Nekaj tega,sem tudi sama zasledila na Facebooku. Res vredno prebrat,gre za novo gibanje.

Nič s tem ne ciljam,niti ne hujskam. Samo o takem obzalovanju se je potiho dolgo casa govorilo. Tudi poznam ena moja znanka,je slucajno zanosila,rodila. Enkrat mi je na kavi rekla v solzah kako ji je žal.

Otroci niso igrača. To je ena najvecjih,obvezujočih,zivljenjskih odgovornosti. Ne podajte se v to,ce nimate pogojev in niste zreli. Strinjam se z eno mojo kolegico na facebooku: ni hujše popotnice za zivljenje,kot otroku dat vedet da je nezazeljen…

Žal nam je, da imamo otroke

To je tabu tema. Ljudje si o tem ne upajo niti sebi priznati, kaj šele drugim, ker je takoj obsojanje in stigma. Saj vidite: otroke naj jim poberejo!
Je pa dejstvo: ženska zanosi, vsa vesela, otroka si obupno želita, otrok se rodi. Začne se s stalnim jokanjem, ampak to je pač normalno, dojenčki jokajo, preživiš. Nadaljuje se s čudnim, agresivnim obnašanjem malčka, ki ima stalne težave v vrtcu, ker ne uboga. Nadaljuje se v šoli, kjer konstantno moti pouk, starši non stop na šoli, ne pomaga nič, lep pogovor, obljube, strogost… starša sta izmučena od vsega skupaj. Kaj imata od tega? Ja, otroka imata rada, seveda, saj živita z njim, je njun, vse bi dala, da bi bile stvari drugačne, svoje življenje bi dala zanj. Ampak če bi se res vrnila v tisti čas brez otroka, in bi vedela vse to- ne, se ne bi odločila za otroka. In to priznati sami sebi, dragi moji, je ogromen korak. In zato so se ti starši združili med seboj, ker si upajo priznati resnico sami sebi in celo ostalim. Kljub žaljivkam in blatenju.

Seveda imamo pri nas tudi cel kup takih, posebej s težavnimi otroki, z bolnimi otroki…. S prilagojenim, enostavno vodljivim, prijaznim otrokom je enostavno sobivat. Ampak niso vsi taki. In pazite, ne govorimo o tem, da otroka ne maraš, da bi se ga rad znebil, ne govorimo o starših, ki dajejo otroku vedeti, da je nezaželen…Ne, to so starši, ki vse naredijo za svojega otroka in to jih izčrpava. Govorimo o tem, da bi se, če bi lahko še enkrat odločal, odločil za življenje brez otrok. A je priznati sebi in drugim, da je tako, res vredno takega obsojanja? Ne čudim se, da je nastalo tako društvo. Glorifikacija starševstva, predvsem materinstva, in postavljanje otroka na piedestal, pač ne dovoljuje priznanja, da bi nekaterim bilo bolje brez otrok. Da so nekateri otroci težki, zahtevni in izčrpavajoči. Da jemljejo veliko več kot dajejo.

Najprej hvala za odpiranje 2 leti stare teme. Kot drugo, jaz si nadvse želim otrok in družine, pa imam totalno smolo s spoznavanjem oziroma srečanjem ustrezne partnerke. Da pa nekdo naredi otroka/e in mu je potem žal? Naj jih dajo v posvojitev, preden še otroci postanejo taki.