Zdravstvena ministrica v komunizmu zatajila mater in prestopila k rdečim
Tednik Mladina je objavil citat iz portreta nove ministrice za zdravje Zofije Mazej Kukovič. Odlomek je 23. decembra 1997 prvi objavil velenjski časopis Naš čas: “Mala kmečka deklica Zofi, ki je staršem na ljubo pridno hodila v cerkev, si je ustvarila lastno mnenje o svetu in kasneje na skrivaj, da ne bi prizadela matere, iz prepričanja stopila v Zvezo komunistov (ZK). S koncem ZK je bilo konec tudi njenega članstva, le kratek čas je bila članica SDU, ki se je kasneje priključila ZLSD. Danes se s politiko ne ukvarja, saj se preveč posveča gospodarstvu.”
Kot so zapisali v Mladini, je Zofija Mazej Kukovič prehodila trnovo pot od cerkve prek partije spet nazaj k materi cerkvi. “Vmes je zatajila mater in spremenila prepričanje, ampak ni problem, ker je sedaj zatajila partijo in spet spremenila prepričanje. Cerkev je velikodušna do izgubljenih ovčič, ki se vrnejo v čredo. Grehi so odpuščeni. Amen,” so ministričino preteklost pokomentirali v omenjenem tedniku.
Za komentar o članku in navedbah smo vprašali tudi novo ministrico. “Ministrica omenjenega besedila ne bo komentirala,” nam je na kratko odgovoril vodja odnosov z javnostmi na ministrstvu za zdravje Srečko Meolic. Odgovora na vprašanje, ali je ministrica predsedniku vlade Janezu Janši povedala za članstvo v Zvezi komunistov, prav tako nismo dobili.
http://www.pozareport.com/?Id=politika&View=novica&novicaID=5225
Prav smešni so.
Še enkrat, kdo ugane avtorja naslednjih vrstic:
“Tukaj se nahajamo, da bi si pridobili izkušnje, z njimi obogatili svojo aktivnost in hkrati te izkušnje prenesli na bazo, iz katere izhajamo. Vsi udeleženci pohoda ‘AVNOJ 77’ bi morali postati nosilci različnih aktivnosti v svojih sredinah, predvsem pa na področju splošnega ljudskega odpora in družbene samozaščite. V takih okoliščinah se torej rojevajo novi kadri, ki bodo sposobni prevzeti naloge, ki jih čakajo ali v komisijah pri predsedstvu občinskih konferenc ZSM ali pa v delovnih organizacijah na področju SLO. Kajti mladega človeka gradi akcija. Izkušnje starejših prehajajo na nas, mlajše. Hkrati s tem pa teče proces osamosvajanja – izkušnje starejših tovarišev so samo osnova za nadaljnjo izgradnjo. Mladi smo bili vedno najbolj revolucionarni in na nas leži naloga, da naprej razvijamo našo samoupravno socialistično družbo, da jo gradimo na revolucionarnih temeljih, temeljih marksizma.”
ta članek si ne zasluži, niti kante za smeti.
vidi pa se zloraba kako je Partija nastopala in včlanjevala mlade ljudi v svoje vrste, pod gesli: “če ne prideš k nam, si proti nam”.
pa malo humorja:
edini izgovor ti je lahko bil,da si rekel, da te “župnik ne pusti”, ali pa da bo ata”hud”
jasno, kao da te ne pusti. v bistvu si se rdečih zelo težko otresel, sploh v delavskih sredinah.
o župniku in “ateju” je humor.
povem pa ti, da je cca 20{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} populacije, od tega več kakor polovico “napumpanih” in neodločnih ljudi (tudi strah) sprejelo rdeče knjižice.
stari smo bili 17-18 let.
isto se je, mislim dosti hujše dogajalo v JLA.
zopet humor:
no, tudi mene niso prepričali, saj sem se bal “ateja in mame”.
no, mene niso mogli osvojiti, pojavlja pa se vprašanje, da je pač mnogo ljudi imelo politične ambicije in so jih spravljali preko edine stranke pač na “plano”, dosti jih je bilo karjeristov , največ pa totalnih brezveznikov in tisti so ti pač “srali” po glavi in imeli možnost za zasedbo boljših delovnih mest, kljub nesposobnosti.
vse kaj hočem jaz tukaj povedati je, naj se mladim,ne idealizira in hvali minula diktatura in predstavlja kot nekaj lepega. bilo je omejevanje svobode misli in govora.
Partijcev nikoli ni bilo čez 10{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465};
vstopali so pa štirje tipi ljudi: butci (kakor pravim jaz napumpanim), oportunisti, riti (kakor pravim jaz neodločnim) in gorečneži (čeprav ne vem, ali je bilo možno biti goreč, ne da bi bil tudi bedak). Daleč najbolj strupeni so bili gorečneži, med katere štejem sedanjega predsednika vlade, največ škode so naredili pa tudi oni, skupaj z nekritičnimi butci, ki so jih ubogali.
