Tu pa včasih prebereš tudi kaj pametnega. Podpis pod tole.

Sama sebi kontriras.

Ko si bila slaba, si zbezala, prekinila si stike.

Ko si pri sebi predelala stvari, si obnovila stike in jih imas.

Za predelat stvari sam s sabo, moras biti mocan. Ko zbezis, nisi mocan.

Seveda ne bo razumela. Lažje je razumeti tiste, ki jim gre boljše, kot tiste, ki jim gre slabše. Nasploh je nekaj najtežjega se postaviti v kožo drugega. Če ti gre predobro postaneš neobčutljiv in zlahka obsojaš in kritiziraš tiste, ki jim gre slabše od tebe. Češ da so si sami krivi za to in tako naprej.

Če bi meni moja sestra rekla, da “se nima energije še znano ukvarjat”, bi me resno zaskrbelo zanjo. Kaj drugega ji pobere toliko energije, da ne zmore prit na kos torte? Kakšne probleme ima? Kako ji lahko pomagamo?

Pri enih pa ista izjava vodi v leto brez stikov.

Ajde, tisti ki pravite, da smo slabici, pridite do mene, da se pomenimo.

Nimam stikov. Oce je alkoholik, mati odvisnica od oceta. V otrostvu je to zgledalo priblizno tako – zjutraj sem sel lacen in umazan od doma. Umazan, ker ni bilo oprano, lacen, ker je foter bruhal v kuhinji in me nalomil, ko sem hotel vzet kruh. V soli izzivljanje sosolcev. Ob prihodu domov z malo srece dobil kosilo, ce je bil foter v gostilni ali komiran na kavcu. Ce ne, pac spet lacen, kuhinja in mati sta bili njegovi. Popoldne malo tepeza kar tako, mati gledala stran. Po moznosti metanje torbe na dvorisce z zmerjanjem, ce sem delal nalogo. Tko do nekako 15 leta, ko sem ga usekal nazaj in mu zlomil nos. Od tistega dne sem bil pri babici, ki je bila se dokaj normalna. Vsaj cist in sit sem bil.

Kaj tocno sem jazdolzan takim starsem? Jih spoznat z vnuki? Sem poskusil, otroka odsla jokajoca, zena oznacena s kurbo, jaz z vzrokom za njegov alko in materin propad. Takrat sem prekinil, ne potrebujem tega strupa, dovolj je bilo v otrostvu. Imam svojo druzino, katera ne bo pod tem vplivom, babi in dedi gor ali dol. Kako sem jaz slabic proti tema monstrumoma?

Kaj pa vem… moja odločitev je rasla v meni kar nekaj časa, preden sem se opogumila in prekinila stike.

Otroštvo: dokaj ok, čeprav mi je bilo že v najstniških letih jasno, da zadeva med staršema ne bo funkcionirala dolgo. Oče je vedno pil, mati je gledala stran in mi je enkrat celo rekla, da naj bom srečna, da “samo” pije… da nas ne pretepa. Čez čas je tudi oče videl, da njun odnos ne funkcionira (medtem je začela piti še mati) in sta se ločila. Sem bila že polnoletna, skoraj odseljena (prihajala domov le za vikende). Kljub vsemu sem ohranjala nek površinski odnos, čeprav mi je bilo vedno mučno tako govoriti kot videti katerega od staršev. Mati je vedno bolj pila, vse do svoje smrti. Čisto olajšanje… vedno me je bilo sram zanjo. Vedno je delala neke scene, nikoli nisem bila sproščena, niti v lastnem domu s svojo družino ne. Non stop sem bila napeta… telefonski klici sredi noči in podobni izpadi… vsi so vedeli, da pije (sodelavci, sorodniki, prijatelji, znanci), pa nihče nič ni rekel… v glavnem: z njo sem ohranila nek odnos dokler ni umrla. Šele takrat sem si oddahnila.

