Pozdravljeni vsi in hvala za razumevanje prejšnjič (če se me še kdo spomni).

Poletja je konec, prišel je oktober in z njim moj težko pričakovani tečaj. Vse moje polene zaobljube, delo na sebi in samokontrola je poletele skozi okno, ko sem ga spet zagledala. Trapa trapasta.

Mogoče je res, mogoče je vse v moji glavi, ne vem. Ampak še nikoli in nikdar me ni nič tako vleklo k nekemu drugemu človeku.

Če bereš tole Lepooki, ostani kjer si. Jaz nimam ne moči, ne volje, da se ti uprem. Samo nekaj sekund bi bilo potrebnih, da ti padem v objem in uničim/izničim vse moje življenje. Prosim, ostani kjer si!

Fak.

Pusti fanta, bodi samska, padi v objem in se prepusti.

Kako glupi ste ljudje, da si ne pustite živeti.

Da vas fuk in kurac tako onesposobi da ne morete živet in dihat ?! Kakšna beda ste slovenke. Ostani tam kjer si in hvala ker si hehehe 🥴🤪🤣 A ozimnico si že nabavila, kurjava gretje za zimo bo?

kateri fant je to. Povej kaj več

Spomnim se te. Pa sta se vidva sploh kaj pogovarjala? Kolikor vem je med vama le komunikacija z očmi med tečajem. Kako veš da bi bil on primerdn  zate? Mene je en enkrat močno privlačil, ampak sva bila čist različna, jaz s takim človekom ne bo mogla živeti, niti ga prenašati, kljub močni kemiji in privlačnosti, zato sem samo odmislila. Vem kaj želim od partnerja in to ni samo  kemija ampak dosti dosti  več. Pri tebi imam občutek da zavor ni in si želiš spolno afero. In jo boš tudi imela, posledice pa bodo take ali drugačne.

Fak.

Mah, saj ta ženska ni zaljubljena, ne moreš se v srednjih letih zaljubiti v neke učke in postavo. Ona se hoče dati dol z njim. Pa naj se da , zakaj to sploh  piše. Tema za klike?

Daj tiho bodo raje. Da ne začnemo o moških govorit. Vsak drugi vara, pri čemer ni pomembno koliko otrok je naštepal ženi, kako super zakon imata, koliko seksata, kako dobro se razumeta… Samo da pride mimo ena, ki je za, četudi grša, starejša, neumnejša,… od žene, jo bo takoj, brez premisleka naskočil. Odpovejo jim možgani, ko zavohajo priložnost, so kot psi. Da ne govorimo, da se jih 90% zasedenih slini po drugih ženskah, in bi bili takoj v skupini tistih 50%, ki varajo, če bi le dobili priložnost. Tako pokvarjenih, hinavskih in nezanesljivi živih bitij na zemlji ni.

@za drobljenje v akciji

Sedaj pa ti meni povej, kje so vsi ti moški. 50%joh po tvoje vara, 90% bi šlo takoj z drugo. Ma nemoj

Po par posameznikih soditi večino je plehko. Jaz ne varam, niti če bi se mi ena metala , ne bi bilo nič. Moji prijatelji ne varajo. Ne hodimo po lokalih in ne lovimo žensk. Obstajamo taki.

Živjo.

Spet jaz. Če se tukaj izpovem, mi malo odleže, ker še vedno ne razumem kaj se dogaja z mano in se o tem ne morem, ali pa ne upam pogovarjat z ljudmi, ki me poznajo.

Moja trapasta zaljubljenost se ne premakne z mrtve točke. Sva si pa zdaj bližje, ker sem imela neke težave in mi je gospodič pri njih zelo nesebično pomagal. Tisto nekaj, ko me pogleda, ko mi nameni nekaj besed, v meni vzbudi tisti občutek, ki ga imaš, ko po dolgem in napornem potovanju končno prideš domov. Ne vem. Trapasto je. Saj vem.

Ko bi le šlo le za neko spolno privlačnost. Tisto bi bilo izi. Tole pa ni. Niti malo. Ahjej.

A se je komu kdaj zgodilo, da je z nekom enostavno kliknil skupaj? Kot lego kocka? Zadnji kos sestavljanke? A je to sploh mogoče?

Dvomim da je to mogoče na tak način. Jaz mislim da gre bolj za iluzijo, predstava o njemu ti polni nek manjko. Posveti se sebi, spoznaj se bolje, ustvarjaj, uči se novih stvari, beri. Ko zapolniš čas z dejavnostmi, ki te veselijo, bogatijo, vidiš da sreča izhaja samo iz tebe. Tvoje počutje tudi.

Možno je, zakaj ne. Pa zakaj ne narediš koraka? Sta zasedena ali kje je problem? Če bi bil jaz tako zaljubljena, bi naredila korak naprej. Kaj pa lahko izgubis?

Aha, ti si avtorica., sorry sem mislila da je ena druga pisala pod ta post. zaljubljenost v zrelih letih na tak način je meni mal vprašljiva, nenazadnje nihče ni popoln. Lahko je čista iluzija, lahko je neka energetska odvisnost , nekaj na njemu te vleče kot magnet, pa ne znaš razložiti . Nekaj me zanima. Ali sta si kompatibilna, podobna po vrednotah,  čutis med vama neko podobnost, bi lahko živela z njim? Če čutiš , da si prepričana v sebe, nimaš slabega občutka, ampak si pomirjena s seboj, veš da si na pravi poti, potem go ahead girl.  Če čutiš drugače, pa se ustavi . Intuicija je tisti najpomembnejši signal znotraj nas.

