Onadva ne bosta dolgo skupaj, še posebej ne, če je ona varala bivšega in se zaradi tega ločila. Kriva sta pa oba enako.

Tudi meni je vsa fora veze, da mi nekdo čustva vrača. Veze niso za hlad, cimerstvo, ekonomsko računico, fasado, ignoranco. Je bolje biti sam potem, kot da te zvečer nihče ne objame, zjutraj pritisne poljubček za dobro jutro in vse vmes, nežnosti, pogledi, nasmeh na obrazu, ko te zagleda, male fore in dolgi pogovori ko prideta zvečer iz službe. To je bistvo življenja in če tega ni, rabiš imeti sebe raje od druge osebe in oditi.

Zame osebno je to edina “psihologija” zadaj.

Kriva sta oba, noben več, noben manj.

Slišim to globoko potrebo po tem, da bi se čutili zares ljubljeni. Po tem, da bi čutili, da smo nekomu posebni, dragoceni. To je tako človeško, tako razumljivo. 💗

Je pa tanka meja. Nekaj je reči “Želim si odnos, kjer si vzajemno izkazujeva ljubezen in pozornost”. To je zdrava potreba po pristni povezanosti, po tem, da sva oba aktivno v odnosu. Da slišiva eden drugega in se odzivava na potrebe eden drugega.

Druga zgodba pa je, ko ta potreba preraste v pričakovanje “Moraš čutiti do mene isto kot jaz do tebe!” ali bog ne daj celo v zahtevo. Zveni nedolžno, skoraj romantično… ampak pomislimo: Ali lahko sploh zahtevamo ali pričakujemo določena čustva od drugega? Ali ni to oblika pritiska, ki pravzaprav ubija pristnost? Pogojevanje. Čista transakcija v kontekstu, kjer transakcijski pristop ubije odnos.

V zdravem odnosu dva človeka svobodno – brez pritiska in pogojevanja – gradita skupno zgodbo. Vsak dan znova izbirata drug drugega. Včasih čustva zrastejo. Včasih zbledijo. In ja, to boli kot sto mater, ampak nikogar ne moremo (in ne smemo) prisiliti v čustva. Niti sebe ne.

Prava ljubezen je kot ptica – najlepše je, ko svobodno prileti na naš okenski okvir. In ja, včasih tudi odleti. Potem, ko jo najrmimo. Tudi to je del zgodbe. A prav ta svoboda daje vrednost vsakemu trenutku, ko vsak izmed nas izbere, da na simbolni ravni ostane, s tem ko se vedno znova rad vrne. In v zameno za krmo zažvrgoli čudovito melodijo. In ko zaupa dovolj, se celo pusti pobožati. Si dovoli izpostaviti, biti ranljiv. In to je ljubezen. Predati se v smislu izročanja v nemilost, da smo lahko pogubljeni in hkrati verjamemo, da temu ne bo tako, da smo na varnem. 💙

Besede vsake ku.rbice.

Ženske slišale ste. Samska lahko dela kar hoče, torej imate vso moralno pravico zaščititi svojo družino in sklofutati ljubico, ona pa naj se ubrani, če lahko. ; )

Najboljš da kar Inštitut 8.marec pove ali je ta ženska kurba, saj je problem enak kot pri splavu, otroka naredita oba, za splav je odgovorna pa ženska. Me zanima za koga bi fajtale te gospodične. Vprašanje za zbiranje en miljon podpisov.

Za mene sta enako odgovorna oba, kar nekaj jih poznam ki so to dejanje obžalovali.

On torej ni nič kriv?

Da je to ^v kolektivu zelo pereča tema^, je najmanj alarm. Za tiste, ki vodijo podjetje, da vam dajo toliko prostega časa, da se ukvarjate z zgodbo dveh, ki se vas ne tiče razen na nivoju čveka in zgražanja.

@idesi, da ne povečujem klobase

V bistvu mislim kar isto, kot ti. Ne vem, kje si se zapel na tem odgovoru, meni deluje  v mejah nekega razuma in ne popolne obsedenosti ali toksičnosti. Čeprav nikoli ne veš kaj je zadaj, a ponavadi taki potem rečejo: ne daješ mi dovolj, on nima tega, kar jaz rabim, itd. Nekdo, ki je obseden, pa ponavadi niti ne šmirgla druge osebe, ker je kot stvar na oddaljeni gori, nek sveti gral, ki izpoljnuje vse kriterije le s tem, da se je blagoslovil pribižati življenju te osebe. Tako obsedenost je težko vračati, tudi druga oseba rabi imeti neke narcisistične oz. Egoistične tendence, da mu/ji to prija.

