Zakaj se mi to dogaja, da nimam prijateljev?
To je že res, kar praviš, in sem tudi sama rekla, da nikoli, niti zdaj, nisem vlekla surle, če prijateljica ni utegnila. Danes pač gledam na najino prijateljstvo z drugačnimi časovnimi vatli, torej ne, da se moramo vsak vikend dobiti na kavici, ampak da prijateljstvo ostaja, tudi če se vidimo 2x na leto.
Se mi je pa tudi iz tvojega pisanja zazdelo – pa ni nujno, da je res tako, samo tako se mi je zazdelo – da si tudi ti izšla iz svoje novoustanovljene družine kot – kako naj rečem?, ” večna mamica”. Če debata ni o otrocih ali v zvezi z njimi ali po nekem obvozu glede njih, ti ni interesantno. In to jaz opažam pri svoji prijateljici. Ni več pogovorov, da rečem malo nerodno: na nivoju. Vse je obrnjeno na otroke. Pa mi je zelo luštno poslušati o otrocih in kaj so počeli in kako so na kaj reagirali, ker me zanima psihologija človeka in otroka in je vedno toliko neverjetnih odkritij! Ampak prijateljica enostavno nima več lastnih misli oz. so njene misli zelo pasivne. Kot sem omenila, bili sva skupaj na fakulteti (ne sicer sošolki) in obe sva druga drugo pa tudi v skupnih druženjih stimulirali z idejami, z različnimi pogledi na svet, na dogodke, na pojave v družbi, na ljubezenske zagate itd. Zdaj tega ni več. Njej to ni več zanimivo. O knjigah se z njo ne da več pogovarjat … razen Harryju Potterju pa slikanicah pa Matildi in raznih palčkih pomagalčkih. Otroci so sicer že v razrednem pouku, niso več popolnoma nebogljeni. Filmi? Ja, kinobalon. Gledlišče? Ja, Kdo je napravil Vidku srajčico. Itd.
Seveda je popolnoma razumljivo, da ima oz. imate družino na prvem mestu. Ampak če je vaš svet 100{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} družina, prav, vendar to pomeni, da niti 1{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} ne ostane za druge. In hotela sem reči, da če čez čas taki ljudje ugotovijo, da nimajo pravzaprav nikogar za kako debato, je to morda lahko (ne trdim, da zagotovo) posledica te “družinske slepote”. Jaz prijateljici seveda ne bom narekovala, kaj naj ona gleda, bere, uživa, niti se ji ne bom pritoževala, da se z njo ne da pogovarjati “na nivoju”. Ne, sprejela sem pač to novo fazo prijateljstva in je tudi meni čisto ok. Samo tudi jaz sem potem popolnoma zadovoljna, če se srečamo 1x, 2x na leto pa nič več.
[/quote]
Imaš popolnoma prav. Nekatere ženske dejansko tudi potem, ko otroci dosežejo neko starost 8, 10 let in celo več … še vedno ostajajo zgolj mame.
Jaz imam nekaj odličnih prijateljic in nekaj kolegic.
Ampak štiri se dobivamo vsakega petega v mesecu in gremo ponavadi kaj pojest ali na kak daljši sprehod. Med nami je neko nepisano pravilo, da je to zgolj in samo naš čas in se o otrocih in šoli nikoli ne pogovarjamo, pa so trije naši otroci sošolci. takrat se pogovarjamo o vsem mogočem, o knjigah, o razstavah, o športu, skupaj smo šle tudi navijat za naše košarkaše, skratka obudile smo naše teme.
Tudi jaz jih imam vse manj. Pa sem zelo družabna, komunikativna, prijazna.
V mladosti nas je bilo nekaj prijateljic, vendar smo počasi opustile stike. Z eno se še slišiva po telefonu in to takrat, ko pokličem jaz. Ena me skoraj ne pogleda. Za zadnji rojstni dan sem ji poslala čestitko, ona meni nič.
S sodelavkami smo bile zelo v dobrih odnosih, mnogim sem pomagala. Danes so name vse pozabile. Vedno sem jih poklicala jaz, one mene nikoli. Sedaj sem tudi to opustila.