Z očetom sem en čas vzdrževala stik (klici, obiski), ampak je bil ta stik zaradi kontinuiranega pitja vedno muka. Nikoli nisem vedela, v kakšnem stanju bo, ko se oglasim s svojimi otroki. Enkrat je bil koma pijan, ko smo prišli na obisk z možem in otroki. Takrat sem prekinila stike, blokirala njegovo telefonsko. Nekako je še poskušal preko moža in drugih številk, ampak… enostavno sem odnehala. Enostavno se mi ne ljubi ukvarjat z njim. Hvala bogu živi daleč stran in ga skoraj nimam možnosti srečati. Otroci vejo, da imajo dedka, ampak o njem ne govorimo.

Te stvari so mi pile energijo vse moje odraslo življenje… pri skoraj 50 se mi ne da več. Enostavno se mi ne da. Vsak je odgovoren za svoje življenje in jaz sem se pač odločila tako. S tem lahko živim in se s tem ne ukvarjam več.

no sedaj se prebrali, da večinoma prekinitvam stikov botrujejo hude zlorabe v otroštvu oz. starši, ki iz različnih razlogov svoje vloge ne morejo odigrati. Zelo majhen je delež tistih, kjer so po nekem čudežu starši normalni, otroci pa sociopati. Ti prekinejo stike, če res nimajo koristi od staršev, kar pa je v Sloveniji le v malo primerih, saj starši običajno vedno nekaj posedujejo. Je pa tako, da danes težko nekam uideš, saj je mogoče stike ohranjati tudi na daljavo. včasih je pač otrok šel v Ameriko, pa je bil stik dve pismi na leto in en obisk na 10 let.

Jaz sem prekinila zaradi sebe.. Nisem na nikogar jezna. Ne dovolim pa več da manipulirajo in hodijo po meni. Škoda moje energije in časa za njih. Žal.

Ja, seveda se ti bodo tukaj oglasili taki, ki bi rekli, da so pač prekinili stike, ker se jim ne da ukvarjat z žlahto. Itak! A nisi nikoli prebirala teme o tem, kako jim gre na živce, da jih žlahta klicari, pa da pridejo na obisk, njim se pa ne da ubadat z njimi itd. To je to!! Eni so srečni sami s svojo ožjo družino in nočejo širše družine v svoji intimi. Teh je OGROMNO! Veliko jih sicer trpeče hodi na obiske in se obdaruje, da je “mir pri bajti”, ampak komaj čakajo, da pridejo nazaj domov. Povprečen slovenček je nedružabni zapečkar. Če je to sociopat, ne vem, jih pa poznam malo morje takih, ki jim gre vsako druženje z žlahto na kurac. A ti jih ne poznaš? In veliko takih počasi prekine stike.

Pustimo zdaj tiste, ki so bili žrtve alkoholikov itd., jasno da naj taki prekinejo vse stike, to je druga zgodba. Ampak nedružabnih čemernikov, ki se jim ljubi samo ukvarjanje z lastno družino je v Slo izredno veliko. Pa niso bili nobene žrtve svojih staršev. In ja, prekinejo stike ali pa pustijo, da se izpojejo, ker ne odgovarjajo. Ne poznaš nikogar takega? Jaz imam v širši družini dva taka. Sestra od mojega moža in moj bratranec. Nobeden od njih ni imel grozno otroštvo ali karkoli, zaradi česar bi moral stike prekinjat.

