Zalost ob izgubi ljubljencka

Pozdravljeni,

Imela sem psicko na katero sem bila zelo navezana. V mojem zivljenju je bila 15 let. Polovico mojega zivljenja. Nekje pol leta nazaj so ugotovili, da ima tumor, pocasi je pesala. Nikoli pa ni ostala brez volje do zivljenja in ljubezni do nas, predvsem mene. V torek je bilo tako hudo, da smo jo peljali k veterinarju, kjer se je njeno zivljenje koncalo. Jaz trpim, ker jo pogresam, dom ni vec dom brez nje. Karkoli je bilo vedno sem jo lahko pobozala vedno me je razveselila, ze s svojo ljubeznijo in veseljem, ko me je videla. Trpim in zalujem, vsi v okolici pa tega ne razumejo, saj za njih je pac samo pes, zato svojo zalost vecinoma prekrivam pred drugimi. V sebi pa umiram. Ne predstavljam si zivljenja brez nje, brez te zvestobe in ljubezni, ki sem jo prejemala od nje. Vem, da cas celi rane, vendar trenutno je res tezko in boli. Vem, da so mnenja deljena ampak meni je pomenila vec kot marsikateri clovek.

Lp

Žalostno je, ko človek zgubi občutek in žival postavi pred sabo in pred drugimi ljudmi. Moj nasvet: kupi si novega psa in ga ponovno postavi na prvo mesto. Naslednjih 15 let bo spet tvojih, če boš zbrala majhno pasmo.

to se je meni zgodilo pred par leti. takrat sem se odločila, da nikoli več psa, ker preveč boli, ampak zdržala sem samo en mesec. sedaj imam že 3 leta novo psičko, katero imam rada isto kot prejšnjega psa, oziroma lahko rečem še bolj. pa ja, vem čez 10 let bo spet bolelo, ampak kaj naj, tako je življenje. moj nasvet…čimprej po drugega psa, je lažje, verjemi.

Kdo je rekel, da sem ga postavila pred sebe? Ta pes mi je prinesel veliko vec dobrega, kot vecina ljudi, zakaj bi potem njih postavljala pred sebe in psa aja in btw. Hvala za ironicen nasvet, ampak psa nisem nikoli kupila

ni druge – pridruži se kuzli v večnih loviščih.

Pridruži se ti Belcebubu v peklu. Kako lahko napišeš kaj takega nekomu, ki trpi?
Avtorica, naj te taki zapisi primitivcev ne ganejo. Reveži na duhu pač. Jaz te razumem in vem, kako potrt si lahko, ko izgubiš nekaj, kar je bilo v tvojem življenju dragoceno. Nekdo, ki nima nikogar in ničesar rad, tega ne more dojeti. Pridružujem se mnenju večine, ki ti predlagajo, da daš ljubezen, ki jo imaš, naprej. Bila sem v podobni situaciji in sem mislila, da mi druga žival ne bo mogla nikoli nadomestiti izgubljene. Pa ni bilo tako. Naslednjo sem imela enako rada, čeprav nisem pozabila prejšnje. Vse dobro!

Živali si v marsikaterem pogledu lahko boljše od ljudi!

Živali si v marsikaterem pogledu lahko boljše od ljudi![/quote]

To še ni razlog, da se ljudje distancirajo od drugih ljudi ter živali postavijo na najvišje mesto ter se do njih obnašajo kot do svojih partnerjev, ki jih z ljudmi niso nikoli imeli.

Ti pa zaprtemu oddelku v Polju, da ne krades zraka, ki ga nisi vreden

Živali si v marsikaterem pogledu lahko boljše od ljudi![/quote]

To še ni razlog, da se ljudje distancirajo od drugih ljudi ter živali postavijo na najvišje mesto ter se do njih obnašajo kot do svojih partnerjev, ki jih z ljudmi niso nikoli imeli.[/quote]

Ah, sploh za ženske, (ki nimajo otrok, so otroci odrasli, one pa sam(sk)e) je lahko zelo pozitivno, da imajo ob sebi kakšno žival, za katero skrbijo; ker tako živijo naravni materinski instinkt.

Če imaš žival rad, seveda boli. In bo še nekaj časa hudo. Jaz skoraj ne poznam nikogar, ki bi lahko tako mirno prenesel izgubo psa, češ, saj je samo žival …
Ni nekega nasveta in hitre rešitve, kot sama praviš, žalost potem počasi popusti, življenje vzpostavi nov ritem in se nadaljuje. Tako to gre na tem svetu. Vsekakor pa ni čisto nič narobe s tabo, ker žaluješ.
Nekaj je pač narobe z ljudmi, ki še tako temo izkoristijo za svoje izživljanje.

