. Zakaj bi se šel družino, če se lahko žena kadarkoli in zaradi česarkoli odloči, da gre daj pa po svoje.
Če povzamem po mojem primeru: V tem, da smo lahko dokaj lagodno živeli, sem pustil cca. 15 let in dober del zdravja. Moj doprinos/njen doprinos v finančnem smislu 70/30. Pri tem je ovrednoteno in všteto tudi ženino kuhanje, ukvarjane z otrokoma, skrb za dom… nenazadnje sva si domača opravila razdelila 50/50…
Na koncu delitev skupnega premoženja 50/50 in ker ne gre le za denar ampak za leta in zdravje, česar pa ni mogoče povrniti, tako kot mladi moški, tudi sam ne vidim več nobenega smisla imeti družino.
Ne gre za patetiko, gre za smisel.
[/quote]
Napačno si izbral. Nekaterih žensk ne moreš kupit z denarjem. Pri enih deluje, da jih privežeš nase z denarjem. Pri večini pa denar ni dovolj, da bi ostala s tabo.
🙂 Moj prvi komentar na tole je šel v preverjanje k moderatorjem 🙂
Torej… ti bi imel družino le, če bi bil popolnoma prepričan, da žena ne more nikakor in pod nobenim pogojem iti drugam? Zakaj bi si želel kaj takega? Poglej s psihološkega vidika in sebe poskušaj postaviti na to mesto – če bi bil ti popolnoma odvisen od tvoje žene? Kako bi se počutil, kako bi deloval? Ne bi šlo, ne?
[/quote]
Ne.
Imeti družino pomeni nositi odgovornost zanjo. Če je odgovornost enakomerno razdeljena tako po finančni kot ostalih plateh, ne vidim nobenih ovir. A najti tako partnerko danes je težje kot zadeti sedmico na lotu.
Sam nikoli ne bi želel biti odvisen od kogarkoli in tega v obranem primeru ne pričakujem od nikogar, ne od svojih otrok ne od svoje partnerke. Zahtevam pa odgovornost za lastne odločitve in dejanja za vse, enako kot zase, kar ob eventuelnem razhodu vsebuje tudi delitev premoženja po razmerju prispevka med obema partnerjema.
Kot sem že večkrat napisal: Če ji kaj ne paše, lahko takoj odide in enako velja zame. A v danih razmerah v družbi in ob trenutni zakonodaji in praksi družinskih sodišč ne vidim smisla v poroki ali izvenzakonski skupnosti.
Ojej, ne govorim na pamet, govorim o mojih mlajših kolegih, znancih. Vraga ne pričakujejo, pa kje ti to živiš, da take prodajaš? VEČINA današnjih fantov ob misli, da bi morali popolnoma sami skrbeti za 3, 4 ljudi, dobi ošpice na mestu. Pokakajo se v hlače in zbežijo v hosto.
Govorim o generaciji 22, 23, 24+, ki še kako želijo deliti stroške še s kom in niso pripravljeni položiti mesečne plače ženki v naročje, sami pa dobiti za svoj trud žepnino za cigarete.
Feministični pogled? A se ti blede? To je preprosta ekonomija, ki velja v Sloveniji, kjer je povprečna plača jurja +.
In za nameček – redne službe so še vedno redke in bi rada videla tisto punco, ki bo ostala doma in rojevala, medtem ko bo edini hranitelj družine zaposlen za določen čas.
Get real.
[/quote]
Gledaš “napačno” generacijo. Večina ljudi gleda na življenje iz svojega trenutnega stališča in če nekomu konec faxa rečeš, da bi moral skrbeti za 3 ljudi, se bo seveda podelal. Saj je njegovo finančno stanje konec šolanja takšno, da še sam komaj preživi. Ko se začnejo dohodki večati, pa zadeve postanejo precej bolj realne. In redne zaposlitve proti 30 letom niso nič redkega, praktično vsi moji kolegi jih imajo, nekateri že drugič.
Pa če gledaš iz ženske strani, koliko žensk poznaš, ki bi bile pripravljene ob koncu študija, prevzeti gospodinjstvo in biti odvisne le od moževe plače? Hja, prešteješ jih na prste tišlarske roke, večinoma se podelajo, tako kot moški kolegi.