Ja, v redu, jaz pa priznam. Nikoli ne pokličem ne mame ne sestre, vedno me onidve klicarita. Nimam nobenih zamer, ko me pokličeta normalno poklepetamo, priznam pa, da komaj čakam, da nehamo. Zakaj? Ne vem, velikokrat sem se o tem spraševala. V otroštvu ni bilo nič takega, normalna družina, nobena poezija sicer, ampak tudi nič hujšega. Nobenega alkohola, varanj ali kaj podobnega. Sem pa od vedno jaz bila bolj samostojna, samosvoja, nisem rabila nekih bergel, da se nanje opiram. ja, zadosti mi je moja lastna družina, mož in dva otroka, več ne rabim. Tudi nekih hudih prijateljev nimam, par znank s katerimi gremo tu in tam po službi na kavo in to je to. Ko so bili moji otroci in sestrini še čisto majhni, je sestra večkrat prišla ali mene klicala tja, da se otroci med seboj igrajo. Ni se mi dalo. Njeni otroci so se mi vedno zdeli razvajenci, pa od svakinje tudi. to je ves čas nekaj tulilo in tečnarilo. Ne vem, ali pa sem jaz čudna. Skratka, vem da nisem ravno družabne sorte, ne verjamem pa da sem ravno sociopat.:)) Če me mama in sestra ne bi več klicali, jah, bi pač prekinili stike, meni pravzaprav dol visi. Še tisto božično praznovanje mi gre na jetra, ko smo vsi skupaj zbrani. kot je en gor napisal, komaj čakam da mine.

Tudi jaz zaenkrat nisem prekinila stikov ampak dejansko jih vzdržujeta brat in mama. Imam identično zgodbo kot ti. Sem se večkrat že vprašala če nisem morda čustveni invalid ker mi sorodstvo razen otrok in moža res nič ne pomeni. Dobro, mama je bila bolj stroge sorte, sicer fer to ji moram priznat, ampak zelo dosledna. Oče je malo bolj popuščal.:)) drugače pa mi ne pade nič na pamet, da bi recimo brata bolj preferirali kot mene… nič takega. Ne vem, tole druženje z njimi mi predstavlja v bistvu breme, ne pa veselje. Sem pač tak tip.

Tudi meni je druženje breme. V času zaprtja države sem uživala, ker mi ni bilo potrebno nobenega obiskovati in nihče ni hodil k nam.:)) moja družina mi zadošča.

Bog ne daj, da se desci ne skurbajo in ločijo od vas, ki pravite, da živite samo za svojo družino in ne potrebujete nikogar več. Dec se bo ločil, otroc odšli po svoje, ve pa na tablete in štrik.

Jaz sem ena od njih.:) Moji otroci so že šli po svoje, mož je sicer še tu, ampak tudi če ne bi bil. Imava različne hobije in večkrat mi gre na jetra. V veselje mi je, ko pridejo otroci in njihovi partnerji na obisk, mi je pa tudi v veselje, ko gredo.:) Saj v tem je ravno keč, da si ne bomo žil rezali, če ne bo nikogar ob nas, da bi smalltalkal z nami. Ne rabimo drugih, da smo zadovoljni sami s seboj. Ti si boš štrik vezala na vrat, če te vsi zapustijo, to pa ja. In veš, na koncu te itak vsi zapustijo, če dovolj dolgo živiš.:)

🙂  Zanimivo mi je brat teme, v katerih se vedno najdejo dotični, ki kar povprek označujejo določeno skupino ljudi. Za njih sem očitno slabička, čeprav o sebi sploh ne razmišljam v takem smislu, niti se ne ukvarjam s tem kaj naj bi moje obnašanje pomenilo.

Prvorojenka – od treh. Do dveh let sem živela pri starih starših, kar mi mama do pred kratkim ni povedala – jaz pa sem se vse do sedaj spraševala kako je mogoče, da do nje nikoli nisem čutila navezanosti in ljubezni (stara sem 49 let).
Oče alkoholik, ženskar in seveda nasilnež, mati ga zagovarja, negira njegovo nasilje nad nami otroci, se izmika domu in non stop dela, mi pa sami z njim, jaz kot prvorojena seveda dežurni krivec za vse.
Pri 14 posiljena, mama gleda stran, oče se norčuje, kako bom preživela nikomur mar.
Pri 23 odidem od doma z enim otrokom, mama mi zabrusi da bom še rada prišla domov, ker itak nisem sposobna živeti na svoje.
Sledijo desetletja hladno/toplega odnosa, vmes oče umre, z mamo se nikakor ne morem pogovoriti o otorštvu, o stvareh, ki so se mi dogajale in jih kot mama ni pomagala rešiti … na koncu mi poči film, jo pošljem v tri krasne ter končam najin odnos. KONČAM, ne prekinem, ker zame je kot bi umrla. Tako je že kar nekaj let, na telefon se ji ne javljam, na obiske ne hodim, tudi z ostalima sorojencema nisem v posebnih odnosih in to so vezi, za katere sem se sama odločila in mi odgovarjajo. Nočem imeti nič skupnega s svojo primarno družino, ki si je nisem izbrala, še manj pa hočem živeti v odnosih, ki so neiskreni in strupeni.

