ZDAJ PA ZARES … MOJEMU ZAJČKU
Tukajle sem, nazaj, vso mrgolazen sem na hitro popedenala in odpedenala in zdaj sem tukaj:
Ah, zdej pa takole, moj mili zajček. Tvoj praznik je danes, zagotovo in čisto samo tvoj. In nekdo, ki ti je izpisal tako lepo voščilo, je tudi v meni obudil tiho nežno nostalgijo za časi, ko smo si znali kaj lepega povedati. A čas beži, bežijo lepe reči, ostajajo spomini, predvsem pa ljudje, ki so del njih … teh čudovitih spominov.
Zajček, poznaš mojo življenjsko zgodbo… in jaz poznam tvojo. Ne ena ne druga žal nista taki, da bi človek lahko dejal: “Pa še tako naprej….” ali pa “pa še toliko sreče kot doslej….” . Vendar sta zgodbi, iz katerih se človek uči in veliko nauči. Zgodbi navadnih in preprostih ljudi. Zgodbi, ki peljeta voz življenja dalje, le postanki so včasih drugačni.
Zato, zajček dragi, ko bo naslednji postanek tega voza življenja, sestopi, vzemi si čas, oglej si okolje in poglej vase. Stori tisti trenutek samo tisto, česar si resnično želiš. In naj te to dejanje osreči. To je moja velika, resnično velika želja tebi danes za tvoj rojstni dan. Le ta želja je moja ara, ostalo sledi, ko ti pogledam v oči in ko bodo tvoje misli obstale na pesmi Kajetana Koviča –
LJUBEZENSKA
——————————–
Na svetu je mnogo dobrih ljudi
in mnogo velikih otrok
in toliko malih, neznatnih stvari
in toliko dobrih rok.
Živela je deklica, kdo ve kje –
preveč širok je svet -,
živela je deklica – kdaj – kdo ve,
tega je mnogo let.
Zmeraj nemirna kakor nebo
od prvih do zadnjih zvezd,
ujela je v svojo drobno roko
še svojo in mojo povest
sredi sveta, kjer je mnogo ljudi
in dvakrat toliko rok
in v ljubezni mnogo velikih stvari
za dvoje velikih otrok.
—————————–
No, tako zajček, mnogo ja je velikih otrok na tem svetu. Sodiva mednje? Čemu ne. Morda, morda pa le postane svet otroku prijaznejši ??? Ne pozabi na deklico v sebi, ne pozabi nanjo, nikoli in nikdar.
Veliko veliko sreče … tebi in … njej … deklici v tebi !!!