Napačno si izbral. Nekaterih žensk ne moreš kupit z denarjem. Pri enih deluje, da jih privežeš nase z denarjem. Pri večini pa denar ni dovolj, da bi ostala s tabo.
[/quote]
Hahahahaha!
Ko sva se spoznala in začela živeti skupaj nisem imel ničesar. Denar je tu drugotnega pomena.
Slaba provokacija. 😉
Napačno si izbral. Nekaterih žensk ne moreš kupit z denarjem. Pri enih deluje, da jih privežeš nase z denarjem. Pri večini pa denar ni dovolj, da bi ostala s tabo.
[/quote]
Denar je tu drugotnega pomena. Ko sva se spoznala nisem imel praktično ničesar.
Slaba provokacija. :))))))))))))))
Hahahahaha!
Ko sva se spoznala in začela živeti skupaj nisem imel ničesar. Denar je tu drugotnega pomena.
Slaba provokacija. 😉
[/quote]
Ti si napisal, da si ti finaciral 70%, ti si pisal o željah, da je ženska doma gospodinja, jaz ti pa na to odgovarjam, da se vseh žensk ne da kupiti. In zdaj si to še poudaril, ko pišeš, da ko sta se spoznaal, nisi nič imel. Kar še bolj kaže na to, da pač ni bila kupljiva.
Gledaš “napačno” generacijo. Večina ljudi gleda na življenje iz svojega trenutnega stališča in če nekomu konec faxa rečeš, da bi moral skrbeti za 3 ljudi, se bo seveda podelal. Saj je njegovo finančno stanje konec šolanja takšno, da še sam komaj preživi. Ko se začnejo dohodki večati, pa zadeve postanejo precej bolj realne. In redne zaposlitve proti 30 letom niso nič redkega, praktično vsi moji kolegi jih imajo, nekateri že drugič.
Pa če gledaš iz ženske strani, koliko žensk poznaš, ki bi bile pripravljene ob koncu študija, prevzeti gospodinjstvo in biti odvisne le od moževe plače? Hja, prešteješ jih na prste tišlarske roke, večinoma se podelajo, tako kot moški kolegi.
[/quote]
Hja, prešteješ jih na prste tišlarske roke, večinoma se podelajo, tako kot moški kolegi.
Hahahaha, dobra!
Jaz se pa s tem ne strinjam. Mislim ravno nasprotno, da zrel moški ne mara labilne ženske, ki caplja za njim in naredi vse kar ji reče, brezglavo in kot kokoš. Sama sem zelo odločna, imam svoje mnenje, katerega se držim, v kolikor presodim, da je objektivno in ni čustveno obarvano.
Svoje podjetje sem ustanovila pred več kot desetletjem, kasneje se je poslu pridružil mož, nikoli nisem bila pleharca, zakaj bi bila, saj sem sama dovolj sposobna, da imam denar. Vedno sem se zanesla samo nase. Imam zelo zrelega moža in verjetno zaradi tega ni težav. Moj mož prav ne prenese takih žensk, ki se obnašajo kot kure in ki niso razgledane. Tako da je zelo odvisno od moškega. Mislim, da obstajajo tako moški, ki imajo radi nesamostojne ženske kot moški, ki imajo radi samostojne ženske. Moja kolegica se je ločila, niti do morja si ne upa z avtom zapeljati, ker je bila navajena, da jo vozi bivši mož. V bistvu je zelo uboga, ker se sedaj ne znajde nič. Da ne govorim o tem, kakšne pokvarjence privlači sedaj.
🙂 Moj prvi komentar na tole je šel v preverjanje k moderatorjem 🙂
Torej… ti bi imel družino le, če bi bil popolnoma prepričan, da žena ne more nikakor in pod nobenim pogojem iti drugam? Zakaj bi si želel kaj takega? Poglej s psihološkega vidika in sebe poskušaj postaviti na to mesto – če bi bil ti popolnoma odvisen od tvoje žene? Kako bi se počutil, kako bi deloval? Ne bi šlo, ne?
[/quote]
Problem je v tem, da družina sploh ni več neka vrednota, ampak le egoizem.
Tudi za ženske to velja. Še posebej, ker jim je sfeminiziran sistem omogočil, da z ločitvijo lahko le pridobijo.
