ZDA podpornica džihada
Ljuba balkanska zaostala preproščina, ko človek med seboj pomeša stoletja.
Avstro-ogrsko šolstvo je bilo do zdaj na našem ozemlju najboljše. Vsi šolski sistemi naprej so rodili samo bedake. Najhujše pa po 2. svetovni vojni. Dokaz za to je tale forum.
[/quote]
https://www.google.si/search?q=syria+christmas&oq=siria+crismas&aqs=chrome.1.69i57j0l3.8490j0j4&client=ms-android-cubot&sourceid=chrome-mobile&ie=UTF-8#scso=uid_tFfsWoSnFtLewQLLh6rACg_0:1407
Vi podpirate pokole Sirskih kristjanov s strani IS, potem se pa čudite, če vam strela udari v cerkev.
In Micka glej, da ne obkrožiš desne stranke.
https://www.google.si/search?q=syria+christmas&oq=siria+crismas&aqs=chrome.1.69i57j0l3.8490j0j4&client=ms-android-cubot&sourceid=chrome-mobile&ie=UTF-8#scso=uid_tFfsWoSnFtLewQLLh6rACg_0:1407
Vi podpirate pokole Sirskih kristjanov s strani IS, potem se pa čudite, če vam strela udari v cerkev.
In Micka glej, da ne obkrožiš desne stranke.
[/quote]
Od tujih strank, sta mi še najbolj všeč Nacionalna franta Marine le Penn in Italijanska Severna liga. Toda v Sloveniji te stranke ni, tako da…
Od tujih strank, sta mi še najbolj všeč Nacionalna franta Marine le Penn in Italijanska Severna liga. Toda v Sloveniji te stranke ni, tako da…
[/quote]
Tako, da moraš obkrožiti Levico, ker samo Levica ne podpira pokolov nedolžnih kristjanov, zmernih muslimanov, jazidov in drugih ljudi, ki živijo na BV. Ostale stranke podpiraj Saudovo Arabijo, ki se trudi spravit džihad v Evropo.
https://www.google.si/search?q=syria+christmas&oq=siria+crismas&aqs=chrome.1.69i57j0l3.8490j0j4&client=ms-android-cubot&sourceid=chrome-mobile&ie=UTF-8#scso=uid_tFfsWoSnFtLewQLLh6rACg_0:1407
Vi podpirate pokole Sirskih kristjanov s strani IS, potem se pa čudite, če vam strela udari v cerkev.
In Micka glej, da ne obkrožiš desne stranke.
[/quote]
Obrazložitev za tiste, ki jih slovensko-jugoslovanski šolski sistem ni nič naučil in še vedno zaostajajo za civiliziranim svetom.
Kakšne pokole podpiram? Kje sem to napisal? Poglej link od Micke, ki sem ga pustil, ostale sem brisal. Nedopustno mešanje Turjačanov z Američani. Vmes so stoletja! Naj bo dovolj!
Agnes Mariam od Križa je predstojnica samostana (St.
James the Mutilted) v kraju Kara v provinci Homs, Sirija. Je pripadnica
melkitov, najstarejše živeče krščanske skupnosti na svetu, živa priča
oboroženega konflikta v Siriji in ena izmed voditeljic gibanja Musalaha, ki si
prizadeva za mir in spravo. Z njo smo se pogovarjali ob predstavitvi mirovne
pobude za Sirijo predstavnikom civilne družbe in vlade na Inštitutu za
mednarodne in strateške študije (ISIS) v glavnem mestu Malezije.
Zakaj se kot verska oseba ukvarjate s političnimi zadevami?
Nikoli se nisem politično opredeljevala, zavzela kakršne
koli politične drže in tudi danes nimam nobenega političnega motiva. Toda o
tem, kar se dogaja v Siriji, sem preprosto morala spregovoriti. Če bi molčala, bi
bila soudeležena v zločinih.
Kako ste doživeli začetek konflikta v Siriji?
Živeli smo v shizofreni situaciji. Resničnost smo imeli pred
očmi, mediji pa so nam govorili nekaj povsem drugega.
Na začetku krize je bilo gibanje, ki je bilo nadaljevanje procesa
damaščanske pomladi – zahteve za demokratizacijo po smrti Bašarjevega očeta
Hafeza al Asada. V ospredju gibanja so bili sekularisti, intelektualci z
dejanskim načrtom za prihodnost države v obliki političnega programa. Z
deklaracijo so zahtevali reforme in oblast jih je vrgla v ječo. Takrat so se
zato začele spontane demonstracije. Sprva smo vsi pozitivno gledali na
revolucijo, večina si je želela sprememb. Toda kmalu smo ugotovili, da je nekaj
hudo narobe.
Že marca 2011, blizu velike noči, so nam mladinci iz Homsa
povedali, da so na lastne oči videli neidentificirane oborožene skupine, ki so
streljale vsevprek. Na pripadnike varnostnih sil, demonstrante, civiliste,
mimoidoče … Globalni mediji so nam predstavljali le dve strani: miroljubne
demonstrante in represivne varnostne sile, mi pa smo vedeli, da je na delu še
tretja stran – tista, katere namen je bilo ustvarjanje kaosa. Opazili smo, da
mediji načrtno prikrivajo obstoj odredov smrti, zato nam je bilo jasno, da za
njimi ne stoji aktualna oblast. Znotraj revolucije je potekala skrita, medijsko
podprta agenda.
Nato sem 5. decembra 2011 v Homsu na lastne oči videla
odrede smrti in njihove žrtve. Več kot sto mrtvih civilistov, ki so bili ubiti
brez boja. Likvidirani so bili samo zato, ker so pripadali kateri izmed javnih
služb in naj bi zato kolaborirali z oblastjo, med njimi so bili poštar,
električar, zdravnik … Trgovca, ki na ukaz upornikov ni hotel zapreti trgovine,
so razsekali na koščke. Zavedala sem se, da takšno nasilje nima nobene druge
logike kot zgolj sejanje kaosa. Mediji so o teh zločinih molčali. Stran, ki je
bila odgovorna zanje, pa so potem celo kanonizirali kot borce za svobodo, ki
varujejo civilno prebivalstvo.
Če ima revolucija svetel cilj, čemu za njeno promocijo
uporabljati mrežo prikrivanja in laži?
Mediji so nam govorili o golorokih demonstrantih, ki so
poprijeli za orožje, da bi se uprli Asadovim tankom.
To je bil le eden izmed mitov, ki je opravičeval nasilje in
njegovo prikrito eskalacijo.
Kako je bila promovirana lažna revolucija?
Kar se je zgodilo v resnici, je bil inženiring. To je bila
gotovo najbolj virtualna revolucija v zgodovini. Poleg prikrivanja odredov
smrti, ki so bili odgovorni za nasilje, je bila na delu tehnologija
prepričevanja javnosti z lažnimi novicami in ponarejenimi videoposnetki, o
žrtvah, ki naj bi jih zagrešile varnostne sile.
Jdeitet Artuz je pretežno krščanska četrt v predmestju
Damaska in nekega jutra, zgodaj spomladi 2011, je Al Džazira poročala, da so to
območje obkolili tanki, londonski observatorij za človekove pravice pa je
povedal, da je bilo ubitih 25 miroljubnih demonstrantov. Ker sem bila naslednji
dan povabljena na kosilo k patriarhu v Damask, kjer je bil tudi duhovnik iz
Jdeitet Artuza, sem mu izrazila sožalje nad tragičnimi dogodki. Začudil se je
in mi zatrdil, da v njegovem kraju ni bilo tankov in nobene žrtve. Povedal pa
je, da so bile organizirane inscenirane demonstracije za televizijske kamere.
Takšne demonstracije smo doživeli tudi v naši vasi. Bilo je
kot v studiu. Na tla so meter vsaksebi narisali točke, na katerih so stali
demonstranti, da bi bili na posnetkih videti številčnejši. Zbralo se je kakih
tristo ljudi. Sodelovali so le najpreprostejši sloji in posamezniki, ki so vse
življenje stali na robu zakona, ter mladoletniki in otroci. Otroke so podkupili
s sladkarijami, odrasli so prejeli denar. Brez denarja ni bilo demonstracij.
Delili so ga kar iz bisag in s tovornjaka, ki je bil parkiran ob glavni cesti.
V Saudski Arabiji očitno ne izgubljajo časa z elektronskim transferjem denarja
(smeh).
V Parizu sem na Institut du Monde Arabe potem videla
razstavo grafičnega oblikovalca sirske revolucije. Kako je mogoče, da so imeli
ti preprosti demonstranti, ki ne znajo spregovoriti besede v tujem jeziku,
dizajnerja v Parizu in vsak teden nov slogan na vrhunsko oblikovanem plakatu?
Zakaj je upor, ki je bil videti sekularen, tako hitro postal
islamističen?
Revolucija je bila programirana in implementirana. Vložene
so bile milijarde v proizvodnjo lažne, umetne, prazne revolucije. Zato se je
hitro izpela, in ko se je po petkovi molitvi z mošeje na ulice zgrnila množica,
so sekularne slogane kaj kmalu zamenjali islamistični.
Upor, ki so ga začeli sekularni intelektualci, je zelo hitro
dobil barvo Muslimanske bratovščine in retorika je postajala vse bolj sektaška
– v smislu sunitske večine nasproti Asada, ki je pripadnik alavitske manjšine,
češ, mi smo večina, ki mora vladati. To je postalo opravičilo za rušenje
oblasti.
Revolucijo je ugrabila fundamentalistična sunitska ločina
islama, vahabizem, ki je doma v Saudski Arabiji in Katarju. Njen ozek in
ekskluzivističen verski pogled družbo zreducira na način, ki ne trpi
različnosti. V Siriji je bila še do nedavnega popolnoma obrobna.
Tej skrajni obliki islama, katere širitev po svetu poteka s
petrodolarji iz Zaliva, je bil vstop v Sirijo dovoljen šele po smrti Hafeza al
Asada, ko se je država začela odpirati. To je bila usodna napaka, ki jo kaže
pripisati neizkušenosti Hafezovega naslednika Bašarja.
Kako se je razširil oborožen konflikt?
Moj namen ni podpirati Asadovo oblast, toda izkrivljeno
sliko, ki jo hočejo za resnico predstaviti mediji, je treba popraviti.
V Siriji dejansko ne divja državljanska vojna, temveč
prikrita agresija, ki je vodena iz tujine.
Če pogledamo na zemljevid, vidimo, da se je nasilje
razširilo z obmejnih območij. Odredi smrti so se infiltrirali iz sosednjih
držav. Brez pomoči Turčije, Libanona in Jordanije bi uporniki propadli. Deloma
je udeležen tudi Irak, kajti v Siriji je bila ustanovljena veja tamkajšnje
podružnice Al Kaide, fronta Al Nusra. Danes je velika večina upornikov
povezanih s skrajnimi islamističnimi skupinami, kot je Al Kaida.
Več kot polovica upornikov ni niti državljanov Sirije. O tem
je junija 2012 pričal ustanovitelj Zdravnikov brez meja, Jacques Beres, ki je zdravil
ranjence upornikov v Alepu. Po moji oceni je pripadnikov mednarodne svete
vojne, ki potrjeno prihajajo iz osemdesetih držav sveta, danes v Siriji še več.