Prav tako je s sestričnami. Največkrat jih pokličem jaz. Enako s svakinjami. Ena ne pokliče nikoli, drugo pokličem jaz, včasih pokliče ona.
Sem si pa dobila par novih prijateljic, s katerimi se redno kličemo. Če se ne bi zares potrudila, ne bi imela prav nikogar.
Se ne čudim, če kdo obupa, ko ugotovi, da nima nikogar na svetu.
Ne pravi zastonj pregovor, da dokler lipa cvete, ji ne manjka čebel.
To je že res, kar praviš, in sem tudi sama rekla, da nikoli, niti zdaj, nisem vlekla surle, če prijateljica ni utegnila. Danes pač gledam na najino prijateljstvo z drugačnimi časovnimi vatli, torej ne, da se moramo vsak vikend dobiti na kavici, ampak da prijateljstvo ostaja, tudi če se vidimo 2x na leto.
Se mi je pa tudi iz tvojega pisanja zazdelo – pa ni nujno, da je res tako, samo tako se mi je zazdelo – da si tudi ti izšla iz svoje novoustanovljene družine kot – kako naj rečem?, ” večna mamica”. Če debata ni o otrocih ali v zvezi z njimi ali po nekem obvozu glede njih, ti ni interesantno. In to jaz opažam pri svoji prijateljici. Ni več pogovorov, da rečem malo nerodno: na nivoju. Vse je obrnjeno na otroke. Pa mi je zelo luštno poslušati o otrocih in kaj so počeli in kako so na kaj reagirali, ker me zanima psihologija človeka in otroka in je vedno toliko neverjetnih odkritij! Ampak prijateljica enostavno nima več lastnih misli oz. so njene misli zelo pasivne. Kot sem omenila, bili sva skupaj na fakulteti (ne sicer sošolki) in obe sva druga drugo pa tudi v skupnih druženjih stimulirali z idejami, z različnimi pogledi na svet, na dogodke, na pojave v družbi, na ljubezenske zagate itd. Zdaj tega ni več. Njej to ni več zanimivo. O knjigah se z njo ne da več pogovarjat … razen Harryju Potterju pa slikanicah pa Matildi in raznih palčkih pomagalčkih. Otroci so sicer že v razrednem pouku, niso več popolnoma nebogljeni. Filmi? Ja, kinobalon. Gledlišče? Ja, Kdo je napravil Vidku srajčico. Itd.
Seveda je popolnoma razumljivo, da ima oz. imate družino na prvem mestu. Ampak če je vaš svet 100{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} družina, prav, vendar to pomeni, da niti 1{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} ne ostane za druge. In hotela sem reči, da če čez čas taki ljudje ugotovijo, da nimajo pravzaprav nikogar za kako debato, je to morda lahko (ne trdim, da zagotovo) posledica te “družinske slepote”. Jaz prijateljici seveda ne bom narekovala, kaj naj ona gleda, bere, uživa, niti se ji ne bom pritoževala, da se z njo ne da pogovarjati “na nivoju”. Ne, sprejela sem pač to novo fazo prijateljstva in je tudi meni čisto ok. Samo tudi jaz sem potem popolnoma zadovoljna, če se srečamo 1x, 2x na leto pa nič več.
[/quote]
Da me kar tako iz lufta vtakneš med “večne mame”, veliko pove o tebi. Izjava o menda nesposobnosti pogovarjanja tvoje prijateljice “na nivoju”, pa še več. S takimi, ki tako delijo pogovore, ne bi hotela imeti nobenega opravka, sploh. Verjetno bi se celo naredila malo “tupo” in “večno mamo”, da bi se te znebila. Pa se sicer še vedno, kljub temu, da sem mama) lahko pogovarjam tako o plenicah (čeprav so že v višjih razredih oš), otroških predstavah in literaturi, kot o astrofiziki, tehniki, filozofiji, kulturi, umetnosti,itd. Odvisno od sogovornika. Ampak nikoli, prav nikoli ne delim pogovore na take “na nivoju” in “pod nivojem”. Še manj človeka odpikam kot prijatelja, pod pretvezo, da se nimam z njim več kaj pogovarjat, če govori samo še o družini. Tako da jaz bi se na tvojem mestu vprašala o sebi in o tvoji sposobnosti biti prijateljica. Takih obsojajočih “prijateljev” se je samo za izogibat, ne glede na to, ali ima človek družino ali ne.
