V življenju še nisem dozivela, da bi tisti, ki nas najbolj prizadenejo, spustijo eno samo solzico. Medtem se drugi utapljajo v njih. Kakšno srce povzroči toliko gorja, da mu je vseeno če nekdo joka? Ne gre za izsiljevalske solze, gre za tiste ki privrejo iz najglobljega dela naše duše. Jokajo tudi zapuščeni ostareli stari starši, osamljeni ljudje …

zato, ker so čustveni invalidi.

Jočejo ponoči

Jaz priznam, da je bilo v mojem življenju veliko solz, empatu se duša drobi. Medtem ko drugi delajo čuda stvari, škodujejo in nič. Mogoče imam to podedovano. Moja pokojna babi je tudi veliko jokala, srce ji je jokalo, a takrat nisem razumela zakaj toliko solz. Danes pa še kako razumem.

Marsikdo je naučen, da ne joka. Včasih ni blo navadno “v jok pa na drevo”. Pogosto in marsikje se enostavno ni jokalo. In to kr je teb samoumevno je drugmu popolna neznanka.

Maš tut biološke ovire, kulturne..  bit empat ni od nekdaj popularno, nasprotno, močno kazanje čustev je se zdaj v marsikateri družbi znak šibkosti, kr predstavljaj si kk je, če te od malega šolajo, da jok ni rešitev. Kaj vse so ljudje prestali in preživeli pa niso izlili duše, ker tega preprosto ne zmorejo. jokavost kot je zdaj v modernem vzeto,  da je kazanje čustev skoraj modrost, pač ni povsod tak. Se mi zdi, da smo v obdobju, ko postaja vse kar ne znamo pogledat s tretjega zornega kota popularno. Preberi si kaj o aleksitimiji.

Mnogi niti ne vedo, da je bil kdo ob njihovem ravnanju močno prizadet. Pogosto se o pomembnih stvareh ljudje niti ne pogovarjajo. Kar je nerazumljivo. Ker izgovorjeno manj boli kot izgovorjeno in pogosto se razkrije, kako zelo različno doživljamo. A pogosto je strah tisti, ki ustavi, da bi se stvari razjasnile. Strah pred resnico. A resnica ni strašna. Straši kvečjemu neznano in to, da vsakršna razkrita bolečina spremeni razmerja v odnosih in ljudje imajo radi že poznano in utečeno, ker je bolj udobno.

Biti empat ne pomeni igrati večno žrtev..kdor na svet gleda kot na večno borbo, mora delati na sebi, ne pa se truditi spremeniti druge, ker jih ne bo.

Življenje ni samo trpljenje.

Res je. Naša vzgoja je moške učila, da so solze sramota in izraz nemoči, ženskam pa zapivedovala, da jih je treba skrivati, ker so nedostojne ali pa pomenijo izsiljevanje pozornosti ali razvajenost. Bile so pa zapovedane na pogrebih (tažalostne) in na porokah (ganjenost).

Kar precej poguma in dozorevanja je bilo potrebnega, da smo se iz take vzgoje izvili in postali naravni, spontani in iskreni. Da jočemo, ko smo žalostni in se smejemo, ko smo srečni. Da nismo stoneface, kot nam je bilo priučeno. In še bolj pomembno-da znamo svojim otrokom predati pogum biti to, kar so, ne pa roboti ali modelčki iz kalupa.
Je pa tudi s solzami enako, kot z vsem: pretiravanje ni prava pot.

Mah ja monovka kot vedno se s tabo strinjam. Edin ne vidim v vseh situacijah kazsnje čustev kot pogumni dejanje. “Kar precej poguma in dozorevanja je bilo potrebnega, da smo se iz take vzgoje izvili” – tole mi je malo tk.. v bistvu je okolje tisto, ki nekaj ali dopušča ali ne. Še zdaj imaš otroke, ki se jih uči, da jok ni rešitev v njihovem bridkem življenju. Verjetno so tud še živeči otroci v Gazi že iztrošili vse solze. Jok je pravzaprav blagoslov je modrost. Kdor lah joče in veliko joče,naj se zahvali, da njegove solze še niso usahnile in da imajo nevrone na svojem mestu!

Hotla sm napisat, daje blagoslov ne modrost.

Zato ker so samozavestni. Vedo, da bodo tudi nekaj dobili v zameno, če grešijo. Mogoče se kesajo kasneje, ampak je že toliko časa mimo, da ne morejo jokat.

Tudi to je popolnoma res. Imela sem v mislih le tisto plat, ki se je dotikala odgovora na predhodni post.

Moja izkušnja mi je pokazala, da v najhujši bolečini solze niti ne stečejo, ker te bolečina toliko ohromi, da otopiš. Ko končno stečejo, je to olajšanje brez primere in začetek poti k novemu upanju.