Uporniki svoj vpliv širijo s terorjem. Zaradi banalnosti ali
kot v opozorilo, kaj se bo zgodilo neposlušnim, kruto in javno izvajajo
eksekucije. Znanih je na tisoče primerov. V kraju Nebek pri Damasku so skozi
okno hiše iz tretjega nadstropja na ulico vrgli človeka, ki naj bi bil Asadov
podpornik. Izkazalo pa se je, da so potrkali na napačna vrata in ubili nekoga
drugega.
Kaj takšne razmere pomenijo za prebivalce Sirije?
V Siriji je pet do šest milijonov notranje razseljenih oseb.
Ko sem bila na Svetu Združenih narodov v Ženevi, so mi
rekli, da je to zato, ker Asad bombardira lastno prebivalstvo. Vprašala sem
jih, zakaj se je potem 85 odstotkov beguncev zateklo na stran, ki je pod
nadzorom vlade. Povedala sem jim, da uporniki vdirajo na območja, kjer živijo
civilisti, in njihove domove preuredijo v bojišče. To je v nasprotju z ženevsko
konvencijo.
Namesto da bi uporniki osvobodili ozemlje, ga osvobodijo
njegovega prebivalstva.
Iz najstarejše četrti v Homsu, Hamidiye, kjer so v večini
živeli kristjani, je februarja 2012, ko so vanjo vdrli uporniki, pobegnilo
130.000 ljudi. Iz istega razloga so ljudje zbežali iz Alepa. Ko sem na začetku
bitke za Alepo poklicala škofa, da bi ga povprašala, kaj se dogaja v mestu, mi
je odvrnil, da se je primerila invazija kot v času mongolskih vpadov, in dodal,
da tudi Mongoli ne bi prizadejal takšnega uničenja ekonomski prestolnici
države. V mesto so vdrle oborožene tolpe, tujci, ki nimajo zveze s tamkajšnjimi
prebivalci. V petmilijonskem Alepu je živelo le nekaj tisoč posameznikov, ki so
bili povezani z revolucijo. Poslovno skupnost Alepa, ki je odklonila
sodelovanje z oboroženimi tolpami, je doletela strašna kazen. Mnogi so bili
likvidirani takoj. Za tisočino njihove vrednosti je bilo pod prisilo prodanih
3700 tovarn, 1400 jih je bilo razstavljenih in po kosih odpeljanih v Turčijo.
Iz skladišč je bilo ukradenih pet milijonov ton žita. Iz trgovin starodavnega
bazarja so odnesli pet ton zlata, potem pa so bazar zažgali. Zgorelo je 17
kilometrov ulic in zgradb iz trinajstega stoletja, del Unescove svetovne
dediščine.
Oborožene tolpe načrtno uničujejo kulturnozgodovinske
spomenike. V napoto jim je vse, kar ima v Siriji simbolen pomen. Porušili so
minaret mošeje Omajadov, ene izmed najbolj razsvetljenih islamskih dinastij, ki
je vladala Siriji. Popolnoma so uničili številne mavzoleje, mošeje, cerkve. Ko
so zavzeli mesto Raka, so najprej izropali tamkajšnji muzej. Skrajneži, ki jih
je vodila ista fundamentalistična ideologija, so uničili tudi sufijske grobnice
v malijskem Timbuktuju in kipe Bud v kraju Bamijan v Afganistanu. Vahabizem, ki
prezira umetnost in arhitekturo, je popolno nasprotje s sufizmom navdahnjeni
sirski islamski kulturi.
Kakšne so razmere na območjih pod nadzorom upornikov?
Ker je tudi naš samostan na takšnem območju, vam lahko iz
prve roke povem, da vlada kaos. Prej smo imeli vrata ves čas odprta, po vasi bi
se lahko brez težav sprehajali tudi po polnoči, zdaj pa si že čez dan ne upamo
stopiti na plano. Zaradi incidentov smo se bili prisiljeni obdati z bodečo
žico. Živimo v strahu, kdo bo potrkal na naša vrata. Oborožene tolpe ugrabljajo
ljudi in zahtevajo odkupnino.
Imam zanesljive podatke o posilstvih, ki so jih uporniki
zagrešili nad civilisti. Rekrutacija poteka na način svobodne izbire. Ne šalim
se. Imam priče. Vstopijo v hišo, postrojijo družino in izberejo. Zato, ker
imajo vse tiste fatve, ki legitimirajo posilstva in jih objavljajo kleriki, kot
je Jusef el Karadavi, duhovni vodja Muslimanske bratovščine in zvezda
televizijske postaje Al Džezira.
Kleriki so v fatvah razglasili tudi sveto vojno proti
sekularistom in verskim manjšinam. To je neposredna legitimacija pogromov nad
drugače mislečimi, ki ne pripadajo fundamentalistični obliki islama. V
samomorilskem napadu je bil ubit vodilni sunitski klerik v Siriji, izredno mil
mož in velik učenjak, šejk Ramadan al Bouti. Fatve so vzpodbudile etnično
čiščenje. Ko pridejo uporniki na določeno območje, so njihova tarča najprej
okoliške vasi alavitov, šiitov, druzov ali kristjanov. Prebivalce izženejo,
domove izropajo in požgejo. V Mezopotamiji, blizu mesta Deir al Zor, so pred
dnevi uporniki obglavili sto civilistov, prebivalcev šiitske vasi, vključno z
desetletnimi otroki.
Kaj tako imenovana revolucija pomeni za krščanske skupnosti
v Siriji?
Kristjani se logično niso poistovetili in množično udeležili
v revoluciji, ki so jo ugrabili islamisti. Zato jih je doletela kolektivna
kazen.
Vzorčen primer, kaj se godi krščanske populaciji v Siriji,
je mesto al Kuseir, kjer je pred konfliktom živelo sedem tisoč kristjanov,
članov melkitske skupnosti, ki pripadajo naši škofiji, zato njihovo situacijo
še posebej dobro poznam. Prve mesece tako imenovane revolucije so bili tarča
občasnega nasilja, požigov in umorov. Ko so mesto zavzeli tuji plačanci in je bil
v mestu ustanovljen islamski emirat, pa je bil na minaret mošeje kmalu
razobešen razglas, ki jim je postavil ultimat, da zapustijo domove. Ostali sta
le dve družini. Med bitko za al Kuseir, ko so bili uporniki poraženi, sta
plačali visoko ceno. Žensko ene od družin je denimo zaporedoma posililo toliko
upornikov, da je izgubila razum. Šele potem so jo ubili.
Prej smo živeli v sekularni ureditvi, kjer so bile vse
verske skupnosti enakopravne in samostojne. Ženske so imele v družbi enake
pravice kot moški in zavzemale so vodilne položaje v družbi. Res smo živeli v
nekakšnem totalitarnem sistemu, odločitve je sprejemala majhna skupina ljudi in
ni se smelo na glas izražati nasprotnega političnega mnenja. Toda imeli smo
varnost in mir, brezplačno zdravstvo in šolstvo ter dovolj hrane za vse. Sirija
pred začetkom konflikta, denimo, ni imela niti beliča zunanjega dolga. Toda
zdaj smo se znašli v novem totalitarizmu, ki je neprimerno hujši od prvega –
terorju sektaškega nasilja, ki ga uprizarjajo oboroženi uporniki.
https://www.casnik.si/mati-agnes-od-kriz
a-za-delo-v-siriji-ne-divja-drzavljanska
-vojna-temvec-prikrita-agresija-iz-tujin
e/
V drugem delu intervjuja nam vodja Komisariata za Sveto
deželo p. Peter Lavrih predstavlja svoj pogled sirsko državljansko vojno,
Arabsko pomlad in vmešavanje zahodnih sil, sodobno evropsko kulturo in pozive
po multikulturnosti, migracije ter demografsko problematiko Evrope.
Kaj menite o sirski državljanski vojni; kako bi se v zvezi z
njo moral obnašati Zahod?
O tem imajo gotovo svoje mnenje vojni analitiki; morda bomo
nekoč vedeli več. Še o preteklih vojnah pri nas ne vemo vsega. Dokler
zmagovalci pišejo zgodovino, je resničnost teptana pod mizo. Sirska vojna je še
časovno preblizu, da bi poznali vsa ozadja. Dejstvo pa je, kot povedo krščanski
predstojniki v Siriji: če pade Asad, pademo kristjani. In iz tega razloga se je
Rusija tako močno angažirala v tej vojni.
Bi potem rekli, da je vloga Rusije na Bližnjem vzhodu – vsaj
trenutno – za položaj kristjanov pozitivnejša od vloge Zahoda?
Da, to drži in se je v praksi pokazalo pri sirski vojni.
Pozivi vseruskega patriarha Kirila, ki se je zavzemal za trpeče kristjane v
Siriji, so obrodili pozitivne sadove. Evropa sicer ima svojo vlogo, toda Rusija
je ena, evropskih držav pa veliko in dobimo problem enotnega pristopa. Da
pridemo do njega, traja. To se je jasno pokazalo že pri migrantski krizi.
Je pa tu še nepredvidljiva vloga Turčije, ki ima svoje
računice: prilastitev ozemlja na severu Sirije, preprečitev Kurdistana kot
države, vmes pa manevri z Jeruzalemom in Palestino.
Arabska pomlad je žalostno obdobje, kjer zahodne sile nosijo
veliko krivde za premnoga življenja
Vojna v Siriji se je začela vsled t. i. Arabske pomladi.
Kako vidite tovrstne težnje po demokratizaciji na Bližnjem vzhodu in severni
Afriki? Koliko prihodnosti imajo?Arabska pomlad je žalostno obdobje, kjer
zahodne sile nosijo veliko krivde za premnoga življenja. Zahod je večkrat
spremenil taktiko do udeleženih držav, najbolj očitno se je to zgodilo v
Siriji. Temu svetu je demokracija tuja, ne zna si pomagati z njo. Potrebuje
gospodarje z močno roko, šejke, avtokrate. Tak primer stabilne države je
kraljevina Jordanija, kjer ni bilo nikakršne pomladi in vse lepo deluje.
Vmešavanje zahodnih sil, zlasti ZDA, je privedlo do današnje zmešnjave.
Kako na splošno vidite odnose med različnimi kulturami in
verstvi na Bližnjem vzhodu? Se vam zdi, da imamo Evropejci pravo predstavo o
tem delu sveta oz. njegovi/h kulturi/ah?
Bližnji vzhod je kakor rajski vrt različnosti v kulturah in
verstvih. Ima svojo pestro zgodovino, ki je ljudi naučila medsebojne tolerance.
Otomanska Turčija je npr. določila razmerja strpnosti celo med kristjani z
zakonskim aktom statusa quo na svetih krajih. Bodočnost bo samo v toleranci ali
pa je ne bo. Vmešavanje tujih sil – tako regionalnih muslimanskih kot Zahoda –
za medsebojne odnose ne pomeni ničesar dobrega.
Ali so ljudje na Bližnjem vzhodu res na splošno politično in
družbeno tako neizobraženi / »ne-modri«, kot pogosto mislimo Evropejci?
