Če i

Ja, res sem pravi firbec. Fajn se mi zdi tvoj odgovor. Kaj bi lahko bili vzroki, da si se odločila vztrajati dlje, kot je bilo potrebno?

Tip (kolega) je z leti postajal vse bolj osebnostno težaven, ne vem točno zakaj, jaz pa nisem mogla verjeti, da to ni več ista oseba kot pred leti. Zdaj pa dost. 🙂

Naj ti bo. Pika. 😉

Powerwoman21.10.2023 ob 08:33

in vsi ostali

Kok v božjo mater nakladate. Samo o nekih občutkih. Nakladači. Niste navedli niti enega dejstva.

Powerwoman, bi morala navesti konkreten razlog zakaj zapušča tipa, šele potem lahko debatiramo.

Veš kaj ti največ pove o njem? Da te noče spustiti. Človek, ki spoštuje partnerja, spoštuje tudi njegovo odločitev. Seveda da vedeti, da mu je hudo in da bi rad ohranil odnos, vendar ni nikoli vsiljiv. Veš kdaj se najbolj spozna takšnega človeka? Ko res uvidi, da te ne more več dobiti nazaj. Potem pogosto takšni  moški postanejo žaljivi, arogantni …

Tudi jaz sem imela moškega, ki me ni hotel spustiti. Ko sem za zapustila, sem zjutraj prišla na parkirišče pa rože na avtu. Sem šla spat, pa kamenčki v okno – pogrešam te, ne morem brez tebe. Pa pisma in izpovedi ljubezni in podobne scene … Jaz sem bila mlada in naivna in sem verjela, da me res ljubi, čeprav sem slišala govorice, da me vara. No, na koncu mi je naredil res štalo. Koliko težkega in hudega bi mi bilo prikrajšanega, če bi ga zapustila v prvo …

Tako da ti povem, da to, kar on dela ni in nikoli ne bo ljubezen, je posesivnost, neupoštevanje tebe kot osebe, vsiljevanje … Verjemi, o njem vse že veš. Poslušaj ta tvoj šesti čut, je na tvoji strani! Vredna si več!

ta bebček 8409 spet pametuje s to eno-in-pol možgansko celico… jaojao get a life!

Imam take izkušnje. Najbolj me je imel “rad”, ko sva bila narazen. Ko sva spet prišla skupaj, ga je po nekem času vse motilo.

Po vsej verjetnosti imaš opravka s prikritim narcisom.

Moj nasvet je, da ga blokiraš povsod. Pojdi na terapijo ali piši o izkušnji. Pojdi naprej.

Si pa naivna

Wau! To pa je zapis! Bravo!

dober besedni zaklad imas, cestitam.. sama ne bi vedela tako ubesediti svojih custev in dozivljanja odnosa z bivsim! 👍

Bravo…vstrajaj da greš, ker je manipulator..pa pitaj boga kaj še vse.. pogumno od tebe in pravilno, ker te bo sigurno uničil psihično pa še fizično…jaz tega poguma nisem imela in sem živčna razvalina..še psihiater je obupal po enem obisku..če jaz ne naredim nič za to mi nima kaj pomagati..in prav ima..

Ne daj se..čez nekaj časa brez njega boš videla da je to pravilna odločitev če hočeš živeti življenje..ostalo je vse životarjenje

Motorist, moj poklon za tvoj zapis..sem enako kot ti razclenjevala svoja custva in vzorce..bodi lepo..

Omg..ko te berem..kako te razumem..isto dajala skozi..se dajem…mislila sem da smo samo zenske tako naivne resevalne dokazljive..skratka das vse in se vec..ostane ti samo pepel na katerem se mores nauciti ponovno sestavljati. Vsaka ti cast clovek-moski za ta zapis…upam da si nasel sebe…jaz se nisem cisto svoja…zelim si da bi te poznala ker te je tako zanimivo brati..tvoje besede..kor da poslusam sebe

Veš kaj je res kul? Naša čustva so kot en tak osebni kompas. 😊

Ko nas stisne pri srcu ali nas “prime” jeza – to ni kar tako. To je tisti naš notranji glas, ki nam nekaj šepeče. Čisto enako kot nas zapeče v prst, ko se dotaknemo vroče šalice čaja ali kave.

Namesto da bi te občutke potlačili (kar vsi včasih delamo, priznam 😅), poskusim tole: “Opa, ti šment, spet sem na trnih… Hmm, zakaj pa zdaj? A me mogoče nekaj spominja na tisto situacijo od zadnjič? Ali na tisto, ko sem bil(-) stara 6 let in…?”

Čustva so kot osebni varnostnik – vedno na straži, vedno z nami. In ko se naučimo malo “pošpegat”, kaj nam sploh želijo povedat, postane življenje veliko bolj jasno.

Zato naslednjič, ko koga preplavijo čustva – brez panike! Vzemimo si čas za globok vdih in si recimo: “Okej, kaj mi želiš povedat, moj notranji vodnik? Kaj mi želiš povedati, ti mali otrok v meni, ki te zanemarjam?” Boš videl(-a), bo v momentu veliko lažje. Obljubim! 💪

Veliko govorite o čustvih, lahko probate definirat ta pojem?

