Spodnja debata me je spodbudila, da napišem, kako različno dojemamo situacije. Spodaj ste mamo napadli, da je sama kriva da hči noče stikov. Nimam takega mnenja. Osebno sem imela otroštvo, tako da bi marsikdo rekel, kako bedno sem živela. Pa imam danes v redu odnose s starši. Ne živimo skupaj, odselila sem se, a ohranjam neki nivo obnašanja. Starša akademsko izobražena, sama edinka, dobesedno sem bila vedno sama, ker je bila samo kariera pomembna. Tudi vnuki ju niso zanimali, spet nekaj kar vrešči in jemlje pozornost od njune kariere. Zato sem se odselila, čeprav je hiša ogromna in sta sama ostala v njej.   Sedaj ko sta stara, sta se mi s pogledom oči večkrat  opravičila, o tem pa ne moreta govoriti. Je pretežko. Ko pridem na obisk, sta solzna od  ganjenosti,  ker kolegi iz službe ju ne pokličejo, sedaj sta nebodigatreba, dva penziča, kdo ju bo iz službe klical. Sedaj je hči edina, ki se zanju zanima. jaz pa sem njima opravičila, opravičila v sebi, zaradi sebe,  da ni bilo časa za peljat k zdravniku, na morje, ker je bila vedno služba, ker ju nisem nič zanimala kot otrok. Zakaj bi še naprej gojila zamere, samo sebi bi škodovala?Velikokrat se ljudje kar namišljeno jezijo in skregajo  za dosti banalne stvari, potem pa leta tečejo in je težko stopiti v stik. Koliko od teh ljudi si zna pogledati v oči in reči, zakaj točno sem se skregal s starši? Koliko vas je?  Imam 2 otroka, vidim kako je mlajši sin ljubosumen, tak karakter je, da vse zameri in bi se samo kregal.  Zameril je, da je starejši sin naredil stanovanje v mansardi, čeprav je mlajši vedno rekel, da on ne bi tam živel. Ko je pa starejši naredil stanovanje, pa ogenj v strehi. To so bile zamere do neba, očital nam je, potem smo mu kupili garsonjero v Ljubljani, da ne bo imel spet občutka manjvrednosti.  Pa smo zaenkrat vse rešili, čeprav sem utrujena od tega stalnega rivalstva in njegovih stalnih zamer. Mislim da je veliko v karakterju, to da pa prekineš stike, pa ima sigurno neke posledice v vašem življenju. Ne biti na to ponosni, umaknejo se slabiči, ne močni ljudje. Močni ljudje lahko razumejo . Dogodki so nam namenjeni, ni pa nam namenjeno, kako se bomo na njih odzvali. Ljudje potegnejo drastične poteze, pa so jih zreli nositi? Večina jih ni. Celo življenje živijo v nekem sovraštvu, navideznem sovraštvu, ker samo oni sovražijo.Eni celo namišljijo dogodke, da lažje sebe opravičijo. Pa dostikrat sploh ni bilo tako, kot oni govorijo o starših.

ti ti ti

kdo drug pa ni ti.

če si ti srečna, da se celo življenje vdinjaš staršem in se trudiš za njuno odobravanje, je to tvoja stvar.

včasih so določeni odnosi preveč strupeni, da bi lahko rekel, eh, bolje da odpustim. včasih je treba stike prekinit

Se zelo ne strinjam, da stike prekinejo slabiči. Ne, slabiči jih vzdržujejo in pustijo, da jim starši žrejo živce.

Včasih pač moraš prekiniti. Tudi jaz sem prekinila stike za nekaj let s starši in sorojenci. Sedaj ko smo v zrelih letih, se kar lepo razumemo, ampak je moralo preteči kar nekaj vode in morala sem predelati kar nekaj zamer. Verjetno ne zmoreš razumeti, kako težko je gledati, ko vidiš, da imajo starši ljubljenčka. Da je tvoj brat ali sestra vreden veliko več, da mu privoščijo več stvari, da zanj vedno je, zate pa ni bilo nikoli.

