Kot si si ti uredila življenje, marsikomu pa je to prezgodaj ali pa sploh nima želje po takem življenju kot imaš ti in hitenje, da boš ugajal okolici v sebi pa imel občutek, da to ni to, je nesmiselno.

Štirideseta so še zadnja leta ko se lahko pretvarjaš, da si mlad. Večina zato izkoristi zadnje ostanke svoje mladosti v iluziji, da lahko še enkrat začne na novo.
Pa ni važno, kdaj si se poročil. Pri štiridesetih se jih ogromno začne na novo gonit kot da so 20.

Dlje časa,ko človek živi sam,bolj se navadi komunitete,težje se prilagaja. Mora biti res tapravi/taprava,sicer ni šans.

Kot si si ti uredila življenje, marsikomu pa je to prezgodaj ali pa sploh nima želje po takem življenju kot imaš ti in hitenje, da boš ugajal okolici v sebi pa imel občutek, da to ni to, je nesmiselno.
[/quote]

Prvega sem imela pri 22 in ja, popolnoma nezrela, a zame je bila to velika prednost: nič kompliciranja, nič pametovanja, otrok z otrokom, skupaj smo rasli vsi skupaj, se učili en od drugega in vse je bilo lahko in na izi.
Če bi imela prvega po 30., bi komplicirala 300 na uro in otrok bi bil z menoj ubogi.
Zdaj sva z možem oba čez 40, otroci odrasli, midva imava pa čas zase in not prinašava “držanj za rokice”, kar pač pri 20ih nisva uspela. Uživava v “midva”, saj so fantje kar veliko z doma in po svoje.

Da se razummo, govorim zase, meni/nama je tako bilo fajn, sicer neplansko, a se je izšlo fantastično in če gledam na življenje nazaj, take neplanske stvari se mi vedno super izidejo.

Zato, ker se večinoma naveličajo, preobjeo drug drugega, ker ele po 5ih letih dozorijo. Ker se većejo v nedozorelih, neznorenih letih.

Sem zagovornik, d aje treba vsaj dva partnerja pred poroko preverit, živet z njim 24/7, ne pa se kar s taprvim poročit in to je to. Ker ni….. Pišem tudi iz pastnih izkušenj. In sem hvaležna smam sebi, da se s taprvim nisem poročila in imela otrok. Ker se je šele po nekaj letih izkazalo, pokazala njegova prava maska na obrazu.

Podobno izkušnjo sem tudi jaz imela. Vsi so me imeli že za staro devico ko sem še pri 35 letih bila samska in brez otrok. Ampak če sem iskrena vsi moški s katerimi sem bila prej če bi podlegla in se poročila s temi bi se končalo z ločitvijo. In sem bila selektivna za lastno dobro, pa sva se spoznala pri skoraj 40tih. Bila sva zrela, vedela kaj hočeva/nočeva, zelo iskrena že od začetka. Začelo se je z dobrim prijateljstvom in traja še sedaj.

Vsem mladih v 20tih, 30tih in nasplošno vsem ljudem bi pa tole svetovala. NE HITITE S POROKAMI IN OTROCI. Enostavno ne hitite! Morate najprej sebe realizirati, da najdete sami svojo srečo. Noben partner vas ne bo osrečil, partner vas bo samo še bolj oplemenitil. In pa preizkušajte ljudi, ne s tem da skočite v posteljo z njimi. Ampak prijateljujte z ljudmi, da boste videli kdo sploh so ti moški/ženske ki vas zanimajo. Tisti ki na hitrico se poženijo zaradi ponorelih hormonov, to itak mine po parih letih, taki se sploh ne poznajo niti se ne želijo spoznati. No potem pa vidiš se poločijo, saj ni čudnega. Če jim je bil edini fundament fizična privlačnost, drugače pa nimajo skoraj nič skupnega, se komaj znajo pogovarjati.

Podobno izkušnjo sem tudi jaz imela. Vsi so me imeli že za staro devico ko sem še pri 35 letih bila samska in brez otrok. Ampak če sem iskrena vsi moški s katerimi sem bila prej če bi podlegla in se poročila s temi bi se končalo z ločitvijo. In sem bila selektivna za lastno dobro, pa sva se spoznala pri skoraj 40tih. Bila sva zrela, vedela kaj hočeva/nočeva, zelo iskrena že od začetka. Začelo se je z dobrim prijateljstvom in traja še sedaj.