Če bi na to odgovoril pritrdilno, bi jih močno užalil. In ko
so užaljeni, se maščujejo. Prebivalci Bližnjega vzhoda so zelo premeteni ter
neučakani. Ne vedo točno, kaj bi radi, in to hočejo takoj. Primer za to je
zakon, ki ga je imel Izrael pripravljenega za vrnitev palestinskih beguncev. S
predlogom niso bili zadovoljni in je padel v vodo ob menjavi vlade. Rešitev
bližnjevzhodnega problema lahko pride samo od znotraj, nikakor ne od zunaj.
Politično preigravanje bo še trajalo.
Migrantska kriza je bila past, nastavljena celotni Evropi,
ki ji je ta nasedla.
S prebivalci Bližnjega vzhoda smo se srečali tudi med
nedavno migrantsko krizo. Kako ste videli to dogajanje in odziv evropskih držav
nanj?
Migrantska kriza je bila past, nastavljena celotni Evropi,
ki ji je ta nasedla. Koliko od teh ljudi si je z begom iz domovine resnično
želelo rešiti življenja in koliko ostalih ljudi je uporabilo migrantski tok za
odhod v – domnevno – boljše življenje? In kakšna je bila Soroševa vloga pri tem
projektu? Ko bomo dobili odgovore na ta vprašanja, bo logika begunstva, ki se
je valila skozi naše kraje, popolnoma drugačna.
Slovenci imamo izkušnjo begunstva, a tisto, ki so ga
doživeli naši rojaki, ko so bežali pred komunističnim maščevanjem, nima z
begunstvom iz Sirije prav nobene vzporednice ali primerjave.
Kako vidite sodobno evropsko kulturo? Kaj menite o aktualnih
pozivih po večji multikulturnosti in celo »uvažanju« delovne sile iz drugih
predelov sveta?
Evropa si je z »multi-kulti« podpisala kulturni in verski
propad. Evropska liberalna miselnost hoče zavreči svojo krščansko zgodovino in
krščanske temelje. Begunci ne prihajajo v Evropo na delo, ampak hočejo
uresničenje sanj, ki so jim jih naslikali trgovci z belim blagom in jih
osiromašili do golega. V svojih popotnih torbah pa prinašajo terorizem in
dolgoročni cilj islamizacije evropske celine.
Evropa ima dovolj lastne delovne sile, ki lahko pride iz
domačih krogov. Ima delovno silo, ki že po naravi spada v evropsko misel in je
krščanska – tu mislim na vzhod Evrope, Ukrajina, Moldavija itd.
Tovrstni pozivi/pogledi so pogosto povezani z demografsko
problematiko Evrope oz. staranjem prebivalstva. Kaj vidite ta problem? Kako naj
se ga evropske države lotevajo?
Odgovor ni daleč, pokaže ga islam. Pri njih je življenje
sveto in otroci blagoslov. Je tako tudi v Sloveniji in širše po Evropi? Vse
analize in prognoze so odveč, če nam življenje ni sveto. Tudi begunci so nam
postavili ogledalo pred oči. Poziv turškega predsednika Erdogana k rodnosti in
več otrokom je veljal Turkom, ki že prebivajo v Evropi. Če uporabljamo izraz
demografska problematika Evrope, smo lahko bolj preprosti: ne splavom in da
rojstvom!
https://www.domovina.je/pater-lavrih-evr
opa-si-je-z-multi-kulti-podpisala-kultur
ni-in-verski-propad-2-del-intervjuja/
Asirske kristjane sem prvič srečal v Ankavi na severu Iraka
decembra 2006; takrat sva s fotografom Matejem Leskovškom za Mladino poročala o
razmerah v iraškem Kurdistanu. Za pomoč pri opravljanju dela sva najela
lokalnega »fikserja«, to je prevajalca in vodnika. Njegovo ime mi je že davno
ušlo iz spomina, ne bom pa pozabil pogovora ob prvem srečanju. »Ne, nisem Kurd,
Asirec sem,« je dejal. Bil sem prepričan, da sem narobe slišal. »Aha, iz Sirije
si?« sem vprašal in potihoma negodoval, kaj, za vraga, mi bo fikser iz Sirije v
Iraku. Nasmehnil se je in me vljudno popravil: »Ne, ne, prijatelj moj. Od tu
sem, ampak moji ljudje so Asirci.« Vrglo bi me na rit, če ne bi že sedel.
»Čakaj malo … Asirci? Iz tistih časov kot … Feničani in Sumerci?« Pokimal je in
potrpežljivo čakal na nove izbruhe neznanja. »Vau,« sem se lovil. »O vas sem se
učil v osnovni šoli. Pa … čestitam, da ste preživeli do zdaj, mislim, glede na
vse skupaj.« V njegovih očeh se je prikazala žalost, ki je takrat še nisem
dobro razumel. Rekel je: »Da. Ampak ne vem, koliko časa bomo še obstali tukaj.«
Ankava je severno predmestje Erbila, ki velja za glavno
mesto iraškega Kurdistana. Tja je v letih 2006 in 2007 pribežalo več deset
tisoč asirskih kristjanov iz srednjega in južnega Iraka. V državi je bila
sektaška vojna med arabskimi šiiti in suniti na vrhuncu. Kristjani, ujeti med
obe vojskujoči se strani (obe sta se surovo znašali nad njimi), so iskali
varnejše zavetje pri Kurdih. Številni so takrat še gojili upanje, da se bodo
lahko v bližnji prihodnosti vrnili na domove, in so še vedno verjeli v obljube
svetovnih voditeljev o demokraciji in svobodi. Tega upanja danes ni več.
Zgorelo je v ognju sektaške in medetnične vojne, ki jo je v zadnjih letih
podžgala predvsem samooklicana Islamska država. Požar se je vmes razširil še v
sosednjo Sirijo in tudi tam resno ogrozil obstoj asirske krščanske skupnosti.
Uničenih je bilo nešteto krajev neprecenljivega zgodovinskega pomena za celotno
človeštvo, muzejev in verskih objektov. Nazadnje so svetovne agencije 20. januarja
poročale, da so pripadniki Islamske države uničili najstarejši samostan v Iraku
Mar Elia (sv. Elije) pri Mosulu; tam je stal od 6. stoletja.
Gre za brezkompromisen pregon Asircev z njihove zemlje, kjer
so živeli 7000 let. Namen takšnega uničevanja objektov in celotnih krajev je
jasen: tudi če bi se Asirci lahko kdaj vrnili domov, se ne bi imeli kam. Kmalu
po zavzetju Mosula junija 2014 so se na domovih kristjanov pojavili grafiti:
»Spreobrnite se [v islam], odidite ali pa umrite.« In ljudje so odšli, večina
izmed njih karseda daleč stran od tega pekla: v zahodno Evropo, Severno Ameriko
in Avstralijo. Leta 2003, ko se je začela druga zalivska vojna, je bilo v Iraku
še poldrugi milijon asirskih kristjanov. Zdaj jih je le še nekaj več kot 300
tisoč. Preganjanje tega ljudstva, enega najstarejših na svetu, ljudstva
prvotnih kristjanov, ki je do danes ohranilo aramejščino (znano tudi kot
Jezusov jezik), je mogoče opisati samo z eno besedo. Ta beseda je GENOCID.
Sedem tisoč let smo služili človeštvu s svojo kulturno
dediščino, ohranili smo Jezusov jezik in zdaj bo svet dovolil, da izginemo,
pravi Benjamin Šmail, iraški asirski politik.
Od Sablje do sablje
Obstoj asirskih kristjanov je bil v zgodovini že nemalokrat
ogrožen. Poskušali so preživeti od pokola do pokola. Ko so, denimo, leta 1743
perzijski vojaki vkorakali v pokrajino Ninive (današnji severozahodni Irak), so
od 150 menihov v samostanu sv. Elije zahtevali, naj se spreobrnejo v islam. Ker
tega niso storili, so jih pobili. Toda prav sodobna zgodovina se je izkazala za
najpogubnejšo. Leta 1915 se je v tedanjem Otomanskem cesarstvu zgodil pogrom
nad kristjani. Turčija ne prizna, da bi šlo za genocid, toda zgodovinska
dejstva navajajo, da je bilo med pobitimi samo Armencev več kot milijon. A
statistika te človeške tragedije se tu ne konča: pobitih je bilo tudi okoli 300
tisoč Asircev. Pokol, ki so ga nad njimi izvedli otomanski vojaki in kurdska
plemena, sami imenujejo »sejfo«. Beseda izvira iz aramejščine in pomeni
»sablja«. Nekdaj bogata in zelo razširjena asirska skupnost na ozemlju današnje
jugovzhodne Turčije je bila zdesetkana in za njo so kot nekakšna spominska
znamenja ostala le še imena nekaterih krajev. Eno večjih tamkajšnjih mest z
okoli 90 tisoč prebivalci se imenuje Mardin. Beseda izvira iz
sirjaško-aramejskega narečja in pomeni »trdnjava«. Danes v Mardinu živi le še
okoli 300 Asircev oziroma Sirjakov, kot se imenujejo tu. Njihova nekdanja mesta
in vasi zdaj pripadajo Kurdom, ti pa številne starodavne cerkve in samostane
uporabljajo za hleve.
Preživeli so po letu 1915 zbežali proti jugu, k
sonarodnjakom na ozemljih današnjega Iraka in Sirije. Niso prišli kot tujci.
Mosul v osrčju pokrajine Ninive je bil vedno kraj izjemnega pomena za asirsko
predkrščansko in krščansko civilizacijo. Toda tudi ti dve državi sta se z leti
izkazali za past za kristjane. Leta 1933 je sledil še en pokol, ki so ga v
severnih iraških provincah Duhok in Mosul izpeljali iraška vojska in kurdska
plemena. Pobitih je bilo več tisoč Asircev in uničenih ter izropanih 63
njihovih krajev. Režima stranke Baas v Iraku in Siriji sta v drugi polovici 20.
stoletja nadaljevala zatiranje asirskih kristjanov s politiko arabizacije. Zatiranje
je bilo kruto, toda kristjani v Iraku se radi šalijo: »Sadam Husein je bil
pravičen. Res je bil tiran, ampak je vse zatiral enako.« Njegovemu padcu je
sledila katastrofa resnično bibličnih razsežnosti. Za asirske kristjane pomeni
obuditev njihovih najhujših zgodovinskih travm: od brezobzirnega uničevanja
kulturne dediščine do obglavljanja ljudi z dolgimi sabljami, ki ga kažejo
posnetki Islamske države iz Mosula in od drugod.
»Svet nas je izdal«
»Kmalu po padcu Sadamovega režima se je za nas začela mora,«
je dejal Srud Makdasi, poslanec v kurdskem regionalnem parlamentu, v katerem
imajo Asirci zagotovljenih pet sedežev. »Kristjani smo se znašli pod velikim
pritiskom. Znani so napadi na naše svete objekte, ki jih je izvajala Al Kaida,
in pa umor mosulskega nadškofa Paulosa Faradža Raha leta 2008, vendar so bile
največja grožnja za kristjane kriminalne združbe, ki so ugrabljale in pobijale
naše ljudi v Bagdadu in drugih mestih. V zmedi, ki je nastala, smo bili
najšibkejši člen zaradi miroljubnosti. Z vsakim letom smo bliže izginotju s
svojega ozemlja. Islamska država je pregnala 200 tisoč kristjanov iz Mosula in
njegove okolice. Prvič v zgodovini se je zgodilo, da tam ne živi več noben
kristjan, da v Mosulu cerkveni zvonovi ne zvonijo več …«
»Seveda smo podpirali padec Sadamovega režima,« je
nadaljeval Benjamin Šmail, nekdanji poslanec v istem parlamentu. »Osebno sem
bil predstavnik Asircev na tajnih pogovorih z Američani v Turčiji leta 2002.