Če nisi vstopil (govorim za obdobje od leta ’60 naprej), ti ni grozilo prav nič, prav tako tudi ni bilo res, da nisi brez članstva prišel do pomembnih funkcij, čeprav je bilo nedvomno res obratno. Osebno poznam poslanko v jugoslovanski skupščini brez enega samega dneva partijskega staža.
Zdaj, ko imamo demokracijo, je seveda vse drugače. Zdaj so na vseh ključnih mestih le sposobni ljudje in vladata mir, red in pravičnost. Ah, pardon, ne še, saj so komunisti vladali toliko časa. Z Janezom Brezmadežnim se je to začelo rapidno spreminjat. Le, da mu damo vsaj še en mandat in Slovenija bo sinonim za nebesa.
dragi moj Boom, ko bomo vsi mi “hin” pa še 30 let za tem, se bodo takratni srečali, z recimo pravo demokracijo.
zame je sedaj vse to “pišurija”, moram pa reči res najboljša vlada, enostavno mi pogled ne najde boljše-ga, če kdo kdaj, bi bil Rigelnik dober.
poznam pa samo eno politično avtoriteto misleca, to je g. dr. Bučar.
Jelenčič je populist,meni ne odgovarja, lahko pa še marsikoga nauči misliti, tu pa je specialist.
“jebiga, tako ali tako,komunizem je za***** stvar”
pa ne zastopim, da je te besede tako težko izreči.
Poznam takšne. Sploh ni res, da si za dobro službo moral biti v partiji. Če si se potrudil, študiral in imel dobro izobrazno ter znanje, si dobro službo dobil tudi brez partijske knjižice. Poznam več takšnih ljudi. Med drugim tudi svojo mamo. Če pa se ti ni ljubilo hoditi v šolo, hotel pa si dobro živeti, potem pa si svojo priložnost iskal v partiji. Lep primer za to je Anderlič, s končano triletno ključavničarsko šolo. Ki bi po logiki stvari moral pristati v delavnici, ampak ni, ker mu je takšno delo smrdelo. Ali gospa, ki živi nekaj nadstropij nad menoj. Tudi ona je s triletno ali celo dveletno šiviljsko šla v partijo, potem v neko kumrovško šolo (za katero ne vem, koliko mesecev je trajala) in je bila lepo tajnica glavnega direktorja. Pri njej je zanimivo, da se je tako visoko zadržala tudi po spremembi režima. Pri desničarskem direktorju. Kajpak je začela hoditi v cerkev.
Prodane duše.
To je zame prostitutcija.
Pravzaprav mi ni čisto jasno s čim sem se ti zameril. Imam sodelavca, ki je grozno pameten, se spozna na čisto vse, povsod vtakne svoj nos pa če ima za to tudi kakšno iz znanja ali izkušenj podprto podlago, ali pa ne. In vse probleme bi z levo roko rešil. Včasih ima prav, včasih pa ne. In, ko mu na mizo vržeš svoje (drugačne) argumente in prepričanje, ga oblije rdečica in roke se mu začnejo trest, ko brani lastnega. Včasih deluje, da mu bo odneslo pokrov in morda mu tudi bi, če ga nazaj ne bi držali kakšni disciplinski predpisi(no, včasih pride v službo malo podplut – z mest, kjer taki predpisi malo manj veljajo). Upam, da ne spadaš med take vrste osebke. Pač, od zagovornikov demokracije (mimogrede nimam proti demokraciji popolnoma nič, čeprav boš to dejstvo težko vzel na znanje) bi se nekako pričakovalo dopuščanje drugačnih mnenj. Ali morda misliš, da bi se zdaj morali vsi po demokratični poti odločit le za drugačno enoumje?
Avstrija mi je pa mnogo bližje kot, če bi bil v Ljubljani, tako da mi alpe še bolj zastirajo pogled. In, verjemi, si tja ne želim, še posebej na Koroško ne. Ni sistem tisto kar me moti. Ampak orto nazadnjaštvo predvsem nemško govorečega dela prebivalstva. Ne vem pa kako je s tem v vzhodnem delu. Sicer pa, nihče ti ne brani it čez mejo, če ti v Sloveniji ne paše.
To je eden tvojih najboljših postov.
Vseeno, če si bil študiran in si bil v Partiji, si imel večje šanse, da kje napreduješ. Sploh v inštitucijah v lasti države, npr. za profesuro na Univerzi (primer je sestrična mojega prednika). Prav tako pri štipendiranju študentov. Poznam primer, ko je dijak v 3. letniku zavrnil partijsko knjižico, ki so mu jo ponujali, zato je v naslednjih dveh letih težje dosegel odličen uspeh.