Zakaj se moški izogibajo samskih mamic.
Imam kolegico, ločena z otrokom, s katero se občasno dobiva. Ona mi je kot oseba kul bejba in moram dodati, da tudi izgleda vrhunsko. Nekajkrat sva bila intimna in sedaj mi je povedala, da ona pričakuje nekaj več. Tukaj pa nastane težava.
Jaz sem karakterno alfa samec in neglede na to, da imam rad otroke, imam rad samo svoje. Ne razumem, da ženska ne razume, da njenih ne morem sprejeti oz. da jih ne želim sprejeti. Še vedno me kliče in pomoje res misli, da se bo to spremenilo, kar se seveda ne bo. Imam pa nekaj kolegov, ki so drugačni, samo oni so tudi karakterno papki/copatarji.
Zakaj se takšne ženske enostavno ne sprijaznijo s tem, da alfa samci niso več dosegljivi za njih, vsaj ne za vezo? Tretjerazredni konji bodo naredili vse, da lahko občasno skočijo na kobilo, zmagovalni tekmovalni konji pa sigurno ne.
Vsakemu moškemu, so mladiči drugega odveč, da ne govorim o ostalih nevšečnostih, ki pridejo s tem (napr. umor v Kamniku).
Dajte si že enkrat zabičat v glavo, da si izberete enega copatarja! Ta vas bo morda imel res rad in razumeli se boste veliko boljše!
Samske z otrokom se ne zavedajo, da so takoj, ko so rodile, postale drugorazredna roba. Ne glede na izgled in leta.
Če so nekoga našle, ki jih je iz takšnega ali drugačnega razloga pripravljen poseksat, še ne pomeni, da se je pripravljen z njimi poročiti ali celo sprejeti njihove otroke. Tega ne moreš zahtevat od nikogar.
Isto velja za moškega z otrokom, ampak ponavdi so bolj ženske tiste, ki iščejo nekoga, ki jim bo na novo osmislil familijo. Kako pa? S tujim otrokom? NE, vsi tega niso zmožni. In tukaj nimaš človeku kaj zamerit. Boljše, da je iskren, kot da je katastrofalno slab očim.
Da bi imel izbiro med samsko ločeno mamico, gorsko kozo in zapitim ciganom.
Verjetno bi se usedel na stol, prekrižal noge v gležnjih in se zamislil. Razmišljal bi kaj pravzaprav vzeti. Globoko bi razmišljal, gledal proti Plutonu, mežikal enkrat z levim, drugič z desnim očesom in dihal. Malo globoko, malo plitko, dihal bi…
Razmišljal. Razmišljal kaj je bolje, ali koza ali zapit cigan. Ne. Zagotovo bi izbral gorsko kozo, cigana ne bi.
Alfa… Življenje se hitro obrne in nič ni večno…
Če ti je med največjimi vrednotami tvoj zunanji look.. Si precejšen sramak. Vse kr ti je dano ti je lahko tudi odvzeto. Imej se za raketo, a nisi nič manj nič bolj krvav pod kožo. Razumem, da nimaš rnakuh namenov kot izbrana mamica, ampak da o tem na forumu tako bombastično izpostavljaš… PRAZNO..
Na kup ste prikokodakake same take, ki ste tipa spoznale avgusta, čez 9 mesecev rodile in preden ste nehale dojit, je tip šel. Še sreča, da se nekaterim to zgodi samo enkrat, ker opažam da se enim dogaja večkrat.
In take najraje filozofirajo o svoji vrhunskosti. Jaz moškega z otrokom nočem, ker ga želim najprej dobro spoznati, si kaj skupaj privoščiti, ne želim deliti njegove pozornosti in želim njegovo celo plačo. Pa da planiran dopust naše družine in ne da se prilagajam še oteokovi materi.
Ne trdim, da so vsi ločenci-ke z otroci škart roba, so pa zame vsi no go.