Takrat so nam obljubljali marsikaj: svobodo, človekove pravice, demokracijo … A
nazadnje so nas izdali. Nobena iraška vlada ni pokazala volje za ohranjanje
krščanstva na tem ozemlju, kar nas niti ne preseneča; muslimane dobro poznamo.
Toda zakaj nam je hrbet obrnil preostali svet, predvsem tisti del sveta, ki je
iste vere kot mi? Sedem tisoč let smo služili človeštvu s svojo kulturno
dediščino, ohranili smo Jezusov jezik in zdaj bo svet dovolil, da izginemo?«
Duhovnik Džibrail iz kraja Alkoš nedaleč od meje s Sirijo na
severu je pritrdil: »Nadaljevanje vojne v Iraku je v prid tujim silam, kot so
ZDA, Velika Britanija, Francija, Turčija, Savdska Arabija, Iran in tako naprej.
Zaradi njihovih interesov imamo v Iraku vojno in terorizem. Te države so si
našo razdelile kot torto in jim ni mar za smrt ljudi, ni jim mar za izginotje
dediščine mezopotamskih civilizacij, ki pripada vsem nam. Mar jim je edino za
njihovo mednarodno ekonomijo. Toda bog … bog vidi vse.«
Večina Asircev, s katerimi sem se pogovarjal, razume
trenutno dogajanje na Bližnjem vzhodu, predvsem kar zadeva vzpon Islamske
države, kot »zelo grdo igro mednarodnih sil«.
Z izginotjem Asircev oziroma asirskih kristjanov bo Bližnji
vzhod izgubil pomemben del svoje identitete.
Eksodus
V pogovoru s Šmailom sem navrgel naivno tolažbo: »No, vsaj
Kurdi vas tokrat branijo.« »Ni tako preprosto,« je jezno zmajal z glavo. »Kurdi
nas ne obravnavajo kot enakovredne državljane. Oblasti izkoriščajo našo stisko.
Veliko večino pomoči, ki nam je namenjena, poberejo zase. Poleg tega jemljejo
zemljo, ki je v naši lasti. Vzemiva za primer Ankavo. To je bila včasih večja
vas, način življenja je bil vezan na kmetijstvo. Zdaj so tu v imenu napredka
zrasli stanovanjski bloki, pisarniška poslopja in hoteli, a mi od tega nimamo
nič, samo identiteto izgubljamo. Težava je seveda tudi politična – če nimaš
zemlje, nimaš pravic.« Nato je povedal šalo, ki orisuje kurdski pogled na
razmere: Kurd in Asirec se prepirata, čigava je zemlja na severu Iraka. Asirec
vztraja, da so njegovi predniki tu živeli od vekomaj, o čemer pričajo tudi
številne arheološke najdbe. »Prav, naj bo,« reče nazadnje Kurd. »Kar je pod
zemljo, je Asirija, toda kar je na njej, je Kurdistan.«
Nikjer ni bilo bolj očitno, da si Kurdi prisvajajo asirsko
zemljo, kot v kraju Alkoš, ki je po trditvah župana Basina Bela »zadnji večji kraj
v Ninivah, v katerem še živijo [izključno] kristjani«. Položaji Islamske države
so 15 kilometrov stran, zato je okoli Alkoša in med vasmi ogromno nadzornih
točk pešmerge, kurdske vojske. Na teh točkah je moč videti nekaj, česar drugje
ni, in sicer velike posterje kurdskega predsednika Masuda Barzanija. Drugod ni
tolikšne potrebe po ikonografiji, tukaj pač. S temi posterji vojaki domačinom
sporočajo, da je to ozemlje del Kurdistana in s tem last kurdskih oblasti. Na
območju sicer delujejo asirske obrambne milice, kot sta Zaščitne enote Niniv in
Dveh navša, vendar so, kot priznavajo tudi njihovi pripadniki, prešibke, da bi
igrale pomembno vlogo v vojni ali nadzirale del ozemlja.
Ker Asirci izgubljajo dediščino in zemljo, hočejo zapustiti
domove, številni za vedno. »Duhovnik je med mašo dejal, da če se razmere do
poletja ne bodo izboljšale, lahko vsi gremo,« je povedal Gali, fant iz Niniv,
ki je z družino že drugi božič in novo leto zapored pričakal v begunskem
taborišču Šlama 1 pri Ankavi, kjer je nagnetena množica ljudi. Predmestje je
bilo ponovno lepo in praznično okrašeno, vendar je bilo v zraku čutiti
napetost. Cerkve so varovali pripadniki pešmerge in zasebni varnostniki. V
svetu kristjani za božične praznike pričakujejo darila, na Bližnjem vzhodu pa napade.
In res so se zgodili v kraju Kamišli na severovzhodu Sirije. Napadene so bile
dve asirski restavraciji in bencinska črpalka. Čeprav vse kaže na Islamsko
državo, Asirci ne vedo, ali morda za temi dejanji ne stoji kdo drug. Vse, kar
vedo, je, da bo ta vojna še dolgo trajala in da je ne morejo preživeti, zato je
bolje, če odidejo. »Toda če odidemo, bomo v treh generacijah izgubili jezik in
kulturo. Je torej to naš konec?« se sprašuje Makdasi.
Z izginotjem Asircev oziroma asirskih kristjanov bo Bližnji vzhod
izgubil pomemben del svoje identitete. Vprašanje, ki si ga moramo zastaviti mi,
pa je: če se je človeštvo pripravljeno odpovedati svoji zibelki s takšno
bolestno ravnodušnostjo, si sploh zasluži še karkoli drugega kot nagrobnik?
http://www.mladina.si/172238/odkrizani/
Sirija je pretežno muslimanska država, a božič lahko
krščanska manjšina tam vseeno praznuje. Se pravi, praznujejo ga lahko na
področjih, ki jih nadzoruje vlada. Pod zdaj večinoma uničeno Islamsko državo ga
seveda niso mogli.
Oblast, ki jo zahodne sile pod vodstvo ZDA želijo
odstraniti, omogoča preživetje kristjanom,
medtem ko uporniki skušajo bolj ali manj uveljaviti nadoblast samo
ene verzije ene religije in preganjati
vse druge. Iz Damaska in Alepa prihajajo fotografije božičnih praznovanj, iz
uporniškega Idliba ne toliko.
Nič čudnega, če se za Asadov režim borijo suniti, šiiti,
kristjani. Alternativa je namreč grozljiva in na žalost v zahodnih prestolnicah
to dobro vedo, a jim ni mar. Ne bi bi jim bilo mar niti, če bi Islamska država
zavzela Damask, ker so pač mislili, da so manjša nevarnost. Zaradi tega so
sposobni podpirati preimenovano Al Kaido, ki je izvedla najhujši teroristični
napd v zgodovini ZDA. Zaradi tega so neodgovorno pošiljali orožje upornikom in
je to orožje potem ‘slučajno’ končalo v rokah najhujših skrajnežev.
K sreči je prišlo do ruskega posredovanja. Drugače božiča v
Damasku, Alepu in drugod po Siriji ne bi
bilo. Bile bi pa množice sirskih kristjanov, ki bi bežale v sosednje države in
proti Evropi. Če jih ne bi preprosto pobili.
Vprašajmo se. Kdo je naš prijatelj in kdo naš sovražnik v
tej zgodbi? Sekularna država, ali skrajneži podobni tistim, ki po zahodu
izvajajo teroristične napade? Seveda je mogoče kritizirati Asada in ga pozivati
k reformam, potem ko bo vojne enkrat konec, toda z veliko njegovimi nasprotniki
se niti pogovarjati ne da.
https://jinovsvet.blog/2017/12/25/v-siri
ji-praznujejo-bozic/
Najbolj žalostno je, da Slovenskim katolikom ni mar za
Sirske katolike, ampak da podpirajo džihad. Prav tako ZDA podpirajo džihadiste.
Da jih le ni sram.
Vir rtv
Boril sem se v Siriji. Če bi to prišlo na dan lani septembra, ko sem se vrnil, bi bil heroj, borec za svobodo. Zdaj pa sem terorist. Mnogi me povezujejo z Islamsko državo,« začne Rok Žavbi.
Žavbi, 24-letni Kamničan, je junija lani s kolegom Boštjanom Skubicem odšel na Bližnji vzhod, kjer naj bi se, kot so poročali slovenski mediji, »spreobrnila v džihadista«. Javnost je za njun primer izvedela šele ta mesec, ko so se pri njiju oglasili kriminalisti. Mnogi so bili presenečeni, da so daljne novice iz Iraka, Sirije in Afganistana zdaj vdrle sem, v Slovenijo. Pri Skubicu so kriminalisti opravili hišno preiskavo, Žavbija pa so zaslišali na policijski postaji. »Zanimalo jih je, ali kdo v Sloveniji rekrutira ljudi, ki gredo potem v vojno na Bližnji vzhod. Torej, iskali so vse mogoče informacije, ki dejansko ne obstajajo,« pravi Žavbi. »A tako te zadeve ne delujejo,« doda. V Sloveniji ni nikogar, ki bi hodil po deželi in uril teroriste. Nobenega centra ni, nobene religiozne, teroristične celice. »Če tako mislite, potem vprašajte ljudi tukaj v molilnicah, ali gredo dol, v Sirijo, v vojno. Nobeden ne bo šel. Tako to ne gre.« Kako pa to gre, ga vprašamo retorično. »Gledaš poročila in ti je jasno,« odgovori kratko, z nasmeškom.
Kjer je islam, je boljše
Rok Žavbi je po izobrazbi medicinski tehnik. Medicina naj bi ga že od nekdaj zanimala, »mogoče sem pač hotel pomagati ljudem«, razmišlja o tem, zakaj se je odločil za poklic, ki ga sicer nima nihče drug v družini. Tako je končal srednjo zdravstveno šolo v Ljubljani in tri letnike Fakultete za zdravstvo na Jesenicah. Poleg medicine ga je vedno zanimala tudi religija – tudi islam, »na katerega je bilo toliko napadov«. Nikoli naj ne bi dvomil o tem, da obstaja bog ali neka višja sila. »Imel sem se za kristjana, bil sem tudi v cerkvi. V nekaterih pogledih sta si religiji podobni, a se v ključnih tudi zelo razlikujeta,« razlaga. Recimo v tem, kako razumeta boga, kakšen je, kako se izvaja bogoslužje. »In prav to je eden izmed razlogov, ki so me pripeljali sem. Glavna razlika je, da imaš pri islamu, ko moliš, neposreden odnos z Bogom. Pri krščanstvu pa imaš posrednike. Moli se prek Jezusa, Marije, prek križa in podobno. Pri nas je to neposredno,« ponovi. V njem ni bilo preloma, nobenega travmatičnega dogodka. Prebral je Sveto pismo, judovske spise in Koran v angleščini ter se nato odločil za islam. Islam nima »treh Biblij«, islam naj bi bil odkrit. Sprejel ga je pred tremi leti v Ljubljani.
