Zakaj otroci prekinete s starši stike?
Kokoši 👾👾👾👾👾👾👾, 07.01.2022 ob 09:45
Enapac, 07.01.2022 ob 07:15
Kokoši… ne morem mimo tvojih odgovorov, ne da bi pomislila, če sta te tega odnosa naučila. Ne moreš prekinit vzorca? Mislim, mogoče nista bila najboljša starša ampak njune metode so pa delovale. Preberi svoje pošte. Povsod tista agresija, ki izvira iz tebe in projicira na druge.
Bom tak rekla, če ti je bilo tako hudo, bi pa šel. Mene so postavili pred vrata prvič pri 15ih letih, pa me je policija nazaj peljala (idiotizem). In so me postavili drugič pri 18ih letih. Takrat sem pa smela sama zase poskrbet. Lepo sem hodila v šolo, zraven delala, doštudiral, imam službo, ki jo rada opravljam. Stikov s starši nisem imela. Mamo sem celo 1x pomagala spravit iz alkoholizma, ampak… biološki oče… ga ni bilo. Očim, pri njem pa več trpincena kot sita. Preživnine nisem dobila od nobenega. Vsak kos kruha in vsake spodnjice, so bile od moje plače. Delala sem vse, od čiščenja, do dela za trakom, pa časopis nosila, pa instruirala. Edino za natakarico sem nesposobna in sem delala v tej vlogi samo 3 dni :).
V glavnem, predihaj, se poglej v ogledalo in se pomiri. Ker delaš točno to, kar so delali tebi. Postal si človek, kakršne sovražiš. Delaj na sebi in se dvigni nad to.
Avtorici posta pa… vem da je to zoprn občutek. In, da te bo spremljalo celo življenje. V svojo glavi si se počutila zapuščeno. Pa vendar… ne soli pameti tistim, za katere ne veš, kaj so dajali čez kot otroci. Lepo je, da imaš svoje mnenje. In, če ne čutiš nobene stiske na dnu srca, ko si z njima, si prebolela svoje otroštvo. In, sem srečna zate, res sem. Ampak, vsi tega ne znamo. Znamo sprejet, znamo živet, ne znamo pa razumet. In, nočemo naredit tega kar so nam naredili oni- stopit na sebe.
Pozdrav.
“Enapac”,
hvala, da si zaupala svojo zgodbo. Lahko, da ti je bilo težje kot meni, lahko ne.
Jaz nisem mogel pri 18 oditi od doma, ker mi takrat zdravstveno stanje ni dopuščalo, šole pa tudi nisem mogel narediti zaradi učnih motenj. In kako naj bi potem takrat preživel? Možgani in zdravje so lahko človeku v največjo pomoč in odločilni pri temu ali lahko gre človek naprej. Ni tako enostavno, da lahko kar pa greš.
Sam ne razumem, kaj je avtorica mislila s tem, da je imela težko otroštvo a da vseeno ni prikinila stikov. Kot sem napisal so mi bile zelo všeč besede strokovnakinje za vzgojo v oddaji o vzgoji, ki je rekla naj se starši ukvarjajo z poslom in naj pustijo otroke po cele dneve same, ker bojo jim tako dali največ saj bojo imeli tako možnost razviti domišlijo. Tako kot so z njo edinko počeli.
Seveda me je neka gospa napadla, ker je brezčutna in kot je negdo napisal, se tisti, ki jim gre predobro ne znajo postaviti v kožo drugih in jih razumeti. Jaz sem pa mislil, da so to najlepše sanje vsakega otroka, da ni staršev doma in da so po cele dneve sami in po mili volji gledajo televizor in se igrajo. Zgleda, da majo nekateri toliko, da jim je še to odveč.
Da ne upoštevamo, da je avtorica od akademsko izobraženih staršev imela televizor in knjige, da ji ni bilo dolgčas. Še celo kako babico in celo prijatelje za igro je morda imela tako, da ne vem zakaj se pritožuje.