Da me kar tako iz lufta vtakneš med “večne mame”, veliko pove o tebi. Izjava o menda nesposobnosti pogovarjanja tvoje prijateljice “na nivoju”, pa še več. S takimi, ki tako delijo pogovore, ne bi hotela imeti nobenega opravka, sploh. Verjetno bi se celo naredila malo “tupo” in “večno mamo”, da bi se te znebila. Pa se sicer še vedno, kljub temu, da sem mama) lahko pogovarjam tako o plenicah (čeprav so že v višjih razredih oš), otroških predstavah in literaturi, kot o astrofiziki, tehniki, filozofiji, kulturi, umetnosti,itd. Odvisno od sogovornika. Ampak nikoli, prav nikoli ne delim pogovore na take “na nivoju” in “pod nivojem”. Še manj človeka odpikam kot prijatelja, pod pretvezo, da se nimam z njim več kaj pogovarjat, če govori samo še o družini. Tako da jaz bi se na tvojem mestu vprašala o sebi in o tvoji sposobnosti biti prijateljica. Takih obsojajočih “prijateljev” se je samo za izogibat, ne glede na to, ali ima človek družino ali ne.
[/quote]
No, tudi tvoj agresivni ton potem nekaj pove o tebi. In pa ko praviš, da se z nekom zaradi nekih svojih principov ne bi hotela pogovarjati sploh, kaže … mah, a veš kaj. Zakaj bi se ukvarjala s tabo? Jaz svoje prijateljice nisem odpikala in niti ona mene ne, tebe pa lahko. V zrelejših letih dejansko hitreje vidiš, s kom samo izgubljaš čas, s kom te pa tudi druženje samo 2x na leto zelo zelo zadovolji.
Ti si očiten primer trditve, ki pravi; kdor se ne razume z ljudmi, gre po razumevanje k psu. Pes je žival, ki se podredi v zameno za hrano. Maček ni.
Nisi edina, polno je takih primerov. Vsa ta množica hišnih psov je pokazatelj, da je zelo veliko ljudi brez prijateljev in takih, ki se ne razumejo z soljudmi, zato so si za prijatelja umislili psa.
[/quote]
Jaz bi tudi raje imela psa, kot hinavske fake prijatelje/ice. Mačko sem že imela, mački se ti ne podrejajo,imaš pa pasme mačk, ki so bolj ubogljive. Pred mesecem me pokliče kolegica iz faksa, da bi se z mano dobila na kavi, z namenom da bi bi firbcala o meni in se hvalila s svojim popolnim življenjem ko je poročena in verjetno noseča. Nekaj let nazaj, ko je bila samska in ko sem ji sama predlagala in to večkrat, če greva na kavo, me je zavrnila. Očitno takrat ni imela veliko stvari za hvaliti se. 🙂
Pa tudi, ko mi je oče umrl me je pustila na cedilu, tako da takšne ljudi raje zavrnem za povabilo za kavo, kot so oni mene, pa prekinem stike z njimi. 🙂
Da me kar tako iz lufta vtakneš med “večne mame”, veliko pove o tebi. Izjava o menda nesposobnosti pogovarjanja tvoje prijateljice “na nivoju”, pa še več. S takimi, ki tako delijo pogovore, ne bi hotela imeti nobenega opravka, sploh. Verjetno bi se celo naredila malo “tupo” in “večno mamo”, da bi se te znebila. Pa se sicer še vedno, kljub temu, da sem mama) lahko pogovarjam tako o plenicah (čeprav so že v višjih razredih oš), otroških predstavah in literaturi, kot o astrofiziki, tehniki, filozofiji, kulturi, umetnosti,itd. Odvisno od sogovornika. Ampak nikoli, prav nikoli ne delim pogovore na take “na nivoju” in “pod nivojem”. Še manj človeka odpikam kot prijatelja, pod pretvezo, da se nimam z njim več kaj pogovarjat, če govori samo še o družini. Tako da jaz bi se na tvojem mestu vprašala o sebi in o tvoji sposobnosti biti prijateljica. Takih obsojajočih “prijateljev” se je samo za izogibat, ne glede na to, ali ima človek družino ali ne.