Z Žavbijem smo se srečali, ker nas je zanimalo, kaj ga je pripeljalo do tega, da je postal – ljudsko rečeno – »slovenski džihadist«. Razložil nam je, da se je začel zanimati tudi za politične probleme doma in na Bližnjem vzhodu. Iz svojega otroštva se spominja demonstracij v Ljubljani, pred ameriškim veleposlaništvom, zaradi napada na Irak, pa demonstracij v Libiji zaradi amaterskega filma z naslovom Nedolžnost muslimanov, ki je preroka Mohameda prikazoval kot ženskarja in homoseksualca. Eden izmed pomembnih razlogov, zaradi katerega se je spreobrnil v islam, naj bi bila tudi svetovna gospodarska kriza: »V islam me je precej pritegnilo dejstvo, da so v njem prepovedane obresti. Celoten svetovni gospodarski sistem pa se zdaj v svetu podira prav zaradi bank in skrajnih sionistov, ki držijo v šahu celotno bančništvo, vse izvore denarja, vse večje banke, in ki imajo tudi takšen vpliv nad Ameriko.« Američani naj bi bili zgolj »lutke« v rokah skrajnih Judov, je prepričan. Odgovor na vprašanje, zakaj je odšel v Sirijo, je zato po njegovem kratek: odšel je zato, da bi pomagal muslimanom. »Vsepovsod, kjer je islam, je boljše,« pravi.
»Boril sem se v Siriji. Če bi to prišlo na dan lani septembra, ko sem se vrnil, bi bil heroj, borec za svobodo. Zdaj pa sem terorist.«
Trenutka, ko je spakiral nahrbtnik, vzel laptop in odšel na letalo proti Istanbulu, se dobro spominja. Mediji so bili tedaj polni poročil o bojih med silami sirskega samodržca Asada in uporniki, Sirsko osvobodilno vojsko. Ta je bila tedaj prikazana v najboljši luči, Zahod je tedaj stal za njo, šlo bi naj za novo revolucijo, del arabske pomladi. »Ko sem gledal tiste slike, na eni strani boj Asadove vojske, pobijanje upornikov, na drugi strani pa Sirsko osvobodilno vojsko, ki se je borila za svobodo, mi je postalo jasno. V meni je preklopilo – lahko bi šel dol tudi jaz, saj to ni tako daleč. Saj je med Evropsko unijo in Sirijo samo Turčija.« Možnost, da bi v boju umrl, naj ne bi pri njem igrala nobene vloge. »Že prej sem se sprijaznil s smrtjo. To zame ni bil problem,« odgovori. Staršem ni povedal, kam gre, kje je, jima je sporočil šele kasneje. S kolegom Skubicem sta se odpravila z letalom v Istanbul in potem naprej še z enim letom proti meji s Sirijo. Kako sta vedela, kam je treba iti? »Wikipedia,« se nasmeji Žavbi, tam je objavljen zemljevid območij pod nadzorom Asada in območij pod nadzorom upornikov. »Tam je bilo nato zvezo z uporniki razmeroma enostavno najti. Vedel sem, v katero smer morava potovati, da ne naletiva na Asadove.«
Pravi in lažni verniki
Tako »Asadovi« kot tudi uporniki so seveda muslimani. A med njimi naj bi bila velika razlika. Že na prvi pogled, pravi Žavbi, »če nimajo uniform, so Asadovi borci navadno obriti, če že, imajo zelo dolge brke«, uporniki pa imajo navadno brade. A to je zgolj navidezna razlika, obstaja še ena, bistvena, zaradi katerega so bile vse Žavbijeve simpatije na strani Sirske osvobodilne vojske. Podporniki Asada so namreč »izdajalci«. So šiiti: »Vsi imamo istega boga. Konec koncev ga imajo tudi druge religije. Ampak jaz sem sunit, mi pa šiite razumemo kot izdajalce. Katerokoli oblast je prišla, še pred kolonializmom, so se oni, šiiti, vedno pokorili. Sprejeli so jo brez odpora. Do vseh kolaboracij je prišlo z njihove strani. Vedno,« razlaga Žavbi. »Razlika med suniti in šiiti je ogromna. Šiiti po mojem delajo to, kar je v islamu strogo prepovedano, pri tem so zelo podobni kristjanom ali judom – jemljejo si posrednike do boga, svojo religijo gradijo na okrog 12 imamih, nekakšnih svetnikih, prek katerih se klanjajo Alahu. Ta doktrina je v samem temelju zrušila islam, da ni več islam. Še celo Korana ne priznavajo za izvornega,« se razgovori.
Toda zakaj je treba zaradi te razlike v boj? Zakaj šiit ne ostane šiit, sunit pa sunit? Zakaj tisti, s katerim se ne strinjaš, postane sovražnik, na katerega je treba streljati? »Sunitska Islamska država«, odgovarja Žavbi, ki je začela prevladovati na območju Iraka in Sirije, ni nič drugega kot posledica intervencije tujih sil, predvsem Amerike, na to območje. Bila naj bi samoobrambni odgovor, »nastala je zaradi nenehnih sovražnosti do sunitov«. Američani so zrušili Huseina, ki je bil sposoben Irak držati skupaj, na oblast so postavili šiite, ti pa so sprejeli zakone, s katerimi so marginalizirali celotno sunitsko prebivalstvo. Zato je nastala Islamska država in še mnoge druge uporniške skupine, zato so se vneli spopadi. Bližnji vzhod je zanj podoben Bosni in Hercegovini leta 1991, ko se je začelo kuhati. »Le da je bila Bosna majhen sod smodnika, Bližnji vzhod pa je ogromen sod smodnika, kjer se bo razvila tretja svetovna vojna,« napoveduje. Zdajšnje dogajanje naj bi bilo zgolj začetek. Slej ko prej, pravi Žavbi, se bodo vse uporniške skupine združile. Nenehni zahodni napadi na sunite naj bi se Zahodu vrnili kot bumerang.
»V islam me je pritegnilo dejstvo, da so v njem prepovedane obresti. Celoten svetovni gospodarski sistem pa se zdaj v svetu podira prav zaradi bank …«
Junija 2013 sta s Skubicem prišla do turško-sirske meje. Dolgo, nevarovano mejo med obema državama je bilo razmeroma lahko prestopiti, saj jo loči zgolj »aluminijasta mrežasta ograja, ki jo lahko preskočiš«. Lokalni prebivalci so jima povedali, da na drugi strani ni minskega polja. Tudi prvo zvezo z uporniki je bilo razmeroma preprosto vzpostaviti – malo sta povprašala naokoli –, in ker sta bila borca, so ju naprej, v Sirijo, peljali zastonj. Prvo, česar se spomni, ko je prišel v Sirijo, »je bilo ogromno begunsko taborišče pod zaščito Združenih narodov. Po hribu gor in po hribu dol. Blato, umazanija. S seboj sem imel samo vodo in denar«. Tam so na prostovoljce, kot sta bila onadva, že prežali prekupčevalci, »ki te ugrabijo in prodajo Asadu za denar«, zato so jima vodniki že takoj v Siriji priskrbeli orožje.
Prihod na bojišče
Vožnja do prve uporniške baze je trajala pol ure. Sprejeli naj bi ju lepo, »vprašali so me, seveda, od kod sem, in mi povedali, da je vsaka pomoč dobrodošla«. Nikogar ni skrbelo, ali sta denimo »Asadova« vohuna, ti so se namreč potem kar sami razkrili. »Spoznali smo jih po tem, da niso hoteli na fronto,« razlaga. Žavbiju so nato zaradi izobrazbe določili funkcijo znotraj sanitetnega voda. Pravi, da je bil dejansko edini v tisti enoti, ki je imel vsaj približno medicinsko izobrazbo. Iz tujine so sicer prišli še mnogi drugi, razmeroma izobraženi, celo profesorji so se borili na strani upornikov, a noben ni imel medicinskega znanja. Seveda pa ni primanjkovalo le znanja, ampak tudi opreme: »Če bi kdo tukaj videl, kakšna je bila moja oprema, bi se zjokal. Dobil sem na pol izropano škatlo rdečega polmeseca iz Turčije. Nekoč je bilo treba šivati nekega ranjenca, tri dni sem moral čakati na pribor za šivanje,« razlaga.
A Žavbi je bil v prvi vrsti vojak. Je streljal? Ubijal? »V takšni vojni redkokdaj veš, ali si koga ubil, ker je nasprotnik 200 metrov daleč,« odgovori, »drugače je, ko koga zajamejo ali če se kdo vda.« Za trenutek se ustavi in pove, da o tem ne bi rad govoril. Nato odkrito nadaljuje: »Seveda sem dobil orožje, seveda sem se boril in streljal. Opravil sem tudi osnovno usposabljanje,« pove. Prihod na bojišče je bil tak, kot si ga je predstavljal. Z eno izjemo. Presenetila ga je moč detonacij. »Nisem pričakoval takšne sile. Ko mečejo večje bombe iz helikopterjev, te to udari. Šok te vrže v steno. Potem se sicer navadiš,« nadaljuje. V začetku tudi ni ločil zvoka letal, »brenčanja«, ko so ta še daleč. Naučiti se je moral teči med zgradbami in poiskati kritje. »Največji problem so ostrostrelci. Drug problem so letala. Tukaj, v Sloveniji, si je to težje predstavljati. Tam se namreč nimaš kje skriti. Tam je ravnina, puščava, nimaš kam. Tukaj v Sloveniji bi lahko šel v gmajno, lahko se zakoplješ, tam pa sta samo kamen in skala. Edina utrdba so mesta. Mesta lahko utrdiš. Bojišča so tam mesta. Ni linije, ki bi kaj razločevala. Boriš se za mesta in ne za puščavo.«
Sprejel je islam. Začel se je zanimati za položaj muslimanov. Zato je odšel v Sirijo.
Sprejel je islam. Začel se je zanimati za položaj muslimanov. Zato je odšel v Sirijo.
© Borut Krajnc
Na začetku se je sporazumeval angleško, potem arabsko. »Saj se hitro navadiš. Nekaj izrazov sem se že tukaj naučil, na internetu, glede hrane in podobnega. Ostalo pa se naučiš tam dol – Arabci večinoma znajo angleško, tako da ni panike,« pripoveduje. Boril se je na severu Sirije v mestih Alep, Idlib in Hama: »Vseskozi smo menjali lokacije, vse je bilo prirejeno. Spal in jedel sem v vojašnicah. To so bile, recimo, bivša policijska postaja, bivša šola in podobno.« Večinoma je delal kot reševalec in videl najhujše. Omeni »eksplodirane glave«. Mnogim je gotovo rešil življenje, odgovori na naše vprašanje: »Marsikaj sem sicer videl že prej, še kot študent, na urgenci. A ko bomba poči in raznese naokrog šrapnele, je nekaj drugega, kot če te zadene avto. Več je notranjih poškodb, krvavitev. Mnogi so imeli majhne izstopne rane, znotraj pa pravi masaker,« razlaga. Rezal je okončine – brez anestetikov: »Imel sem nekaj antibiotikov iz Turčije, sicer pa smo pred operacijami dali ranjencem nekaj v usta. Če je prehudo, tako ali tako izgubi zavest in delaš dalje,« razlaga. Alkohol so imeli, vendar samo za razkuževanje ran. Verske omejitve jim pitje alkohola, tudi kot anestetik, prepovedujejo.
