Zalost ob izgubi ljubljencka

Mislim, da avtorica pretirava. Pa ti najdi tolažilne besede zanjo.[/quote]

Prispevek je bil napisan v petek, še ne teden dni po psičkini smrti, zato je žalost ob izgubi še zelo ostra, zato se mi zdi, da prav nič ne pretirava.
Meni se zdi normalno, da pogrešaš ljubljenčka, ki je bil ob tebi pol življenja, med drugim tudi v najobčutljivejših najstniških (pubertetniških) letih. Najbrž je bila psička ob njej, ko se je prvič zaljubila, ko ji je prvi fant zlomil srce, ko so se razšle poti s prijateljico ali prijateljem iz otroštva…
Tebi razlagati, kakšen je občutek, ko ti je hudo, pes pa pride in ti glavo nasloni na nogo, se stisne k tebi, pa kako takrat, ko si slabe volje, v idealnem trenutku naredi nekaj smešnega in v hipu preusmeri tvoje razpoloženje (itd.), je itak brezveze – saj še (vsakokratnega) veselja ob (vsakem) lastnikovem prihodu ne razumeš… Zate je to samo predloga za lepljenje etiket – glede na tvoje komentarje v tej temi, tolažilnih besed pač nisi iskala.

Jaz sem se ob smrti psa najprej prepustila žalosti, ker vem, da je nima smisla zadrževati, proces žalovanja precej dobro poznam… Nato sem misli začela preusmerjati na tiste spomine, v katerih je bil srečen, prismuknjen, smešno štorast, pa kako je vzdihnil ali zagodrnjal, kot bi komentiral naše pogovore – glede na to, da naj bi psi ne šteli časa, neverjetno obvladajo perfect timing… 🙂
Ne verjamem v nebesa in angelčke, tudi v to ne, da me gleda in čuva, zadovoljna sem s tem, da je bil relativno srečen pes, da ne bo več trpel bolečin, in hvaležna za vse, kar sem se naučila…[/quote]

Jaz sem dala to skozi, ko sem bila študentka, prav tako je bil pes z mano pol življenja. Mi smo bili vsi sesuti nekaj časa, pa je imel oče trdo roko zanj – tako kot se je pač včasih vzgajalo pse. Zdaj imam svojega mačka in psa, oba v jeseni svojega življenja … muc že kar na pragu zime (19 let).
Samo ne morem se zdaj pripravljat na to, da ga kmalu ne bo več, ker potem se moram za ne vem, pol leta, distancirat od njega, se čustveno razvezat, postati ravnodušna ravno v obdobju, ko v bistvu zahteval največ nežnosti, ker za igro več ni – kot predlaga On.
V življenju je pač tako – če imaš nekaj rad, če ti do nečesa zelo je, te boli, ko to izgubiš. Očitno ne poznate kakšnega res strastnega lastnika starodobnika ali nekoga s hudo resnim hobijem, kaj potem šele živalce. Ampak žalost počasi popusti, ostanejo pa lepi spomini. Moja soseda pravi, da gredo med spomine (ker prav tako ne verjame v posmrtno življenje) – saj to je ena oblika nebes mogoče? Vsaj za tiste, ki smo živi.

Nekateri vidite res samo črno in belo, al niste brali, gledali 50 odtenkov sive?
Normalno je, da nekdo žaluje za svojim domačim ljubljenčkov ali vsi samo z roko zamahnete in ohh gremo dalje. ena skrb manj. Mislim, da niste sposobni imeti nekoga radi, ne človeka in ne psa, zato se ne navežete na nikogar, da pač ne trpite.
Senza, pod tvoj post pa podpis.

Kdor se se ni zares navezal na kaksno zival pac ne razume. Pametuje pa kot, da je vso pamet tega sveta popil. Kaj pametuje, obsoja, pljuva. Ma… brez veze.

Ah, daj no, minimalizacija problema samo zato, ker se na svetu dogajajo še hujše stvari, je pa isto, kot bi paraplegiku rekla, da naj se ne sekira, saj je tetraplegikom še hujše…

Če je bil pes ob njej pol življenja, je normalno, da je bila nanj navezana, zato je po izgubi logično, da žaluje in preboleva. Logično seveda za normalno čustvujoče.[/quote]

Mislim, da avtorica pretirava. Pa ti najdi tolažilne besede zanjo.[/quote]

Mogoče imaš kaj azijskih genov in bi ti mogoče hišni ljubljenčki bolj dišali na krožniku. 😀