Vsem mladih v 20tih, 30tih in nasplošno vsem ljudem bi pa tole svetovala. NE HITITE S POROKAMI IN OTROCI. Enostavno ne hitite! Morate najprej sebe realizirati, da najdete sami svojo srečo. Noben partner vas ne bo osrečil, partner vas bo samo še bolj oplemenitil. In pa preizkušajte ljudi, ne s tem da skočite v posteljo z njimi. Ampak prijateljujte z ljudmi, da boste videli kdo sploh so ti moški/ženske ki vas zanimajo. Tisti ki na hitrico se poženijo zaradi ponorelih hormonov, to itak mine po parih letih, taki se sploh ne poznajo niti se ne želijo spoznati. No potem pa vidiš se poločijo, saj ni čudnega. Če jim je bil edini fundament fizična privlačnost, drugače pa nimajo skoraj nič skupnega, se komaj znajo pogovarjati.
[/quote]

Zelo je res, kar si napisala, se strinjam 🙂

v bistvu je problem, ker mladost, kemija, feromoni, privlačnost velikokrat v takih bedozorelih zvezah hitro izginejo, ker je veliko takih vez forminranih na seksualni privlačnosti – ko ti ljudje dozorijo in ugotovijo, da je bilo vse skupaj prezgodaj.

ja, je lepo slišati na porokah: “Poglejte, kako sta lepa, pa mlada, kako bodo to lepe fotografije, pa lepi otroci!”. Predvsem, lepa, ker sta (pre)mlada ja :). Čez pet let pa tragedija za žlahto……

Jaz sem se poročila šele pri 30ih (skoraj 20 let nazaj, ja). In mi ni žal. Ker še vedno je med nama kemija in feromoni, seks tudi veliko pomeni, tudi po 20ih letih, se moraš privlačit, uživat z nekom delit intimnosti, ne samo dozorjena pamet in telo 🙂

Podobno izkušnjo sem tudi jaz imela. Vsi so me imeli že za staro devico ko sem še pri 35 letih bila samska in brez otrok. Ampak če sem iskrena vsi moški s katerimi sem bila prej če bi podlegla in se poročila s temi bi se končalo z ločitvijo. In sem bila selektivna za lastno dobro, pa sva se spoznala pri skoraj 40tih. Bila sva zrela, vedela kaj hočeva/nočeva, zelo iskrena že od začetka. Začelo se je z dobrim prijateljstvom in traja še sedaj.

Vsem mladih v 20tih, 30tih in nasplošno vsem ljudem bi pa tole svetovala. NE HITITE S POROKAMI IN OTROCI. Enostavno ne hitite! Morate najprej sebe realizirati, da najdete sami svojo srečo. Noben partner vas ne bo osrečil, partner vas bo samo še bolj oplemenitil. In pa preizkušajte ljudi, ne s tem da skočite v posteljo z njimi. Ampak prijateljujte z ljudmi, da boste videli kdo sploh so ti moški/ženske ki vas zanimajo. Tisti ki na hitrico se poženijo zaradi ponorelih hormonov, to itak mine po parih letih, taki se sploh ne poznajo niti se ne želijo spoznati. No potem pa vidiš se poločijo, saj ni čudnega. Če jim je bil edini fundament fizična privlačnost, drugače pa nimajo skoraj nič skupnega, se komaj znajo pogovarjati.
[/quote]

Zelo je res, kar si napisala, se strinjam 🙂

v bistvu je problem, ker mladost, kemija, feromoni, privlačnost velikokrat v takih bedozorelih zvezah hitro izginejo, ker je veliko takih vez forminranih na seksualni privlačnosti – ko ti ljudje dozorijo in ugotovijo, da je bilo vse skupaj prezgodaj.

ja, je lepo slišati na porokah: “Poglejte, kako sta lepa, pa mlada, kako bodo to lepe fotografije, pa lepi otroci!”. Predvsem, lepa, ker sta (pre)mlada ja :). Čez pet let pa tragedija za žlahto……

Jaz sem se poročila šele pri 30ih (skoraj 20 let nazaj, ja). In mi ni žal. Ker še vedno je med nama kemija in feromoni, seks tudi veliko pomeni, tudi po 20ih letih, se moraš privlačit, uživat z nekom delit intimnosti, ne samo dozorjena pamet in telo 🙂
[/quote]

Res je! Me veseli da sta s partnerjem v redu, saj veš kako pravijo seks se začne v glavi. In mora štimati komunikacija. Meni je logično da če spoznaš nekoga WoW sexy, privlačnega, si ves očaran nad njim. Seveda pri 23 ko še nimaš pojma od življenja te lahko vsak očara:) Potem nad 30, 40 pa vedno manj ljudi.