»Imel sem nekaj antibiotikov iz Turčije, sicer pa smo pred operacijami dali ranjencem nekaj v usta. Če je prehudo, tako ali tako izgubi zavest in delaš dalje.«
Vsak dan je bilo nevarno, ne samo na bojišču, tudi znotraj vojašnic in mest. »Za ramazan so nas napadali zjutraj in zvečer. Zjutraj, ko se začne post, so nas napadli prvič in zvečer, ko lahko ješ hrano, drugič. Zmeraj dvakrat, ker so vedeli, da smo skupaj.« Hrane in vode je bilo sicer dovolj, a je bila hrana pogosto slaba. Prinašali so jo ljudje, ki so želeli pomagali po svojih močeh – to so bile ljudske vojske, pravi: »Še dan prej so bili vsi ti vojaki civilisti. In seveda ti doma, v istem mestu, oče ali mati prineseta karkoli, da bi ti pomagala.« Imeli so tudi internet, par ur na dan, ko je bila elektrika. Borcem pa so ponujali tudi žene. Tudi on sam, pravi, bi se v Siriji lahko poročil. »Bilo je že zelo blizu, a sem si premislil. Rekel sem si, poročil se bom z eno mlado 18-letnico, nato pa me bo zvečer zadela granata. In to se mi ni zdelo smiselno.« Za poroko se je z dekletom dogovarjal prek prijatelja njenega očeta. Bila je iz vasi, kjer je bil nekaj časa nastanjen: »Trend je, da se vsi tujci, ki pridejo dol, poročijo, če seveda tja ne pridejo s svojo družino. Ponujajo ti punce – poroči se z mojo, samska je, ti pravijo. Hitro lahko zgubiš glavo. Hotel sem malce počakati, da bi videl, kako se stvari razvijajo,« razlaga.
Poboji in slaba vest
Sirci naj ne bi bili revni. Mesta, ki jih je obiskal, so bila opustošena zaradi vojne. A to niso bila revna območja. Na bojišču je srečal tudi precej Evropejcev, na primer Angležev ali Francozov. Njihov glavni motiv naj bi bila pomoč muslimanom. »Ko sem bil tam dol, Islamska država ni imela nobenega vpliva. Bila je ena izmed uporniških skupin, ki so sodelovale v boju proti šiitom. Ni bilo razlik.« A že tedaj naj bi vsi izvajali poboje: »Poboje tam izvajajo vsi, ženevskih konvencij ne upoštevajo, ujetnikov ne pustijo pri življenju.« Islamska država naj bi jih v zadnjih mesecih objavljala na internetu le z namenom, da bi zganjala teror nad vojaškim sovražnikom in prestrašila vojske, s katerimi se bojuje: »Gre za psihološki učinek, ki jim je doslej koristil. 30 tisoč vojakov in policistov je čez noč pobegnilo iz Mosula. Samo slišali so, da prihaja Islamska država, pa so vsi pobegnili. Sicer pa ubijajo vsi. Suniti, šiiti, Asadovi …« Zaradi zaostrovanja odnosov med uporniki sta se nato s Skubicem po štirih mesecih odločila, da se vrneta domov. Vse več je bilo nesporazumov, ugrabitev: »Pričakovali smo intervencijo Zahoda. V Siriji sem bil v času kemičnega napada v Damasku, spremljal sem ga po televiziji Sirske osvobodilne vojske. Tedaj so vsi obljubljali, da je to črta, ki je Asad ne sme prestopiti. A ko je vrgel sarin, se ni nič zgodilo.«
Septembra sta se odločila za vrnitev, po isti poti, z letalom do Brnika. Na bojišče se za zdaj ne bo vrnil, ker bi ga utegnili ustaviti že meji, pravi. »Z bivšimi kolegi, borci, zdaj nimam več stikov. Imel sem jih takoj po prihodu v Slovenijo. Večina, s katerimi sem bil, je že padla v bojih,« pravi. Kaj pa posledice vojne, posttravmatski sindrom? »To ima večinoma ameriška vojska, ki se vrača iz Afganistana in Iraka,« odgovori. »Vojaki pridejo domov, se najprej spravijo na ženo, potem streljajo po ulicah, se napijejo in naredijo samomor. Poglejte si podatke, več jih umre doma kot v Iraku.« Žavbi pravi, da je imel na fakulteti tudi psihologijo. Najpomembnejši element tega sindroma naj bi bili občutki krivde, pa občutki, da bi lahko kaj naredil, a nisi. A to se lahko dogaja le vojakom križarjem, trdi. »Mi, muslimani, že z verskega stališča gledamo na te zadeve čisto drugače. Če kaj narediš z dobrim namenom, pa se je končalo slabo, za to ne moreš kriviti sebe.« Zato nima nobenega sindroma. Nima občutkov krivde. In nima nobenih drugih psiholoških travm: »Ker sem musliman. In ker lahko najdem oporo v Bogu,« pravi. »Saj razmišljaš o tem, kaj se ti je zgodilo. A da bi ti to udarilo na pamet, da bi se napil, to se nam ne dogaja. Vprašajte se, zakaj nimajo uporniki v Iraku ali Siriji posttravmatskih sindromov,« konča z vprašanjem.
Pogled od daleč
Tukaj se osebna zgodba mladega Roka Žavbija konča. Z njo in njej podobnimi se sociologi in religiologi ukvarjajo že leta. Spreobračanje v islam, pojasnjuje sociolog dr. Marko Kerševan, je sicer značilnost sodobnega, pluralnega sveta: V Evropi morda beležimo porast prestopov v islam, v Aziji prestope v krščanstvo. V Evropi, dodaja eden izmed največjih poznavalcev islama v Sloveniji, dr. Primož Šterbenc, je razlog lahko gospodarska kriza. Zaradi izjemno močne socialne komponente islama se del mladih, levo usmerjenih, lahko začne nagibati h konverziji v islam ali pa lahko vsaj goji simpatije do islama kot nastavka za boj proti obstoječi plutokratski ureditvi: »Vsekakor ni naključje, da desno usmerjeni mediji, politiki in raziskovalci, ki imajo precejšnjo afiniteto do neoliberalizma, danes močno poudarjajo, da je v zvezi z Bližnjim vzhodom kritičnost do ZDA ’poenostavljanje’ ter da ima islam svoje bolezni.« Argumenti, češ da je v islamu stik z bogom bolj neposreden, so manj pomembni: »Pomislite na razliko med katolicizmom in protestantizmom, pri čemer tudi slednji poudarja neposreden odnos med posameznikom in bogom (prek Svetega pisma). Dejansko sta si katolicizem in islam po svoji skupnostni naravnanosti precej blizu in se oba precej razlikujeta od individualističnega protestantizma,« poudarja Šterbenc.
»Nimam občutkov krivde. In nimam nobenih drugih psiholoških travm: ker sem musliman. In ker lahko najdem oporo v Bogu.«
Povsem drugo, veliko pomembnejše vprašanje pa je, zakaj mnoge pritegne bojevitost in zakaj se ne oprejo na miroljubni del islama. Že na prvi pogled, pravi Kerševan, ki ostaja pri Siriji, je odgovor na dlani: »Zakaj pa ste mediji demonizirali Asada?« sprašuje. »Mnoge zgodbe o pokolih njegovega režima so se medtem že izkazale za neresnične. A takšne novice lahko spodbudijo k dejanjem vsakogar, kaj šele vernike,« pravi. Podobno nadaljuje tudi Šterbenc. Gre za posledico črno-belega slikanja »arabske pomladi«, predvsem Sirije: Na eni strani je »zločinski« Asadov režim, na drugi so »borci za svobodo«. A objektivno dejstvo je, da je bilo rušenje režima v Siriji v interesu močnejših, zunanjih akterjev, recimo Izraela. »Tu je paradoks: Borci, ki so se šli borit na stran sirskih upornikov, so objektivno pomagali Izraelu.« V Siriji do spopadov seveda ni prišlo zaradi vere, ne verskih razlik, pravi Kerševan: »Konflikti in razlike so vsepovsod. V Siriji je prišlo do krvavih bojev zaradi zunanjih interesov. V prvi vrsti Savdske Arabije, potem interesov bivših kolonialnih sil, Francije, Anglije in posredno ZDA. Konec koncev je Sirija edina država, kjer ima Rusija svoje pomorsko oporišče.«
Deli!
Vir Mladina
Ti pa tih! Tudi tvoji so poveličevali džihad. Tudi tvojim je bil zaščitnik kristjanov (in heroj Asad) samo vojni zločinec.
Boril sem se v Siriji. Če bi to prišlo na dan lani septembra, ko sem se vrnil, bi bil heroj, borec za svobodo. Zdaj pa sem terorist. Mnogi me povezujejo z Islamsko državo,« začne Rok Žavbi.
Žavbi, 24-letni Kamničan, je junija lani s kolegom Boštjanom Skubicem odšel na Bližnji vzhod, kjer naj bi se, kot so poročali slovenski mediji, »spreobrnila v džihadista«. Javnost je za njun primer izvedela šele ta mesec, ko so se pri njiju oglasili kriminalisti. Mnogi so bili presenečeni, da so daljne novice iz Iraka, Sirije in Afganistana zdaj vdrle sem, v Slovenijo. Pri Skubicu so kriminalisti opravili hišno preiskavo, Žavbija pa so zaslišali na policijski postaji. »Zanimalo jih je, ali kdo v Sloveniji rekrutira ljudi, ki gredo potem v vojno na Bližnji vzhod. Torej, iskali so vse mogoče informacije, ki dejansko ne obstajajo,« pravi Žavbi. »A tako te zadeve ne delujejo,« doda. V Sloveniji ni nikogar, ki bi hodil po deželi in uril teroriste. Nobenega centra ni, nobene religiozne, teroristične celice. »Če tako mislite, potem vprašajte ljudi tukaj v molilnicah, ali gredo dol, v Sirijo, v vojno. Nobeden ne bo šel. Tako to ne gre.« Kako pa to gre, ga vprašamo retorično. »Gledaš poročila in ti je jasno,« odgovori kratko, z nasmeškom.
Kjer je islam, je boljše
Rok Žavbi je po izobrazbi medicinski tehnik. Medicina naj bi ga že od nekdaj zanimala, »mogoče sem pač hotel pomagati ljudem«, razmišlja o tem, zakaj se je odločil za poklic, ki ga sicer nima nihče drug v družini. Tako je končal srednjo zdravstveno šolo v Ljubljani in tri letnike Fakultete za zdravstvo na Jesenicah. Poleg medicine ga je vedno zanimala tudi religija – tudi islam, »na katerega je bilo toliko napadov«. Nikoli naj ne bi dvomil o tem, da obstaja bog ali neka višja sila. »Imel sem se za kristjana, bil sem tudi v cerkvi. V nekaterih pogledih sta si religiji podobni, a se v ključnih tudi zelo razlikujeta,« razlaga. Recimo v tem, kako razumeta boga, kakšen je, kako se izvaja bogoslužje. »In prav to je eden izmed razlogov, ki so me pripeljali sem. Glavna razlika je, da imaš pri islamu, ko moliš, neposreden odnos z Bogom. Pri krščanstvu pa imaš posrednike. Moli se prek Jezusa, Marije, prek križa in podobno. Pri nas je to neposredno,« ponovi. V njem ni bilo preloma, nobenega travmatičnega dogodka. Prebral je Sveto pismo, judovske spise in Koran v angleščini ter se nato odločil za islam. Islam nima »treh Biblij«, islam naj bi bil odkrit. Sprejel ga je pred tremi leti v Ljubljani.