Poglej jaz imam srečo, da sem za razliko od tebe imel starša, ki sta me imela zelo rada in jaz njiju. In sem vesel, da nisem odšel od doma, ker smo lahko vsaj malo počasi izboljšali svoj odnos. Pa četudi za ceno neskončnih prepirov, smo se znali nekako zmeniti. Pa četudi se je prej razbilo kozarce ob steno in šipe v hiši, ali pa da je kdo odšel ven od doma na minus neprimerno oblečen, ali pa če je bilo treba sočutje vzbujati z tem, da si se poškodoval in je kri špricala. Jaz sem že pri 5, 7 letih študiral iz katere višine se morm vržti, da bi umrl in ju tako kaznoval. Žal mi je le za mačko, ki se jo je vsakič ko je šla komu na noge, naprimer mami in je noge dvignila in jo zašutirala v zrak da je dva metra stran odletela po tleh in se ni mogla ujeti ker je spala. Že tako je ponesreči toliko udarcev dobila. Še, ko je rabila roditi in to hotela narediti na postelji se je se divje upirala da bi šla dol, se jo je v nevednosti nagnalo ven, da ji je otrok umrl. In dolgo je umirala (nekaj z ledvicami) in ni mogla blata zadrževat in jo je bilo hudo sram in bila čisto v stresu od tega, prav videlo se ji je in se jo je nadiralo, da ne bo mogla več v hišo. (Še sorodnica, ki je mačko tepla je dosti lepše skrbela za to mačko.) Mi je še zdaj žal zanjo ker sem jo mel rad kot starša.
Ni mi edino čisto jasno kaj misliš, da ne znam prekiniti privzgojenih vzorcev in kaj naj bi bilo narobe z mojo agresijo na forumu. Saj ne delam nič narobe in nisem krivičen.
Ker kdaj pa sem bil tu agresiven? Ko sem napadal ljudi, ki manipulirajo pod različnimi vzdevki in ponižukejo druge. Samo pokazal sem jim, da ne bo po njihovo. Take je treba zatreti, ne pa da delajo škodo…
Mislim, Da ti v sebi še zdaj trpiš to. In, mislim, da ja, rane so globoke. Ampak, dokler se tako burno odzivas na pisanje drugih, delaš škodo sebi. Ne drugim. Nič jim ne narediš, samo sebi pritisk dvigujes. Let it go. Ne delaj tega. Nad samo vrsis pritisk, kot so ga nekoč drugi.
Enapac, 07.01.2022 ob 12:15
Mislim, Da ti v sebi še zdaj trpiš to. In, mislim, da ja, rane so globoke. Ampak, dokler se tako burno odzivas na pisanje drugih, delaš škodo sebi. Ne drugim. Nič jim ne narediš, samo sebi pritisk dvigujes. Let it go. Ne delaj tega. Nad samo vrsis pritisk, kot so ga nekoč drugi.
“Enapac”,
Em jaz nikol ničesar ne spustim, vedno vse hočem urediti. Pa sej si niti ne dvigujem toliko pritiska s tem pisanjem. No saj drugače se strinjam s tabo, je res vse kar si zapisala. Ljudje res počnejo sebi to kar so počeli njim. Nekateri počnejo tudi nedolžnim to kar se je počelo njim. Ko pa počneš to tistim, ki niso nedolžni pa je druga zadeva.
Ne bi pa rekel, da si dvigujem pritisk s pisanjem na temu forumu. Ko sem te bral sem malo pomislil, v kakšnih primerih se odzivam agresivno na temu forumu.
1. primer In sicer v prvem primeru napad na provokatorje, kot je matjazko/BTDT in tista obsedenka z menoj. Prvi umenjeni se je pod obema vzdevkoma delal najpametnejšega na forumu a ni prenesel argumentirane razprave z menoj in ko je videl, da nima argumentov je začel poniževati, izivati in se posmehovati. Jaz sem ga samovšečnega narcisa zabil nazaj in zdaj to traja že eno leto.