Odnos med moškim in žensko se do neke mere spremeni že z rojstvom njunega skupnega otroka. Otroka, ki sta ga, tako vsaj je običajno, skupaj ustvarila, pozdravila njegov prihod na svet, ga skupaj vzljubila in vzgojila. Gre za dolg proces. In ta proces med drugim gradi tudi njun medsebojni odnos. In se recimo povsem ne neha niti, ko gresta dva, ki imata skupne otroke, narazen. Tudi ni nujno, da skupni otrok vedno vpliva pozitivno na nek odnos. Odvisno od začetnih pričakovanj, kaj želi nekdo od nekega odnosa. Če hoče samo užitek brez obveznosti, bo otrok to definitivno spremenil.
Zdaj si pa predstavljajte, kako je šele v primeru, ko v nek odnos, ki se je začel izključno med dvema osebama, ki se, recimo temu, seksualno privlačita, poseže otrok. Že rojeni otrok, produkt nekega drugega procesa dveh nekdaj intimnih oseb. On vstopi v življenje nekoga na povsem drugi točki njegovega življenja. In verjetnost, da se bo nek odnos ob tem novem dejavniku lahko normalno nadaljeval naprej, je, objektivno gledano, nizka. Ni vedno vse odvisno niti od novega partnerja, temveč tudi od otoka samega, kako on sprejema to novo dejstvo. Kar tako, samo zato, ker si je ena dama z otrokom, zamislila, kako naj bi od tu naprej bila videti njena prihodnost, ta proces ne bo stekel. Steče lahko samo ob veliki meri prilagajanja oziroma pripravljenosti na to prilagajanje. In redki so tisti, ki so tega sposobni. Do te mere, da je nadaljnje življenje vseh vpletenih res podobno nečemu normalnemu oziroma družini.
Ženske imajo glede tega pogosto nerealno previsoka pričakovanja. Morda tudi zato, ker se ločijo z mislijo, da je tam zunaj nekaj boljšega, neko boljše življenje za njih. Ampak smisel razveze je, da greš iz odnosa, ki nima prihodnosti, v katerem so nevzdržne razmere, nepremostljive razlike. Ne pa preračunljivost, da boš šel na boljše in ustvaril novo družino, tako da boš še vedno živel z iluzijo, da stara ni razpadla.
Poznam kar nekaj ločenih staršev, ki so se zavestno določili, da po ločitvi ne bodo poskušali ustvariti nove družine ali imeti otrok z drugim partnerjem. Ker si ne lažejo in ne živijo v iluzijah, da se bodo vse sociološke teorije o novih oblikah družin,za njih tudi v praksi dobro iztekle.
Ne plozaj. Poglej okoli sebe kaki pajkičarski šusi so povsod, nekateri na tričetrt nagi, nekateri z napihnjenimi račjimi kljuni, dvema kilama kemije ali plastike, nekateri vse to in še več, od sposobnosti pa sama goflja in domišljavost….
[/quote]
Glej, tako je. Nenormalno je pričakovati, da bo neka oseba, s katero se v seksualnem in še kakšnem smislu dobro ujameš, kar tako sprejela v svoje življenje še otroka osebe s katero se dol daje. To je kontra logiki, kontra temu, kar človek po navadi hoče, k čemur teži.
Ampak kot že rečeno, vse to je možno, če se je nekdo pripravljen prilagajati.
Vprašanje pa je KDAJ in ZA KOGA bo pripravljen se prilagajati? Takrat, ko bo prepričan, da boljšega itak ne bo dobil ali ni vreden? In takrat, ko bo verjel, da je ta oseba, ki ga seksualno privlači, res totalno nenadomestljiva?
Če te ekskluzivnosti ni, iz te moke ne bo kruha. Je pa res, da ženske pogosto precenijo same sebe in mislijo, da so blazno ekskluzivne in posebne, so pa v resnici zelo hitro nadomestljive.
Zdaj, kakšne kljune, ustnice, joške, riti ali možgane imajo ločenke in ločenci, pa je drugo vprašanje. In stvar osebnih preferenc in okusa.