Amen. Kaj si kdo misli o meni, mi je pa čisto vseeno. Odnos moje mame in mene je najina stvar. Imela je 40 let časa, da ga popravi, pa ga ni. Jaz ji časa nisem dolžna dajat.

Tudi v moji družini je bilo tako, brat prekinil stike. Bili smo normalna družina, nobenega nasilja, hodili na izlete, dopuste, potovali, živeli v novi hiši. Brat je bil od nekdaj nagnjen na denar. Vse se je vrtelo okoli tega. Skoz je cuzal starše , da so prodajali zanj parcele in mu dajali denar. Hkrati oni od njega niso dobili niti malo pomoči.  Ko sta starša ostarela, ni videl več ugodnosti , že prej je dobil jdenar in parcele, ki jih je prodal. Nikoli ni pomagal staršem, nič ga ni zanimalo,  ko so imeli starši rojstni dan, si je izmišljeval, da je na službeni poti. Nekaj časa nas je še trpel, vidno smo mu šli na živce. klicali smo vedno mi, ni imel časa za obisk. Po smrti staršev je dobil še nekaj dediščine in s tem je končal svojo zgodbo z nami. Dobil je kar je želel. Nima svoje družine, živi sam. Od smrti staršev nimamo stikov, na pogreb je sicer prišel, neosebno, ostalo ga ni zanimalo. Z menoj noče kontaktov, nečaki ga ne zanimajo , sam nima otrok, niti živali, en poseben človek očitno .

Pri mojem partnerju je bilo takole…….njegova starejša sestra je bila željen otrok, on pa se je rodil po tem ko so se odnosi med staršema začeli krhati. Sestra je bila še vedno mamina ljubljenka on pa je bil vedno problematični mulc. Foter je doma gledal porniče in zapravljal denar za prostitutke mati, pa doma p*zdila in se ukvarjala s tem kaj dela Foter. Sestra ga je velikokrat tepla in se znašala nad njim kar so starši vedeli in niso preprečili. Mati mu je vedno pravila, da je kot Foter, prav tako stari starši. Da je lenuh, da preveč je, da je debeluh in tako dalje. Npr. Je zelo nadarjen, zelo lepo riše in slika na platno ampak za njihovo familijo ni bil nikoli dovolj dober.

Tudi zdaj ko je odrasel je imela njegova mama vedno neprimerne pripombe. Ko sem zanosila mu je rekla ohh čestitam, sem bila prepričana da streljaš slepe naboje…….pa še bi lahko naštevala. Je veliko preveč tega.