Pa saj to je to. Kakšen manjko? Imam super moža, fajn otroke, dobro službo z dobro plačo, odlične prijatelje, veliko potujem, berem, volontersko učim en jezik, hodim na predstave, večerje, koncerte, plešem, plavam, telovadim…. Edino pomanjkanje, ki mi pade na pamet, je pomanjkanje časa. Iščem odgovor, ker to nima smisla!

Ta “manjko” izhaja iz dojemanja sebe in/ali sveta. Ponavadi je priučena zadeva, plod kakšne negativne izkušnje in se nahaja v naši podzavesti. Se moraš poglobiti vase, da ugotoviš za kaj točno gre. Tega ne more nihče namesto tebe.

Daddy issues? Pri nekom, ki je veliko mlajši od mene?

Sploh nisem pomirjena s s seboj. Niti malo.

Lahko je res neka usodna oseba, praviš da je mlajši. Te to ne moti? Ali sta si kompatibilna, ali bi lahko živela z njim, se vidiš z njim v vsakdanjem življenju? To so neki realni pogledi na ljubezen. Je on zaseden? Zbližala sta se, torej veš če je zaseden , ima žensko , ženo ali je sam

Lahko je res neka usodna oseba, praviš da je mlajši. Te to ne moti? Ne, to me sploh ne moti. Sploh se mi ne zdi pomembno. To sem napisala samo zaradi tega, ker je nekdo omejal travme iz otroštva. Moja najhujša je bila pa ravno ločitev staršev in odsoten oče. Tako da, “očka” v nekom, ki je od mene mlajši res ne vidim, no. Nekih drugih strašnih travm se pa ne spomnim.

Ali sta si kompatibilna, ali bi lahko živela z njim, se vidiš z njim v vsakdanjem življenju? Ne vem. Ne razmišljam o tem. 

Je on zaseden? Zbližala sta se, torej veš če je zaseden , ima žensko , ženo ali je sam. Hmmm, če ima kakšno posebno osebo v življenju, je definitivno nikoli ni omenil. Ve pa, da sem jaz poročena.

Pa ravno kompatibilnost in skladnost v vrednotah, je najpomembnejša v srednjih letih . Kaj pa bi delala skupaj, seksat tudi ne moreš non stop. Ja vem kaj želim od partnerja, vem kakšna sem jaz , kako živim. Partner nam mora biti podoben,da se dobro ob njem počutimo , domače, ljubljene. Ko smo v srednjih letih, smo izoblikovane osebnosti. Zato me resno preseneča , da ne razmišljaš o tem , kaj bi sploh z njim počela , ali sta vidva sploh za skupaj. To bi se jaz prvo vprašala.  Eno je da te nekdo močno privlaci, ampak a bi lahko shajala z njim? Ali ti ne gre na živce kakšna njegova  izjava? Mogoče na kakšno stvar čisto drugače gleda kot ti. Živita podobno?  Očitno sem jaz preveč kritična, saj smo vsi spoznali kdaj koga, ki nas tudi lahko  prevzame, ampak da bi pa bila tako močno prevzeta, da bi bila zatreskana do vrha glave, se mi pa ni zgodilo niti v mladih letih, ker vsak ima napake in v srednjih letih idealizirati ni ravno smiselno.  Pomisli o teh vprašanjih, na njih si odgovori.

Ampak, saj imam moža, s katerim sva kompatibilna v vrednotah. S katerim dobro shajava. Imava lep in prijazen in spoštljiv odnos in dva otroka in mačka in še kaj. V bistvu vse tisto, kar ljudje običajno iščejo.

Sicer sva skupaj že veliko let, je pa res, da se ne spomnim, da bi me pri njem zadela neka zaljubljenost, kot strela z jasnega, ko sva se spoznala.

Je to potem moj trigger? Ljubezen na prvi pogled? Nekaj iz cenenega romana od Barbare Cartland?

Vse kaj mors naredit, je to, da se pocohas po jajcah, ce te ze svrbijo!

Eh, dej no. Če bi se hotela počohat, kakor temu praviš, bi to do sedaj že zdavnaj naredila.

Pri možu te nič nič zadelo, bil je dovolj dober, ti si si verjetno želela družine in sedaj si tu.

Zakaj te je zadelo sedaj ne vem, ampak očitno rabiš počistiti pri sebi, zakaj si mislila, da nisi dovolj dobra za kaj več kot prazen zakon. Mi smo ustvarjeni za ljubezen, ne za kompatibilnost in prijateljstvo.

Meni se zdi, da si se zavezala napačnemu. Sedaj, če si to upaš priznati sama sebi je pa druga zgodba.

Pa nimava praznega zakona. Nisem rekla, da me ni nič zadelo, samo ni me na tak način. Ampak na tisti, normalen. Se spoznaš, hodiš na zmenke in je bilo čist super. Nisem takrat iskala bodočega očeta svojih otrok. Sploh sva bila oba takrat še tako mlada, da nisva o tem niti razmišljala. Vsaj jaz ne. Otroci so pač prišli potem kasneje.

Jaz nimam nikoli imela občutka, da nisem ljubljena. Potem pa petnajst let kasneje vstopim v nek prostor in BAAAAM!!!

Pa saj čakam, da mine. Ampak ne mine že dolgo časa. Zdaj začenjam že dvomit, da sploh kdaj bo. Če bi jaz tole brala, ali bi mi kakšna prijateljica o tem razlagala, bi ji rekla, da je zmešana in da naj se vzame v roke, pogleda kaj ima in neha fantazirat.

Saj to govorim tudi sebi, pravzaprav, samo brez pravega uspeha.

Ah, boljše bo, da se spravim stran od tukaj, se mi zdi, da sem že cel kup zasebnosti izdala.