Zakaj samohranilka težko dobi partnerja?

Mhm, kot je bila Spiderju vsaka oženjena tisto ”uro” PRAVA! Torej je vsak night stand lahko resna zveza ker je takrat nekomu lahko PRAVI/A[/quote]

dobr veš, da ni govora o one night standih.. ja, njemu je bila vsaka tisto uro prava – ampak za fuk..

In ko se ze debatira to gospodinjenje…

Zadnjih mi moja lika eno majico. Pred mano. Jaz pa sem kavc pogreval. Skeli se ze hrbtne dlake jezijo.
In jo gledam kako ga kar za x sekund pusti na mestu, pa ni bilo nic zmeckanega za popravljat. Pac, njej je normalno, da ga tako pusti, ko na drugi strani kaj prcka. Jaz pa ves nervozen v strahu, da mi naredi flek na novi dobri majici.
Ej, vcasih je bolje, da le en zna/pocne eno, drug pa drugo. Ker ce oba vse znata, zna biti kriz… 🙂

Delitev dela ima tudi svoje prednosti. 😉

Mhm, kot je bila Spiderju vsaka oženjena tisto ”uro” PRAVA! Torej je vsak night stand lahko resna zveza ker je takrat nekomu lahko PRAVI/A[/quote]

dobr veš, da ni govora o one night standih.. ja, njemu je bila vsaka tisto uro prava – ampak za fuk..[/quote]

Kar ne spremeni dejstva da se odločiš za otroka po MNOGIH LETIH (jaz osebno menim da je 5-7 let skupnega življenja dovolj) zveze, ko poznaš osebo, ne pa po neki bežni zvezi, ker to ni hec, in odločitev za otroka pod čudnimi samoprepričanimi pogoji nato pa samohranilstvo zaradi lastnih sprememb, pomeni da si se odločil(a) prenagljeno in nisi počakala dovolj dolgo z otroci…. simpl…. pametna ženska se ne pusti oplodit, dokler ni 1000% da jo tip ne bo pustil ker bo rodila otroka, ker bo najverjetneje ona ostala z njim, ne tip, zato je toliko bolj neumna, da je izbrala za očeta svojega otroka (svojih otrok) tipa ki ni dorasel funkciji….

To da je tip neumno pustil da se naredi otrok, je drugi del zgodbe, ki ne spremeni zgornjega dejstva.

Realtivno je, kaj je nekomu fajn.

Možno. Ampak, ravno zato, ker se zakavsajo z nekimi j.ebivetri, s katerimi gredo pol narazen, pa je tolk samohranilk.

Gospodinja je res primernejši izraz. Seveda ne smemo pozabiti, da smo tudi sami bili otroci in je nekdo za nas moral skrbeti in gospodinjiti.
Zato to svojim otrokom z veseljem vračamo. Od odrasle in zdrave osebe pa se pričakuje, da bo prav tako nekje v isti meri pripomogla pri vzgoji in gospodinjstvu, če sta se že ti dve odrasli osebi odločili za otroka in skupno življenje.
Gre se za to, da v odnos vlagamo nek trud, da nam ta odnos potem vrača neko zadovoljstvo.
Kdor se počuti kot služkinja ali gospodinja, tisti ne bo srečen in bo zato najverjetneje odnos propadel.

dobr veš, da ni govora o one night standih.. ja, njemu je bila vsaka tisto uro prava – ampak za fuk..[/quote]

Kar ne spremeni dejstva da se odločiš za otroka po MNOGIH LETIH (jaz osebno menim da je 5-7 let skupnega življenja dovolj) zveze, ko poznaš osebo, ne pa po neki bežni zvezi, ker to ni hec, in odločitev za otroka pod čudnimi samoprepričanimi pogoji nato pa samohranilstvo zaradi lastnih sprememb, pomeni da si se odločil(a) prenagljeno in nisi počakala dovolj dolgo z otroci…. simpl…. pametna ženska se ne pusti oplodit, dokler ni 1000% da jo tip ne bo pustil ker bo rodila otroka, ker bo najverjetneje ona ostala z njim, ne tip, zato je toliko bolj neumna, da je izbrala za očeta svojega otroka (svojih otrok) tipa ki ni dorasel funkciji….

To da je tip neumno pustil da se naredi otrok, je drugi del zgodbe, ki ne spremeni zgornjega dejstva.[/quote]
Teoreticno to vse drzi. Kako pa v praksi? Punca lahko celo poskusi vse to. Pa skozi resno zvezo v 20ih vidi, da tip ni pravi. Mine se kaksno leto, dve, da najde novega “pravega” kandidata. In kje bo sedaj spet “spoznavala” 5-7 let? In kaj, ce po 6 letih spozna, da ni pravi? Ona pa si otrok tako zelo zeli. Zato se potem hiti, zatiska oci, ipd.