[/quote]
Nimam proti ženskam, ki se odločijo za materinstvo, samo sama se nimam nič z njimi za pogovarjati. Sploh s tistimi, ki takoj po faksu postanejo mame, oziroma so diplomirane mame, mogoče imajo še kak blog in drugim samskim puncam solijo pamet in se duvajo z otroki in možem/partnerjem. Kot da smo samske ženske ne vem za na odpad. 🙂 Na živce mi gre, da danes ženske to materinstvo obešajo na veliki zvon, včasih je bilo to nekaj običajnega in normalnega, danes so te ženske vzvišene, snobovske, mislijo si da so nad drugimi.
Da me kar tako iz lufta vtakneš med “večne mame”, veliko pove o tebi. Izjava o menda nesposobnosti pogovarjanja tvoje prijateljice “na nivoju”, pa še več. S takimi, ki tako delijo pogovore, ne bi hotela imeti nobenega opravka, sploh. Verjetno bi se celo naredila malo “tupo” in “večno mamo”, da bi se te znebila. Pa se sicer še vedno, kljub temu, da sem mama) lahko pogovarjam tako o plenicah (čeprav so že v višjih razredih oš), otroških predstavah in literaturi, kot o astrofiziki, tehniki, filozofiji, kulturi, umetnosti,itd. Odvisno od sogovornika. Ampak nikoli, prav nikoli ne delim pogovore na take “na nivoju” in “pod nivojem”. Še manj človeka odpikam kot prijatelja, pod pretvezo, da se nimam z njim več kaj pogovarjat, če govori samo še o družini. Tako da jaz bi se na tvojem mestu vprašala o sebi in o tvoji sposobnosti biti prijateljica. Takih obsojajočih “prijateljev” se je samo za izogibat, ne glede na to, ali ima človek družino ali ne.
[/quote]
Sama poznam veliko vrstnic, ki imajo otroke so na socialni, živi jih partner, one še ne kuhajo kosila, gredo raje v kavarno na kavo. 🙂 Potem se imajo za bolj resne, odgovorne in zrele. Sem jaz bolj odgovorna, zrela in resna, kot one čeprav nimam otroka. 🙂
Nisem brala vsega, tako da je morda že kdo drug napisal podobno: ob branju tvojega posta sem imela ves čas pred seboj eno od mojih prijateljic. Kadarkoli se srečava na kavi, govori ves čas samo o sebi in svojih dveh hčerah, ki sta že na svojem. Ni šans, da bi jaz prišla do besede. Še ko me vpraša, kako sem, je že v istem hipu spet v svojem brbotanju. Ko sem jo za moj RD povabila na pijačko, je rekla: dve stvari imam zate (končno …). Prva je: shujšala sem 8 kg, druga pa: postala bom babica. In potem v tem duhu dalje.
Verjamem, da tega ne počne namenoma. Pač nima občutka za soljudi. Temu primerno jo pokličem samo takrat, ko sem jo pri volji poslušati.
Mogoče je v tebi kaj podobnega, avtorica? Nezavedno morda vidiš sebe, drugi pa tega niso pripravljeni sprejeti? Kajti, če je v družbi nekoga luštno, potem si človek še želi pogovora z njim, kajne?
Se strinjam, da ženske z otroci večinoma mislijo le še na otroke in skrbijo kako jih držati čim dlje v otroštvu in pravljičnem balončku, kar je problem, ko odrastejo, saj je realnost tega sveta čisto drugačna.Potem pa otrokom ni nič jasno in so zmedeni, ker so čist nepripravljeni na lajf so posledično depresivni, pa droge, pa samomori…Ker človek pač ni robot, da bi lahko ponotranjeno spremenil s stikalom.Zato je poleg stavka samo enkrat se živi, pa naj ima otroštvo, zame eden, ki mi povzroča kurjo polt.Starši, ki imajo otroke radi jih pripravijo na svet takšen kot je, samo za to morajo biti najprej sami zreli.