Zato tudi ženske večkrat zahtevajo ločitev in ne zato, ker bi jim bilo mar za kvaliteto družinskega življenja ali za otroke.
Hja, prešteješ jih na prste tišlarske roke, večinoma se podelajo, tako kot moški kolegi.
Hahahaha, dobra!
[/quote]
Podelajo?
Jaz bi prej rekla, da se pametno odločijo.
Ni ravno pameten tisti, ki se odloči pri 25ih, da bo samo on hodil v službo in še za partnerja in otroke skrbel. Še bolj butast je pa tisti, ki bi bil kar doma, odvisen od partnerjeve plače pa naštepal še par otrok.
Torej: kdor se ne spusti v kaj takega, je samo pameten. Ne pa podelan.
Poznam en primerček tak: on je hotel, da bi bila ona doma, on pa hodil v službo. Vsi so ji govorila kako je butasta.
Njej je bilo en čas kar ok, doma ždela, žulila otroke, ampak potem je ugotovila, da to ni to, da je doma treba tudi delat, da nima pa nobenih pravic. Da si niti gat ne upa sama kupit.
No pa si je našla službo, odipkala tipa in zdaj živi normalno.
Gledaš “napačno” generacijo. Večina ljudi gleda na življenje iz svojega trenutnega stališča in če nekomu konec faxa rečeš, da bi moral skrbeti za 3 ljudi, se bo seveda podelal. Saj je njegovo finančno stanje konec šolanja takšno, da še sam komaj preživi. Ko se začnejo dohodki večati, pa zadeve postanejo precej bolj realne. In redne zaposlitve proti 30 letom niso nič redkega, praktično vsi moji kolegi jih imajo, nekateri že drugič.
Pa če gledaš iz ženske strani, koliko žensk poznaš, ki bi bile pripravljene ob koncu študija, prevzeti gospodinjstvo in biti odvisne le od moževe plače? Hja, prešteješ jih na prste tišlarske roke, večinoma se podelajo, tako kot moški kolegi.
[/quote]
Ja kdaj pa človek razmišlja o družini, če ne konec faksa? Se strinjam, da konec tridesetih ima večina konkretne službe. Samo konec tridesetih je malo pozno za take hece, čeprav se dogaja.
Oboji se podelajo, fantje in punce in še kako razumejo, da je treba združiti moči in dohodke.
Vendar sem govorila o trditvi btdt, da “večina moških želi, da žena ostane doma” – to enostavno ni res. Večina bi jih grdo gledala, če bi punca izjavila, da on naj nosi denar domov, ona bo pa skuhala kosilo, pritisnila na humb pralnega stroja in ostanek dneva gledala žajfnice na tv. Ta mladi enostavno ne mislijo več na ta način. Vprašaj, če meni ne verjameš, saj menda jih imaš kaj okoli sebe.
Ne.
Imeti družino pomeni nositi odgovornost zanjo. Če je odgovornost enakomerno razdeljena tako po finančni kot ostalih plateh, ne vidim nobenih ovir. A najti tako partnerko danes je težje kot zadeti sedmico na lotu.
Sam nikoli ne bi želel biti odvisen od kogarkoli in tega v obranem primeru ne pričakujem od nikogar, ne od svojih otrok ne od svoje partnerke. Zahtevam pa odgovornost za lastne odločitve in dejanja za vse, enako kot zase, kar ob eventuelnem razhodu vsebuje tudi delitev premoženja po razmerju prispevka med obema partnerjema.
Kot sem že večkrat napisal: Če ji kaj ne paše, lahko takoj odide in enako velja zame. A v danih razmerah v družbi in ob trenutni zakonodaji in praksi družinskih sodišč ne vidim smisla v poroki ali izvenzakonski skupnosti.
[/quote]
Pa ne verjamem. Večji procent populacije ima nekje povprečno plačo, torej oba prineseta približno isto. In če sta dva pametna, se potem tudi doma porazdeli pravično. Torej tu si finančno 50:50. Potem pa otroci, šola, ukvarjanje z njimi – če gledam sebe imava to 50:50, tudi glede na sestanke v šoli so kar tam tam, čeprav tu že precejšnim šepa v njegovo korist (tako da se ona z otroci uči, igra itd.), potem pa še gospodinjstvo, ki je lahko čisto prijetno opravilo in nič takšnega, lahko pa trn v peti, ki načne marsikateri zakon in tu pa je že večji del 70:30 ali celo 80:20 v njegovo korist in njeno breme. Pa nič slabega, če se tako dogovorita oba (ne da on pove, da tako pač je) in da se tudi ta del ceni kot doprinos.