Različni smo in samo želimo si lahko, da nam bo vedno dano biti čimbolj zvesti sebi in svojim občutkom. Čustva so neznanska sila in zajemajo ogromno amplitudo od ene skrajnosti do druge.
Neka veščina je zagotovo, če jih znamo imeti pod nadzorom, ni pa dobro, če jih dokončno zadušimo.

Vsekakor pa ne bi hotela biti v koži tistih, ki jih omenja Grenivka- ne znam si predstavljati, da je kdo pripravljen samega sebe dojemati kot brezčutno pošast. Mislim, da se taki znotraj sebe grozljivo lomijo in prav zato to pred javnostjo kamuflirajo z grobostjo.

Sicer pa se zelo strinjam z modrostjo, ki pravi, da so solze biseri duše in namenjene njenemu čiščenju.

Zato pa pravim da je jok lh blagoslov. Pa saj midve se vse zmeniva!! A teb je znan pojm aleksimitija?

To pač ni samozavest, ampak gola skvarjenost.
Samozavesten človek ne potrebuje nagrad za svoja ravnanja, ker je sam sebi najboljša nagrada.

Poznam jo kot izvedenko osebnostne motnje, imenovane anankastična osebnost. Sem imela opravka z eno tako osebnostjo še v času, ko raziskave niso veliko pomagale ravnati s tem.
Čustveno hladen, strogo zadržan in le pogojno sproščen (običajno pod vplivom kakih relaksantov tipa alkohol), pač pa takoj, ko zazna, da se je spustil iz vajeti, še bolj zaprt… naporno zanj in zelo zahtevno za okolico, sploh recimo za čustveno partnerko. Pride običajno od pomanjkanja starševske ljubezni, motnja pa je praktično neozdravljiva.
So pa taki ljudje običajno storilnostno naravnani in težki perfekcionisti. Zanesljivi, pripadni, zaščitniški in skrbni, intimno pa hudirjevo naporni in na dolgi rok lahko tudi v partnerju ubijejo čustva.
Ne želim nikomur.

Sumim, da je nekdo v moji okolici tak. Čustveno totalno nedostopn. Oseba tipa-odfukaj in beži. Sam ker je sorodnik je seveda treba ga vzet “kakršn je”.

Ko nekdo doživi šok, takrat niti ne joka. Jokati začne kasneje, ko za njim pridejo stvari in morda tudi spoznanja. So ljudje, ki so empatični, razumevajoči in ne jokajo ter taki, ki se zjokajo, a so sposobni narediti veliko sr.anje.

Jok je koristen, ker čisti dušo in zbistri um. Kadar so solze iskrene, niso sramota, ne glede na spol.

♥️

Ja, res bo tako. Ko je z njim najtežje, pomaga, če se prisiliš osredotočiti se na njegove vrline, sicer te stane živcev, da glava peče. Njega se ne da spremeniti, ga tvoja sekiracija ali prizadetost tudi niti najmanj ne gane, je niti ne zaznava, ti se pa lahko ugonobiš poleg, če si ne narediš obrambnega zidu.

Pri takih ti mora biti poglavitna skrb očuvati sebe. Lahko mu pa daš mirne duše vedeti, da ne dela prav. Nekoč čisto na koncu se mu bo celo posvetilo, čeprav to več ne bo nikomur koristilo.
Pogumno!

Tudi sama to opažam. In tudi to, da tisti, ki se z besedami delajo kot, da so najbolj bogi ponavadi ne jočejo niti ni videti, da bi jim šlo na jok. Namreč nekdo, ki se mu je res zgodilo toliko slabega bi mogoče res poskušal zadržati solze ampak vedno pa to ne gre. In nekdo, ki čisto nikoli ne zajoka pomoje res ni najbol poštena oseba.

Zato, ker niso empati.

Zato, ker niso sposobni globoke ljubezni. Čustveno so ranjeni.

Zato ker je življenje ekonomija.

Zato, ker zase menijo, da so edini in da samo njihovo velja in da ne delajo napak.

egocentriki!

Imam takega moža in taščo ter vse njihovo sorodstvo, ki niti na pogrebih ne jokajo.

To je vzgoja.

Jok je za nekatere čuden, je greh.

Grenivka, saj to je logično, da tisti, ki te je prizadel, je to storil zato, ker ni imel empatije in vesti, da bi se ustavil.

Raje se vprašaj, zakaj imaš s takšnimi ljudmi opravka, oziroma, s čim jih privlačiš. Kakšni nezavedni vzorci so v tebi.

Pr zabiti čredi je vse možno ane robi. Tut ti si en tak kurac ki si marsikaj dovoli obenem pa trka na vest in ozavest ljudi. Kdo je kaj grenivko prizadel. Že na monu smo vidli kam pes taco moli

Je pa s tem tako.. prizadeti smo ravno tok kokr sami pustimo, da smo! to pa v drugem delu svojga komentarja na nek način potrjuješ.