Ne, a ni to ona knjiga za ljudi brez erotične domišljije in samice, ki se dolgočasijo z ali brez partnerja doma za štirimi stenami? 🙂

Ne, a ni to ona knjiga za ljudi brez erotične domišljije in samice, ki se dolgočasijo z ali brez partnerja doma za štirimi stenami? :)[/quote]

kaj si ti eden od tistih… črnogledih? No, saj boljš še zmer, kot da bi te za rozastega proglasila :-))))

Pretirava? V Čem?
Verjamem, da so njeni občutki pristni (če ni cela tema izmišljena? :O), malo je “nerodno” da se ni že prej zavedala in si dopovedala, da kuža ne bo večno živel in bo slej kot prej končal svojo pot.
Mislim, da je vsakemu sočutnemu človeku težko ob izgubi četudi gre “le” za domačo žival. Ne vem, če je to kaj dosti povezano z odnosi, ki jih imamo ljudje med sabo.[/quote]

Lahko si dopovedujemo, in ponavadi si, da žival ne bo večno živela, a to bore malo pomaga. Saj nenazadnje tudi za ljudi vemo, da ne bodo živeli večno pa izguba hudičevo boli. Tudi takrat, ko se dalj časa pripravljamo na to, recimo ob kakšni dolgotrajni a usodni bolezni.
Verjetno se je avtorica tega zavedala, posebej, če je kuža počasi pešal. Popolnoma jo razumem. Včasih je dobro malo počakat in potem z razmislekom sprejeti odločitev ali nabaviti novega hišnega ljubljenčka ali ne. Nič ne more nadomestiti tega, kar smo izgubili, lahko pa prinese novo veselje.

Pretirava? V Čem?
Verjamem, da so njeni občutki pristni (če ni cela tema izmišljena? :O), malo je “nerodno” da se ni že prej zavedala in si dopovedala, da kuža ne bo večno živel in bo slej kot prej končal svojo pot.
Mislim, da je vsakemu sočutnemu človeku težko ob izgubi četudi gre “le” za domačo žival. Ne vem, če je to kaj dosti povezano z odnosi, ki jih imamo ljudje med sabo.[/quote]

Lahko si dopovedujemo, in ponavadi si, da žival ne bo večno živela, a to bore malo pomaga. Saj nenazadnje tudi za ljudi vemo, da ne bodo živeli večno pa izguba hudičevo boli. Tudi takrat, ko se dalj časa pripravljamo na to, recimo ob kakšni dolgotrajni a usodni bolezni.
Verjetno se je avtorica tega zavedala, posebej, če je kuža počasi pešal. Popolnoma jo razumem. Včasih je dobro malo počakat in potem z razmislekom sprejeti odločitev ali nabaviti novega hišnega ljubljenčka ali ne. Nič ne more nadomestiti tega, kar smo izgubili, lahko pa prinese novo veselje.[/quote]

Se popolnoma strinjam s tabo, da je izguba kljub vsemu boleča, če je to nekdo na katerega smo navezani (četudi je to hišni ljubljenček). S starostjo pridobimo na tem, da nas take izgube ne prizadenejo več tako močno kot bi nas mogoče v otroštvu ali pa skozi leta zgolj otopimo?….

To v glavnem lahko razumemo tisti, ki imamo naše ljubljenčke nadvse radi. Sam imam mačka (zunanjega) že skoraj 7 let in sem vesel vsakič ko ga zagledam. Popolnoma enako kot prvi dan ko sem ga dobil. Kako bo nekega dne, ko se bova ločila, ne vem. Mogoče tudi jaz “odidem” pred njim, nikoli se ne ve. Mnogi mislijo, da je žival nadomestljiva, pa to ne drži. Če vzameš drugega psa, je to samo nekakšna tolažba. To kar piše nekatera drhal tu gor, pa kar spreglej. To so ljudje, ki so duhovno prazni, njihova zavest je zelo nizko in oni se ne morejo pohvalit s kakšnimi človeškimi kvalitetami in vrlinami.

Zelo mi je žal tvoje izgube.Žal mi je te zveste pasje duše, ki bi lahko bila zgled premnogim t.i. ljudem.
In ne, nič čudnega ni, da žaluješ in trpiš. Mene bolj skrbijo tisti, ki jim je ob smrti ljubljenčka vseeno ali pa so brezbrižni. Ter tisti, ki ne razumejo tvoje bolečine in ne premorejo empatije.

Kljub temu, da se ti mogoče nov kuža ne zdi najboljša ideja, pa ti to rešitev priporoča – v kolikor si seveda še želiš psa in vse odgovornosti v povezavi z njim.