O sodiščih pa.. ne bom. Ta del je rak rana naše družbe in v tem delu se s teboj povsem strinjam.
Ti si napisal, da si ti finaciral 70%, ti si pisal o željah, da je ženska doma gospodinja, jaz ti pa na to odgovarjam, da se vseh žensk ne da kupiti. In zdaj si to še poudaril, ko pišeš, da ko sta se spoznaal, nisi nič imel. Kar še bolj kaže na to, da pač ni bila kupljiva.
[/quote]
Nisem pisal o moji želji, da bi ženska bila doma in gospodinjila pač pa da ni malo moških, ki bi jim to čisto ustrezalo. Gre za konsenz, za dogovor med partnerjema in tu ni nikakršne prisile ali kupovanja. Kupovanje si prinesla v to debato ti. Meni kaj takega na kraj pameti ne pade.
Pisal pa sem o tem, da je izhodišče, da se ob ločitvi premoženje deli 50/50 diskriminatorno do tistega, ki je v skupno malho prispeval več. Beri natančno, ne med vrsticami.
Podelajo?
Jaz bi prej rekla, da se pametno odločijo.
Ni ravno pameten tisti, ki se odloči pri 25ih, da bo samo on hodil v službo in še za partnerja in otroke skrbel. Še bolj butast je pa tisti, ki bi bil kar doma, odvisen od partnerjeve plače pa naštepal še par otrok.
Torej: kdor se ne spusti v kaj takega, je samo pameten. Ne pa podelan.
Poznam en primerček tak: on je hotel, da bi bila ona doma, on pa hodil v službo. Vsi so ji govorila kako je butasta.
Njej je bilo en čas kar ok, doma ždela, žulila otroke, ampak potem je ugotovila, da to ni to, da je doma treba tudi delat, da nima pa nobenih pravic. Da si niti gat ne upa sama kupit.
No pa si je našla službo, odipkala tipa in zdaj živi normalno.
[/quote]
Ne. Ne živi normalno ampak v skladu z lasnimi prepričanji in hotenji. 😉
Pomensko beseda normalno izvira iz povprečno, gre za termin, ki določa nekaj kar je večinsko zastopano.
Tvoje dojemanje njenega življenja pa kaže le na to, da ta ženska takrat, ko je šla v odnos s tem moškim v resnici ni vedela kaj bi rada od življenja in tudi ni bila pripravljena prevzeti odgovornosti za lastne odločitve in dejanja.
Problem je v tem, da družina sploh ni več neka vrednota, ampak le egoizem.
Tudi za ženske to velja. Še posebej, ker jim je sfeminiziran sistem omogočil, da z ločitvijo lahko le pridobijo.
Zato tudi ženske večkrat zahtevajo ločitev in ne zato, ker bi jim bilo mar za kvaliteto družinskega življenja ali za otroke.
[/quote]
Še vedno verjamem, da je zelo majhen odstotek tistih, ki se za ločitev odločijo zaradi dolgočasja.
Večina jih ima razlog, nekatere (roko na srce) kar konkretnega. Kar pomeni, da je treba prej razmišljati in delati v dobro zakona.
In ja sem mlada generacija in družina mi je vrednota, a ne takšna kot si jo zamišljaš ti in je bila 50-70 let nazaj. Ne rabimo več, da se mož raztrga za finančno dobrobit družine, rabimo nekoga, ki prevzame moški del vzgoje, vzdrževanja itd. In ja verjetno je zate egoistično, če zaradi družine (noben od naju) ne bo prenašal varanja, nespoštovanja itd.. Včasih pač so, ker so morali. Sedaj mi ni treba in ne bom. Egoistično? Ne, prej življenjsko.