Ampak meni je uspelo predelati in poskusiti razumeti in danes živim lepo umirjeno, s celimi živci, čeprav z manj, ampak vsaj vem, da mi ni bilo nič podarjeno. Je pa do sem bila pot kar precej trnova, če lahko razumeš.

Med študijem prava sem delala tudi na zapuščinskih razpravah, najbolj se spomnim primera, ko je en možakar vpil, kako pokvarjena sta bila starša, da naj se cvreta v peklu.Potem mu je pa sodnica rekla, da se lahko tudi odpove dediščini, namreč starša sta mu v oporoki zapustila hišo. On pa reče, zakaj pa, jaz bi moral vse dobiti 🙂 Itak da bolano. Zgoraj ena gospa piše, da je morala precej predelati, da imajo dober odnos sedaj. Saj to je to, o čemer piše avtorica, da je treba predelati, odpustiti zaradi sebe, ne da se še zgodbe namišlja. Ljudje se zelo radi postavimo na navidezno  stran žrtev in takoj verjamemo, da nekdo ki je prekinil, je veliko hudega doživel. Pa ni vedno tako. Ista družina, en se tako odziva, drug drugače, pa so isti starši. Eni imajo stalni občutek manjvrednosti, kolikor bi dobili pozornosti, je premalo . Saj nihče ni idealen, ne starši, ne otroci. Tudi vi niste idealni starši. Si pa starše izberemo sami, duša si jih izbere, z namenom izkušanja. Zato je treba širše gledati na strani. Ampak narediti rez za vedno, pa jaz ne bi, sem človek, ki ima rada razščiščene zadeve. Slabiči niso sposobni soočenja s seboj, najraje so v vlogi žrtve.

posledica permisivna vzgoje.

krivda je izključno na starših.

 ima pa vsaka palica dva konca, vse se vrača, vse se plača …

Sedaj ko sta stara, sta se mi s pogledom oči večkrat  opravičila, o tem pa ne moreta govoriti. Je pretežko. Ko pridem na obisk, sta solzna od  ganjenosti, 

—

to.

to pomeni, da se starša ZAVEDATA svoje krivde in krivic tebi.

in ti si jima odpustila.

kar je zelo lepo.

prav v to sem želela “mamo od spodaj” vzpodbuditi.

da se zave svoje krivde. in se opraviči. in dobi hčerko nazaj.

Velikokrat se ljudje kar namišljeno jezijo in skregajo  za dosti banalne stvari,

—

to ni res. ljudje se ne namišljeno jezijo. in če se skregajo zaradi banalne stvari, to pomeni samo to, da je ta stvar vrh ledene gore in so spodaj hujše zamere in bolečine.

 umaknejo se slabiči, ne močni ljudje

—

ufff. to pa sploh ni res!

a prepišem primer: hčerko oče posiljuje, hči se odseli.

kdo je slabič?

ali pa: mož pretepa ženo, žena se odseli,

mož ne dojame, da ima problem in noče nič narediti v zvezi s tem…

kdo je slabič?

ali: otrok, ki je žrtev hudega psihičnega nasilja postavi mejo.

mati ne spoštuje te meje.

otrok se odseli.

kdo je slabič?

lahko naštevam cel dan.

od vsega kar si napisala se strinjam samo s tem,

da če imaš v sebi zamere in sovraštvo, da moraš to tako ali drugače predelati,

odpustiti in iti dalje. zaradi sebe.

ni pa nujno, da imaš s tisto osebo, ki te je prizadela potem še odnos.

mirno ga lahko nimaš.

in zato nisi slabič.

imaš vso pravico.

tudi, če je to na papirju tvoj oče. tvoja mati.

ker nekdo, ki ti je delal zlo, v resnici ni tvoj starš.

tega se je treba zavedati.

mama ni mama samo zato, ker te je rodila.