Predvsem pa ljudje morajo bolj sebe poslušati in svoje želje, predstave o življenju in ne starih zablod o tem. O tem kar družba narekuje da se mlad poženiš, imaš 2 otroka, psa/mačko, hišo in moraš biti srečen. Moramo si biti na jasnem da vsak ni rojen za družino, za imeti otroke, za poroke. Ljudje ne smejo slediti trendom družbe.

Sem bila v tujini nekaj časa nazaj in moj sorodnik se je ženil star komaj 23 let. Njegova punca enako 22 let, obadva ravno sveže s fakultete. Drugače luštna, samo njemu se je resnično videlo da je še čisto nezrel, on bi žural, se zabaval, potoval. Ona malo bolj resna. Čudno mi je bilo zakaj poroka? Zakaj ne počakata ne vem 5, 7 let? Saj nič ne reskirata s tem, pa zakaj se je treba tako mlad ženit. Mogoče je bil nek pritisk od staršev ker izhaja on iz precej pobožne družine in sta starša forsirala poroko to ne vem. Spomnim se samo to da je bil on kot nek 17 letnik mentalno, kar je logično pri 23 letih saj ne moraš imeti nekih hudih življenjskih izkušenj. Pa tudi očara te vsaka mala stvar.

Podobno izkušnjo sem tudi jaz imela. Vsi so me imeli že za staro devico ko sem še pri 35 letih bila samska in brez otrok. Ampak če sem iskrena vsi moški s katerimi sem bila prej če bi podlegla in se poročila s temi bi se končalo z ločitvijo. In sem bila selektivna za lastno dobro, pa sva se spoznala pri skoraj 40tih. Bila sva zrela, vedela kaj hočeva/nočeva, zelo iskrena že od začetka. Začelo se je z dobrim prijateljstvom in traja še sedaj.

Vsem mladih v 20tih, 30tih in nasplošno vsem ljudem bi pa tole svetovala. NE HITITE S POROKAMI IN OTROCI. Enostavno ne hitite! Morate najprej sebe realizirati, da najdete sami svojo srečo. Noben partner vas ne bo osrečil, partner vas bo samo še bolj oplemenitil. In pa preizkušajte ljudi, ne s tem da skočite v posteljo z njimi. Ampak prijateljujte z ljudmi, da boste videli kdo sploh so ti moški/ženske ki vas zanimajo. Tisti ki na hitrico se poženijo zaradi ponorelih hormonov, to itak mine po parih letih, taki se sploh ne poznajo niti se ne želijo spoznati. No potem pa vidiš se poločijo, saj ni čudnega. Če jim je bil edini fundament fizična privlačnost, drugače pa nimajo skoraj nič skupnega, se komaj znajo pogovarjati.
[/quote]

Zelo je res, kar si napisala, se strinjam 🙂

v bistvu je problem, ker mladost, kemija, feromoni, privlačnost velikokrat v takih bedozorelih zvezah hitro izginejo, ker je veliko takih vez forminranih na seksualni privlačnosti – ko ti ljudje dozorijo in ugotovijo, da je bilo vse skupaj prezgodaj.

ja, je lepo slišati na porokah: “Poglejte, kako sta lepa, pa mlada, kako bodo to lepe fotografije, pa lepi otroci!”. Predvsem, lepa, ker sta (pre)mlada ja :). Čez pet let pa tragedija za žlahto……

Jaz sem se poročila šele pri 30ih (skoraj 20 let nazaj, ja). In mi ni žal. Ker še vedno je med nama kemija in feromoni, seks tudi veliko pomeni, tudi po 20ih letih, se moraš privlačit, uživat z nekom delit intimnosti, ne samo dozorjena pamet in telo 🙂
[/quote]

Ce bi jaz cakala do 35-40, se nikdar ne bi porocila! Ga ni junaka, ki bi zadovoljil moje kriterije!

Problem ločitve ni zaradi tega ker se poročiš mlad. Ampak če se poročiš mlad in ko ti otroci pri 40 letih odrastejo imaš še šanse si ustvariti nov lajf. Če se ženiš pri 40 letih ti po 20 letih gre itak baba al dec na živce, venda ker si star ves da te nobena ne bo gledala zato ostaneš pri sedanju ženi kljub temu da ti gre delno na k….

