Trenutek za razmišljanje

Prepričani smo, da bo naše življenje lepše, ko bomo poročeni, ko bomo
imeli prvega otroka ali drugega. Potem smo razočarani, ker so naši
otroci premajhni, zaradi tega ali onega menimo, da bo boljše, ko bodo
odrasli.
V nadaljevanju smo ogorčeni zaradi njihovega mladostniškega obnašanja.
Prepričani smo, da bomo bolj srečni, ko bodo prebrodili to starost.
Mislimo, da se bomo počutili bolje, ko bo naš partner rešil svoje probleme,
ko bomo zamenjali avto, ko bomo šli na čudovite počitnice, ko ne bomo
več prisiljeni delati. Toda, če ne bomo pričeli s polnim in srečnim
življenjem zdaj, kdaj bomo? Vedno se moramo spopadati s težavami vseh vrst. Zato je potrebno sprejeti to realnost in se odločiti biti srečen, ne glede na to, kaj se bo zgodilo.
Alfred Souza pravi. »Zelo dolgo časa sem imel občutek, da se bo moje življenje kmalu začelo … pravo življenje! Toda vedno so bile ovire, ki jih je bilo potrebno premagati spotoma, nekaj nerešenega, nek posel, ki je zahteval še več časa, dolgovi, ki še niso bili poravnani.
Potem bi se življenje začelo. Nazadnje sem razumel, da so bile te ovire
življenje”.

Ta način zaznavanja stvari nam pomaga razumeti, da ne obstaja sredstvo,
da smo srečni, ampak je sreča sredstvo. Posledično moramo okušati vsak
trenutek našega življenja in okušajmo ga še bolj, če ga lahko delimo z
nam drago osebo, z osebo zelo drago za preživljanje skupaj dragocenih
trenutkov življenja. In spomnimo se, da čas ne čaka nikogar. Zato prenehajmo čakati, da bomo končali šolo, da se bomo vrnili v šolo, da bomo shujšali 5 kg, da se bomo zredili za 5 kg, da bomo imeli otroke, da jih bomo videli, ko bodo odšli od doma. Prenehajmo čakati, da bomo začeli delati, da bomo šli v pokoj, da se bomo poroči, ločili. Prenehajmo čakati petek zvečer,
nedeljsko jutro, poletje, jesen ali zimo, da bomo imeli nov avto ali novo hišo.
Prenehajmo čakati, da bomo zapustili to življenje, da se bomo ponovno
rodili in se odločimo, da ni boljšega trenutka, da bi bili srečni kot
je ta trenutek. Sreča in radosti življenja niso cilji, temveč eno potovanje.
Misel za danes: delajmo, kot da ne potrebujemo denarja; imejmo radi,
brez misli na to, da bomo lahko trpeli; plešimo, kot da nas nihče ne gleda.

Sedaj dobro razmisli in skušaj odgovoriti na ta vprašanja: 1 – Naštej
5 najbogatejših oseb na svetu. 2 – Imenuj 5 zadnjih zmagovalk tekmovanja
Miss univerzum. 3 – Imenuj 10 dobitnikov Nobelovih nagrad. 4 – Imenuj 5
zadnjih zmagovalcev nagrade Oskar za najboljšega igralca ali igralko. Kako ti gre?

Se spomniš redkih ali nobenega. Ne sekiraj se. Nihče od nas se ne

Spomni najboljših od včeraj. In aplavzi gredo, trofeje se zaprašijo … zmagovalci se pozabijo!
Sedaj odgovori na ta naslednja vprašanja: 1 – Naštej 3 profesorje, ki
So ti pomagali pri tvojem formiranju. 2 – Navedi 3 prijatelje, ki so ti
pomagali v težkih trenutkih. 3 – Misli na nekatere osebe, ki so
povzročile, da si se počutil nekaj posebnega. 4 – Navedi 5 oseb, s
katerimi preživljaš tvoj čas. Kako ti gre? Bolje? Osebe, ki zaznamujejo
razliko v našem življenju, niso tiste z najboljšimi poverilnicami, z
veliko denarja ali boljšimi nagradami. So tiste, ki jih skrbi zate, ki
skrbijo zate, tiste, ki so na vsak način s tabo.

Razmislimo trenutek. Življenje je zelo kratko! Ti, na katerem seznamu
si? Ne veš. Dovoli mi, da ti pomagam … nisi med slavnimi, vendar si med
tistimi, ki se jih spomnim, da jim pošljem to sporočilo.

“Pred nekaj leti, na paraolimpijskih igrah v Seattlu, je bilo devet
atletov, vsi mentalno ali fizično prizadeti, pripravljenih na startni
črti na 100 metrov. Ob strelu pištole so pričeli tekmovanje, ne vsi s
tekom, toda z željo, da bi prišli na cilj in zmagali. Medtem, ko so tekli, je
majhen deček padel na asfalt, naredil nekaj kozolcev in pričel jokati.

Ostalih osem je slišalo fantka jokati. Upočasnili so in se obrnili.
Ustavili so se in se vrnili nazaj … vsi. Neka deklica z Downovim sindromom
se je usedla poleg njega in ga začela poljubljati in govoriti: »Se sedaj
počutiš bolje?« Takrat se jih je vseh devet objelo in odšli so proti ciljni
črti. Vsi na stadionu so vstali in ploskanje je trajalo nekaj minut.

Ljudje, ki so bili prisotni, še vedno pripovedujejo zgodbo.
Zakaj? Ker v naši notranjosti vemo, da gre najvažnejša stvar v
življenju onstran zmage za nas same. Pomembna stvar v tem življenju je pomagati drugim zmagati, tudi če to pomeni upočasniti in spremeniti naš tek.