Pa ne verjamem. Večji procent populacije ima nekje povprečno plačo, torej oba prineseta približno isto. In če sta dva pametna, se potem tudi doma porazdeli pravično. Torej tu si finančno 50:50. Potem pa otroci, šola, ukvarjanje z njimi – če gledam sebe imava to 50:50, tudi glede na sestanke v šoli so kar tam tam, čeprav tu že precejšnim šepa v njegovo korist (tako da se ona z otroci uči, igra itd.), potem pa še gospodinjstvo, ki je lahko čisto prijetno opravilo in nič takšnega, lahko pa trn v peti, ki načne marsikateri zakon in tu pa je že večji del 70:30 ali celo 80:20 v njegovo korist in njeno breme. Pa nič slabega, če se tako dogovorita oba (ne da on pove, da tako pač je) in da se tudi ta del ceni kot doprinos.
O sodiščih pa.. ne bom. Ta del je rak rana naše družbe in v tem delu se s teboj povsem strinjam.
[/quote]
Ne zdaj posploševati. Lepo sem napisal, da je v premnogih primeruh delitev 50/50 diskriminatorna , ti to opravičuješ z normalizacijo na osnovi neke množice tako, da odrežeš odstopanja v + in -. Tako pač ne gre, ker ni pravično.
Enako mislim tudi o izhodišču za skrbništvo in za stike, kjer je s sodno prakso, da je za otroke najbolje, da se jih dodeli materi, prav otrokom kršena pravica do stika z obema staršema.
Tak primer sem imel jaz in odgovor sodnice na mojo pritožbo: Tožite.
Ne. Ne živi normalno ampak v skladu z lasnimi prepričanji in hotenji. 😉
Pomensko beseda normalno izvira iz povprečno, gre za termin, ki določa nekaj kar je večinsko zastopano.
Tvoje dojemanje njenega življenja pa kaže le na to, da ta ženska takrat, ko je šla v odnos s tem moškim v resnici ni vedela kaj bi rada od življenja in tudi ni bila pripravljena prevzeti odgovornosti za lastne odločitve in dejanja.
[/quote]
Ta ženska, bolje rečeno punca, ker je bila res mlada (pod 20), je bila trapa. Ker je tip tako rekel, je pustla službo (na živce mu je šlo, ker je bila natakarica in so se tipi slinili po njej), še večja trapa je bila, da je potem še zanosila. Vsaj toliko je potem k pameti prišla in si našla službo pa tipa zapustila. Ampak otrok je pa še kar tu.
In ja, tisti, ne glede na spol, da se gredo take variante, da bodo malce doma brez službe pa kar otroke, so zame bebavi.
Ti boš seveda spet trdil, da tisti, ki se drugače odloči (torej za službo, ne pa, da doma žuli otroke), da se podela, zame je pa tak človek pameten.
Ne zdaj posploševati. Lepo sem napisal, da je v premnogih primeruh delitev 50/50 diskriminatorna , ti to opravičuješ z normalizacijo na osnovi neke množice tako, da odrežeš odstopanja v + in -. Tako pač ne gre, ker ni pravično.
Enako mislim tudi o izhodišču za skrbništvo in za stike, kjer je s sodno prakso, da je za otroke najbolje, da se jih dodeli materi, prav otrokom kršena pravica do stika z obema staršema.
Tak primer sem imel jaz in odgovor sodnice na mojo pritožbo: Tožite.
[/quote]
Pa saj pišem o večinski populaciji ne o odstopanjih. Saj je jasno, da odstopanja so. Poleg tega, tudi populacija ne zajema vseh enakih primerov ampak posplošeno, torej ja, posplošujem.
V primeru ločitve je vedno kršena pravica otrokom. Pravica do obeh staršev. Če vprašaš otroka mu je družina – oče, mati – sveta. In že to, da se to podere, se otrokom podere cel svet. Težko je določiti pravičen sistem za starša in HKRATI tudi tak sistem, ki bi najmanj bremenil oz. škodil otroku. Tu vidiš večina pozabi na otroka. Vsi bi vse delili na nož, nihče pa ne pomisli, da otrok potrebuje rutino. In težko mu zagotoviš rutino, če otroka vsak drugi dan seliš na drugo lokacijo. V tem primeru bi bil najboljši sistem tak, da ali oba starša živita v isti hiši (pač ločena gospodinjstva) ali pa otrok ostane pri hiši in prihajata in odhajata starša. Ampak pri nas se sodišče (neuspešno) trudi ugoditi staršema na škodo otrok.
