Že od spomladi 2014 takole dojemam realnost :
Sem psihiatrična pacientka in se pri svojih še ne 30. psihiatrično zdravim že v tretje (v drugo sem opustila zdravljenje).
Leta 2018 sem morala iz psihiatrije za 4 mesece prisilno iti v stanovanjsko skupnost, kjer pa sem komaj zdržala, saj bi me “strokovne” delavke tam lahko doživljenjsko strpale v socialno-varstveni zavod, če ne bi bila pridna ali pa če ne bi redno jemala tablet.
Leta 2021 si je tastara zamislila pogodbo, kako se bom vedla doma – da se ne bom več prepirala, da ne bom več grozila, razbijala, uničevala lastnine itd.
Doma so zaradi “izpadov” (kar to sploh niso bili) že sedemkrat zaradi ničesar zoper mene klicali policijo.
Poleg tega že 10 let izkrivljeno dojemam realnost – počutim se kot duh oz. kot da ne obstajam, ker se ne morem videti od zunaj, ljudi dojemam za neskončno majhne lutke proti vsem drevesom in stavbam, predstavljam si, da bi morali ljudje s svojimi telesi segati tisoče metrov v višino zato, da bi se nas videlo desetine kilometrov daleč proč, po celem telesu bi morala imeti nedoločeno število oči in ust, da bi tako moja zavest obstajala po celem telesu…
Kaj naj storim? Kdo me bo preživljal?