Zelo je res, kar si napisala, se strinjam 🙂

v bistvu je problem, ker mladost, kemija, feromoni, privlačnost velikokrat v takih bedozorelih zvezah hitro izginejo, ker je veliko takih vez forminranih na seksualni privlačnosti – ko ti ljudje dozorijo in ugotovijo, da je bilo vse skupaj prezgodaj.

ja, je lepo slišati na porokah: “Poglejte, kako sta lepa, pa mlada, kako bodo to lepe fotografije, pa lepi otroci!”. Predvsem, lepa, ker sta (pre)mlada ja :). Čez pet let pa tragedija za žlahto……

Jaz sem se poročila šele pri 30ih (skoraj 20 let nazaj, ja). In mi ni žal. Ker še vedno je med nama kemija in feromoni, seks tudi veliko pomeni, tudi po 20ih letih, se moraš privlačit, uživat z nekom delit intimnosti, ne samo dozorjena pamet in telo 🙂
[/quote]

Ce bi jaz cakala do 35-40, se nikdar ne bi porocila! Ga ni junaka, ki bi zadovoljil moje kriterije!
[/quote]

O ne, jaz nisem nič “čakala”, je pa res, da že pri blizu 30ih zelo dobro veš,, kaj pričakuješ od partnerja, ki naj bi bil tvoj življenski sopotnik in kaj lako pričakuješ gledena izkušnje… Aha, prej sem imela eno dolgo zvezo, skoraj 10 let, od 17. leta -jaz se nisem hotela poročit, sem potegnila varovalko, ker je “nesojeni” tast nasprotoval mojemu študiju, rekel je, naj grem v službo in pričnem denar nosit na kup, da si bova gor gnezdo naredila. Ker moj tedanji partner ni želel, da greva na svoje stran izpod iste podstrehe in da jaz tam ne bom investirala denarja za skupno stanovanje staremu nad glavo, sva šla narazen – še dobro, da sem bila že takrat tako pametna.

Pri meni je bila potem kasneje odločitev celo taka: če ne najdem sebi sorodne duše, potem se niti ne poročim, niti nimam bioloških otrok, posvojim jih pa še vedno lahko, kadarkoli.
Moja žlahta je tudi zelo v redu, sodobnih nazorov, netradicionalistična, nikoli nobenega pritiska, vprašanj glede poroke, otrok, ipd….Je pa res, da sem svobodno dihala med 25 in 30im letom, sem si dala duška predvsem pri spoznavanju potencialnih kandidatov – kar sicer ne pomeni, da sem skakala z moškega na moškega, nikakor in dajala takoj – nikakor, mi ni bilo take sile in potrebe. In potem se je zgodilo usodno srečanje z mojim sedanjim možem. Sedaj res lahko rečem, da vem, kaj je to sreča v zvezi in zakonu, tudi otroka sta srečna ker imata srečna starša in srečno otroštvo, brez kreganja in prepirov med starševa, da bi morala vsak dan to poslušat in sobivat s tem. In sta uspešna, tudi onadva zelo, česarkoli se lotita, jima uspe.

Ce bi jaz cakala do 35-40, se nikdar ne bi porocila! Ga ni junaka, ki bi zadovoljil moje kriterije!
[/quote]

O ne, jaz nisem nič “čakala”, je pa res, da že pri blizu 30ih zelo dobro veš,, kaj pričakuješ od partnerja, ki naj bi bil tvoj življenski sopotnik in kaj lako pričakuješ gledena izkušnje… Aha, prej sem imela eno dolgo zvezo, skoraj 10 let, od 17. leta -jaz se nisem hotela poročit, sem potegnila varovalko, ker je “nesojeni” tast nasprotoval mojemu študiju, rekel je, naj grem v službo in pričnem denar nosit na kup, da si bova gor gnezdo naredila. Ker moj tedanji partner ni želel, da greva na svoje stran izpod iste podstrehe in da jaz tam ne bom investirala denarja za skupno stanovanje staremu nad glavo, sva šla narazen – še dobro, da sem bila že takrat tako pametna.