Sicer je do lanskega leta imel stike z obema staršema. Z očetom se vidimo enkrat letno, mati pa je na obisk prihajala približno enkrat mesečno. Sicer sta se večkrat sprla ampak sta nekako ohranjala odnos. Višek vsega pa je bil, ko si je mati našla mlajšega ljubimca. Ona stara 65, njen sin 35 ljubimec pa 26. Ne rabim vam razlagat, da je mojega skoraj kap trofla. Zadeva niti ne bi bila toliko bizarna ampak tip si dopisuje in žica druge ženske in se predstavlja kot samski. (preverjeno in dokazano) Ona se pa je kljub temu  za njega spreobrnila v islam in se ima namen z njim poročiti (če se še nista). Ker sva po tem dogodku prekinila stike z njo. In ona je bila dejansko užaljena ker ga ne sprejmemo. On pa ji je natvezil da sva rasista itd. In ona vrjame njemu namesto lastnemu sinu. Ko dobro ve, da imava prijatelje različnih narodnosti in veroizpovedi. In kljub temu, da ji je obrazložil, da se boji da jo bo samo izkoristil in da se dobiva še z drugimi ženskami ona vstraja pri svojem. Pred tem je oa sicer imela čudovitega partnerja, ki smo ga imeli vsi radi ampak je žal tragično preminil. On jo je večkrat zaprosil pa ni pristala, ker se ni hotela vezati. Zdaj pa kar takoj poroka. Celo svojo najboljšo prijateljico je odpikala, ker ji je povedala da dela napako.

No torej to je to.

Kaj pa otroci ki jih psihično in fizično zlorabljajo? Misliš da jim je lepo vsakič pogledat u obraz nekoga, ki jih je tako močno prizadel. Veš je razlika med nekimi majhnimi napakami staršev in dejanskim maltretiranjem… Vedno sta dve strani….

Nisem prebrala. Ti pa razložim. Meni je mama kljub faksu, Vegovim priznanje, druga na šolskem na fiziki govorila, da sem glupa. In otrok s posebnimi . dost sem je imela. Tudi tik pred smrtjo ni odstopila od tega, da sem zabita. Ne moreš več. Nekje je meja. Ob njej sem vsakič doživela histerični zlom.

Kar starši naredijo narobe,naj tega mi ne storimo kot starši.

Kokoši… ne morem mimo tvojih odgovorov, ne da bi pomislila, če sta te tega odnosa naučila. Ne moreš prekinit vzorca? Mislim, mogoče nista bila najboljša starša  ampak njune metode so pa delovale. Preberi svoje pošte. Povsod tista agresija, ki izvira iz tebe in projicira na druge.

Bom tak rekla, če ti je bilo tako hudo, bi pa šel. Mene so postavili pred vrata prvič pri 15ih letih, pa me je policija nazaj peljala (idiotizem). In so me postavili drugič pri 18ih letih. Takrat sem pa smela sama zase poskrbet. Lepo sem hodila v šolo, zraven delala, doštudiral, imam službo, ki jo rada opravljam. Stikov s starši nisem imela. Mamo sem celo 1x pomagala spravit iz alkoholizma, ampak… biološki oče… ga ni bilo. Očim, pri njem pa več trpincena kot sita. Preživnine nisem dobila od nobenega. Vsak kos kruha in vsake spodnjice, so bile od moje plače. Delala sem vse, od čiščenja, do dela za trakom, pa časopis nosila, pa instruirala. Edino za natakarico sem nesposobna in sem delala v tej vlogi samo 3 dni :).

V glavnem, predihaj, se poglej v ogledalo in se pomiri. Ker delaš točno to, kar so delali tebi. Postal si človek, kakršne sovražiš. Delaj na sebi in se dvigni nad to.

Avtorici posta pa… vem  da je to zoprn občutek. In, da te bo spremljalo celo življenje. V svojo glavi si se počutila zapuščeno. Pa vendar… ne soli pameti tistim, za katere ne veš, kaj so dajali čez kot otroci. Lepo je, da imaš svoje mnenje. In, če ne čutiš nobene stiske na dnu srca, ko si z njima, si prebolela svoje otroštvo. In, sem srečna zate, res sem. Ampak, vsi tega ne znamo. Znamo sprejet, znamo živet, ne znamo pa razumet. In, nočemo naredit tega  kar so nam naredili oni- stopit na sebe.

Pozdrav.

“Enapac”,

hvala, da si zaupala svojo zgodbo. Lahko, da ti je bilo težje kot meni, lahko ne.