Stike prekinejo slabiči, ki jim do staršev in sorojencev itak ni bilo kaj dosti, tako da je prekinitev stikov zanje samo plus, saj niso bili navezani nanje. Ni jim treba gledat vreščečih nečakov, ni jim treba skrbeti za ostarele starše, ni jim treba ničesar. Prekineš vse stike, si umisliš neke hude travme in je. Zdaj se stiki očitno prekinjajo po tekočem traku. Tastari lepše pogledajo snaho kot zeta, pa je že ogenj v strehi. Eden od vnukov dobi igračo za 20 evrov, drugi za 50, pa je že kalkulacija, kako je ta vnuk vedno priviligiran, dajmo prekinit stike.

Druga stvar je, če so starši celo otroštvo otroka vezali nase, ga čustveno izsiljevali (naredi tako, da bo mamica srečna), mu onemogočali osamosvojitev, ker so bili bolestno vezani nanj, nobena partnerka ni bila dobra, ker je dobra samo mamica…. Takrat je prekinitev stikov seveda nujna in takrat tak otrok res zelo težko prekine stike, saj ima neznosen občutek krivde. In ja, takrat gre za močnega človeka, ki je zmogel ta premik in prekinil stike. Ker je bila prekinitev izredno težka, ker ga vsak dan gloda, ker je moral predelati ogromno stvari, da je stike prekinil, saj se mamica ne bo spremenila in ga bo večno hotela vezati nase.

Če pa prekineš, ker se ti ne ljubi ukvarjat z njimi in si namisliš nek bedast razlog (čisto vsak med nami si ga lahko izmisli, ker nobeni starši niso nikoli perfektni), si pa slabič, ja. V tem ni čisto nobene moči.

Moj oče je bil alkoholik in nas je trpinčil fizično in psihično. Ko je umrl, je njegovo vlogo prevzela mati, čeprav ni bila alkoholik. Na moji psihi je to pustilo nepopravljive posledice, po končani srednji šoli sem odšla od doma. Z mamo nisem imela kar nekaj let kontakta, sedaj jo sicer obiščem enkrat letno, kar mi popolnoma zadostuje. Oprostila sem, pozabila ne bom nikoli. Brat je z njo pretrgal vse stike. Prav tako z mano.

Ampak narediti rez za vedno, pa jaz ne bi, sem človek, ki ima rada razščiščene zadeve. Slabiči niso sposobni soočenja s seboj, najraje so v vlogi žrtve.

—

bi te rada videla, če bi imela očeta pedofila, kako bi ti razčistila in imela z njim odnos.

še enkrat: kjer so problemi med starši in otroci, so brez izjeme VEDNO STARŠI KRIVI. oni so vzgajali otroka.

in tudi če je nekdo v vlogi žrtve, pomeni da si je to vlogo izbral kot obrambni mehanizem, ker je presodil, podzavestno seveda, da bo tako najlažje preživel. tudi tu so krivi starši.

ko odraste, pa je prav, da se s tem sooči, prekine strupen odnos če je treba, ozavesti, odpusti in živi.

Ma danes je to moderno. Moji sestri se nikoli ni ljubilo družiti se z nami, vedno sem jaz klicala njo, ona mene ali starše nikoli. Otroštvo? Ona je bila tista starejša, ki sem jo jaz posnemala, tudi študirat sem šla isto kot ona. Takoj ko se je osamosvojila, je dobila stanovanje od staršev, skratka, ne more se z ničimer ven vleči, da se je počutila slabo kot otrok. Ko sem jo enkrat poklicala in direktno vprašala, kaj je narobe, zakaj se nas izogiba, je rekla, da nima energije se ukvarjat še z nami. Ukvarjat?? Tistih par rojstnih dni na leto in nekaj praznikov je ukvarjanje? Pa saj pride brez vsega k meni domov, jaz vabim vse in vse sama skuham, naredim…ali pa k staršem. Ampak vedno se izgovori, da je kaj vmes prišlo. No, zdaj mi je zadosti in je niti jaz več ne kličem. Tako da se nismo slišali že eno leto. Čestitam ji vedno, odgovori hvala in to je to. Ko sem jo poskušala podrezati, zakaj tak odnos, ni znala nič pametnega povedat, tako da po moje enostavno se ji ne ljubi. Odpikala nas je kot da ne obstajamo. Takim je očitno čisto enostavno stike prekinit. Ne vidim kakšne posebne moči tukaj.