Kaj pa, če za nas niso tako zelo lepo skrbeli?
Kaj, če so nas zanemarjali?
Zakaj bi potem skrbeli in gospodinjili mi nekomu drugemu?
Če zame niso lepo skrbeli v mojih otroških letih. Se mi zdi edino pošteno, da v svoji odrasli dobi skrbim jaz zase in samo zase ne pa za druge. Poštena enačba.

Kar ne spremeni dejstva da se odločiš za otroka po MNOGIH LETIH (jaz osebno menim da je 5-7 let skupnega življenja dovolj) zveze, ko poznaš osebo, ne pa po neki bežni zvezi, ker to ni hec, in odločitev za otroka pod čudnimi samoprepričanimi pogoji nato pa samohranilstvo zaradi lastnih sprememb, pomeni da si se odločil(a) prenagljeno in nisi počakala dovolj dolgo z otroci…. simpl…. pametna ženska se ne pusti oplodit, dokler ni 1000% da jo tip ne bo pustil ker bo rodila otroka, ker bo najverjetneje ona ostala z njim, ne tip, zato je toliko bolj neumna, da je izbrala za očeta svojega otroka (svojih otrok) tipa ki ni dorasel funkciji….

To da je tip neumno pustil da se naredi otrok, je drugi del zgodbe, ki ne spremeni zgornjega dejstva.[/quote]
Teoreticno to vse drzi. Kako pa v praksi? Punca lahko celo poskusi vse to. Pa skozi resno zvezo v 20ih vidi, da tip ni pravi. Mine se kaksno leto, dve, da najde novega “pravega” kandidata. In kje bo sedaj spet “spoznavala” 5-7 let? In kaj, ce po 6 letih spozna, da ni pravi? Ona pa si otrok tako zelo zeli. Zato se potem hiti, zatiska oci, ipd.[/quote]

Se strinjam, ampak zato pa pač mora bit manjši egoist in se odpovedat otroku, to je bistvo 🙂 Zato pa so za mene samohranilke krive same da so v taki situaciji, in jamranje da bi morali potem drugi to razumet in prevzemat vloge providerjev in vzdrževalcev njihovih otrok, je nepravično in neumno pričakovat.

Realtivno je, kaj je nekomu fajn.[/quote]

Se strinjam. Teb je fajn v temni sobi igrat poker na internetu, meni je
pa fajn se narežati do solz v klepetu na sončnem, pomladnem sprehodu
z njim…oboje je seveda fajn.
Če ti je človeška družba muka, pol ti je ženska jasno, kamen za vratom…

Kaj pa, če za nas niso tako zelo lepo skrbeli?
Kaj, če so nas zanemarjali?
Zakaj bi potem skrbeli in gospodinjili mi nekomu drugemu?
Če zame niso lepo skrbeli v mojih otroških letih. Se mi zdi edino pošteno, da v svoji odrasli dobi skrbim jaz zase in samo zase ne pa za druge. Poštena enačba.[/quote]

V bistvu ne. S tem, da bi skrbel za nekoga, bi v tvojem primeru še
največ naredil zase….ker bi se (malo pozno, ampak bolje kot nikoli)
naučil kaj o medčloveških odnosih…vzpostavil kontakt, povezavo, pristen
stik…
Tako bo pa tvoja enačba vedno v minusu….

Torej, če zame kot otroka niso lepo skrbeli, naj se zdaj jaz žrtvujem in naredim otroke in se žrtvujem zanje?
Ni šans. TUdi jaz imam pravico uživat v življenju.
V otroštvu in mladosti ni bilo nobenega uživanja, nič počitnic, nič morja, nič izletov, nič druženja z vrstniki. Zato si sedaj v zrelih letih želim vse to privoščiti. Na kraj pameti mi ne pride se zdaj temu odreči in se žrtvovati za otroke. Na kraj pameti mi ne pride se žrtvovat za otroke. Ko drugi vozijo otroke sem in tja, ko drugi delajo domače naloge z otroci, ko drugi hodijo na roditeljske. Si lahko jaz končno privoščim kaj lepega. Izlete, morje, potovanja. Tudi vse, kar so si drugi privoščili v otroštvu in mladosti jaz ap ne.
Še več, tudi kako igračo, si kdaj kupim. Včasih je bila moja želja imet recimo lego kocke pa doma tega ni bilo. Pa si jih zdaj kupim.