Jaz nisem mogel pri 18 oditi od doma, ker mi takrat zdravstveno stanje ni dopuščalo, šole pa tudi nisem mogel narediti zaradi učnih motenj. In kako naj bi potem takrat preživel? Možgani in zdravje so lahko človeku v največjo pomoč in odločilni pri temu ali lahko gre človek naprej. Ni tako enostavno, da lahko kar pa greš.

Sam ne razumem, kaj je avtorica mislila s tem, da je imela težko otroštvo a da vseeno ni prikinila stikov. Kot sem napisal so mi bile zelo všeč besede strokovnakinje za vzgojo v oddaji o vzgoji, ki je rekla naj se starši ukvarjajo z poslom in naj pustijo otroke po cele dneve same, ker bojo jim tako dali največ saj bojo imeli tako možnost razviti domišlijo. Tako kot so z njo edinko počeli.

Seveda me je neka gospa napadla, ker je brezčutna in kot je negdo napisal, se tisti, ki jim gre predobro ne znajo postaviti v kožo drugih in jih razumeti. Jaz sem pa mislil, da so to najlepše sanje vsakega otroka, da ni staršev doma in da so po cele dneve sami in po mili volji gledajo televizor in se igrajo. Zgleda, da majo nekateri toliko, da jim je še to odveč.

Da ne upoštevamo, da je avtorica od akademsko izobraženih staršev imela televizor in knjige, da ji ni bilo dolgčas. Še celo kako babico in celo prijatelje za igro je morda imela tako, da ne vem zakaj se pritožuje.

Poglej jaz imam srečo, da sem za razliko od tebe imel starša, ki sta me imela zelo rada in jaz njiju. In sem vesel, da nisem odšel od doma, ker smo lahko vsaj malo počasi izboljšali svoj odnos. Pa četudi za ceno neskončnih prepirov, smo se znali nekako zmeniti. Pa četudi se je prej razbilo kozarce ob steno in šipe v hiši, ali pa da je kdo odšel ven od doma na minus neprimerno oblečen, ali pa če je bilo treba sočutje vzbujati  z tem, da si se poškodoval in je kri špricala. Jaz sem že pri 5, 7 letih študiral iz katere višine se morm vržti, da bi umrl in ju tako kaznoval. Žal mi je le za mačko, ki se jo je vsakič ko je šla komu na noge, naprimer mami in je noge dvignila in jo zašutirala v zrak da je dva metra stran odletela po tleh in se ni mogla ujeti ker je spala. Že tako je ponesreči toliko udarcev dobila. Še, ko je rabila roditi in to hotela narediti na postelji se je se divje upirala da bi šla dol, se jo je v nevednosti nagnalo ven, da ji je otrok umrl. In dolgo je umirala (nekaj z ledvicami) in ni mogla blata zadrževat in jo je bilo hudo sram in bila čisto v stresu od tega, prav videlo se ji je in se jo je nadiralo, da ne bo mogla več v hišo. (Še sorodnica, ki je mačko tepla je dosti lepše skrbela za to mačko.) Mi je še zdaj žal zanjo ker sem jo mel rad kot starša.

Ni mi edino čisto jasno kaj misliš, da ne znam prekiniti privzgojenih vzorcev in kaj naj bi bilo narobe z mojo agresijo na forumu. Saj ne delam nič narobe in nisem krivičen.

Ker kdaj pa sem bil tu agresiven? Ko sem napadal ljudi, ki manipulirajo pod različnimi vzdevki in ponižukejo druge. Samo pokazal sem jim, da ne bo po njihovo. Take je treba zatreti, ne pa da delajo škodo…

Tukaj so nekateri, ki se zavedajo svojih “čustvenih ran”. Tudi jaz sem jih, prisegla sem si, da ne bom nikoli kot moja mati. Zavestno sem delala na tem, da nisem bila kot ona – silila sem se v neka ravnanja, čeprav so bila ta ravnanja v nasprotju z mojo “obistjo” – morala sem se prisilit sama sebe, da nisem reagirala kot starši. AMPAK dobiš otroke in odprejo se vse stare rane, na plan privrejo vsi stari vzorci, ravnaš kot starši ali pa se posiljuješ, da ravnaš “prav”, ki pa je v nasprotju s tvojo naravo. In otrok to čuti, otrok ve, da tvoj odziv ni pristen, ni naraven, ni iz tvojega bistva ampak je iz tvoje prisile. In hoče pristen odziv. In pritiska na boleče točke vedno bolj vedno huje.