še enkrat: kjer so problemi med starši in otroci, so brez izjeme VEDNO STARŠI KRIVI. oni so vzgajali otroka.

Ma ja, daj no. Eni ljudje so pač sociopati, eni so manipulatorski in samo gledajo, kje bodo laže prišli skozi življenje. Če prekine stike s starši, jih ne bo treba obiskovati in jih pedenati na stara leta. če prekine stike s sorojenci, ji ne bo treba prenašati razširjene družine in imaš svoj mir. Eni so zapečkarji ali pač samotarji, pa niso tu starši nič krivi. Moji starši so bili super, vzgajali so naju prav lepo, sestra je bila itak princeska, pametna, lepa… jaz malo manj obojega, hehe. Starša sta naju spoštovala, se z nama vedno lepo pogovorila, tudi ko sva delali neumnosti, bila sta dosledna itd. Res nimam nobene ideje, zakaj je sestra taka. Saj mama jo pokliče, nekaj v enozložnicah ji odgovarja in to je to. Večkrat se ne oglasi. Otroci niso nepopisan list papirja, rodijo se z določenimi zmožnostmi, sposobnostmi, anomalijami. In tu starši ne morejo kaj dosti kot da se trudijo po najboljših močeh.

avtorica BEW,

izredno sem presenečen, da otroštvo, ki ga opisuješ poimenuješ težko otroštvo. Mislim, da si nekateri ne znate predstavljati kaj je težko otroštvo. Prav je, da imaš stike z starši ker nisi umenila čisto nič takega, kar bi jima rabila zameriti.

Veš ni hudo, če imaš premalo staršev zase, nekaj najhujšega je če jih imaš preveč.

Torej pustila sta te samo kot otroka. Pa ali si bila zaprta v hiši prestrašena brez ničesar??? Brez televizije in knjig? Če si imela oboje bom temu rekel, raj na zemlji❗❗❗

A si imela celo prijatelje? Če si imela pa še to, bi te pa kar nadrl zdajle.

A ti sploh veš kako je grozno če se starši vtikajo vate? A veš, da nekateri živijo v majhnih blokovskih stanovanjih kjer ni niti nobene intimnosti? A veš kakšne psihične težave se ljudem razvijejo zaradi tega. Pa od drog in alkohola, da lajšajo svoj nemir.

Poleg tega sta bila tvoja akademsko izobražena. Veš kaj pomeni revščina? Takrat ljudje ne morejo zamenjati stvari, ki se jim pokvarino. No ti bom povedal. Revščina pomeni, to da imajo ljudje 10.000 več problemov od ljudi z navadno plačo, problemov, ki jim vzamejo 10 krat več časa in je 100 krat več razlogov za prepir. Tega si ne znaš predstavljati.

In ni hujšega, kot da imaš starša, ki se ukvarjata s teboj. Ki ti stalno težita, te jebeta u glavo in komandirata. Jaz sem bil tega deležen napol, a po drugi strani pa se tudi nista nikoli trudila me razumeti, me slišati. Raje zatreti kot vspodbujati. V najstniških letih mi nista stala ob strani, nista se ukvarjala z mano. Še posebaj en od staršev, drugi ni vedel kaj naj naredi. Kot da bi me zapustili. Ko bi mi vsaj mir dala če sta bila taka. Ampak ne prepirati sta se pa znala, to pa. Jaz pa imam karakter, da sem bojevit in sem staršem uničil psihično zdravje.

1000 sem rekel, da bi se kar obrnil in me ne bosta nikoli več videla a sem jima stal ob strani in ju imel rad. Ker razlogi, da bi se jima odpovedal niso bilo dovolj tehtni.

Veš kaj je rekla neka strokovnakinja v hrvaški oddaji o vzgoji otrok? Da naj se starši ukvarjajo s poslom in otroke pustijo same in usamljene doma. Ker le tako bojo razvili svojo domišlijo.

