Da na tak način vzdrževanje ali celo povečanje nalitete naroda ni noben doprinos! Naj se zamislijo tisti, ki na vsako ceno podpirajo višjo nataliteto samo zaradi statistike.

A veš, da vem kako se počutiš. Jaz se tako počutim ujeto že leta in res ne vidim izhoda. Še danes mi je žal, da nisem ostala sama, brez moža in otrok, pa me je moja modra babica neprestano opozarjala.

moja babica se je skoraj jokala, ko sem se hotela poročit. Stalno je ponavljala, ti se kar poroči, če hočeš biti služkinja. Sem jo poslušala, sicer ravno tako skrbim za starše, a vsaj vem, da pri teh letih ne zmoreta več. Pa z njunim odhodom mi ne ostane še skrb za moža, otroke, vnuke…. pa spet mi ostaja svoboda in čas kljub skrbi za starše, saj nismo skupaj stalno, imam svoje stanovanje

Kako za vraga dva dedca tako umazeta stopnice in hodnik, da je čiščenje problem, ki avtorici teme onemogoča literarno kariero? Kaj pa počneta na stengah?

Ne podpiram tega, da je vse domače delo na ženi, daleč od tega, ampak pri treh ljudeh v bajti, pa nobenih majhnih otrok ali dementnih starčkov ni vmes, pa gospodinjenja ne more bit toliko. Povej, kaj te v resnici moti, ker ni pomivanje stopnic težava.
[/quote]

Moti jo, da ona oddela šiht in potem še enega doma, dedca pa lepo kavč tv in pc drkata.
Po moje še položnice plačuje avtorica.
Naj ne plača za net položnice pa je.

Verjemi, da nisi edina. Veliko nas je takih, ki lahko rečemo, da nam je žal da smo moža spoznale, marsikateri pa je žal tudi da je otroka na svet spravila, vendar se o tem ne govori na glas!

Avtorica posta midva bi bila pa tapravedva za skupaj.
Kot moški imam doma popolnoma tako ženo kot je tvoj mož.
Od nje ni popolnoma nič.
Prav tako pa ni nič tudi od otrok.
Mati jih je vzgajala v duhu da mora oče delati vse kuhati pospravljati ,delati v vrtu,delati in popravljati tehnične in vse ostale stvari na koncu pa vse tudi financirati.
Jeba na kubik

Veliko problem bo nastal ko se bosta usrala zraven školke iz principa.
Saj bo itak ona pospravlja.

Zadnjo napako si naredila takrat, ko si po tem, ko te 14 dni ni bilo in si se vrnila v razsuto bajto, začela pospravljati. Veš kaj bi morala narediti? Oditi za cel mesec. Tudi če si imela službo, najameš eno sobo nekje, 200 € boš pa ja dala, in od tam hodiš v službo. Njim pa rečeš, če te kaj kontaktirajo, da kdaj boš prišla, da takrat, ko bo bajta bleščeče čista in ko bosta tudi vnaprej prispevala točno toliko h gospodinjstvu, kot ti. Če se bi to zgodilo in bi sveto obljubljala, da se bosta poboljšala, se vsi trije usedete in napišete plan dela. Potem se pa samo kljukice dela. Če kdo svojega ne opravi pravočasno, se mu ukinejo bonitete (decu TV, mulcu računalnik). In potem vztrajaš na tem.

Ti pa si bila ravno toliko časa odsotna, da sta si tipa rekla, oh, super, končno mir pred babo za nekaj cajta. Niti pogrešat te nista začela. Ko bi pa zmanjkalo vsega, ko bi živela v svinjariji itd., bi morda začela razmišljat. Morda. Če pa ne, pa pač ne. Če te še po mesecu in pol ne bi pogrešala, bi si morala priznat, da sta te odpikala. Greš v podnajem in sprožiš ločitev, potem pa delitev premoženja.

Avtorica posta midva bi bila pa tapravedva za skupaj.
Kot moški imam doma popolnoma tako ženo kot je tvoj mož.
Od nje ni popolnoma nič.
Prav tako pa ni nič tudi od otrok.
Mati jih je vzgajala v duhu da mora oče delati vse kuhati pospravljati ,delati v vrtu,delati in popravljati tehnične in vse ostale stvari na koncu pa vse tudi financirati.
Jeba na kubik
[/quote]
To pa je prava redkost, moški ki res poskrbi za vse pri hiši in še denar domov nosi,

Jaz vidim v tem veliko rezliko. Priden moški, lena žena; mož jo obožuje in z njo ravna kot z neprecenljivim zakladom.
Žena pridna, mož brezvezni levak, žena bi ga najraje fentala.

Vama pa predlagam, da se povežeta. Pa da vidimo kako s obnese veza, če sta dva pridna skupaj.