Če sporočite tole še komu, mogoče bomo uspeli spremeniti naše srce in
srce še koga drugega…”

Ena svečka ne izgubi nič pri prižiganju druge svečke”.

Saško,
ker vem, da si vse dobro prebral in razmišljal o tem…

Torej, živeti življenje tukaj in zdaj…jutri bo še prekmalu…

Zadnjo zgodbico pa poznam, že pravzaprav trinajst let. Jaz nisem v resnici še nikoli zmagala, čeprav se mi včasih zdi, da zmagam vsak dan!

pozdravček

zame je bila največja zmaga ta, da sem določene ljudi okoli sebe začela sprejemati take kot so.
pa da istočasno nisem imela več potrebe in želje spreminjati sebe, da bi ugajala NJIM.
Včasih se mi je zdela fraza “uživaj ob malenkostih” čudna: danes brez nje ne morem.
pa še nečesa se zavedam: da imajo tudi najboljši napake. Z menoj vred.

Saš če tole zajček prebere s pametjo , si najde zaključek tko fin . Ker je vse res. Zavedanje , da živiš le enkrat , ta trenutek , dan…..danes..in ….ja hudiča izkoristiti ga je treba.
Krasen post fant moj.

Saško… viš ga vraga, zato pa smo tuki na tem forumu že vsa ta leta… pa smo tuki pa nas ni, pa se spet pojavimo pa gremo … ampak, vedno nas nazaj pripelje tisto prvinsko… Prijateljstvo z veliko začetnico!!!

Hvala tebi in vsem ostalim za to kar ste….. ostanite to!!

Jani, cmoka! Ej, tudi jaz že še podebatiram z vami,
sam da pridem nazaj. Tihi pa en topel objem. Sašku …
he he, prjatu, ti že veš kaj ane! Stephi, midve bi si imele
res velik za povedat! Zajčke, ti si pa itak ta nar ta bel kull!
Sebi, pridi, pridi, ti bom vampe skuhala. Severničica, lučka moja,
tebi sem še polno polno dolžna. Tudi veselje, ki si ga podelila
z menoj! Niobči, pristavi kofe! *sama, če boš z nami, ne boš
dolgo sama, ziher ne! In VSI OSTALI, ker se mi mudi, ne morem
naštevati, čebelica, Helly, zvezdica, stelčika,sprevržko, razo,
vrabček, miškolini vsi …… lep dan vam želim …..

jest mam pa eno željo za Božička.
Rada bi vas v s e vidla.

Hja zelo zanimivo no, tudi jaz imam tako željo,
Stephi. Mrbet, ampak res sam mrbet se je pa
Božiček od lani do lesto brati naučil, kaj praviš?

Je pa čisto res nekaj: ko zagledaš mene, je glih
tako, kot da vidiš Božička, po dolžini ino po širini,
če se ti pa še zahahljam z unimle Hohohohohoho!
pa te kar na r’t posede! Hooooooooooohhohoohoho!

jest na lepe noge edin pr moških padam:-))

pa še tam jih gledam s srcem.-))

na men ti pa ne bodo všeč velika ušesa! sigurn:-))

Neč se ti ne boj za velika ušesa, sej veš, kako
je bilo unemu slončku Jumbotu težko, ko je imel
taka velika ušesa, poli na koncu je pa letal z njimi.
Torej, začni migat ! Mene pa tut sto balonov ne
dvigne več, a se bo situation popravu, bo bo, boš
vidla, da bo. Zdaj sicer ne morem skozi noben
dimnik noter pasti, ampak, pride čas, ko bom ta
svoj “hohohohohoho” u ce-molu zahohohoholalala!
Lepe noge??? Jest imam tak lepe, bemtiš, da jih
skrivam, ku se bojim, da se mi kakšen za noge prilepi!

:-))
v življenju je pač tako, da gre vsakemu človeku nekaj drugega na živce, in vsakemu je nekaj drugega všeč.
Ni pa nič lepšega kot se mal pohecat :-))

Ja, najlepše in najmanj boleče in najmanj škodljivo in brez zapletov in bojazni se človek lahko šali le na …. svoj račun ! In meni to ni težko. Ne morem pa se šaliti z nekom, ki ne razume šale ! Zato se tako zelo rada šalim … sama s seboj. In s tistimi, ki se mi odzovejo tako, da mi dajo razumeti, kaj razumejo in česa ne! Stephi, midve bova še en lep par; tebe bo u luft neslo, mene k tlem tiščalo !!!

hehehehe, ja, v luftu se bodo češnje obirale , pa marelce, pr tleh pa paradižnik, bučke , pa krompir:-=))))
pa bova mele zmerej zadost dela:-)))

pa še za druge bo kej ostal:-)

ja in za nas tudi,

škrat ku je bral se je prec odloču,

da nov neč petek čaku, si bo kr
dons frej vzel:)))))

Bo delu ku norc pa mislu da = frej;-)

šalo na stran,

Škrat ma zlo različne opravke in zadnjič
jo je poslužbeni doložnosti moral mahnit
v TBC (tuberkolozni center pravi škrat BTC-ju)
in ni bil neč vesel, ku nekak je ku ero z onega
sveta, njega prov neč ne gane nakupovanje
(se ne naleze šoping mrzlice), ampak če je mus=treba tud to..

ta najraji bi se pa v kot djal
pa gledal moje butale, ku zgledajo
ludje ku iz one pesmce Vsi ljudje hitijo z obrazi obrnjenimi..

Zmagi naproti?

“vsi za enega ,edn za vse” …kje so tisti časi 🙂