TOČNO TAKO! To je največji privilegij, ki ga lahko dobi otrok❗❗❗

Jaz sem imel veliko srečo, ker sem imel šolo en teden dopoldne, drug teden popoldne. Starša pa ravno obratno, tako, da sem bil sam. Zvečer sem ju videl in se me je jebalo u glavo pa pošiljalo spat, ker sem popustil v šoli in imel slabe ocene. A vseeno sem bil veliko sam.

In povem ti, da je to edini razlog zakaj nisem samomora naredil. Če bi bilo drugače in bi ju skos imel za vratom bi bil zdajle debil, ki bi se slinil v norišnici in spuščal čudne zvokove.

Tako, da nisi imela ti težkega otroštva. Vsaj ne po temu kar si napisala.

Imam starše, 2 brata in sestro. Vsi imajo družine in živijo v isti ulici kot starša.Vsi so starejši od mene 15+let. Komaj sem čakala, da speezdim od doma in imam mir pred njimi. Posebej mati in najstarejša sestra, ki je kopija matke se čutita še posebej poklicani, da mi solita pamet še po 20em letu. Potem so prišle še svakinje, prav tako starejše, prav tako pametne kot marela.

Živim 500km stran. Imam odlično službo, super partnerja tujca. Ne da se mi za vsako pasjo procesijo laufat domov in grulit okoli njih. Po službi imam svoje življenje, v petek sem ponavadi sesusta in hočem imet med vikendom bolj ali manj mir. Da bi parkrat na leto šla domov je to kar nekaj dni mojega dopusta – naj to žrtvujem za stike do katerih mi ni? Jih naj privlečem sem? Ja komot – samo spat boste morali v bližnjem hostlu…..kaaaaaaaj????kaaaaakooooo???Čeee biiii vedeeelaa kaj seee spodobiiiii biii nas goooostila ceeeel teeeeden spreeedaaaaj zaaaadaaaaj. Prišlo pa bi jih tak najmanj 5, če ne z dvema polnima avtomobila. Ker ata pa mama pa res ne moreta sama na pot z vlakom – o ne …je treba še sorojenec+priženjen+otročad.

Moj brat je prekinil stike, lahko rečem brez razloga, ker jaz ga ne vidim, starša tudi ne. Ni bilo alkohola, ni bilo nasilja, ukvarjali so se z nami, skrbeli za nas. Enostavno se mu ne da imeti stike, vsaj jaz tako mislim,  včasih je prišel enkrat letno, sedaj še to ne, ko mu rečeš, zakaj, sploh ne dobiš odgovora ali pa reče da se mu ne da. Razlog v dediščini ni, ker sva enako dobila vedno. Starša sta sedaj  ostarela , čeprav ne živim pri starših doma, sem se odselila, sta na moji skrbi. Hkrati brata nič ne zanima, to je žensko delo očitno. Ko pa pride ( če pride) ,  enkrat letno na kratek obisk, pol ure je že preveč, ker je preveč zaseden. Lani je rekel, da naj napišejo pogodbo o dosmrtnem preživljanju in nama vsakemu dasta pol, pa mu rečemo vsi skupaj, ja kako boš pa ti pomagal, če še na obisk ne prideš, pa odvihra ven, da hočem vse jaz pobrati in z menoj prekine stike. Ne odgovarja na telefone, na emaile, nič. Prav, pa naj bo nič.  Danes je polno nezrelega folka, očitno je res moderno, da nimaš stikov z družino. Žalostno kam smo prišli.

Ene ste pa res kokoši. Najhujša je zloraba zanemarjanja, zaradi kariere. Ti pa vse gledaš čez denar. Kaj denar, če slotroka se k zdravniku ni časa peljat. Daj no, malo se preberi, kakšne pišeš

Bravo, bolje ne bi mogla napisati. Gre za to da se ne rabijo ukvarjati s starši ko rabijo pomoč, pa se sestrami, nečaki, pa se raje odtujijo.  Hkrati pa so taki na zapuščinski razpravi najbolj glasni , kaj vse jim pripada. Takrat pa najdejo čas, da pridejo

V starih časih je bil red.