Seveda ne ljubimo vsi enako, smo različni in tako je prav, a še vedno mora biti prisotna ljubezen in spoštovanje. Kot naprimer nekdo bi to ptico, ki naj bi bila svobodna vzel, kot nekoga, ki vara, kar je toksično, uničujoče za drugo osebo, če to dopušča. Potem je pa že treba nastaviti bodečo žico, da ne pride nazaj, drugače reže tvojo samospoštovanje in ljubezen do sebe. Vsi imamo svoje meje, svoboda ja, a ne za vsako ceno. Ljubezen ja, a spet ne za vsako ceno.

Veza je veza le, dokler je to dvosmerna cesta in je ljubezen prisotna, mislim, da je bolj to mislila, kot kaj drugega.

Tudi jaz ne vem, kakšen človek moraš biti, da gledaš nekoga totalno nesrečnega zraven sebe vsak dan, ko naj bi ga ljubil. Če ljubiš, oz. si neko normalno bitje z vsaj malo čustvene inteligence, tega pač ne moreš. Če ljubiš mu pa še toliko bolj privoščiš srečo in si želiš njegove sreče, čeprav ni s tabo. Ne pa kao, jaz te ljubim, bodi tu, reži si žile, če rabiš mislim no…

Pa kaj ma to v službi sploh kdo za komentirat. Kaj vas briga, rečeš, o grozno, ssj bo al pa kaj takega pa je to to. Kaj vi veste kaj je sploh bilo. Mogoče ga je bivša tepla. Nimate se kaj za vtikat v to, če se vas ne prosi,

Poznam kar nekaj takih “vprašljivih” ločenih, na novo pa se res noben ne vtikuje v to. Oni ne povedo, mi ne sprašujemo. Ste iz kakšne vasi, bogu za hrbtom?

bi rekla, da je @pravilno mislila, da če jo oseba ne ljubi, da ne bi bila z njim.. ne pa da jo mora imeti enaka čustva.. jezikov ljubezni je več, znotraj tega tudi ljubezen drugače izražamo.. važno pa je, da jo on tudi ljubi.. pa ji je rekel, da jo ne. zakaj bi bil z nekom, ki te ne ljubi?

Ja, v tuje nečednosti se ne vtika. Da se lahko nečedneži nemoteno vtikujejo v tuja.

Kaj pa če ne bi poročale bebotov, ki niso zmožni svojega tiča nadzorovat? Kaj če bi raje poročile moške? Aja vas noben moški noče (čudaško) in ste pač vzele kar se je ponujalo. Sedaj bi pa ženske klofutale. Zato ker je ta vaš “mož” nesposoben sam sebe obvladat. Ker se mu dvigne na druge, ne na vas, ker ga uporablja na drugih namesto na vas. One krive. Ne on. Ne ve ki ste to poročile. Ve morate varuške sedaj odraslim dedcem špilat, ker so nesposobni živeti kot odrasli odgovorni ljudje. Sedaj mora vsa ženska populacija se skrivati pred vašim “možičkom”, da ga ne bi slučajno kje zasrbelo. One morajo skrbeti za to da tič VAŠEGA MOŽA ne reagira na njih. Njihova naloga je to. Ne naloga vaših dedcev. Naloga žensk je da poskrbijo za to da boste ve še naprej lahko živele v fantaziji popolnega zakona in si lagale kako je vašim partnerjem vsaj malo mar za vas in vašo popolno družinico.

če so otroci stari 20 + let in priskrbljeni je to čist ok.. Seveda je bolj tip kriv za ločitev.. Bi pa možakar seveda moral najti ženi kakšnega rezervnega tipa.., da bivšo malo potolaži..  Življenje je zelo enostavno, če si zdrav.. V čem je fora.. Jebeš vse vere.., če človek ne pozna najbolj pomembno vero, ki se imenuje Fair play.. Sicer, tud men ni jasno, kako se lahko ločijo pari, ki so se 3x krenili na polno oz. imajo kup otrok.. Ampak, jebi ga.., vsakega se naveličaš.., niso vsi tako zvesti kot je Melanija Donaldu..