Ta izziv mi je sprožil strahove, ki se jih nisem še povsem znebil. Spet sem rekel preveč in zdaj bo nekaj hudo narobe. Strah pred nesorazmerno kaznijo.

Pod njim je sram. Občutek, da nisem vreden. Da je z menij nekaj fundamentalno narobe. Tudi zaradi tega, ker svet doživljam precej kompleksno, multivalentno, večplastno. Analitično. In vprašanje je udarilo na ta občutek neadekvatnosti. Da znam zgolj govoriti o čustvih. Jih zgolj definirati. Ne pa tudi čutiti.

Ker – tako sem se bil naučil – čutiti in občutiti je nevarno. Zato se je od čustev bolje distancirati. Nekašna odrevenelost se začuti, kri butne v lica, vročica se širi, srce začne biti pospešeno, obide me neka teža, začutm nemir, težnjo, da bi pobegnil iz sizuacije, ki se zdi kot pretnja.

In prav to je čudno in čudovito hkrati – ta občutenja so dokaz, da čutim. Da sem živ, prisoten, v stiku. Da sem človek.

Poraja se mi misel – čustva niso nekaj, kar bi lahko samo “definirali”. So živa izkušnja. So kot val, ki me včasih nežno poboža, kot to vidimo na peščeni obali in včasih tudi preplavi. So telesni odziv (utrip, vročica, napetost), so misel (“nekaj je narobe z mano”), so potreba (pobegniti), so spomin (na stare kazni), so modrost (ki mi govori o meni in o svetu, ki me obdaja).

In ko jih tako opazujem, začutim olajšanje. Ker vidim, da mi ni treba bežati pred njimi. Da mi ni treba biti “ekspert”. Da je dovolj, da sem samo – človek. Ki čuti. Ki včasih ve, včasih ne ve. Ki včasih zmore, včasih ne zmore.

In mogoče je ravno to tista najbolj pristna definicija čustev – so most med tem, kar smo nekoč bili, kar smo zdaj in kar bi radi postali. So most med nami in drugimi. So… imunski sistem za interakcijo z zunanjim svetom.

Hvala za vprašanje. Pomagalo mi je videti, da imam vse odgovore že v sebi. Samo poslušati se moram. Kako pa ti doživljaš ta odgovor? 🤔

iDeai,lep zapis..

Koliko enega nakladanja in bluzenja zavito v celofan verbalnega kiča. V odnosu se drug od drugega učimo. Se vmes spremenimo. Pogosto koga prerasemo. Odnos je treba zaključit, se naučit lekcijo in it dalje, če v odnosu več ne gre. Tako pa neskončno premlevanje in analiziranje bivšega partnerja kaže na vašo odvisnost od njega. Še posebno, če imate bolestno potrebo ga prepričevat, da ima on narobe. Prav, samo sebe vidite kot žrtev. Ampak verjemite mi, da je prekleto res, da je potem tudi z vami nekaj narobe, če ne date s tem mir.

Zastavite si vprašanja. Ali lahko sprejmem odgovornost, da za moje slabe občutke ne morejo biti vedno drugi krivi? Sem pripravljen sprejet dejstvo, da sem tudi jaz manipulator, če imam potrebo na vsak način druge prepričevat v nasprotno, proti njihovi volji?  Zakaj ne morem spustiti iz misli drugega manipulatorja, če ga tako dojemam?  Zakaj ne morem v življenju naprej kljub spoznanju, da ima on narobe, jaz pa prav (po vaše)? Zakaj potrebujem potrditve od drugih, da imam jaz prav, bivši pa narobe? Sem od vsega tega odvisen? Lahko spustim potrebo po kontroli stvari, ljudi, dogodkov, ki jih ne morem več kontrolirat?

Res je – odnosi nas oblikujejo in iz njih se učimo. Včasih jih tudi prerastemo. In ja, premlevanje ni zdravo.

Obstaja pomemben razloček med premlevanjem preteklosti in med učenjem iz nje. Med obtoževanjem in razumevanjem vzorcev. Med obračunavanjem in ozaveščanjem.

Ozaveščanje problematičnosti naših preteklih vzorcev je pomembno. Pomaga nam prepoznati spregledane, potlačene potrebe, postavljati meje, razumeti svoje čustvene odzive.

Ko prepoznamo svoja čustva, vidimo tudi, kdaj in zakaj nas kaj boli. Kdaj so naše meje (bile) prestopljene. Kdaj je (bilo) naše doživljanje razvrednoteno.

Dokler ta proces poteka na ta način, to ni vprašanje iskanja krivde. Je vprašanje zavedanja in celjenja.

💙

Lp.

Imel tako žensko in šel stran od nje ker je že v najini vezi klepetala z drugim in imela kar krepke kako in kaj in zdej je z njim.Jaz vse od nje odstranil ona pa še kar vse lajka sestri in njenim otrokom.Ne zna prekinit vse stike,more mal stalkat kaj se dogaja.