Grunt najstarejšemu sinu.

Ostareli starši v oskrbo najmlajši hčerki, ki je ostala neporočena in skrbela za bratovo otročad in ostarele pri hiši.

Ostali za hlapce po svetu.

Pa ni bilo klicanja vsak drug dan po pol ure, pa obiskovanja in bivakiranja malo tu malo tam za vsako pasjo procesijo.

Jaz sem z očetom prekinila stike zaradi nasilja. Psihičnega in fizičnega. Več let. Ko so prišli otroci sem ponovno vzpostavila stik, ker želim, da imajo dedka. Oče je do njih v redu, vendar sem zelo pozorna na ta odnos. Ko bo star in onemogel bom poskrbela zanj, da mu nič ne bo manjkalo kar se tiče dobrin.  Druge dolžnosti do njega ne čutim. Vedno je odnos daj dam in to kar žanješ seješ.

Točno tako. Danes je ogromno sociopatskih individualistov, ki enostavno odpikajo ljudi, od katerih nimajo koristi. Pa tudi če gre za starše ali sorojence. Ne ljubi se jim nekega odnosa vzdrževat, pa prihajat domov ostarelim staršem popravljat to in ono, prenašat pamžarijo in tako naprej.

Ampak na tak način zahodna družba vzgaja. Odjebi tistega, od katerega nimaš nobene koristi. Če ti ni do druženja, jasno povej, da ti gredo na kuurac in zapri vrata zanje. Bolj primitivne družbe tretjega sveta tega ne poznajo. Tam je skupnost pred individualizmom, skrb za ostarele starše pred svojo lastno komoditeto. Saj gre tudi tam večkrat v skrajnosti, ko človek popolnoma zanemari svoje finance, da ja pomaga staršem. Ampak pri nas je pa obratno! Vse, ampak res vse za otroka. Otroku je treba nudit največ, mu dat še za časa življenja vse, kar lahko, tudi če tebi nič ne ostane. In tako imamo sebične individualiste, ki se jim ne zdi nič takega, če prekinejo stike z družino, ki jim “jemlje čas”.

Moj oče je bil tudi alkoholik. Res je da ni bil nasilen ampak od ločitve staršev nimam stika z njim. Stara sem bila 15 let. Vmes sem se poročila, rodila tri otroke, mož ga je vedno poklical in mu povedal. Sama sem še dvakrat šla k njemu s prvo vnukinjo a ker pač ni pokazal interesa ne za mene ne za vnuke pač ne hodim k njemu. In to je to. Da mu kaj zamerim mu ne. On se je tako odločil. Moji otroci vedo a imajo še nekje dedka in to je to. In ja ko bo umrl bom poskrbela z apogreb in vse kar je treba.

Avtorica, besna si nanje, ampak vzdržuješ stike. Pa ti niso kaj hujšega naredili, kot da so te “samo” čustveno zanemarjali. Pa si vseeno besna, veje iz tvojega prispevka.

Zdaj pa si predstavljaj, da bi ti poleg tega še vsakodnevno govorili, da si drek, gnoj in gnida in ti občasno prilimali kakšno klofuto, ker si narobe pogledala. Kako bi bila šele potem besna in ponosna nase, ker kljub temu vzdržuješ stike.

Stike, kljub temu, da so besni, vzdržujejo zmanipuliranci.

“Moj brat”,

Evo, evo pa se je oglasila ena razvajena rit, razvajena kokoš, ki je še sama priznala, da je vedno dobila isto kot brat in da so se ukvarjali z njo.

Vrjetno pod “ukvarjali z mano” ni mislila, da so se ukvarjali z njo tako, da so jo maltretirali. 🙂

Tako, da moram jaz zdaj razvajeni riti povedati, da tisti, ki jim maltretirajo SANJARIJO O TEM DA BI BILI SAMI IN DA BI JIM STARŠI MIR DALI❗❗❗❗❗❗❗

Kot sem napisal, če ne bi jaz bil cele dneve sam bi si že kot otrok žile prerezal ali pa v norišnici kot debiln pristal. Štekaš to v svoji kokošji mali glavici? Preberi še enkrat dobro kar sem napisal in se zamisli, če se znaš.

