Žalooostnaaa sem…
Draga Bonnie, nikar, nikar…
veš, kolikokrat sem jaz čisto down. Očitno smo
nekteri ljudje bolj podvrženi temu, da nas vsaka
malenkost potre in razžalosti. K sreči imam res
pristno prijateljico, ki me je voljna poslušati tudi v
trenutkih, ko se mi glas zaradi žalosti, jeze, nemoči
in še vsega ostalega lomi… Ko bi jokala kot otrok, ker
si ne znam in mislim, da si ne morem pomagati… Ko se
znova in znova sprašujem: “Kaj pa mi je tega treba bilo?”….
In ko se v jutra, tako lepa, tako čudovita, tako obetajoča nova jutra, polna sonca in lepote življenja prebujam utrujena, naveličana, brezvoljna …. Veš, koliko je takih juter, ko stopim na balkon, ko s polnimi pljuči zadiham vlažen in od noči spočit nov svež zrak ??? Jaz pa podrta kot star sprejemnik, na katerem človek ne more več najti pravega gumba, da bi si zavrtel pravo jutranjo glasbo, ki bi v njegovih nogah vzpodbudila ples novega dne?
Eh, Bonnie, nikar, nikar, nikar. Trpiš itak samo ti… Še kdo razen tebe morda ve, kaj se v tebi dogaja? Še kdo, razen tebe občuti vso to bol naveličanosti in pomanjkanja energije ???
In povem ti, takih dni je vedno več in več. Takih večerov, ko se mi ne ljubi več sesti za PC … je na žalost vedno več. Takih juter, ko ne najdem več rime v sebi, da bi si zapela uno: “Jaz pa pojdem in zasejem, dobro voljo pri ljudeh…”, takih juter je vedno več in več in …. tudi zjutraj se mi nekako ne da več pred PC izlivati svoja občutenja.
Ampak, draga Bonnie, povem ti še nekaj. Ko sem najbolj na tleh, se najdejo ob meni prijatelji s foruma, tukajšnji prijatelji, z nakterimi od njih se slišim tudi po telefonu in beseda, dve, pa se začne v meni puntati tisti moj drugi jaz, ki ne dovoljuje svetu, da bi ga pohodil, ki ne dovoljuje nikomur, da bi z njim počel, kar ga je volja. V meni se nekaj upre, nekaj se zrevoltira in po dnevu dveh sem spet “tista ta stara in ta prava”. Nekateri od prijateljev vložijo v to maksimano, drugi le topel pozdrav in objem, spet tretji kakšno kletvico: “Pa daj no, Mariči, al smo al nismo, bemtiš” in že se pojavi na mojem obrazu nasmeh in …. gremo v nov dan, tako ali drugače!
Veliko je takih dni, vse pogostejši so in včasih se sprašujem, kako, zakaj, čemu, kdo vse je temu kriv. Pa ugotavljam, da je postala v službi vse skupaj prenapeto, preveč je vsega, ker želijo delodajalci iz nas izcimiti zadnji atom moči in sposobnosti, mi pa tiho, ker se bojimo za svoje službe, za svoj …. kaj vem kaj. Potem so obremenitve, ki jih ženskam prinaša skrb za dom, za družino, za najstniške otroke, pri katerih naša volja slej ko prej pride do nivoja, ko postanemo premalo močni za uveljavite lastne volje in avtoritete. Začnemo se gristi in iščemo in iščemo vsa mogoča opravičila in izgovore, med drugim tudi tega, da pač želimo “iti v korak s časom”, da želimo biti “moderni” in “otrokovi prijatelji” in kaj vem česa vsega si še ne izmislimo, da bi nekako opravičili svoj spodrsljaj, ko ne uspemo uveljaviti svoje najenostavnejše avtoritete.
In potem je seveda tu še partnerstvo, ki zaradi preobremenjenosti, ki zaradi celodnevnega dela tudi izgublja na svojem prvotnem pomenu in razlogu, da le-to sploh obstaja. Kako se pogovarjati in dogovarjati in reševati probleme s človekom, ki ga vidiš zjutraj, ko vstane in popije kavo in zvečer, ko pride domov, poje, se umije, leže in zaspi? Težko, zelo zelo težko, draga Bonnie in včasih ne le težko, celo nemogoče. In potem se pojavljajo težave, problemi, ki jih običajno rešuje potem en sam človek, kako jih reši je spet vprašanje, ali so s to rešitivijo vsi zadovoljni ali ne, ali bi bilo kakšno reč možno rešiti tudi na drugačen način …. skratka, ……. vse to je tisto, kar povzroča v nas ženskah v teh letih, v katerih smo se znašle, nejevoljo, naveličanost, depresivna obdobja, žalost, jezo, nakopičeno nerazrešeno in nerazčiščeno navlako, ki jo iz dneva v dan težje nosimo in prenašamo.
In potem …. naša občutja, ki nas potlačijo, naša čustva, ki nam niso vračana, ki tudi nobenega ne zanimajo več, ko se nihče več ne vpraša, kako se človek počuti, kaj je z njim, da je tako tiho, ga morda kaj posebnega tare in mori, zakaj nič ne govori…… in naša tiha žalost, ko ugotovimo, da smo pač v hiši kot nekaj, kar ….. enostavno mora biti, ker če ne, potem …. ni več tako, kot je bilo, ko je vaza stala na tisti mizi, ko je bil TV sprejemnik tam v unem kotu, ko je v tem zdičku bila ta in ta blazinica ….. tako ti je to, Bonnie.