Torej koliko živcev sem jaz izgubil za to? Glede na odzive bi rekel, da jih je on veliko več in da ga vedno zmagam in se nato zavleče v svojo luknjo. Vidim, da ne zmore preboleti, predvčerišnem je spet eno staro temo naredil aktualno. Samo ponižuje se s svojimi odzivi, ki so tako zelo pod nivojem tega kakršen je bil prej, oziroma kakršnega se je delal s svojim pametovanjem. In jaz se zabavam. 🙂
Tako je, če se bo on spustil vam naj ve, da bo potegnil kratko. Isto je z obsedenko, iziva in iziva in jaz jo nazaj, dokler ji živci ne odpovejo in preklinja in nori. In jaz vem, da sem dosegel svoje.
In potem me napadata, da sem pranoičen, ker nekoga obtožim, da piše pod več vzdevki(kar je seveda pozornemu opazovalcu jasno kot beli dan). In nato se zgodi, da me na moje veselje drugi komentatorji podprejo in nato pa sama izpadeta paranioična, in norita, da naj bi jaz vse to pisal. Tako je narcisisti, za njih je popolnoma nevrjetno, da nekdo ne misli, da so popolni in brez napak. Tega ne morejo predelati. Za njiju je logično, da če se kdo ne strinja z njima, potem sem to gotovo jaz, ki pišem pod drugim vzdevkom. Ker le kdo bi si tako slabo mislil o njima.
Vem pa kako je nezrelo to prepiranje. Ampak pač navajen sem usekat nazaj.
2. primer To je nekaj kar ne morem preboleti in mi ne da miru. Žaliti začnem ljudi nasplošno (tisti, ki se najde v pisanju že ve zakaj se je), ko gre za družbene zadeve. Uničenje naše največje kulturne ustanove RTV na referendumu slabih 20 let nazaj. Ker sem vedel, da je iz zgodovine, da fašisti prvo odstranijo kulturnike in nato novinarje. No in to se, danes dogaja. Če so takrat sesuli kulturo so zdaj hoteli finančno uničiti medije in zdaj zadnjih 10 dni delajo čistko tudi na RTV in vse uničujejo.
Tu sem brezkompromisen in ne šparam kletvic, ker se gre za mojo državo, ki se jo uničuje. Tudi zaamerikanizirance nekam pošljem. Ni pa forum kriv za to nervozo. Tu gor se samo spucam.
Po moje so slabiči samo tisti, ki v toksičnih razmerjih vstrajajo.
Otrok itak nima kaj dosti izbire. Lahko se proba obrnit na razne ustanove, pa saj vemo kako je tam. Če bo imel srečo, bo naletel na odprta ušesa, in mu bo kdo pomagal, a kaj ko je lažje pogledat stran.
Pri nam…sta tast in tašča izgubljena primera. On itak (bivši?)pijanc, ločen. Je izrazil željo, da imamo stike. Smo poskušali nekaj časa. Vabili na rojstne dneve (ni nikoli imel časa), 2x celo šli za cel teden na tisti konec Slovenije na dopust, da bi se lahko kaj družil. Ma je bilo vse skupaj čudno, da ne rečem še kaj drugega. Na videz zelo vesel, da smo ga obiskali, ko ga pa naslednji dan kličeš, ga pa ne prikličeš. Smo pri nam obupal in nad njem dvignil roke.
O tašči tudi ne bom preveč. Smo videli, koliko ji pomenimo. Govori eno, ampak pri dejanjih je pa drugo stanje.
Evo letošnji Božiček za primerjavo. Od mojih staršev so otroci dobili vsak svoje darilo. Moja mama je še pred obiskom poklicala, kaj kej rabijo, da je pač par malenkosti nabavila (nogavičke, pižamo,…). Sta bolj slabo pri denarju, ampak darilo je vedno bilo.
No druga babica je podarila trem otrokom 1 (ja, eno za vse tri) malo čokoladico. Pa še ta se ji je po moje ravno slučajno valjala na pultu. Se ne valja ravno v denarju, ampak slabo ji pa niti slučajno ne gre. Da pridemo je pa tudi vedela nekaj dni prej.
Tudi pri pogovoru se vidijo razlike. Pri mojih klepetamo lahko 2 dni skup, pa si še ne bomo vsega povedal. Pri tašči se pa o drugem kot kako je v šoli 5 minut ne da pogovarjat. Pa kako je vreme. Po pol ure ne veš več, kaj bi pri njej počel.