Živali si v marsikaterem pogledu lahko boljše od ljudi![/quote]

To še ni razlog, da se ljudje distancirajo od drugih ljudi ter živali postavijo na najvišje mesto ter se do njih obnašajo kot do svojih partnerjev, ki jih z ljudmi niso nikoli imeli.[/quote]

Mogoče se ti zdi čisto nepredstavljivo, da je mogoče poleg živali imeti rad tudi kakšnega človeka? Misliš, da ne gre skupaj? In obratno, da imaš poleg ljudi zelo rad tudi živali. Nenazadnje imaš tudi ti verjetno zelo rada več kot eno osebo? Sploh pa, tako, kot si ti odgovorila, nimaš nikogar tako rada, da bi te njegova smrt prizadela, ker bi to pomenilo, da si ga postavila pred sebe.

Goldfish, smrad babji. Nič čudnega, da nimaš nobenga prjatla, glej kako se obnašaš.

To še ni razlog, da se ljudje distancirajo od drugih ljudi ter živali postavijo na najvišje mesto ter se do njih obnašajo kot do svojih partnerjev, ki jih z ljudmi niso nikoli imeli.[/quote]

Mogoče se ti zdi čisto nepredstavljivo, da je mogoče poleg živali imeti rad tudi kakšnega človeka? Misliš, da ne gre skupaj? In obratno, da imaš poleg ljudi zelo rad tudi živali. Nenazadnje imaš tudi ti verjetno zelo rada več kot eno osebo? Sploh pa, tako, kot si ti odgovorila, nimaš nikogar tako rada, da bi te njegova smrt prizadela, ker bi to pomenilo, da si ga postavila pred sebe.[/quote]

Kdor ne mara živali, pogosto tudi ni ničkaj boljši v ljubezni do ljudi – ljudomrznik.
In pa potem spet drug ekstrem, da je nekdo povsem razočaran nad ljudmi [ npr. ženske nad moškimi 🙂 ] in opusti interakcijo s sočlovekom ter se zateka v samoto in družbeno izoliranost, kjer mu/ji dela družbo zgolj hišni ljubljenček. En tak ekstrem se mi zdi recimo Svetlana Makarovič.

Verjamem, da ljudje, ki niso imeli nikoli hisnega ljubljencka ne razumejo kako je. Vsak pa ima cloveka, katerega smrt jih je prizadela in so zalovali. Ce je recimo pes ob tebi pol tvojega zivljenja je logicno, da potrebujes cas da prebolis. Razocaralo me je kar nekaj ljudi v tem casu, partner in prijatelji vendar se nisem distancirala, samo bolj previdna sem z ljudmi. Tudi delam z ljudmi in sem dozivela ze marsikaj. Slabega in tudi dobrega. Strinjam pa se, da kdor ne mara zivali ali pa tisti ki se s komentarji izzivlja na nesreco drugega, lahko recem, da se mi smilite s svojo pateticno energijo, me je dvignilo vsaj to, da ne zivim vasega bednega zivljenha.

Se 100% strinjam.

To še ni razlog, da se ljudje distancirajo od drugih ljudi ter živali postavijo na najvišje mesto ter se do njih obnašajo kot do svojih partnerjev, ki jih z ljudmi niso nikoli imeli.[/quote]

Mogoče se ti zdi čisto nepredstavljivo, da je mogoče poleg živali imeti rad tudi kakšnega človeka? Misliš, da ne gre skupaj? In obratno, da imaš poleg ljudi zelo rad tudi živali. Nenazadnje imaš tudi ti verjetno zelo rada več kot eno osebo? Sploh pa, tako, kot si ti odgovorila, nimaš nikogar tako rada, da bi te njegova smrt prizadela, ker bi to pomenilo, da si ga postavila pred sebe.[/quote]

Zelo rada imam ljudi in zelo rada imam živali. Pravim le, da so nekateri ljudje bolestno navezani na svoje živali, ker ne znajo vzpostaviti odnosa z ljudmi. Zato se takšni ljudje ob smrti ljubljenčka ne znajo postaviti na noge, ker jim je bila žival vse na svetu. Razumeš razliko?

Živali so res v mnogem pogledu boljše od ljudi, kot pravi Matjažko. Še vedno pa menim, da nekateri lastniki psov in mačk več žalujejo za živaljo kot za bližnjim sorodnikom. Tam se pa odpre bitka za dediščino. Zakaj imajo lastniki tako radi svoje pse? Ker jim ti brezpogojno dajejo ljubezen in jih ubogajo. Ti isti ljudje od drugih ljudi pričakujejo, da jim bodo skakali v objem, ko jih vidijo, da bodo ubogali na ukaz, se jim prilizovali… ker (normalno) ljudje tega ne počnejo, so takoj slabi in niso vredni jokanja po njihovi smrti. Nedavno mi je lastnica mešančka rekla, da se je nihče tako ne razveseli, ko pride domov, kot ta pes. No, jaz pa mislim, da morda ta ista oseba od ljudi preveč pričakuje in je zato razočarana.

