zbezala
Neka ¾enska se je zjutraj ob 7.11 ob svoji jutranji kavici ravno
pripravljala na odhod v slu¾bo, ko je opazila zelo nenavaden
pogrebni sprevod do bli¾njega pokopali¹èa. Enemu pogrebnemu avtu je v
razdalji nekaj metrov sledil drugi. Za drugim avtom je hodila ¾enska -sama,
s pitbulom na vrvici. Za njo je hodilo 200 ¾ensk, vsaka sama.
®enska se ni mogla upreti radovednosti. ©la je ven in se spo¹tljivo
pribli¾ala ¾alujoèi ¾enski s psom in rekla:
“Iskreno so¾alje ob va¹i izgubi, vem, da je neprimeren
trenutek, da bi vas motila, vendar ¹e nikoli nisem videla takega pogreba.
Èigav pravzaprav je?”
®enska s psom ji je odgovorila:
“V prvem avtu je moj pokojni mo¾.”
“Kaj se mu je pa zgodilo?”
“Moj pes ga je napadel in ubil.”
®enska je spra¹evala ¹e naprej:
“Kdo pa je potem v drugem avtu?”
“Moja ta¹èa. Posku¹ala je pomagati mojemu mo¾u, pa se je pes
spravil ¹e nanjo.”
Sledil je dalj¹i pomenljiv trenutek ti¹ine med obema
¾enskama.
“Mi posodite psa?”
“Postavite se v vrsto.”
——————— End of the forwarded message ———————
Subject: torklja
Oče torklja in sinko torklja sedita v gnezdu. Sinko joče in stari ga skua pomiriti:
“Ne joči, dragi moj. Mamica se bo kmalu vrnila, ljudem nosi otroke in jih dela srečne.” Naslednji dan sta v gnezdu mama torklja in sinko torklja. Mali spet joče in mama ga boa: “Ne joči, mali moj. Oči bo kmalu nazaj, zdaj prinaa veselje novim mamam in očetom.” Nekaj dni pozneje sta obupana oče torklja in mama torklja. Sinka ni nikjer.
Nekoliko pred zoro se le vrne in vsa pretresena ga vpraata, kje je bil.
Mali se smehlja: “V tudentskih domovih, na smrt sem jih prestrail!”