Ljubica, naj bo nekaj jasno : krivda je tvoja toliko kot je od moža. Ti si se z njim poročila in prepričana sem, da je bila njegova vzgoja in način razmišljanja že takšen pred poroko in ustvarjanjem družine. Ti si bila njegova mati, njegova gospodinja in njegova čistilka. Ti si mu dajala krožnike pod nos, ti se nisi že na začetku z njim prepirala, da bi vzpostvila bolj enakovreden odnos – skratka hotela si biti njegova mama in prevzela si mesto njegove mame. Ti si kriva toliko kot je kriv on da je vajin otrok tak, da je len, da ne pospravlja, da ždi za računalnikom. Ti se nisi dovolj trudila, dovoolj borila in sedaj, ko se ti ne da več biti gospodinja, čistilka in mati, sedaj ko si želiš zadihat, sedaj imaš težave. Zakaj? Ker si ju ti tako navadila. Ti si jima pokazala, da njima ni treba početi nič, da nista odgovorna za stanje v hiši, za skupno gospodinjstvo, ta skupno življenje in dobrobit, srečo in veselje v družini. Ti si sama prevzela odgovornost na svoja ramena, da bi bila kao superženska, ki zmore vse. sedaj te vse to grize.

Ti si kriva, da je bila posoda nepospravljena in hiša grozna. Zakaj? ker si šla brez da bi povedala, brez da bi postavila meje. Ne čudi se, da te sedaj ne spoštujeta in ne jemljeta delo po hiši kot njuna dolžnost.

Seveda so taki karakterji, ampak ne otrok, mož. Mož, ki je bil že prej tak, samo morda v manjši meri. Mož, ki je bil vzgojen na ta način in ženska, ki je vzgojena za vlogo gospodinje, ne pa človeka. In ženske, ki so tako neumne, da pristanejo na to, da bodo bile mamice odraslim moškim, njihove gospodinje in čistilke.

Za vse to si kriva ti, samo ti in še enkrat ti. Kako lahko obtožuješ otroka? Kdo ga je vzgojil in učil? kdo mu je pokazal, da je tako prav? kdo mu je pokazal, da mora tudi on kaj narediti? kdo ga je omejeval, ko je bil preveč časa na računalniku? kdo je otroku postavljal meje? Ti? Si mu ti? Ti, ki se pritožuješ in sebe vidiš kot ubogo revico, njega pa kot lenuha in nesposobneža? Ti si ga vzgojila, da je tam mama, ki bo vse naredila in oče, ki bo ostalo postoril in on lahko lepo brez skrbi presedi pred računalnikom.

Vse kar lahko narediš, je to, da se z možem usedeš, mu poveš, kaj ti misliš in kaj ti čutiš o sebi in svojih potrebah in željah. Ne moreš njega kritizirat, ne moreš njemu očitat, ker tukaj se ne gre zanj ampak zate in tvoje potrebe. torej brez očitkov kakšen je on in z jasnim ciljem v glavi – da človeku poveš, kaj čutiš ti glede tovrstnega obnašanja, glede nedela in nedeljeenja dela po hiši in glede nespoštovanja tvojih potreb. Torej, če greš nekam za nekaj dni, postavi mejo, da on mora poskrbeti za red in čistočo. Verjetno imate pomivalni stroj in če ga ni si ga pač omislite.

verjetno ti niti na pamet ni padlo, da moški res ne zna tega počet, ker mu tega nihče ni nikoli pokazal in povedal kako. Torej, izvoli – začni na subtilen način pevzgajat moža. Kot psa ga morš vzgojit – mu dat navodila in ko jih opravi, pa čeprav na začetku slabo ali pomanjkljivo, ga popravit in ga nagradit.

in še to Ljubica – otrok je produkt tebe in tvojega vedenja, tvoje vzgoje, tvojih prepičanj. Vzgoja ni lahka, je zahtevna in naporna. to, kar si ti naredila, je da si še otroku zabluzila življenje zaradi svojih prepričanj, ki si jih sedaj začela spreminjat, ker se ti pač ne da več.

Ko si z nekom, si z nekom tudi v slabem, nelepem, nečednem, v problemih, v nesporazumih, v nesoglasjih, v razlikah. To sprejmi in išči skupne kompromise, pa bo vse ok. In če česa ne znajo ali zmorejo, nauči, pokaži ali zmanipuliraj. Zunanji izgled ni tako pomemben, pomembna je notranja organizacija in življenje. ti se ne poročiš le s princem na belem konju, ampak tudi z žabcem, v katerega se ta princa lahko spremeni – od prdenja, riganja, vrtanja po nosu, praskanja po riti, lulanja okoli školjke, pljuvanja v umivalnik in na tla, drobtinic na mizi in potleh, umazana hiša, razmetana dnevna soba, posoda, ki tam stoji, umivalnik z umazaniijo noter, nogavice in spodnjice potleh v spalnici ali kopalnici ipd ipd ipd. To je resnično življenje, kako si ga boš ti organizirala in kako boš to zaobšla, je pa tvoja iniciativa. Reči, da ti je žal. Ti je res? ti je res žal, da nisi imela tega tvojega otroka, ki je pri 1 letu shodil? ki je čebljal v vozičku? Ki je jokal in iskal mamo? tekal s tabo? šel prvič na kolo? prvič v šolo?