Zate je to problem ha? A je zate problem, da starši otroke cele dneve doma pustijo??? Za ene je to raj! Se vidi, da nisi imela pravih problemov vživlenju, da podaš tak egoističen brezobziren odgovor na moje sporočilo.

Poglejte vsi, ki ste živeli v revščini. GOSPA Z POLNO RITJO PRAVI, DA VI GLEDATE SAMO SKOZI DENAR❗🤣🤣 No dajte ji malo razložiti kako revščina vpliva NA PRAV VSA PODROČJA ŽIVLENJA.

Da ne govorim o tistih, ki živijo z starši, ki imajo sami probleme ali pa so primitivni na malih površinah, v malih blokovskih stanovanji, brez intimnosti, ki jo rabijo med odraščanjem. Velikokrat se konča z samomori, drogo ali alkoholom.

Sem imel prav, ko sem napisal, da nekateri nikoli ne bojo razumeli določenih stvari!

Ne samo jaz, veliko otrok je zavidalo otrokom, osamljenim edincem, ki so imeli zaposlene starše in so zato imeli cele dneve čas zase, za televizijo, knjige in igro z igračami. Zato pač razumemo, to strokovnakinjo za vzgojo, ki je rekla, da otroke, četudi so edinci pustijo same po cele dneve, ker ko jim bo dolgčes bojo razvili domišlijo. In to bo dar.

Ne vemo vsi kako je živeti, kot princeska, ker ima starše, ki se z njo in bratom lepo ukvarjajo.

Tako, da moram jaz zdaj razvajeni riti povedati, da tisti, ki jim maltretirajo SANJARIJO O TEM DA BI BILI SAMI IN DA BI JIM STARŠI MIR DALI

Tole.

moja sestra…

poznamo samo tvoj del zgodbe. sestra ti noče povedati zakaj se je odtujila.

niti mami ne, ki jo občasno pokliče.

kaj to pove?

tole? je to tvoje mnenje o njej? – Ma ja, daj no. Eni ljudje so pač sociopati, eni so manipulatorski in samo gledajo, kje bodo laže prišli skozi življenje. Če prekine stike s starši, jih ne bo treba obiskovati in jih pedenati na stara leta. če prekine stike s sorojenci, ji ne bo treba prenašati razširjene družine in imaš svoj mir.

pove, da so odnosi v vaši družini zelo odtujeni. sestra ti ne zaupa. mami tudi ne. in samo od sebe to ni nastalo, mi je prav žal. lahko ti ne vidiš kaj je bilo narobe, nimaš potrebnega znanja, nisi sposobna še ozavestiti, lahko idealiziraš starše itd. itd.

Dejstvo je, da tudi mama ni ustvarila nekega zaupnega odnosa z njo.

to pomeni da MAMA ni bila mama.

sestra ji ne zaupa.

ona kriva ali mama, ki si ni pridobila zaupanja od svojega lastnega otroka?

otrok si sam od sebe, brez razloga, NIKOLI ne izbere, da bo raje brez mame.

pri “moj brat” je zgodba podobna.

ne da se mu… ker od teh odnosov nima nič.

so prazni.

jemljejo energijo.

če je ves čas zaseden je pa še deloholik, s čimer beži od stika s seboj.

k mami se pridemo napolniti. mama nas dobro pozna. mama nas posluša, nas podpira, nas tolaži, če je to potrebno, se veseli z nami… pri mami se odpočiješ. če tega zaupanja in iskrenosti in podpore ni, potem je…

ja, se mi ne da…

kramljati o nepomembnih stvareh, samo da ni tišina,

vzdrževati lepo sliko,

medtem ko te v resnici v družini ni nihče zares spoznal.

ustvariti ODNOS, to je naloga staršev.

če je niso opravili, potem ne se čuditi.