ZATOČIŠČE
Dobro jutro, gmajna mila, gmajna draga.
Posebno dobro jutro pa mojemu – našemu
zajčku. In našemu zajčku, ki ga poskušamo
vsi potolažiti, ga objeti, mu izreči vso možno
tolažbo, ga peljati naprej, ga spodbujati….mu
držati glavo nad vodo…. našemu zajčku in
morda še komu, ki je v podobno koži, ki prenaša
podobne vsakodnevne tegobe in muke tega
življenja, ki mu človek kdaj pa kda še življenje ne
more več reči, njemu in vsem je Z.Modrej namenil
tole razmišljanje:
———————
Ni nujno, da šele takrat, ko ima človek slabe izglede v življenju ali če dobi neozdravljivo diagnozo. Lahko tudi že ob kakšnih drugih prilikah, “ko se življenje dotakne dna in je duša ptič brez kril”. Naenkrat se lahko zavemo, kako malo pravzaprav pomenita denar ali bogastvo – za ceno zdravja ali življenja smo se pripravljenu vsemu odpovedati.
Kam naj se človek zateče potem, ko se mu začne bolj očitno razkrivati nepopolnost njegovega telesa, ki v svojem samodejnem odzivanju in uravnavanju dela napake in je podvrženo raznim boleznim; ko si zaželi rešitve pred svojimi bolečinami ali celo pred samim seboj ? Ko se zave svoje telesne minljivosti in se zato s svojim telesom niti s svojimi čuti in občutki ne more več istovetiti?
Kaj šele potem, ko se človek začne zavedati še omejenosti svojega razuma, ki ne zna odkritivseh resnic, ki ne zna odgovoriti na vsa vprašanja – pa se zato tud z njim ne more več enačiti?!
Takrat se človek začenja spraševati, ali sta njegovo telo s svojimi občutki in njegov razum, ki jih je imel za semega sebe, res njegov edini jaz; če niso njegovo telo, razum in zemeljsko življenje samo neki zunanji delček njegove osebnosti, ki se ponuja v ospredje za dobo enega kratkega življenja?
Takrat se človeku ponudi priložnosti, da se ozre vase in začne iskati in se razgledovati za drugačnor esnico samega sebe; začne preraščati svojo telesnost in sedanjo pojavnost in rasti v drugačno zavedanje samega sebe; začne se prebujati v svoji notranji, skriti resničnosti svojega jaza.
ČLOVEK NAJDE POT K NEZNANEMU BITJU SAMEGA SEBE IN ODKRIJE SVOJO DUŠO.
Človek se začne zavedati svojega duhovnega bitja in duhovnega bivanja: začuti svojo zavest brezčasnega in večnega bitja, ki mu pomeni tudi veliko upanje. In že zaradi tega upanja je na telesnem področju lažje tudi več pretrpeti, obenem pa se na kakršnokoli imetje čim manj navezati. Saj vse mine, vse je začasno in prehodno, le tisto večno ostane !
——————————–
Tako, zajček moj moj mili in tebi podobni, moramo začeti razmišljati, ko ti ponujamo ramo, na kateri se izjokaj in ko bi te radi objeli in s teboj jokali. Tako bi bilo najbrž umesto svetovati ti in te s pomočjo tega moža, ki je doživel v življenju vse hudo, kar je možno, potolažiti in ti posvetiti na poti naprej. Tako bi najbrž bilo dobro tudi nam samim razmišljati in iskati svoj jaz v sebi.
Zajček moj! Naj ti bo danes bolje in naj ti bo jutri dobro, v nedeljo prav dobro, v ponedeljek že spet dobro, v torek boljše od dobrega, v sredo boljše od boljšega dobrega in ni vrag ……. da ne pride tisti četrtek ali tisti petek, ali sobota in nedelja, ko boš lahko rekla: Ja vraga, danes je pa ODLIČNO !!! In ko bo odlično, boš tisti zajček, ki je našel vse, kar je iskal in poleg tega še svoje zatočišče v sebi !!!!
Jutrčka Mariči . he he…ti mene tud crklaš lepo veš to ?
No , tkole dinčijev in bogastva ne maram , res ne maram . Človeka pokvari , bi mela sam tok da ne skrbim več..
Za ceno zdravja ja , pa sploh . Posebno zdej ku vem , da se mi po zdravju streže madona.
Uh , kaj je to dober napisan . Človek…razum….in končno duša !!
Ojoj , mam spet mraule Mariči :)) mi je lepo….