Namesto stokanja, obtoževanja, jokanja in gnusa nad lastnim možem in otrokom, postavi meje in zahteve. Povej, kako je grdo videt, kako sta se ona dva zanemarila, kako te je sram hodit z njima okoli, kako ne greste več nikamor, kako je prav, da posodo zložita vsaj v pomivalnu stroj, kako je prav da neseta smeti, posesata vsa 1x na teden, zložita deko za seboj, drobtine vsaj na kup dasta na mizi. Take malenkosti in je že vse lažje.

Ti, samo ti in nihče drug kot ti, si lahko popravi življenje. Ti lahko samo sprejmeša, da je sedaj, ta trenutek tako. In potem iščeš poti, možnosti, ne kako ju boš spremenila, ampak kako boš lahko ti lažje z njima živela.

Daj ne bluzi! Ti pa si usekano! Sigurno nimaš familije! V odnosu je tudi njen leni tip. Vzgoja ni bila samo na njenih ramenih! Njena edina napaka je, da težave rešuje precej pozno.

Daj ne bluzi! Ti pa si usekano! Sigurno nimaš familije! V odnosu je tudi njen leni tip. Vzgoja ni bila samo na njenih ramenih! Njena edina napaka je, da težave rešuje precej pozno.
[/quote]

753 a ti je kdaj babica rekla tako kot si boš postlal, tako boš spal? Ne govorimo o moškem in njegovem obnašanju. govorimo o njenem obnašanju. Kdo je kriv, da je otrok tak? On, ker je pač moški? Kdo je otroka vzgojil? Kdo mu je dovolil, da je cele dneve pred računalnikom? Kdo je kriv, da mož ne pospravi za sabo, da ne kuha, da ne lika, da ne daje prat? Kdo je poročen s tem moškim?

Naj bo nekaj jasno 753, tukaj ne govorimo o krivdi, ampak o odločitvah. Ženska mu je pucala, mu je kuhala, je bila pridna gospodinja, tiha in ubogljiva, je bila čistilka in sedaj, ko ji preseda, kdo si lahko kaj očita – ona možu ali sama sebi, ker je dovolila, da je sebe pahnila v to morijo, v tak odnos in v to vlogo ali moža, ki je pač ravnal tako?

Tukaj pisat, kako je dedc butl, kako je reva in ničvreden, bedak in ne vem še kaj, ji ne bo rešilo problema, ki ga ONA vidi, ki ga ONA čuti in ga ONA živi. Poudarek je na ONA, ker to je njen problem in bo ostal njen dokler ne bo šla in možu jasno rekla, da ONA ne bo več čistilka, gospodinja in njegova kuharica.

Ne moreš ljudi spreminjat, je pač PIG. Lahko mu pa pove, lahko mu pokaže in lahko poskuša delat kompromise. Torej delo je na njej, ker je njen problem. Dokler z možem ne spregovori, dokler možu ne pove, dokler sina ne nahruli, je in bo ostal njen problem.

Če bo kdaj dobila jajca in možu rekla, da je PIG, lenuh in sebičnež, ker ne naredi nič po hiši in sinu, da ga je lahko sram, ker se zanemarja, ker ne dela nič in ker ne sodeluje pri čiščenju, takrat bo problem družine.

Ampak, midva ne veva, če je to, kar ženska piše res. Če je mož res PIG, sin res REVA in oba skupaj res bedaka, ker to piše nezadovoljna ženska.

in ja, imam družino. Duržino, kjer se prepiramo, kjer delamo napake, kjer se jezimo, kjer smo vsi PIGI, vsi REVE na trenutke in to sprejmemo in živimo drug z drugim. enkrat pospravi 1, drugič drugi, tretjič tretji itn. enkrat skuha en, drugič drugi in tretjič tretji itn. enkrat se mož jezi name, ker sem umazana in imam smrdljvo majico, drugič se jaz nanj itn. TEMU SE REČE ŽIVLJENJE in to življenje ni pravljica o pepelki ali trnjulčici in ne vem še čemu.