Z Žavbijem smo se srečali, ker nas je zanimalo, kaj ga je pripeljalo do tega, da je postal – ljudsko rečeno – »slovenski džihadist«. Razložil nam je, da se je začel zanimati tudi za politične probleme doma in na Bližnjem vzhodu. Iz svojega otroštva se spominja demonstracij v Ljubljani, pred ameriškim veleposlaništvom, zaradi napada na Irak, pa demonstracij v Libiji zaradi amaterskega filma z naslovom Nedolžnost muslimanov, ki je preroka Mohameda prikazoval kot ženskarja in homoseksualca. Eden izmed pomembnih razlogov, zaradi katerega se je spreobrnil v islam, naj bi bila tudi svetovna gospodarska kriza: »V islam me je precej pritegnilo dejstvo, da so v njem prepovedane obresti. Celoten svetovni gospodarski sistem pa se zdaj v svetu podira prav zaradi bank in skrajnih sionistov, ki držijo v šahu celotno bančništvo, vse izvore denarja, vse večje banke, in ki imajo tudi takšen vpliv nad Ameriko.« Američani naj bi bili zgolj »lutke« v rokah skrajnih Judov, je prepričan. Odgovor na vprašanje, zakaj je odšel v Sirijo, je zato po njegovem kratek: odšel je zato, da bi pomagal muslimanom. »Vsepovsod, kjer je islam, je boljše,« pravi.
»Boril sem se v Siriji. Če bi to prišlo na dan lani septembra, ko sem se vrnil, bi bil heroj, borec za svobodo. Zdaj pa sem terorist.«
Trenutka, ko je spakiral nahrbtnik, vzel laptop in odšel na letalo proti Istanbulu, se dobro spominja. Mediji so bili tedaj polni poročil o bojih med silami sirskega samodržca Asada in uporniki, Sirsko osvobodilno vojsko. Ta je bila tedaj prikazana v najboljši luči, Zahod je tedaj stal za njo, šlo bi naj za novo revolucijo, del arabske pomladi. »Ko sem gledal tiste slike, na eni strani boj Asadove vojske, pobijanje upornikov, na drugi strani pa Sirsko osvobodilno vojsko, ki se je borila za svobodo, mi je postalo jasno. V meni je preklopilo – lahko bi šel dol tudi jaz, saj to ni tako daleč. Saj je med Evropsko unijo in Sirijo samo Turčija.« Možnost, da bi v boju umrl, naj ne bi pri njem igrala nobene vloge. »Že prej sem se sprijaznil s smrtjo. To zame ni bil problem,« odgovori. Staršem ni povedal, kam gre, kje je, jima je sporočil šele kasneje. S kolegom Skubicem sta se odpravila z letalom v Istanbul in potem naprej še z enim letom proti meji s Sirijo. Kako sta vedela, kam je treba iti? »Wikipedia,« se nasmeji Žavbi, tam je objavljen zemljevid območij pod nadzorom Asada in območij pod nadzorom upornikov. »Tam je bilo nato zvezo z uporniki razmeroma enostavno najti. Vedel sem, v katero smer morava potovati, da ne naletiva na Asadove.«
Pravi in lažni verniki
Tako »Asadovi« kot tudi uporniki so seveda muslimani. A med njimi naj bi bila velika razlika. Že na prvi pogled, pravi Žavbi, »če nimajo uniform, so Asadovi borci navadno obriti, če že, imajo zelo dolge brke«, uporniki pa imajo navadno brade. A to je zgolj navidezna razlika, obstaja še ena, bistvena, zaradi katerega so bile vse Žavbijeve simpatije na strani Sirske osvobodilne vojske. Podporniki Asada so namreč »izdajalci«. So šiiti: »Vsi imamo istega boga. Konec koncev ga imajo tudi druge religije. Ampak jaz sem sunit, mi pa šiite razumemo kot izdajalce. Katerokoli oblast je prišla, še pred kolonializmom, so se oni, šiiti, vedno pokorili. Sprejeli so jo brez odpora. Do vseh kolaboracij je prišlo z njihove strani. Vedno,« razlaga Žavbi. »Razlika med suniti in šiiti je ogromna. Šiiti po mojem delajo to, kar je v islamu strogo prepovedano, pri tem so zelo podobni kristjanom ali judom – jemljejo si posrednike do boga, svojo religijo gradijo na okrog 12 imamih, nekakšnih svetnikih, prek katerih se klanjajo Alahu. Ta doktrina je v samem temelju zrušila islam, da ni več islam. Še celo Korana ne priznavajo za izvornega,« se razgovori.
Toda zakaj je treba zaradi te razlike v boj? Zakaj šiit ne ostane šiit, sunit pa sunit? Zakaj tisti, s katerim se ne strinjaš, postane sovražnik, na katerega je treba streljati? »Sunitska Islamska država«, odgovarja Žavbi, ki je začela prevladovati na območju Iraka in Sirije, ni nič drugega kot posledica intervencije tujih sil, predvsem Amerike, na to območje. Bila naj bi samoobrambni odgovor, »nastala je zaradi nenehnih sovražnosti do sunitov«. Američani so zrušili Huseina, ki je bil sposoben Irak držati skupaj, na oblast so postavili šiite, ti pa so sprejeli zakone, s katerimi so marginalizirali celotno sunitsko prebivalstvo. Zato je nastala Islamska država in še mnoge druge uporniške skupine, zato so se vneli spopadi. Bližnji vzhod je zanj podoben Bosni in Hercegovini leta 1991, ko se je začelo kuhati. »Le da je bila Bosna majhen sod smodnika, Bližnji vzhod pa je ogromen sod smodnika, kjer se bo razvila tretja svetovna vojna,« napoveduje. Zdajšnje dogajanje naj bi bilo zgolj začetek. Slej ko prej, pravi Žavbi, se bodo vse uporniške skupine združile. Nenehni zahodni napadi na sunite naj bi se Zahodu vrnili kot bumerang.
»V islam me je pritegnilo dejstvo, da so v njem prepovedane obresti. Celoten svetovni gospodarski sistem pa se zdaj v svetu podira prav zaradi bank …«
Junija 2013 sta s Skubicem prišla do turško-sirske meje. Dolgo, nevarovano mejo med obema državama je bilo razmeroma lahko prestopiti, saj jo loči zgolj »aluminijasta mrežasta ograja, ki jo lahko preskočiš«. Lokalni prebivalci so jima povedali, da na drugi strani ni minskega polja. Tudi prvo zvezo z uporniki je bilo razmeroma preprosto vzpostaviti – malo sta povprašala naokoli –, in ker sta bila borca, so ju naprej, v Sirijo, peljali zastonj. Prvo, česar se spomni, ko je prišel v Sirijo, »je bilo ogromno begunsko taborišče pod zaščito Združenih narodov. Po hribu gor in po hribu dol. Blato, umazanija. S seboj sem imel samo vodo in denar«. Tam so na prostovoljce, kot sta bila onadva, že prežali prekupčevalci, »ki te ugrabijo in prodajo Asadu za denar«, zato so jima vodniki že takoj v Siriji priskrbeli orožje.
Prihod na bojišče
Vožnja do prve uporniške baze je trajala pol ure. Sprejeli naj bi ju lepo, »vprašali so me, seveda, od kod sem, in mi povedali, da je vsaka pomoč dobrodošla«. Nikogar ni skrbelo, ali sta denimo »Asadova« vohuna, ti so se namreč potem kar sami razkrili. »Spoznali smo jih po tem, da niso hoteli na fronto,« razlaga. Žavbiju so nato zaradi izobrazbe določili funkcijo znotraj sanitetnega voda. Pravi, da je bil dejansko edini v tisti enoti, ki je imel vsaj približno medicinsko izobrazbo. Iz tujine so sicer prišli še mnogi drugi, razmeroma izobraženi, celo profesorji so se borili na strani upornikov, a noben ni imel medicinskega znanja. Seveda pa ni primanjkovalo le znanja, ampak tudi opreme: »Če bi kdo tukaj videl, kakšna je bila moja oprema, bi se zjokal. Dobil sem na pol izropano škatlo rdečega polmeseca iz Turčije. Nekoč je bilo treba šivati nekega ranjenca, tri dni sem moral čakati na pribor za šivanje,« razlaga.
A Žavbi je bil v prvi vrsti vojak. Je streljal? Ubijal? »V takšni vojni redkokdaj veš, ali si koga ubil, ker je nasprotnik 200 metrov daleč,« odgovori, »drugače je, ko koga zajamejo ali če se kdo vda.« Za trenutek se ustavi in pove, da o tem ne bi rad govoril. Nato odkrito nadaljuje: »Seveda sem dobil orožje, seveda sem se boril in streljal. Opravil sem tudi osnovno usposabljanje,« pove. Prihod na bojišče je bil tak, kot si ga je predstavljal. Z eno izjemo. Presenetila ga je moč detonacij. »Nisem pričakoval takšne sile. Ko mečejo večje bombe iz helikopterjev, te to udari. Šok te vrže v steno. Potem se sicer navadiš,« nadaljuje. V začetku tudi ni ločil zvoka letal, »brenčanja«, ko so ta še daleč. Naučiti se je moral teči med zgradbami in poiskati kritje. »Največji problem so ostrostrelci. Drug problem so letala. Tukaj, v Sloveniji, si je to težje predstavljati. Tam se namreč nimaš kje skriti. Tam je ravnina, puščava, nimaš kam. Tukaj v Sloveniji bi lahko šel v gmajno, lahko se zakoplješ, tam pa sta samo kamen in skala. Edina utrdba so mesta. Mesta lahko utrdiš. Bojišča so tam mesta. Ni linije, ki bi kaj razločevala. Boriš se za mesta in ne za puščavo.«
Sprejel je islam. Začel se je zanimati za položaj muslimanov. Zato je odšel v Sirijo.
Sprejel je islam. Začel se je zanimati za položaj muslimanov. Zato je odšel v Sirijo.