Da ne omenim podzavestnih vzorcev, ki nas ženejo k izbiri partnerja in sostarša našim otrokom.

Zato vsem “ranjencem” polagam na srce – pojdite po terapevtsko pomoč – ne samo za sebe, ampak tudi zaradi vaših otrok, zaradi vaših vnukov.

To niso stari vzorci, to je genetika. Nedružabnost, čemernost, nagnjenost h kritiki… eni ljudje so taki bili že kot dojenčki. Vedno tečni in zoprni, težili za vsako figo, kasneje so bili vedno drugi krivi za vse itd. Ja, se da to delno tudi pridobiti, privzgojiti (posebej glede krivde), ampak ogromno je podedovanega. To je tisto, čemur rečeš, da se zavestno siliš delat drugače kot tvoja mati, ampak ne gre. Pa ne, ker si imel neke vzorce v mladosti, ampak ker je tvoja narava taka. Ljudje prevečkrat ne upoštevamo tega vidika, ampak menimo, da je otrok prazen list papirja oz. tabula raza, mi pa ga bomo vzgojili v točno to, kar smo se namenili. Ehhh, ja. Ne bo šlo. Kot je bistrost podedovana, je tudi vse drugo. Je pa res, da bo ob primerni vzgoji bister otrok cvetel, ob neprimerni pa ne bo razvil vseh potencialov. Ampak inteligenten bo vseeno inteligenten, morda ne bo tega kazal na učnem področju v šoli, če bo imel starše, ki jih šola ne zanima (to pogosto vidimo pri Romih), bo pa blestel na drugih (morda ne tako spoštovanih) področjih. Iz butastega pa ne moremo narediti inteligentnega ne glede na vzgojo. Lahko sicer dosežemo, da bo s pridnostjo nadoknadil manjko, ampak če je v njegovi naravi tudi uporništvo, bo težka.

Poleg tega velikokrat kritizirate starše, kako so bili nerazumevajoči, vas celo tepli itd. Pozabljate, da se družba spreminja. Kar je bilo pred 40 leti normalno, je zdaj obsodbe vredno. Kot je bilo takrat normalno, da je otrok sedel v avtu neprivezan, je bilo tudi normalno, da jih je fasal, če je delal neumnosti. To je bil splošno sprejet način vzgoje. To ne pomeni, da so bili starši kruti in sadistični. Tako je pač bilo. Alkoholizem je bil tudi veliko bolj razširjen kot danes. Ne pozabite, da se je pilo v službah. Pa kadilo. Pisarne so bile vse v megli, ko si prišel not. Vse to je bilo družbeno sprejemljivo. Mulc je moral ubogat in delat za šolo. Torej ni izrecna krivda samo v starših, da so bili taki. Na tak način je družba delovala. Kot je bilo za časa Prešerna normalno, da je star dedec izkoristil 13-letnico, ji naredil otroka in se potem umaknil, ne da bi za otroke skrbel in ne da bi bil obsojen zaradi pedofilije. Zakaj so to delali? Ker so lahko. Ker je bilo splošno sprejemljivo kot je danes še vedno v arabskem svetu, pa še kje. A mislite, da vaši možje tega ne bi počeli, če bi se v naši družbi to še vedno toleriralo? Premalo upoštevate družbene norme, ki so zelo zelo pomembne.

No, če bi bil moj ded za to, da bi naredil otroka 13 letnici, Pal ga jaz nebi “ni stapom dirala”. Tudi takrat ni bilo normalno. Zdaj je pa še manj. Ampak, to je zdaj druga tema.