Torej, če zame kot otroka niso lepo skrbeli, naj se zdaj jaz žrtvujem in naredim otroke in se žrtvujem zanje?
Ni šans. TUdi jaz imam pravico uživat v življenju.
V otroštvu in mladosti ni bilo nobenega uživanja, nič počitnic, nič morja, nič izletov, nič druženja z vrstniki. Zato si sedaj v zrelih letih želim vse to privoščiti. Na kraj pameti mi ne pride se zdaj temu odreči in se žrtvovati za otroke. Na kraj pameti mi ne pride se žrtvovat za otroke. Ko drugi vozijo otroke sem in tja, ko drugi delajo domače naloge z otroci, ko drugi hodijo na roditeljske. Si lahko jaz končno privoščim kaj lepega. Izlete, morje, potovanja. Tudi vse, kar so si drugi privoščili v otroštvu in mladosti jaz ap ne.
Še več, tudi kako igračo, si kdaj kupim. Včasih je bila moja želja imet recimo lego kocke pa doma tega ni bilo. Pa si jih zdaj kupim.[/quote]

Seveda. Kupiš si pa res lahko vse, ja.

Bluzi kar češ. Tudi jaz imam pravico uživat pa reči kar hočeš. Eni ste kot otroci uživali. Eni pa žal te možnosti nismo imeli. Si pa zdaj privoščimo. Žal marsikdo ni prišel v to fazo, da bi si lahko kaj privoščil. Večina jih gre po poti, ki jo ti svetuješ. V mladih letih naredijo otroke, so potem vsi živčni. Zgarani. Doma prepiri, otroci pa v takem kot so oni bili. V bedi.

Bluzi kar češ. Tudi jaz imam pravico uživat pa reči kar hočeš. Eni ste kot otroci uživali. Eni pa žal te možnosti nismo imeli. Si pa zdaj privoščimo. Žal marsikdo ni prišel v to fazo, da bi si lahko kaj privoščil. Večina jih gre po poti, ki jo ti svetuješ. V mladih letih naredijo otroke, so potem vsi živčni. Zgarani. Doma prepiri, otroci pa v takem kot so oni bili. V bedi.[/quote]

Ti privoščim. Res.
Če vse, kar potrebuješ lahko kupiš, pol si zmagal.
Jaz recimo tega ne morem.

Bluzi kar češ. Tudi jaz imam pravico uživat pa reči kar hočeš. Eni ste kot otroci uživali. Eni pa žal te možnosti nismo imeli. Si pa zdaj privoščimo. Žal marsikdo ni prišel v to fazo, da bi si lahko kaj privoščil. Večina jih gre po poti, ki jo ti svetuješ. V mladih letih naredijo otroke, so potem vsi živčni. Zgarani. Doma prepiri, otroci pa v takem kot so oni bili. V bedi.[/quote]

Ti privoščim. Res.
Če vse, kar potrebuješ lahko kupiš, pol si zmagal.
Jaz recimo tega ne morem.[/quote]

In kje si prebrala, da lahko vse, kar potrebujem, kupim? To me res zanima.

Ti privoščim. Res.
Če vse, kar potrebuješ lahko kupiš, pol si zmagal.
Jaz recimo tega ne morem.[/quote]

In kje si prebrala, da lahko vse, kar potrebujem, kupim? To me res zanima.[/quote]

Tko se bere. Pač vlagaš v materialno, za katero si bil prikrajšan.

” Si lahko jaz končno privoščim kaj lepega. Izlete, morje, potovanja. Tudi vse, kar so si drugi privoščili v otroštvu in mladosti jaz ap ne.
Še več, tudi kako igračo, si kdaj kupim. Včasih je bila moja želja imet recimo lego kocke pa doma tega ni bilo. Pa si jih zdaj kupim.”

In naprej – če bi imel otroke, si tega ne bi mogel privoščiti. Torej je
materialno vse, kar potrebuješ, da si srečen:

“Večina jih gre po poti, ki jo ti svetuješ. V mladih letih naredijo otroke, so potem vsi živčni. Zgarani. Doma prepiri, otroci pa v takem kot so oni bili. V bedi”.

In kje si prebrala, da lahko vse, kar potrebujem, kupim? To me res zanima.[/quote]

Tko se bere. Pač vlagaš v materialno, za katero si bil prikrajšan.