Ja kdaj pa človek razmišlja o družini, če ne konec faksa? Se strinjam, da konec tridesetih ima večina konkretne službe. Samo konec tridesetih je malo pozno za take hece, čeprav se dogaja.
Oboji se podelajo, fantje in punce in še kako razumejo, da je treba združiti moči in dohodke.
Vendar sem govorila o trditvi btdt, da “večina moških želi, da žena ostane doma” – to enostavno ni res. Večina bi jih grdo gledala, če bi punca izjavila, da on naj nosi denar domov, ona bo pa skuhala kosilo, pritisnila na humb pralnega stroja in ostanek dneva gledala žajfnice na tv. Ta mladi enostavno ne mislijo več na ta način. Vprašaj, če meni ne verjameš, saj menda jih imaš kaj okoli sebe.
[/quote]
Pametni ljudje razmišljajo o družini takrat ko imajo ob sebi stabilnega partnerja, so stabilni v financah in verjamejo, da so dovolj stari za to. Okrog 30ga leta starosti ni še nič pozno. Ali je to res ali ne bi morali narediti raziskavo, pri mlajših ocenjujem da bi bila statistika na tvoji strani, pri starejših pa obratno. Drugače pa kdo nebi grdo gledal partnerja, ki že na začetku poda svoj domet (ne)prilagajanja? Tudi mladi enkrat ne bodo več mladi in v naslednjih 15 letih lahko mnenje še nekajkrat spremenijo.
Ta ženska, bolje rečeno punca, ker je bila res mlada (pod 20), je bila trapa. Ker je tip tako rekel, je pustla službo (na živce mu je šlo, ker je bila natakarica in so se tipi slinili po njej), še večja trapa je bila, da je potem še zanosila. Vsaj toliko je potem k pameti prišla in si našla službo pa tipa zapustila. Ampak otrok je pa še kar tu.
In ja, tisti, ne glede na spol, da se gredo take variante, da bodo malce doma brez službe pa kar otroke, so zame bebavi.
Ti boš seveda spet trdil, da tisti, ki se drugače odloči (torej za službo, ne pa, da doma žuli otroke), da se podela, zame je pa tak človek pameten.
[/quote]
Eh… exell- ova izjava mi je bila zabavna, zdaj pa se spravljaš name, kot da zastopam točno to opcijo in nobene druge. Bedno.
Nisem pisal o moji želji, da bi ženska bila doma in gospodinjila pač pa da ni malo moških, ki bi jim to čisto ustrezalo. Gre za konsenz, za dogovor med partnerjema in tu ni nikakršne prisile ali kupovanja. Kupovanje si prinesla v to debato ti. Meni kaj takega na kraj pameti ne pade.
Pisal pa sem o tem, da je izhodišče, da se ob ločitvi premoženje deli 50/50 diskriminatorno do tistega, ki je v skupno malho prispeval več. Beri natančno, ne med vrsticami.
[/quote]
Kaj pa je to vec v skupno malho.? Kako določiti kdo je prispeval vec.? Ne pozabi govoriva o skupni malhi in ne posebnem premoženju vsakega zakonca
Vidis tukaj sam seb kontriras..
jaz sem gospodinja od kar sva se porocila, odmislimo zdaj nase družinsko premozenje s katerim moj moz nima nic in si zamisliva ,da tega ni in da zivimo samo od njegove place.. Jaz doma gospodinja prispevam z lastnim delom v dom in druzino, ampak denar pa prinese samo on ,ker drugace ne gre ce hoce zeno gospodinjo..ovce in novce njet zmožno.. Potem se pa cez leta lociva.. Po tvoje moram jaz odit z miloscino ker je vse on prispeval v denarju ane.? Moje ni nic ker nimam lastnega dohodka.Tocno se vidi da nimas nobenega spoštovanja do gospodinjskega dela in vzgoje otrok, ki je tudi garanje.. Torej poberem naj se s kuferckom, ker nisem dala nic v denarju in moje delo je vredno pizzdo vode.. In pol se čudite zakaj si zenske ne dovolijo kaj takega. Le zakaj.? Prav jim dam.
Delitev 50/50 skupnega premozenja je cisto postena, saj marsikatera doma dela zase in za moza in vzgaja otroke ,ko moz dela kariero..
