Ali že imate kupljen in pripravljen grob za sebe in npr. moža, če se gibljete tam okoli 70-tih let ? Ali pa mislite, da je to dolžnost vaših otrok, da ko umrete vam kupijo grob… ?

sicer nisem stara 70+, ampak toliko vem, da zase groba ne bom kupovala. se mi zdi kot priprava na smrt, preveč morbidno. naš sosed npr si je kupil grob za svoj 60. r.d. kao, da odveže otrok vsakih skrbi zanj po smrti. šel je celo tako daleč, da je kupil nagrobnik, dal vanj vklesati svoje ime ter letnico rojstva. pri letnici smrti je pač pustil prazno:) no in gospod je danes star čez 80. grob je še kar tam, prazen…morbidno do konca.

grob se ne da kupiti, lahko ga imaš v najemu, vendar če nimaš zvez si ga v naprej ne moreš vzeti v najem – še predno ga rabiš. Ne hiti, še nikogar niso pustili zunaj.
Če pa imaš v mislih nakup po oglasu, ti povem, da kupiš pravzaprav pravico (tako na črno preplačaš že obstoječi grob s pokojniki vred, ki so v njem že pokopani) na že najeti grob od dosedanjega najemnika. On se grobu odpove, vendar na črno preko oglasa ali znancem odda za kar nekaj denarja pravico do najema groba.
Ne hiti, ko boš potrebovala grob, ga boš sigurno dobila. Razen, če si želiš seveda vedeti, kje bo tvoje zadnje počivališče, potem pa kar izberi po obstoječih običajih na trgu ……………..

Sem tudi še daleč od 70-tih, ampak saj te tudi v mladih letih lahko doleti, tako da … Groba nimam in ga tudi nočem imet, ker v njem ne želim biti pokopana – želim si, da me spustijo v veter ali v morje, grobov in pokopališč ne maram in s tem nočem imet nič, ne sedaj ne čez 50 let. O tem so seznanjeni tudi starši in fant, če se mi slučajno kaj naredi. Tako da moji otroci bodo morali smao ugoden veter ujet, da me bo vsaj v zrak odneslo. :))))))

Groba nimam in si ga ne bom iskala, saj bi tudi sama raje, da moj pepel raztresejo. A vseeno otrokoma dopuščam tudi drugo možnost. Če ima kateri občutek, da rabi neko mesto, kamor se pride kdaj poslovit, naj mu drugi to dovoli, v takšnem primeru naj ima želja živega prednost pred željo umrlega. Ker menim, da je treba želje pokojnika upoštevati, sem jima to povedala že sedaj, saj nikakor ne želim dodatnih zapletov kasneje.

Vedno bolj ugotavljam, da so grobovi postali mesto malikovanja – samega sebe. Bahavi “spomeniki”, gore sveč, kupi večinoma umetnega cvetja.. skozi vse leto so pokopališča sprehajališča ljudi, nekateri bi najraje videli, da bi tam celo svoje cucke sprehajali, če ne bi bilo prepovedano. Ja, vedno bolj se mi dozdeva, da je besedica pieteta odšla v pozabo. Ljudje so pozabili, da je treba mrtve pustiti počivati v miru.
Grob je “zadnji dom” in zanj bodo poskrbeli žalujoči ostali ali kdorkoli že.

Kaj mi bo grob, saj sem še živa :-))))) S tem se bodo ubadali moji otroci, ko me več ne bo. Konec koncev mi je pa vseeno, pa če me na vrtu zakopljejo, saj me ne bo več. spomini pa živijo v srcu in ne na eni parceli na pokopališču.

Sicer pa nikomur ni obljubljeni jutrišnji dan. Kdo bo za čigav grob poskrbel je neznano do trenutka smrti. Čigave? Moje, tvoje, njegove. ….Prav bi bilo, da bi šlo nekako po vrsti glede na starost, pa temu ni tako……

Zatorej uživajmo današnji dan, saj je včerajšnji preteklosti, jutrišnji pa samo vizija!

Imejte se lepo, kjerkoli že ste!

Bom sigurno pustila kaj svojih prihrankov oz. imetja, da bojo svojci lahko prodali in plačali pogreb….

Ja, meni se tudi zdi fajn, če imaš pri teh letih nekaj nedarja prihranjenega za take stvari, kot je grob. Sicer v primeru, da so otroci premožni, niti ne, če pa nimajo ravno denarja na preteg, potem pa.
Mimogrede, zanimiv nick.

Meni je pred dvema letoma in pol umrl sin in od takrat imamo tudi svoj grob.
Sva se pa pred tem z možem hecala(ker sva se preselila čisto iz drugega konca SLO na morje),da imamo vse,samo še parcele za grob ne.
….in na žalost je tudi to prišlo.

o – tako težko mi je zate. Sama sem izgubila brata, pa se ta bolečina ne more niti primerjati s tvojo

In čisto mimogrede, želim biti pokopana na xy lokaciji IN BREZ CERKVENIH TRALALA.

Prevelikokrat sem prisostvovala pogrebom, ki so jih svojci spremenili v cirkus.