Pri meni je bila potem kasneje odločitev celo taka: če ne najdem sebi sorodne duše, potem se niti ne poročim, niti nimam bioloških otrok, posvojim jih pa še vedno lahko, kadarkoli.
Moja žlahta je tudi zelo v redu, sodobnih nazorov, netradicionalistična, nikoli nobenega pritiska, vprašanj glede poroke, otrok, ipd….Je pa res, da sem svobodno dihala med 25 in 30im letom, sem si dala duška predvsem pri spoznavanju potencialnih kandidatov – kar sicer ne pomeni, da sem skakala z moškega na moškega, nikakor in dajala takoj – nikakor, mi ni bilo take sile in potrebe. In potem se je zgodilo usodno srečanje z mojim sedanjim možem. Sedaj res lahko rečem, da vem, kaj je to sreča v zvezi in zakonu, tudi otroka sta srečna ker imata srečna starša in srečno otroštvo, brez kreganja in prepirov med starševa, da bi morala vsak dan to poslušat in sobivat s tem. In sta uspešna, tudi onadva zelo, česarkoli se lotita, jima uspe.
[/quote]

Pri nama je popolnoma obratna zgodba. Spoznala sva se pri mojih 15, on 3 leta starejsi, hodila parkrat, vmes parkrat nehala, spoznavala druge fante in punce, a vedno ohranila stike, pri 22 sem zanosila in sva se porocila. Po 20+ letih zakona se strinjava, da boljse ne bi zadela, pa ce bi ves ta cas iskala boljso/ga.
Se strinjava oba, da sva bila premlada, nezrela, a je imela za naju ta nezrelost prednost, ker sva zorela skupaj, skupaj sva se ucila na napakah, skupaj sva zorela, ucila sva se en od drugega, ker sva popolnoma razlicna karakterja, naucila sva se dopolnjevati in sodelovati. Otroci imajo idealen vzor dveh ljudi, ki sta si razlicna, a odlicno delujeta skupaj.
Ce danes pogledam moske okoli sebe, nobede od njih ne bi zadovoljil mojih kriterijev, niti nobeden od njih ne seze mozu do kolen. Vcasih se hecava, da sva midva svoj loteijski zadetek ze dobila en z drugim in da jack pota ne bova nikdar vec zadela.

Zelo je res, kar si napisala, se strinjam 🙂

v bistvu je problem, ker mladost, kemija, feromoni, privlačnost velikokrat v takih bedozorelih zvezah hitro izginejo, ker je veliko takih vez forminranih na seksualni privlačnosti – ko ti ljudje dozorijo in ugotovijo, da je bilo vse skupaj prezgodaj.

ja, je lepo slišati na porokah: “Poglejte, kako sta lepa, pa mlada, kako bodo to lepe fotografije, pa lepi otroci!”. Predvsem, lepa, ker sta (pre)mlada ja :). Čez pet let pa tragedija za žlahto……

Jaz sem se poročila šele pri 30ih (skoraj 20 let nazaj, ja). In mi ni žal. Ker še vedno je med nama kemija in feromoni, seks tudi veliko pomeni, tudi po 20ih letih, se moraš privlačit, uživat z nekom delit intimnosti, ne samo dozorjena pamet in telo 🙂
[/quote]

Ce bi jaz cakala do 35-40, se nikdar ne bi porocila! Ga ni junaka, ki bi zadovoljil moje kriterije!
[/quote]

Se strinjam s tabo. Tudi jaz se iz istih razlogov ne bi poročila.

O ne, jaz nisem nič “čakala”, je pa res, da že pri blizu 30ih zelo dobro veš,, kaj pričakuješ od partnerja, ki naj bi bil tvoj življenski sopotnik in kaj lako pričakuješ gledena izkušnje… Aha, prej sem imela eno dolgo zvezo, skoraj 10 let, od 17. leta -jaz se nisem hotela poročit, sem potegnila varovalko, ker je “nesojeni” tast nasprotoval mojemu študiju, rekel je, naj grem v službo in pričnem denar nosit na kup, da si bova gor gnezdo naredila. Ker moj tedanji partner ni želel, da greva na svoje stran izpod iste podstrehe in da jaz tam ne bom investirala denarja za skupno stanovanje staremu nad glavo, sva šla narazen – še dobro, da sem bila že takrat tako pametna.