Pa saj pišem o večinski populaciji ne o odstopanjih. Saj je jasno, da odstopanja so. Poleg tega, tudi populacija ne zajema vseh enakih primerov ampak posplošeno, torej ja, posplošujem.
V primeru ločitve je vedno kršena pravica otrokom. Pravica do obeh staršev. Če vprašaš otroka mu je družina – oče, mati – sveta. In že to, da se to podere, se otrokom podere cel svet. Težko je določiti pravičen sistem za starša in HKRATI tudi tak sistem, ki bi najmanj bremenil oz. škodil otroku. Tu vidiš večina pozabi na otroka. Vsi bi vse delili na nož, nihče pa ne pomisli, da otrok potrebuje rutino. In težko mu zagotoviš rutino, če otroka vsak drugi dan seliš na drugo lokacijo. V tem primeru bi bil najboljši sistem tak, da ali oba starša živita v isti hiši (pač ločena gospodinjstva) ali pa otrok ostane pri hiši in prihajata in odhajata starša. Ampak pri nas se sodišče (neuspešno) trudi ugoditi staršema na škodo otrok.
[/quote]
Aha… in zato zakonska določila fiksiramo na tisto normalizirano povprečje. :)))))))))))))))
Jep… sodna praksa ne deluje v dobro otrok, deluje po nekih utečenih normah pa če so te dobre ali pa če niso.
Zdaj pa nazaj k moji trditvi z vprašanjem: Ali je v teh razmerah še smiselno imeti družino?
Aha… in zato zakonska določila fiksiramo na tisto normalizirano povprečje. :)))))))))))))))
Jep… sodna praksa ne deluje v dobro otrok, deluje po nekih utečenih normah pa če so te dobre ali pa če niso.
Zdaj pa nazaj k moji trditvi z vprašanjem: Ali je v teh razmerah še smiselno imeti družino?
[/quote]
Seveda je. Saj ne delaš družine z mislijo na sodišče in kaj boš iz tega iztržil ali kako? Pa tudi nad sodiščem ni potrebno obupati. Če veš da imaš prav, potem greš do konca. Za koga pa, če ne zaradi svojih otrok?
Kaj pa je to vec v skupno malho.? Kako določiti kdo je prispeval vec.? Ne pozabi govoriva o skupni malhi in ne posebnem premoženju vsakega zakonca
Vidis tukaj sam seb kontriras..
jaz sem gospodinja od kar sva se porocila, odmislimo zdaj nase družinsko premozenje s katerim moj moz nima nic in si zamisliva ,da tega ni in da zivimo samo od njegove place.. Jaz doma gospodinja prispevam z lastnim delom v dom in druzino, ampak denar pa prinese samo on ,ker drugace ne gre ce hoce zeno gospodinjo..ovce in novce njet zmožno.. Potem se pa cez leta lociva.. Po tvoje moram jaz odit z miloscino ker je vse on prispeval v denarju ane.? Moje ni nic ker nimam lastnega dohodka.Tocno se vidi da nimas nobenega spoštovanja do gospodinjskega dela in vzgoje otrok, ki je tudi garanje.. Torej poberem naj se s kuferckom, ker nisem dala nic v denarju in moje delo je vredno pizzdo vode.. In pol se čudite zakaj si zenske ne dovolijo kaj takega. Le zakaj.? Prav jim dam.
Delitev 50/50 skupnega premozenja je cisto postena, saj marsikatera doma dela zase in za moza in vzgaja otroke ,ko moz dela kariero..
[/quote]
Vse se da ovrednotiti… Snažilka stane na mesec toliko in toliko, guvernanta toliko, hrana z dostavo toliko…. in po vsem tem je razmerje še vedno 70/30.
Kaj pa zdaj?
Seveda je. Saj ne delaš družine z mislijo na sodišče in kaj boš iz tega iztržil ali kako? Pa tudi nad sodiščem ni potrebno obupati. Če veš da imaš prav, potem greš do konca. Za koga pa, če ne zaradi svojih otrok?
[/quote]
Seveda družin ne delaš z mislijo na ločitev, ampak več kot pol zakonov/družin razpade… in če pri tem ne upoštevaš tudi te možnosti?
Forum je zaprt za komentiranje.