Moški je kriv zato, ker je izneveril zaupanje svoje žene in pozabil na družinske obveznosti zaradi druge ženske. Ta ženska pa je kriva zato, ker je “kradla” tisto, kar ni njeno. Isto kot bi sunil tuj avto na parkirišču in se vozil z njim. Kakorkoli, tudi če ga ta sodelavka ne bi ujela, bi ga pa kakšna druga, ker očitno žene ni ljubil.

Če lahko zapustiš hišo na kredit, ženo, otroke, zaradi druge ženske, mora bit pa res velika ljubezen, da vse to žrtvuješ.

Ne bit tako prepričani, da se bo njuna zgodba slabo končala. Vem za najbolj nemogoče ljubezenske scenarije, ki so se srečno izšle

Ljubezen premaga vse ovire. Ljubezen je na strani pogumnih in je gluha za obsojanje drugih.

Mene je zmotil koncept. Ko nekdo reče, da ne bi mogel biti z nekom, ki mu ne vrača enakih čustev. To implicira čustveni vrtiljak, uničujočo spiralo. Nerealne predstave.

Nekako se čuti, da izhaja iz romantične predstave. A življenje ni pravljica. Vzemimo za trenutek predpostavko kot smiselno… in si predstavljajmo jezo. Ona občuti krivico zaradi nekega njegovega ravnanja. In po njenih besedah, naj bi on vračal z enakimi čustvi, kot čuti ona. In imamo oscilacojo. Kjer eden drugega ojačujeta v istem čustvu, dokler to ne preraste v uničujoč orkan.

To je tisto nezavedno, ki nas vodi in uniči naše odnose. Na drugi strani ne potrebujemo nekoga, ki nam bo vračal enaka čustva v enaki meri, temveč nekoga, ki zmore shajati z našimi čustvi, ne da bi jih nujno vsakič prevzel nase.

Po domače: če smo žalostni, ker nam je morda umrl bližnji, ne potrebujem res nekoga, ki se bo skupaj z nami utapljal v žalost. Ravno obratno. Dobro je, da je nekdo, ki ga ne preplavi naša žalost. Ki sočustvuje in hkrati regulira in nas podpira, da gremo mi skozi naš proces žalovanja v našem tempu, ne da bi sam nujno čutil enako in bog ne daj, da bi tudi on žaloval zato, ker ne prenese našd žalosti in se poskušal regulirati skozi nas.

To je razlika med patološko simbiozo in povezanostjo. Med toksičnostjo ter oporo in poživljanjem.

Ne razumem,zakaj bi kogarkoli obsojala..dva odrasla sta se našla in sama nosita posledice svojih odločitev

Se spomite?

Severinin video na jahti.  Ona se zabava s poročenim moškim, ki ima doma tri male otroke.

Nad kom so se zgražali?

Ali pa, ko je Čepinka erotično masirala enega poročenega modela.

Kdo je bil na tapeti?

Ne vem, ali so moški samo statisti, ženske pa glavne igralke.

Kriva sta kar oba. Moski se bolj, saj ima druzino.

Kaj se pa o teh dveh sploh pogovarjate v sluzbi? Kot bi vecina kolektiva “furala” neko dvojno zivljenje in bi se z osiranjem nje ali njega tolazili, da gre nekaterim se slabse. Sluzba je za delo in ne marne prenasat.

Krivda ali odgovornost? Kaj bo?

Oba sta popolnoma neodgovorna in se jima bo zalomilo točno na istem delu partnersva, to je prevzemanju odgovornosti.

Kot družba pa smo točno taki kot so nas vzgojili. Za emocije prevzema odgovornost ženska, moški za dejanja, podlaga za to godljo so pa emocije, torej, čemu se čudite?

Bolje ne bi mogla oziroma mogel napisati. Točno to je!

Če moj skoči čez plot bo za mene kriv izključno on.  Seveda, če nima odvzema opravilne sposobnosti.

Za mene se tu krivda in odgovornost konča.

Seveda se narcis sprašuje, zakaj bi koga sploh obsojali, ker bi potem morali tudi tebe obsojati in bi si sam moral priznati svoje grehe in izkoriščanje bivše.