” Si lahko jaz končno privoščim kaj lepega. Izlete, morje, potovanja. Tudi vse, kar so si drugi privoščili v otroštvu in mladosti jaz ap ne.
Še več, tudi kako igračo, si kdaj kupim. Včasih je bila moja želja imet recimo lego kocke pa doma tega ni bilo. Pa si jih zdaj kupim.”

In naprej – če bi imel otroke, si tega ne bi mogel privoščiti. Torej je
materialno vse, kar potrebuješ, da si srečen:

“Večina jih gre po poti, ki jo ti svetuješ. V mladih letih naredijo otroke, so potem vsi živčni. Zgarani. Doma prepiri, otroci pa v takem kot so oni bili. V bedi”.[/quote]

Cel zbor mojih citatov si naredila. Samo tega pa nisi citirala po čeme te sprašujem. Namreč zanima me, kje pišem o tem, da je to VSE?

Tko se bere. Pač vlagaš v materialno, za katero si bil prikrajšan.

” Si lahko jaz končno privoščim kaj lepega. Izlete, morje, potovanja. Tudi vse, kar so si drugi privoščili v otroštvu in mladosti jaz ap ne.
Še več, tudi kako igračo, si kdaj kupim. Včasih je bila moja želja imet recimo lego kocke pa doma tega ni bilo. Pa si jih zdaj kupim.”

In naprej – če bi imel otroke, si tega ne bi mogel privoščiti. Torej je
materialno vse, kar potrebuješ, da si srečen:

“Večina jih gre po poti, ki jo ti svetuješ. V mladih letih naredijo otroke, so potem vsi živčni. Zgarani. Doma prepiri, otroci pa v takem kot so oni bili. V bedi”.[/quote]

Cel zbor mojih citatov si naredila. Samo tega pa nisi citirala po čeme te sprašujem. Namreč zanima me, kje pišem o tem, da je to VSE?[/quote]

Aja , tega pa ne piše. Ampak se vseeno razume iz napisanega, če
še tako cepiš dlake ….
No pa če ne VSE, pa večino….nč narobe s tem, ne vem zakaj se tok
braniš…

Torej lahko sklenem,d a si si gladko izmislila trditev, da vse kar potrebujem, lahko kupim?
Verjetno se rada prepiraš in zato si izmisliš neke trditve in jih hočeš podtaknit nekomu drugemu. Kaj čmo, tko je.

Torej, če zame kot otroka niso lepo skrbeli, naj se zdaj jaz žrtvujem in naredim otroke in se žrtvujem zanje?
Ni šans. TUdi jaz imam pravico uživat v življenju.
V otroštvu in mladosti ni bilo nobenega uživanja, nič počitnic, nič morja, nič izletov, nič druženja z vrstniki. Zato si sedaj v zrelih letih želim vse to privoščiti. Na kraj pameti mi ne pride se zdaj temu odreči in se žrtvovati za otroke. Na kraj pameti mi ne pride se žrtvovat za otroke. Ko drugi vozijo otroke sem in tja, ko drugi delajo domače naloge z otroci, ko drugi hodijo na roditeljske. Si lahko jaz končno privoščim kaj lepega. Izlete, morje, potovanja. Tudi vse, kar so si drugi privoščili v otroštvu in mladosti jaz ap ne.
Še več, tudi kako igračo, si kdaj kupim. Včasih je bila moja želja imet recimo lego kocke pa doma tega ni bilo. Pa si jih zdaj kupim.[/quote]

To kar si kupiš in te osreči je “zunanja sreča”, ki je zelo kratkega daha. Traja dokler je stvar frišna.
Resnično zadovoljstvo pa prihaja od znotraj, ko veš, da si zadovoljen sam s sabo, da imaš neko vrednost. Takrat ne rabiš “sreče”, ki se jo kupi za denar.
To notranje zadovoljstvo pa dobimo od svojih staršev potom vzgoje, ko nam kot malim otrokom naložijo določene obveznosti, ki jih takrat, z muko opravimo in smo ob uspehu nagrajeni s pohvalo, priznanjem s strani staršev. To je resnična sreča zadovoljstvo, ki nam gradi samopodobo.
Če so starši svoje otroke preveč razvajali misleč, da jim tako izkazujejo ljubezen in srečo, so jih oropali tega zadovoljstva in taki ljudje ta manjko težko, če sploh kdaj, nadoknadijo. Praviloma se slepijo z nakupi, s stvarmi s katerimi se sedaj ti slepiš, da te bodo osrečili….