Zato menim, da mora biti ljubezen do hišnega ljubljenčka predvsem realna. Avtorica, so veliko hujše stvari v življenju kot izguba hišnega ljubljenčka. Morda se le tebi niso zgodile in zato tega ne veš.

Aja, še to….Goldfish zgoraj ima prav. Saj ne morem verjeti, da se z njo strinjam. :))

Ah, daj no, minimalizacija problema samo zato, ker se na svetu dogajajo še hujše stvari, je pa isto, kot bi paraplegiku rekla, da naj se ne sekira, saj je tetraplegikom še hujše…

Če je bil pes ob njej pol življenja, je normalno, da je bila nanj navezana, zato je po izgubi logično, da žaluje in preboleva. Logično seveda za normalno čustvujoče.

Ah, daj no, minimalizacija problema samo zato, ker se na svetu dogajajo še hujše stvari, je pa isto, kot bi paraplegiku rekla, da naj se ne sekira, saj je tetraplegikom še hujše…

Če je bil pes ob njej pol življenja, je normalno, da je bila nanj navezana, zato je po izgubi logično, da žaluje in preboleva. Logično seveda za normalno čustvujoče.[/quote]

Mislim, da avtorica pretirava. Pa ti najdi tolažilne besede zanjo.

Omg, kaj je to: polna luna, padla luna, trenutek nezbranosti…:))).

Pretirava? V Čem?
Verjamem, da so njeni občutki pristni (če ni cela tema izmišljena? :O), malo je “nerodno” da se ni že prej zavedala in si dopovedala, da kuža ne bo večno živel in bo slej kot prej končal svojo pot.
Mislim, da je vsakemu sočutnemu človeku težko ob izgubi četudi gre “le” za domačo žival. Ne vem, če je to kaj dosti povezano z odnosi, ki jih imamo ljudje med sabo.

Omg, kaj je to: polna luna, padla luna, trenutek nezbranosti…:))).[/quote]

Naravnost šokantno! 😉

Ah, daj no, minimalizacija problema samo zato, ker se na svetu dogajajo še hujše stvari, je pa isto, kot bi paraplegiku rekla, da naj se ne sekira, saj je tetraplegikom še hujše…

Če je bil pes ob njej pol življenja, je normalno, da je bila nanj navezana, zato je po izgubi logično, da žaluje in preboleva. Logično seveda za normalno čustvujoče.[/quote]

Mislim, da avtorica pretirava. Pa ti najdi tolažilne besede zanjo.[/quote]

Prispevek je bil napisan v petek, še ne teden dni po psičkini smrti, zato je žalost ob izgubi še zelo ostra, zato se mi zdi, da prav nič ne pretirava.
Meni se zdi normalno, da pogrešaš ljubljenčka, ki je bil ob tebi pol življenja, med drugim tudi v najobčutljivejših najstniških (pubertetniških) letih. Najbrž je bila psička ob njej, ko se je prvič zaljubila, ko ji je prvi fant zlomil srce, ko so se razšle poti s prijateljico ali prijateljem iz otroštva…
Tebi razlagati, kakšen je občutek, ko ti je hudo, pes pa pride in ti glavo nasloni na nogo, se stisne k tebi, pa kako takrat, ko si slabe volje, v idealnem trenutku naredi nekaj smešnega in v hipu preusmeri tvoje razpoloženje (itd.), je itak brezveze – saj še (vsakokratnega) veselja ob (vsakem) lastnikovem prihodu ne razumeš… Zate je to samo predloga za lepljenje etiket – glede na tvoje komentarje v tej temi, tolažilnih besed pač nisi iskala.

Jaz sem se ob smrti psa najprej prepustila žalosti, ker vem, da je nima smisla zadrževati, proces žalovanja precej dobro poznam… Nato sem misli začela preusmerjati na tiste spomine, v katerih je bil srečen, prismuknjen, smešno štorast, pa kako je vzdihnil ali zagodrnjal, kot bi komentiral naše pogovore – glede na to, da naj bi psi ne šteli časa, neverjetno obvladajo perfect timing… 🙂
Ne verjamem v nebesa in angelčke, tudi v to ne, da me gleda in čuva, zadovoljna sem s tem, da je bil relativno srečen pes, da ne bo več trpel bolečin, in hvaležna za vse, kar sem se naučila…