žalostna sem…jokam…srce se mi para…
In sprašujem sem…zakaj je življenje tako kruto…kako si ta prekleta usoda…upa posegati v naša življenja…ja…pred eno uro sem izvedela, da ima moja prijateljica…mojih let…raka…in zadeva je zelo-zelo huda in resna…
In ona je tako moja-moja…in to boli…ker ne vem…kako naj ji pomagam….ja saj sem v pogonu in zbiram na kup strokovnjake…ampak…kaj naj ji rečem…kako naj jo obdržim pokonci…da se mi ne zruši????? Sem pametna…ampak tukaj sem odpovedala na vsej črti…jokam z njo…tako mi je hudo…ne sedaj sem že jezna…ker je življenje lahko tako kruto…svinjsko…danes si…jutri te ni…
In kaj vam hočem povedati…to kar pišem že non-stop…ŽIVIMO…vsak dan IZŽIVIMO do konca…kajti lahko se zgodi, da nam jutri to ne bo več dano…ne bo več….mogoče!
Morala sem si dati duška…morala sem to napisati…saj bom še vedno sijala…ker znam in moram živeti…..in mi je že malo lažje…ker sem vam lahko vse tole zaupala…življenje je res včasih kruto…ampak ne bojmo se ga…raje ga živimo-izživimo sedaj…ta trenutek…da ne bomo nekoč obžalovali ….
Sončica naša … to je res žalostno … in nepravično … in ponavadi take bolezni napadejo ravno tiste ki si najmanj zaslužijo … Vem …
Šla sem že skozi to … ko je imel prijatelj možganski tumor … Bil je celo mlajši od mene … takrat je štel komaj 20 let … Ko sem izvedela kaj ima, najprej nisem hotela verjeti … nisem se hotela niti pogovarjati o tem … Zdelo se mi je, kot da to ni mogoče … saj je premlad, da bi imel tako bolezen … Ampak … tako je pač bilo …
Nato sva se veliko pogovarjala o tem … Sprijaznil se je s svojo boleznijo in bil pripravljen na to, da se mu lahko stanje vsak čas poslabša … Zdravniki mu niso dali veliko upanja … in na žalost … so imeli prav … Nedolgo po tem, ko so mu ugotovili tumor je padel v komo iz katere se ni več zbudil …
Vendar … nekaj ti povem … Tistih par mesec, od kar je zvedel za bolezen, pa do smrti, jih je živel polno … bolj polno kot vsa leta do tedaj … in bil je vesel, nasmejan … živel je iz dneva v dan … dajal voljo do življenja vsem nam … in za seboj je pustil prekrasen spomin … In … kljub temu, da ga telesno že štiri leta ni več med nami … duhovno še vedno živi … in bo živel dokler bomo obstajali mi, ki smo ga imeli radi …
………..
Glede tvoje prijateljice, pa … Naj ne obupa … naj se bori proti tej bolezni, kajti vedno več je takih, ki premagajo to bolezen … Poznam dva, ki se uspešno borita proti njej že več let … vendar prvo kar je potrebno je spremenit življenske navade … biti sproščen, čimmanj se živcirat, se pravilno prehranjevat in čimveč gibat … Ne bo lahko … ampak upanje je …
Vso srečo … in držim pesti, da bo ena od tistih, ki bo prebolela to bolezen …
ojla sonci.
ja zelo huda zadeva vem kako je to sem pred kratki mislil da se mi bo zmesal.
moja prijateljica je delala teste pa jih kar ni blo in ni blo,……
no na sreco ni bilo ni ampak loh bi pa blo a.
kaj ona nima volje do life-a,saj ce jo ima bo po moje slo kt da nic blo ni,ga bo telo zavru
UPAM!
no ne bom pameten in neki govoru kt ne vem kako je to.
drzijo pokonci dajej ji vspodbudo
>
vidiš to sem začela jaz delat…ker prehitro pride kaj hudega nad nas :((((((
Glede te bolezni pa ne vem kaj naj rečem :(((((((( Moja mami je umrla zaradi tumorja v glavi in me take stvari čisto šokirajo…tudi jaz sem se spraševala zakaj??? Pa žal odgovora nisem dobila…Upam samo, da ta gospa ne bo preveč trpela, da jo bolezen ne bo tako mučila kot je mojo mamo…ker če sem iskrena…potem ko je umrla sem bila potolažena da se je rešila tistih peklenskih muk ki jih je doživljala…kajti bolezen je res kruto delala z njo…
Držim pesti da bo dobro prestala vse skupaj, da bo prihodnjost svetlejša