Torej, če zame kot otroka niso lepo skrbeli, naj se zdaj jaz žrtvujem in naredim otroke in se žrtvujem zanje?
Ni šans. TUdi jaz imam pravico uživat v življenju.
V otroštvu in mladosti ni bilo nobenega uživanja, nič počitnic, nič morja, nič izletov, nič druženja z vrstniki. Zato si sedaj v zrelih letih želim vse to privoščiti. Na kraj pameti mi ne pride se zdaj temu odreči in se žrtvovati za otroke. Na kraj pameti mi ne pride se žrtvovat za otroke. Ko drugi vozijo otroke sem in tja, ko drugi delajo domače naloge z otroci, ko drugi hodijo na roditeljske. Si lahko jaz končno privoščim kaj lepega. Izlete, morje, potovanja. Tudi vse, kar so si drugi privoščili v otroštvu in mladosti jaz ap ne.
Še več, tudi kako igračo, si kdaj kupim. Včasih je bila moja želja imet recimo lego kocke pa doma tega ni bilo. Pa si jih zdaj kupim.[/quote]

To kar si kupiš in te osreči je “zunanja sreča”, ki je zelo kratkega daha. Traja dokler je stvar frišna.
Resnično zadovoljstvo pa prihaja od znotraj, ko veš, da si zadovoljen sam s sabo, da imaš neko vrednost. Takrat ne rabiš “sreče”, ki se jo kupi za denar.
To notranje zadovoljstvo pa dobimo od svojih staršev potom vzgoje, ko nam kot malim otrokom naložijo določene obveznosti, ki jih takrat, z muko opravimo in smo ob uspehu nagrajeni s pohvalo, priznanjem s strani staršev. To je resnična sreča zadovoljstvo, ki nam gradi samopodobo.
Če so starši svoje otroke preveč razvajali misleč, da jim tako izkazujejo ljubezen in srečo, so jih oropali tega zadovoljstva in taki ljudje ta manjko težko, če sploh kdaj, nadoknadijo. Praviloma se slepijo z nakupi, s stvarmi s katerimi se sedaj ti slepiš, da te bodo osrečili….[/quote]

In kaj ima to z mano?
O kakih nakupih ti zdaj govoriš? Zgoraj omenjam lego kocke. A ta nakup te je zmotil?
Zakaj mi zdaj razlagaš o razvajenih otrocih? Kaj ima to z mano?

Torej, če zame kot otroka niso lepo skrbeli, naj se zdaj jaz žrtvujem in naredim otroke in se žrtvujem zanje?
Ni šans. TUdi jaz imam pravico uživat v življenju.
V otroštvu in mladosti ni bilo nobenega uživanja, nič počitnic, nič morja, nič izletov, nič druženja z vrstniki. Zato si sedaj v zrelih letih želim vse to privoščiti. Na kraj pameti mi ne pride se zdaj temu odreči in se žrtvovati za otroke. Na kraj pameti mi ne pride se žrtvovat za otroke. Ko drugi vozijo otroke sem in tja, ko drugi delajo domače naloge z otroci, ko drugi hodijo na roditeljske. Si lahko jaz končno privoščim kaj lepega. Izlete, morje, potovanja. Tudi vse, kar so si drugi privoščili v otroštvu in mladosti jaz ap ne.
Še več, tudi kako igračo, si kdaj kupim. Včasih je bila moja želja imet recimo lego kocke pa doma tega ni bilo. Pa si jih zdaj kupim.[/quote]

To kar si kupiš in te osreči je “zunanja sreča”, ki je zelo kratkega daha. Traja dokler je stvar frišna.
Resnično zadovoljstvo pa prihaja od znotraj, ko veš, da si zadovoljen sam s sabo, da imaš neko vrednost. Takrat ne rabiš “sreče”, ki se jo kupi za denar.
To notranje zadovoljstvo pa dobimo od svojih staršev potom vzgoje, ko nam kot malim otrokom naložijo določene obveznosti, ki jih takrat, z muko opravimo in smo ob uspehu nagrajeni s pohvalo, priznanjem s strani staršev. To je resnična sreča zadovoljstvo, ki nam gradi samopodobo.
Če so starši svoje otroke preveč razvajali misleč, da jim tako izkazujejo ljubezen in srečo, so jih oropali tega zadovoljstva in taki ljudje ta manjko težko, če sploh kdaj, nadoknadijo. Praviloma se slepijo z nakupi, s stvarmi s katerimi se sedaj ti slepiš, da te bodo osrečili….[/quote]

Ti si pameten kot papež.

TIp je nepismen.

Komot lahko skleneš kar hočeš.