Z očetom sva prekinila stike ker se ni sprijaznil z novim partnerjem. Sem imela ultimat ali se razidem, ali se ne vidiva več. Govorimo o človeku s katerim imam otroke.
Mama mi je pustila ogromno psiholoških posledic v otroštvu. Še vedno je mnenja, da ni nikoli naredila nič narobe, in še vedno dela iste napake. Vedno znova me pri zadane. Nazadnje je tudi ona imela izjavo, da sem pri njej dobrodošla samo brez partnerja. Pa se leta nismo slišali, ker sem jaz prekinila stike in prosila, naj me končno pusti na miru, pa mi je pisala samo zato da mi to pove.
Brat je precej starejši od mene, nikoli ni navezal stika z mano, že ko sem bila majhen otrok sem mu bila v napoto in se me je izogibal. Nikoli nisem imela njegove telefonske, vedela kje živi, ni želel imeti stikov z mano, ko se je odselil.
Sestra bi imela stike z mano, ampak potem skoz pritiska name, naj ima stike z vsemi ostalimi. Če jaz pridem do nje super, če jo jaz povabim ne pride. Sama me ni povabila, dokler nisem prvič rodila. Takrat je na vsak način želela spoznat nečaka. Pred tem se je skoraj vsak dan mimo mene vozila, pa ni mogla k meni niti na eno kavo. Jaz sem nehala vlagat v odnos, ki mi je pobral preveč energije. Zdaj se oni ne spomnijo name, niti jaz na njih.
Velikokrat mi je hudo, potem se pa spomnim vsega stresa, ki so mi ga prinesli, sploh kot otroku, kasneje najstnici… Zaradi njih sem se skušala ubiti. Ker nisem zmogla vseh sporov in pritiskov.
Imam pa lep odnos z družino očetove bivše partnerke. So me vzeli za svojo in me obdržali za svojo tudi po njunem razhodu. Sem dobila drugo mamo in drugo sestro. Lep odnos imam tudi s teto, ki sem ki sem jo spoznala šele ko sem bila že skoraj odrasla.
Moja biološka družina je preveč toksična, in vsi bi mi postavljali pogoje kakšna morem bit in kako moram živet (pa če ugodnim pogojem enega, sem v nasprotju s pogoji drugega). V resnici pa sem bila od nekdaj odveč. Sem ups otrok skoka čez plot, nezaželen otrok prestarih staršev in to me bo spremljalo vse življenje.
Z biološko družino si delim gene, sem si pa ustvarila novo družino, s katero gojim odnose. To je na koncu pomembno. Upam da ne bom delala enakih napak i da me moji otroci ne bodo kaznovali na enak način…
Zapis z besedami zrele osebe z jasnim stališčem. Krivdo pripisati staršem, kar tako enoznačno, je milo rečeno nepošteno. Kot ste zapisali veliko je v karakterju posameznika in njegovem dojemanju. Nekateri si v izmišljajo dogodke iz otroštva, da se opravičijo pred drugimi. Večne žrtve. Kar je za nekoga ideal, za drugega ni. Idealnih družin ni.
Z materjo govorim le najnuneje. Čustveno je popolnoma okvarjena (grehi njene matere), obenem pa je neizmerno zlobna, hinavska in lažniva. Psihopatka.
V obraz mi je zmetala najhujše obtožbe in žaljivke, od takrat sva na dober dan in nasvidenje. Če se slučajno vidiva. Živiva v ločenih stanovanjih, v isti hiši.
To ne drži, da je valiti vso krivdo na starše nepošteno. Starši so edini na svetu, ki so odgovorni za svoje otroke in njihov čustven razvoj. Ali se te odgovornosti zavedajo ali pa ne. Ko otrok enkrat odraste, je pa za te odnose so-odgovoren in nosi 50% teže k temu odnosu. Morda si nekatere osebe izmišljujejo dogodke iz preteklosti. Veliko bolj pogosto so pa tiste, ki minimizirajo dogodke v preteklosti, ki mečejo pesek v oči ker je resnica pretežka.