Zmotilo me je to, da nekatere razmišljajo, da zaradi teh težavic pri zbujanju iz narkoze, ne vedo ali bi otroka peljali na operacijo ali ne. Ne rečem, da se premislijo zaradi kakšnega realnega tveganja. Ampak zaradi težav pri zbujanju iz narkoze, lepo vas prosim!

Aja, še nekaj, ko sem bila na obisku pri mami, ki je imela operacijo in sem prišla ravno ko se je zbudila iz narkoze, je ravno tako opletala in mahala okrog. Jokala sicer ni. Tako da ne gre za reakcijo samo pri malčkih, pač pa je kar splošna zadeva. Pa hripav glas je značilen nekaj časa po prebujanju.

Seveda je pri odraslih čisto isto. Jaz sem jih videla, ko so se zbujale po ginekoloških operacijah. Nekatere so se smejale, druge jokale, tretje opletale. Čisto normalno. Vedela ni nobena nič potem. Tudi moj sin se obdobja tik po operaciji ne spomni.

Ups, tu si pa totalno falila – od sekunde, ko je zdravnica povedala pa do te sekunde zdaj nisem niti enkrat pomislila, da sin ne bi bil operiran! Kljub vsem možnim zapletom in še najmanj zaradi zbujanja iz narkoze. Če bo jokal in se otepal, ga bom tolažila, se pogumno držala, da bi mu bilo lažje, vsekakor pa mi bo zelo hudo. To je drugače, kot če se otrok dere zaradi trme.

Pomehkužena – prav. Starši, ki jim to ne gre do srca, so zame čudni.

Priznam, jaz sem komaj zadrževala jok. Kar dušilo me je. Kadar je doslej jokal otrok, sem vedno vedela, kako ga potolažiti. Zdaj sem bila popolnoma nemočna. Vendar mu nisem hotela pokazati, ker potem bi mu bilo še bolj hudo. Oseba, ki mu ob tem ne bi bilo hudo, pa sori – je popolnoma brezčutna.