Se mi zdi, da smo bile včasih ženske bolj izbirčne, oziroma bolj previdne. Bolj smo vedele, kaj želimo in česa absolutno ne. Bolj smo se zavedale, da prevzgoja obrodi minimalne sadove in to z veliko truda. Če sploh. Preden smo šle v zakon, smo moške opazovale in preizkusile tudi v praksi. Najprej kakšen skupen vikend, potovanja, vsaj nekaj mesecev koruznistva, da vidiš, kako funkcionira. Če vidiš, da je nemaren in ima dve levi roki ga odpikaš, ne pa da greš z njim na matični urad. Sicer se z leti moški in tudi me spreminjamo na slabše, a če že startas nizko, si hitro na dnu. Samoumevno mi je bilo tudi, da v tem duhu vzgaja tudi sina. V najstniških letih je bilo treba to sicer glasneje in bolj pogosto.
Če ima ženska sebe rada in se spoštuje, ji nikakor ni treba biti služkinja. Samoumevno bo izbrala primernega partnerja in to prenašala tudi na otroka.

Avtorica, predlagam ti, da začneš intenzivno delati na svoji samopodobi. Odločno povej svoje zahteve in vztrajaj na njih. Če bosta videla, da misliš resno, te bosta tudi jemala resno. Ko jima bo zmanjkalo gat, svežih krožnikov, bosta hitro obvladala. Ti pa malo zamizi in spusti kriterije.

Hehe ja, literary – dobro povedano.

Problem je, ko partner in otroci začnejo partnerko in ženo tako izkoriščati, ker jim je podrejena in “na dosegu rok”. Da nimajo nobenega spoštovanja več do nje, ekr jim je samoumevno, da je “Ona tam zaradi njih in za njih”. Ker ONA to dopusti, se spusti tako nizko in nima več svojega dostojanstva.
In imajo zavestno v glavi zasajeno, da je ona dolžna služabničarit njim, za njih – kot da je zato tam, da puca za njimi.

Gledam sodelavko. Ko so bili deca mali je delala 4ure letela domuin bla cela blazena da je v miru puncala in kuhala potemsla v vrtec po otrokemoz prisel na skuhano oprano ocisceno.
Ce se je ze zgodilo da so bili deca doma jih je peljala k babici in da je lahko doma v miru glancala bajto in cela blazena poslusala pohvale obiskov kak ima vse porihtano kako super gospodinja je.
Potem pa naenkrat otroci zrastejo, konec je skrajsanega delavnika,moz in otroci so vajeni vse pustit mami in se ji spokat izpred ociona pavedno bolj popipsuje.
Ja kak si si jih navadla tako imas.

prevzgojit lenuha je misija nemogoče! Na hrbet si ga nabutaš le, če si tup ali prisiljen, len starš na stara leta, ki leze proti 90-emu, sin, ki zabluzi in pade v alkohol ali droge…

pri moškem pa lahko ženske izbiramo in smo si res same krive, če ne vidimo. Isto velja za dede, ki si nabutajo leno babo in hlapčujejo, dokler se jim ne utrga.

Če bi delali anketo sem prepričana, da bi bilo več kot polovica žensk vsaj za može enakega mnenja kot ti. Otroci pa so itak vedno večji zajedalci.

A veš da bi bila potem ena zoprna in nehvaležna baba manj. Take bi morale že iz štarta same ostati al pa it v klošter.

Razvadila si ju, zdaj pa davek plačuješ. Tukaj ti kaj dosti ne moreš, razen da ju za dalj časa pustiš sama.

s tem je tako, avtorica, če bi noge skup držala bi v bistvu še bolj uživala med delanjem otrok, ker bi bilo stiskanje okoli tistega kar si imela v sebi še močnejše. Naslov bi moral bit drugačen, ker moški gledamo na narazen noge pri ženski tako po strokovni plati.

V naši družini imamo cenik del. Skupaj smo oblikovali cene, tako, da se vsi strinjamo. Cel mesec si beležimo koliko je kdo naredil. Če kdo očitno izstopa, se mu denar dejansko da, preračunamo sorazmerne deleže, če smo vsi približno na istem, potem ni nihče nikomur nič dolžan in pomeni, da smo si delo lepo porazdelili. Od kar furamo tak sistem v hiši ni več prepirov kdo je kaj naredil in kdo je več naredil. Je pa res, da sta otroka že skoraj odrasla, imata štipendije in nekaj tudi že sama zaslužita.

Ja, res sem. Šla bi, pa nimam kam. Dovolj imam svoje izkoriščevalske družine. Samo dajem, nazaj ne dobim nič, Enako kot vi! Lahko se preseliva skupaj, si bova stroške delili.

Meni pa da ga nisem zavezal.

Sem bila v podobnem zosu. Ker sem podedovala manjše stanovanje, sem se odločila da grem na svoje. Desc naj zgnije, sina pa je en teden pri enm in drug teden pri drugem. Šele zdaj opazi koliko som doma naredila, ker zdaj pa tudi sam za kakšno delo poprime, ker v svinjariji ni navajen živeti. Najboljša odločitev v lajfu. Pa naj omenim, da imava s sinom zdaj dosti boljši odnos.