Pri meni je bila potem kasneje odločitev celo taka: če ne najdem sebi sorodne duše, potem se niti ne poročim, niti nimam bioloških otrok, posvojim jih pa še vedno lahko, kadarkoli.
Moja žlahta je tudi zelo v redu, sodobnih nazorov, netradicionalistična, nikoli nobenega pritiska, vprašanj glede poroke, otrok, ipd….Je pa res, da sem svobodno dihala med 25 in 30im letom, sem si dala duška predvsem pri spoznavanju potencialnih kandidatov – kar sicer ne pomeni, da sem skakala z moškega na moškega, nikakor in dajala takoj – nikakor, mi ni bilo take sile in potrebe. In potem se je zgodilo usodno srečanje z mojim sedanjim možem. Sedaj res lahko rečem, da vem, kaj je to sreča v zvezi in zakonu, tudi otroka sta srečna ker imata srečna starša in srečno otroštvo, brez kreganja in prepirov med starševa, da bi morala vsak dan to poslušat in sobivat s tem. In sta uspešna, tudi onadva zelo, česarkoli se lotita, jima uspe.
[/quote]

Pri nama je popolnoma obratna zgodba. Spoznala sva se pri mojih 15, on 3 leta starejsi, hodila parkrat, vmes parkrat nehala, spoznavala druge fante in punce, a vedno ohranila stike, pri 22 sem zanosila in sva se porocila. Po 20+ letih zakona se strinjava, da boljse ne bi zadela, pa ce bi ves ta cas iskala boljso/ga.
Se strinjava oba, da sva bila premlada, nezrela, a je imela za naju ta nezrelost prednost, ker sva zorela skupaj, skupaj sva se ucila na napakah, skupaj sva zorela, ucila sva se en od drugega, ker sva popolnoma razlicna karakterja, naucila sva se dopolnjevati in sodelovati. Otroci imajo idealen vzor dveh ljudi, ki sta si razlicna, a odlicno delujeta skupaj.
Ce danes pogledam moske okoli sebe, nobede od njih ne bi zadovoljil mojih kriterijev, niti nobeden od njih ne seze mozu do kolen. Vcasih se hecava, da sva midva svoj loteijski zadetek ze dobila en z drugim in da jack pota ne bova nikdar vec zadela.
[/quote]

Mislim da tvoj zadnji stavek pove vse. Spadata med tisti mali {04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} srečnežev!!! Ker večina takih kot si ti pa tvoj mož tako imenovanih ‘high school sweethearts’ ne zdržijo dolgo. 99{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} se jih loči še pred 40 letom.

Ni pravil.
Ko sem ga poročila, sem imala lastno stanovanje in avto. On nič.
Pa je šlo v franže, čeprav je bila poroka v “kao zrelih letih”.

Otroci imajo vse z locitvami, ker so najvecja zrtev, ker se dva neprilagodljiva sebicneza noceta potruditi za normalno druzinsko zivljenje.

Otroci imajo vse z locitvami, ker so najvecja zrtev, ker se dva neprilagodljiva sebicneza noceta potruditi za normalno druzinsko zivljenje.
[/quote]
niso otroci krivi za ločitev…
če se dva nimata namena truditi za vezo – bi ga prej razumela,d a noče nikoli v vezo, ker ima zaradi ločitev strah pred to odgovornostjo, ki ga ni predelal…
tako pa ne – on ne vidi problema v tej odgovornosti truda in dela za vezo – to ga niti najmanj ne briga… on se je raje odločil, da otrok ne bo, da se bo lahko brez odgovornosti in truda in posledic lažje ločeval in skakal iz veze v vezo…

ker če greš v vezo, premišljeno, resno in z odgovornostjo, željo in voljo za vlaganje vanjo, potem te tudi ločitve nima biti za strah , še manj pa strah imeti otroke… in take veze z veliko verjetnostjo tudi ne gredo narazen – torej ni nobenih travm….
razumeš zdaj razliko… ni problem šele v odločitvi za otroke (da pride do ločitve), ampak v neresnosti partnerjev v vezi – tukaj je vzrok za ločitve ne v otrocih.