© Borut Krajnc
Na začetku se je sporazumeval angleško, potem arabsko. »Saj se hitro navadiš. Nekaj izrazov sem se že tukaj naučil, na internetu, glede hrane in podobnega. Ostalo pa se naučiš tam dol – Arabci večinoma znajo angleško, tako da ni panike,« pripoveduje. Boril se je na severu Sirije v mestih Alep, Idlib in Hama: »Vseskozi smo menjali lokacije, vse je bilo prirejeno. Spal in jedel sem v vojašnicah. To so bile, recimo, bivša policijska postaja, bivša šola in podobno.« Večinoma je delal kot reševalec in videl najhujše. Omeni »eksplodirane glave«. Mnogim je gotovo rešil življenje, odgovori na naše vprašanje: »Marsikaj sem sicer videl že prej, še kot študent, na urgenci. A ko bomba poči in raznese naokrog šrapnele, je nekaj drugega, kot če te zadene avto. Več je notranjih poškodb, krvavitev. Mnogi so imeli majhne izstopne rane, znotraj pa pravi masaker,« razlaga. Rezal je okončine – brez anestetikov: »Imel sem nekaj antibiotikov iz Turčije, sicer pa smo pred operacijami dali ranjencem nekaj v usta. Če je prehudo, tako ali tako izgubi zavest in delaš dalje,« razlaga. Alkohol so imeli, vendar samo za razkuževanje ran. Verske omejitve jim pitje alkohola, tudi kot anestetik, prepovedujejo.
»Imel sem nekaj antibiotikov iz Turčije, sicer pa smo pred operacijami dali ranjencem nekaj v usta. Če je prehudo, tako ali tako izgubi zavest in delaš dalje.«
Vsak dan je bilo nevarno, ne samo na bojišču, tudi znotraj vojašnic in mest. »Za ramazan so nas napadali zjutraj in zvečer. Zjutraj, ko se začne post, so nas napadli prvič in zvečer, ko lahko ješ hrano, drugič. Zmeraj dvakrat, ker so vedeli, da smo skupaj.« Hrane in vode je bilo sicer dovolj, a je bila hrana pogosto slaba. Prinašali so jo ljudje, ki so želeli pomagali po svojih močeh – to so bile ljudske vojske, pravi: »Še dan prej so bili vsi ti vojaki civilisti. In seveda ti doma, v istem mestu, oče ali mati prineseta karkoli, da bi ti pomagala.« Imeli so tudi internet, par ur na dan, ko je bila elektrika. Borcem pa so ponujali tudi žene. Tudi on sam, pravi, bi se v Siriji lahko poročil. »Bilo je že zelo blizu, a sem si premislil. Rekel sem si, poročil se bom z eno mlado 18-letnico, nato pa me bo zvečer zadela granata. In to se mi ni zdelo smiselno.« Za poroko se je z dekletom dogovarjal prek prijatelja njenega očeta. Bila je iz vasi, kjer je bil nekaj časa nastanjen: »Trend je, da se vsi tujci, ki pridejo dol, poročijo, če seveda tja ne pridejo s svojo družino. Ponujajo ti punce – poroči se z mojo, samska je, ti pravijo. Hitro lahko zgubiš glavo. Hotel sem malce počakati, da bi videl, kako se stvari razvijajo,« razlaga.
Poboji in slaba vest
Sirci naj ne bi bili revni. Mesta, ki jih je obiskal, so bila opustošena zaradi vojne. A to niso bila revna območja. Na bojišču je srečal tudi precej Evropejcev, na primer Angležev ali Francozov. Njihov glavni motiv naj bi bila pomoč muslimanom. »Ko sem bil tam dol, Islamska država ni imela nobenega vpliva. Bila je ena izmed uporniških skupin, ki so sodelovale v boju proti šiitom. Ni bilo razlik.« A že tedaj naj bi vsi izvajali poboje: »Poboje tam izvajajo vsi, ženevskih konvencij ne upoštevajo, ujetnikov ne pustijo pri življenju.« Islamska država naj bi jih v zadnjih mesecih objavljala na internetu le z namenom, da bi zganjala teror nad vojaškim sovražnikom in prestrašila vojske, s katerimi se bojuje: »Gre za psihološki učinek, ki jim je doslej koristil. 30 tisoč vojakov in policistov je čez noč pobegnilo iz Mosula. Samo slišali so, da prihaja Islamska država, pa so vsi pobegnili. Sicer pa ubijajo vsi. Suniti, šiiti, Asadovi …« Zaradi zaostrovanja odnosov med uporniki sta se nato s Skubicem po štirih mesecih odločila, da se vrneta domov. Vse več je bilo nesporazumov, ugrabitev: »Pričakovali smo intervencijo Zahoda. V Siriji sem bil v času kemičnega napada v Damasku, spremljal sem ga po televiziji Sirske osvobodilne vojske. Tedaj so vsi obljubljali, da je to črta, ki je Asad ne sme prestopiti. A ko je vrgel sarin, se ni nič zgodilo.«
Septembra sta se odločila za vrnitev, po isti poti, z letalom do Brnika. Na bojišče se za zdaj ne bo vrnil, ker bi ga utegnili ustaviti že meji, pravi. »Z bivšimi kolegi, borci, zdaj nimam več stikov. Imel sem jih takoj po prihodu v Slovenijo. Večina, s katerimi sem bil, je že padla v bojih,« pravi. Kaj pa posledice vojne, posttravmatski sindrom? »To ima večinoma ameriška vojska, ki se vrača iz Afganistana in Iraka,« odgovori. »Vojaki pridejo domov, se najprej spravijo na ženo, potem streljajo po ulicah, se napijejo in naredijo samomor. Poglejte si podatke, več jih umre doma kot v Iraku.« Žavbi pravi, da je imel na fakulteti tudi psihologijo. Najpomembnejši element tega sindroma naj bi bili občutki krivde, pa občutki, da bi lahko kaj naredil, a nisi. A to se lahko dogaja le vojakom križarjem, trdi. »Mi, muslimani, že z verskega stališča gledamo na te zadeve čisto drugače. Če kaj narediš z dobrim namenom, pa se je končalo slabo, za to ne moreš kriviti sebe.« Zato nima nobenega sindroma. Nima občutkov krivde. In nima nobenih drugih psiholoških travm: »Ker sem musliman. In ker lahko najdem oporo v Bogu,« pravi. »Saj razmišljaš o tem, kaj se ti je zgodilo. A da bi ti to udarilo na pamet, da bi se napil, to se nam ne dogaja. Vprašajte se, zakaj nimajo uporniki v Iraku ali Siriji posttravmatskih sindromov,« konča z vprašanjem.
Pogled od daleč
Tukaj se osebna zgodba mladega Roka Žavbija konča. Z njo in njej podobnimi se sociologi in religiologi ukvarjajo že leta. Spreobračanje v islam, pojasnjuje sociolog dr. Marko Kerševan, je sicer značilnost sodobnega, pluralnega sveta: V Evropi morda beležimo porast prestopov v islam, v Aziji prestope v krščanstvo. V Evropi, dodaja eden izmed največjih poznavalcev islama v Sloveniji, dr. Primož Šterbenc, je razlog lahko gospodarska kriza. Zaradi izjemno močne socialne komponente islama se del mladih, levo usmerjenih, lahko začne nagibati h konverziji v islam ali pa lahko vsaj goji simpatije do islama kot nastavka za boj proti obstoječi plutokratski ureditvi: »Vsekakor ni naključje, da desno usmerjeni mediji, politiki in raziskovalci, ki imajo precejšnjo afiniteto do neoliberalizma, danes močno poudarjajo, da je v zvezi z Bližnjim vzhodom kritičnost do ZDA ’poenostavljanje’ ter da ima islam svoje bolezni.« Argumenti, češ da je v islamu stik z bogom bolj neposreden, so manj pomembni: »Pomislite na razliko med katolicizmom in protestantizmom, pri čemer tudi slednji poudarja neposreden odnos med posameznikom in bogom (prek Svetega pisma). Dejansko sta si katolicizem in islam po svoji skupnostni naravnanosti precej blizu in se oba precej razlikujeta od individualističnega protestantizma,« poudarja Šterbenc.
»Nimam občutkov krivde. In nimam nobenih drugih psiholoških travm: ker sem musliman. In ker lahko najdem oporo v Bogu.«
Povsem drugo, veliko pomembnejše vprašanje pa je, zakaj mnoge pritegne bojevitost in zakaj se ne oprejo na miroljubni del islama. Že na prvi pogled, pravi Kerševan, ki ostaja pri Siriji, je odgovor na dlani: »Zakaj pa ste mediji demonizirali Asada?« sprašuje. »Mnoge zgodbe o pokolih njegovega režima so se medtem že izkazale za neresnične. A takšne novice lahko spodbudijo k dejanjem vsakogar, kaj šele vernike,« pravi. Podobno nadaljuje tudi Šterbenc. Gre za posledico črno-belega slikanja »arabske pomladi«, predvsem Sirije: Na eni strani je »zločinski« Asadov režim, na drugi so »borci za svobodo«. A objektivno dejstvo je, da je bilo rušenje režima v Siriji v interesu močnejših, zunanjih akterjev, recimo Izraela. »Tu je paradoks: Borci, ki so se šli borit na stran sirskih upornikov, so objektivno pomagali Izraelu.« V Siriji do spopadov seveda ni prišlo zaradi vere, ne verskih razlik, pravi Kerševan: »Konflikti in razlike so vsepovsod. V Siriji je prišlo do krvavih bojev zaradi zunanjih interesov. V prvi vrsti Savdske Arabije, potem interesov bivših kolonialnih sil, Francije, Anglije in posredno ZDA. Konec koncev je Sirija edina država, kjer ima Rusija svoje pomorsko oporišče.«
Deli!
Vir Mladina
Ti pa tih! Tudi tvoji so poveličevali džihad. Tudi tvojim je bil zaščitnik kristjanov (in heroj Asad) samo vojni zločinec.
[/quote]
. A ko je vrgel sarin, se ni nič zgodilo.«
In zakaj so potem pri vas dragi džihadisti našli sarin? Zakaj ste dragi džihadisti posiljevali Jazidinje, klali Alavitske dojenčke in križali kristjane?
Pripadniki ene od uporniških organizacij v Siriji, povezane z Al Kaido so javnost in svojce ubitega prosili za »razumevanje in odpuščanje«, ker so odrezali glavo napačnemu moškemu. V video posnetku, ki so ga objavili na spletu, so uporniki »države Irak in al Šam« (ISIS) prikazali, kako je eden od njihovih pripadnikov pred množico pristašev v Aleppu odrezal glavo domnevnemu »članu šiitske milice«, ki naj bi se »boril za Bašarja al Asada«. Vendar so ubitega na video posnetku kmalu prepoznali kot pripadnika sunitskega gibanja Ahrar al-Sham, zavezniške skupine, ki se bori za iste cilje kot ISIS in zastopa enako ideologijo.
Po temeljiti preiskavi je tiskovni predstavnik ISIS-a priznal, da je žrtev neprijetne pomote Mohammed Fares, poveljnik iz pokrajine Ahrar, ki ga sicer pogrešajo že nekaj dni. Člani sirskega observatorija za človekove pravice, ki spremljajo žrtve v sirskem konfliktu so dejali, da so pripadniki ISIS-a najverjetneje slabo razumeli nekaj komentarjev, ki jih je imel Fares o v zvezi z imami Alijem in Huseinom, ustanovitelji ločine šiitov. Fares je bil namreč ranjen v bojih za bazo 80 blizu Alepa, ko so ga zajeli člani ISIS pa je bil prepričan, da so ga zajeli pripadniki šiitskega gibanja, zato je izrekel tistih nekaj »napačnih« besed o šiitskih svetnikih ter jih prosil, da naj ga ubijejo. Željo so mu, misleč da je šiit, takoj izpolnili. Teh nekaj napačno razumljenih komentarjev ga je zato očitno res stalo glave.