In takrat, ko zapademo v to stanje, se mora v nas nekaj na hitro prelomiti, da se spet na nek način izkopljemo. Ali poiskati nekoga, da se mu izlije ves naš žolč, ali nekam vsa občutenja zapisovati in jih tako izliti in spraviti iz sebe, ali bentiti in rjoveti po in okrog hiše, ali zahtevati jasne in glasne odgovore in trenutek pozornosti samo za nas in naše probleme, ali …….oditi nekam od doma, na izlet in se potruditi, da se imamo lepo.
In zvečer javiti prijateljem na forumu, kako nam je bilo lepo, kako čudovito je bilo, da si takega dne še želimo, da bi radi še kakšno srečanje, še kakšen izlet ……. in obdobje mračnega vremena se za nekaj časa umakne. In spet bomo videli vse tisto lepo življenje okrog sebe, ki nas razveseljuje in ki daje našim dnevom vseeno določen smisel. Kajti – Bonnie, tudi taka počutja in tudi taki dnevi so …. naše življenje. Je pa nekaj na tem, da bi morali ljudje poskrbeti, da jih je čimmanj, žal pa pridejo v čoveškem življenju obdobja, ko so obdobja depresije pogostejša. Nemalokrat mora človek poiskati tudi strokovno pomoč, verjemi. Sprejeti je treba tudi to golo in neizbežno dejstvo. Vsi smo na tem, koga in kako v resnici zadene, je odvisno od človeka in njegovega karakterja in značaja. Žal pa so določene reči resnično neizbežne.
Tako, draga Bonnie, dovoliva si danes morda biti malce žalostni in otožni, a le kako urico, potem gremo ven iz tega stanja, ker to povzroča le še slabše in le še slabše in najslabše ure, tega pa si midve ne zasluživa, je tako?
Lep dan, Bonnie, če se ti joče, se hitro izjoči nekje v nekem prostoru, tiho in na samem, potem pa ušpičiva kakšno norost… ne boj se izraziti svojo jezo ali veselje tudi z besedami, pa naj bo to k…….c ali p……a ali kakrkoli že!
Verjetno ne več, kajti noč ima čudežno moč…ponavadi naslednji dan ni več tako črno..kot prejšnji dan…to je življenje…danes smo..okej..jutri ne..in tko naprej…Vedi pa nekaj, da nikoli ni tako hudo, da ne bo jutri lepše…boljše…in prekleto res drži tisto, da za vsakim dezjem posije sonce…in tudi pri tebi bo.Poljubcek na licka…
Naša Labodka ti je lepo napisala.
V življenju je pač tako, da žalost tud mora bit in tud ta je za nekaj dobra..
Čeprav tega kadar smo žalostni nekako ne zmoremo razumeti. Normalno ne de..
Moja prijatljica mi včasih reče, čist nič ti ni treba rečt al pa nardit
sam posluši me, pa za vsak slučaj robčke pripravi:)
Se mi zdi da je pametno da tudi sami SLIŠIMO svojo žalost…
Tako nam žalost lahko krepko pomaga
Da gre iz nas ven tisto kar nas tare ali mori,
da sprejmemo tisto česar ne moremo spremenit ipd…
ne pravjo zastonj v mojih Butalih
da tisti ki se ne zmore in ne zna od srca jokati
se ne zmore in ne zna od srca veseliti…….
Pismooooo !
Rosno !
Mokro !!! Pa kaj je z vami,ženske danes,v petek,saj je vendar
viiiiikend pred nami,pa sobota,pa športat gremo mal …. !!??
Čisto resno:ženskice moje,pejte mal ven v naravo,v hribe mejbi,
“na kofe” z nekom,ki si ga želite ob sebi….. tako jaz delam,al
pa grem u štacuno in si kupim nekaj zame in za mojo dušo … in
pa še nekaj:
zelo drag mi je rek:
“Kdor živi samo z razumom ,
NI razumel življenja .”
Presvitle moje,moja sončeca dne,ko vas imam čas prit tulelele pogledat,
nič slabe volje ! Kadar je najhuje,zareži se tedaj na ves glas ….
Pa cmoooooooooke !!!
Hvala Marija, hvala za tvoje besede, hvala tudi vsem ostalim… Ko bi bilo vse tako simpl…pa ni… praznina, ki nastane, se ne izpolni več..OK.. življenje gre naprej. Nekatere stvari bom pač mogla sprejeti take,kot so, z bolečino se soočiti, zjokati se in iti naprej. Težko, pa vendar izvedljivo. Res je, kar pravijo, da sami izbiramo svojo pot. Hudo obdobje je za mano, upam da bo prihodnost lepša, ker “nič ni tako slabo, da ne bi moglo biti še slabše”. In obratno, seveda. Vsem se lepo zahvaljujem. Danes je petek, DAN ZA METEK in treba bo kaj storiti. Jutri grem pa na plažo s svojo hčerkico… sam’ mislim, da je nisem prav vzgojila. Ne vem kako bom to poprav’la. Preveč mi odgovarja. Upam, da mine. Po drugi strani: ne more me spoštovati, ker se sama ne spoštujem. Mat’r je to zakomplicirano. Kdo ve, zakaj smo tu…
LEPO SE IMEJTE DANES IN ČEZ CEL VIKEND in vsem pošiljamo lepe sončne pozdrave s Primorske, ki se kopa v soncu.. pa bi zih’r kaj dežeka padlo na to suho zemljico… C I A O….. LOVE YOU ALL….GOODBYE…