Moj moz je cisto drugacen od oceta, se danes lahko recem da sem imela veliko sreco da sem spoznala takega cloveka. In od nekdaj sem iskala tipe moskih ki so drugacni od oceta. Oce je pasivc, len, pijavka ki isce zrtev kdo bo namesto njega kaj urejal, podreja se zenam , torej moji mami ki je drzala vse pokonci. In to se pozna na odnosu, odkar mame ni vec, otroci oceta ne maramo, se prisilno trudimo v neke odnose. Iskreno receno ne maram ga. Bolj ko je star, bolj ko me hoce izkoriscati, bolj se od njega oddaljujem. Kot pijavka je. Mama je bila pa topla srcna in odlocna oseba. Skoda da nam umre tisti stars ki ga imamo radi.

Pa jaz sem rojen zate, točno tak kot ga želiš.

Ne bi rekla, da izberemo oceta. Sama sem imela z ocetom vedno boljsi odnos kot z mamo. Mama je bila do mene vedno hladna, neobcutljiva, bila sem kriva za vsr, posmehovala se mi je, me dajala v nic itd … da je to narobe, sem skapirala dosti zgodaj, hudo zapletla sem se pa s tipom, ki je njena kopija v negativnih stvareh. Prav groza me je obsla, ko sem dojela to podobnost. Ta tip ni imel skoraj nic skupnega z mojim ocetom, z mamo pa res veliko. Je pa trajalo par let, da sem dojela, da sem hotela biti z njim, ker sem mislila, da bom tako resila manjko iz casa odrascanja. Nekako sem ponovila situacijo.

N8ma veze, kaj pravijo. Dejstvo je, da ke tako. Dlje ko sem na svetu in več ko jib poznam, bolj se s tem strinjam. Ne se slepit, da ste našle “nekoga čisto drugačnega”. Isti je, samo na drugo vižo.

Tudi jaz bi rekla, da to drzi. Starejsa sem, bolj to spoznavam. In vidim, da sem si izbrala partnerja, ki je zelo.podoben mojemu ocetu. In to mi ni vsec.. Sicer ne pije,ne ponocuje je prijazen do otrok, do mene..delaven, preveč.
Tako kot moj oce, na nek nacin sebicen in dela ogromno, zelo malo je doma, kot jaz nisem videla oceta tudi po cel teden, ga tudi moja dva otroka ne..
Na zacetku ni kazalo tako, zdaj pa samo gledam in se cudim, da je moj moz kopija mojega oceta.

Hja….. tudi moj dragec po nekaterih značilnostih spominja na mojega očeta. Hm.. :-/

V tej temi je že čisto do pičice razložil Stepni – in strinjam se z vsem, kar je napisal.

Poanta je pa enostavna – starša, sploh starš nasprotnega spola, vedno vplivata na izbiro partnerjev svojih otrok. Vedno.
Lahko kot pozitiven zgled, lahko pa kot anti-vzor.

Če imajo odrešiteljski sindrom, kot marsikatere ženske, v želji po spreminjanju partnerja v boljšo osebnost s svojo “požrtvovalno ljubeznijo”, potem očeta “rešujejo” še naprej v svojem partnerju, kar ni uspelo že njihovim materam in kar je seveda obsojeno na neuspeh in slab zakon. Odvisno, koliko kdo ozavesti svoje (družinske) travme, manjše zavedanje ravno pomeni, da izvaja “usoda” nad nami svojo moč, tako da nas nezavedno obvladuje kot morski tokovi ladjo brez razpetih jader in kapetana, ki bi držal za krmilo in usmerjal barko v željeno smer.