Ravno danes sva se z mojo 21 letnico pogovarjali in sem ji povedala kaj je za moje pojme idealno. Poroka okoli 25 leta in otroci do 30, najkasneje do 35.
midva sva začela pri mojih 22 in njegovih 23. Oba prva drug drugemu. Pred poroko nisva živela skupaj. Sva pa trdo delala na odnosu. Zares sva se večino pomembnih stvari pogovorila pred poroko in še danes držijo. Pa seveda opazovanje človeka. Kak je v družbi, kak je do drugih punc, kak je do staršev, kakšne ima ambicije, ali rad dela, odnos do zabav in alkohola, s kom se druži… Jaz sem imela zadeve, preden sem rekla “ja”, do potankosti izdelane. In me po poroki ni presenetil.
Danes imava praktično odrasle otroke, skupaj sva 26 let in v resnici nama je vedno lepše skupaj.
Pa še ena malenkost je – s spolnostjo sva bila zeeeeeelo počasna. Je pa zdaj zato toliko bolj lepo in noro;)

🙂

🙂
[/quote]

Nekaj drugo me zanima. A je frei al si je našla novega pa sebi podobnega?

Pol se morm js pa hitr vezat, da me najstniška leta ne zapustijo in me ne zadane prekletstvo zgodnjih dvajstih.
Ajde punce navalite, sej veste kolk je moj mail, lepota pa tud ni vprašljiva. 😉

Otroci imajo vse z locitvami, ker so najvecja zrtev, ker se dva neprilagodljiva sebicneza noceta potruditi za normalno druzinsko zivljenje.
[/quote]
niso otroci krivi za ločitev…
če se dva nimata namena truditi za vezo – bi ga prej razumela,d a noče nikoli v vezo, ker ima zaradi ločitev strah pred to odgovornostjo, ki ga ni predelal…
tako pa ne – on ne vidi problema v tej odgovornosti truda in dela za vezo – to ga niti najmanj ne briga… on se je raje odločil, da otrok ne bo, da se bo lahko brez odgovornosti in truda in posledic lažje ločeval in skakal iz veze v vezo…

ker če greš v vezo, premišljeno, resno in z odgovornostjo, željo in voljo za vlaganje vanjo, potem te tudi ločitve nima biti za strah , še manj pa strah imeti otroke… in take veze z veliko verjetnostjo tudi ne gredo narazen – torej ni nobenih travm….
razumeš zdaj razliko… ni problem šele v odločitvi za otroke (da pride do ločitve), ampak v neresnosti partnerjev v vezi – tukaj je vzrok za ločitve ne v otrocih.
[/quote]
Ja, za bozjo voljo, kje pa vendar pisem, da so otroci krivi za locitev? Jaz pisem, da so otroci najvecje zrtve locitve. Zaradi nezrelih starsev, ki vsak vidi samo sebe in se ni pripravljen prilagajati.

Pri nama je popolnoma obratna zgodba. Spoznala sva se pri mojih 15, on 3 leta starejsi, hodila parkrat, vmes parkrat nehala, spoznavala druge fante in punce, a vedno ohranila stike, pri 22 sem zanosila in sva se porocila. Po 20+ letih zakona se strinjava, da boljse ne bi zadela, pa ce bi ves ta cas iskala boljso/ga.
Se strinjava oba, da sva bila premlada, nezrela, a je imela za naju ta nezrelost prednost, ker sva zorela skupaj, skupaj sva se ucila na napakah, skupaj sva zorela, ucila sva se en od drugega, ker sva popolnoma razlicna karakterja, naucila sva se dopolnjevati in sodelovati. Otroci imajo idealen vzor dveh ljudi, ki sta si razlicna, a odlicno delujeta skupaj.
Ce danes pogledam moske okoli sebe, nobede od njih ne bi zadovoljil mojih kriterijev, niti nobeden od njih ne seze mozu do kolen. Vcasih se hecava, da sva midva svoj loteijski zadetek ze dobila en z drugim in da jack pota ne bova nikdar vec zadela.
[/quote]

Mislim da tvoj zadnji stavek pove vse. Spadata med tisti mali {04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} srečnežev!!! Ker večina takih kot si ti pa tvoj mož tako imenovanih ‘high school sweethearts’ ne zdržijo dolgo. 99{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} se jih loči še pred 40 letom.
[/quote]

ja, sva imela sreco, da sva nekako spontano sla skozi vse to, da sva spontano zorela skupaj.

To ni presenetljivo. Od 20-40 leta se marsikaj zgodi, poleg tega se spreminja pogled, dojemanje itd. karakter se niti ne spreminja. Dogaja se osebnostna rast, osebnostna in čustvena zrelost itd.

Jah seveda… Jaz nas poznam kopico parov iz zgodnjih dvajsetih pa smo se vsi v funkcionalnih zvezah. Posplosevat se sploh ne splaca. In ne, npbeden od naju ni naivno izbral. Vrednote so mi/nama ze takrat pomenile ogromno.