Jaz pa moja iskušnja drugačna, da ženske, za razliko od mene, ko dobijo moškega, mislijo, d aso zgodba o uspehu, pozabijo na prijatelje, ko ga pa zgubijo pa jih zopet iščejo.Kar se pa aktualnega dogajanja tiče, pa se večina odraslih isto noče ukvarjat z problemi realnega sveta in razmišljati, kar pomeni, da tudi oni bi radi živeli v coni udobja istih takšnih otroških pravljičnih balonov.In krog pogube iz katere se redki uspešno rešijo je sklenjen.
Kot kaže je pa ljudem naporno soočati se z realnostjo in si v bistvu želijo iluzije.
rabiš prijatelje oz prijateljice za čvek. Saj je dobro imeti kul družino in vse, ampak človek pogreša še kako žensko družbo. To rabimo pa čisto vse ženske. Pa naj še tako ene rečejo da ne ker je doma vse tako super ja pa jade. To vedno vsi rabimo. Kot rabimo zdravje itd. Rabimo tudi ljudi za kramljanje. Veš da ne vem glede na to da si zgovorna in imaš te težave. Ker mirni in tihi imajo ponavadi bolj s tem probleme. Jaz sem zgovorna in imam prijateljice in prijatelje. Tako da ti ne bi znala povedati kje je problem, ker nisem v tvoji koži. Vem pa da ti je težko, ker se vidi da si družaben človek in ti druženje veliko pomeni, še posebej z isto mislečimi ljudmi, to se prav bere iz tvojega zapisa. Amm mislim da ti tole druženje pomeni skoraj bolj kot družinsko življenje. Ne vem pa če se tega zavedaš oz.si si to pripravljena priznati. Ker so ljudje, ki jim zelo pomeni samo družina in so tam srečni. In smo ljudje, ki smo bolj za druženje. Vedno je tako, da se nagibaš bolj k nečemu. To ti manjka. Če bi res bila tak družinski človeka tega niti pogrešala ne bi in niti opazila ne bi, da tega nimaš. Tebe pa to res žuli. Vprašaj se malo tudi sama kje je res tvoja težava, si res srečna s partnerjem itd. Ni ti treba javno tukaj pisati o tem ampak razmisli. Vso srečo!
Ja s takimi se meni tudi ni za družiti. Pa ni fora ker imajo otroke, jaz jih pa nimam. Ker tiste kolegice, ki jih imajo in so odprte za vse teme se družimo še vedno in vse. Tisti ki pa so tako ozki in samo nabijajo od otrok in itd ne hvala vidim ja da happy family špilate in vse odganjate stran. Isto se eni čudijo oz ene da jih vsi zapustijo ko fanta dobijo. Ni nič čudnega če vidijo le še njega in samo njegove smsje in do nas postanejo hladne in odjebi. Ko jih pa zapusti pa smo vsi dobri spet in češ smo jih mi odjebali. Ja čaki mal a zdaj smo pa dobri ko nimaš desca več zakaj že bi zdaj bili. Prilagodim se ti in te odjebem alla vera ni tukaj kaj za debatirati sploh. Kar kažeš na ven to dobiš in privlačiš.
Če nisi, potem nisi prijateljica, zato tega sploh ne govori, saj ji nisi pomagala, da se tega zave in poboljša,, kar meče slabo luč nate.
[/quote]
če poveš je za njih vse to samo ali si jim folš ali si nesramno povedal. Pa sploh ne poveš nesramno, ampak čist lepo. Hitro vidimo komu kaj povedati in kako. In pa ali bo užaljen za čisto vsako malenkost in vedno igral vlogo žrtve ker vidimo da eni to zelo obvladajo in s prstom znajo vedno kazati samo na druge. In ja to naj bi bili neki frendi ti ki skos samo o sebi govorijo in ko kar koli ti rečeš te samo prekinjajo in očitno pokažejo kako brez empatije so in egoisti in kako jih ti niti malo kot človek ne zanimaš. Skenslam take samovšečne egoiste. Napeljala pogovor in povedala in pri takih to vedno žal vodi v prepir ker se z njimi enostavno ne da. Probaj sama z njimi in povej.