Prvič sem se “zdravila” že pri 15. letih, ko sem se  ukvarjala s šolo vsa leta od ene 7. do 9. razreda, da sem se v 9. ukvarjala s šolo praktično da ne po cele dneve in še po pol noči, konstantno sem bila nenaspana, dokler nisem začela pozimi kar naenkrat pisati dvojno, trojno čez besede, zavijati črke, skratka nisem bila več sposobna normalno pisat. Spomladi sem pristala na psihiatriji v pediatrični bolnici, kjer sem ostala 3 mesece in kjer so mi “diagnosticirali” obsesivno-kompulzivno motnjo in socialno fobijo in me začeli šopati z “zdravili”, Zoloftom (antidepresiv) in Risperdalom (antipsihotik). K pedopsihiatrinji sem hodila več kot tri leta in pol. Tablete sem jemala od 15 do 17. leta, Risperdal cca 2 leti in Zoloft 2,5 let, ki sta bila brez učinka.

Vsa leta (od 18. naprej) sem se obsedeno ukvarjala z življenji drugega folka in jih zalezovala. Pri 22. letih sem se znašla drugič v umobolnici, ker sem nekajkrat doma razbijala svoje stvari. Na psihiatriji, kjer so mi “diagnosticirali” še shizoidno osebnostno motnjo, sem ostala 6 tednov, ker pa moja tastara ni želela, da pridem domov, pa sem mogla iti prisilno v stanovanjsko skupnost, kjer sem ostala 4 mesece in sem komaj zdržala, ker bi me lahko “strokovne” delavke kar prisilno strpale s CSD-jem v socialno-varstveni zavod (Hrastovec, Dutovlje), če ne bi bila pridna, če ne bi upoštevala njihovih pravil, če ne bi jemala tablet, kaj šele če bi imela kakšne izpade. Mogoče bi me nekajkrat strpali na psihiatrijo, če bi se pa to ponavljalo, pa bi slej ko prej že kar dali vlogo za premestitev v socialnovarstveni zavod. Kot sem dojela, pa iz takih zavodov ne moreš prostovoljno izstopiti oz. tam ostanejo tudi doživljenjsko.

Zaradi antipsihotika (olanzapina) sem se v treh mesecih zredila za 10 do 12 kil ter spala po 14 ur dnevno, zato sem že v stanovanjski zadnje dva meseca na skrivaj stran metala tablete. Domov sem prišla pred štirimi leti, ko sem takoj naslednji dan nehala jemati še druge tablete (antidepresive), od takrat naprej pa živim v svojem svetu, sem popolnoma brez socialnega življenja, ne predstavljam si sebe niti komunicirati kaj šele delati skupaj z drugimi ljudmi, pri svojih 26. letih nisem opravljala niti študentskega dela, zaključeno imam samo višjo šolo in nimam niti v sanjah niti izpita za avto kaj šele svojega prevoza ter me že 12 let ni bilo na dopustu in od tega v lajfu nisem bila niti še na Hrvaškem!!!

VSE LJUDI (vključno z mojo tastaro) DOJEMAM ZA SOVRAŽNIKE OZ. ZA GROŽNJO MENI, KER ME LAHKO KDORKOLI SPRAVI V ZAPOR. V svoji glavi se ukvarjam s kriminalnimi zadevami, in sicer da bi morala osebno nadlegovati drug folk in vdirati v bajte (kar vse po vrsti, bi hodila od ene bajte do druge) in se dobesedno vsilila v življenja drugega folka, ampak to kot pasivna opazovalka, da bi jih spremljala znotraj hiš ali zunaj hiš skozi okna in jim sledila!! Potem bi morala krasti po trgovinah in drugmu folku (jih napadati sredi ceste za denar, telefone, kolesa)!! Motiti bi morala tujo posest in vsaj praskati s ključi če ne kar razbijati avtomobile in uničevati zelenjavo po vrtovih … Potem bi mogla iti v podjetja ovirati delovne procese, posegati v osebni prostor drugega folka, tako da bi se jih dobesedno dotikala in otipavala ter vdirati v njihovo zasebnost z nastavljanjem kamer in prisluškovalnih naprav v bajte in stanovanja, groziti (vključno s smrtjo), krasti in odpirati tujo pošto, neupravičeno slikovno snemati (slikati/snemati folk in jih objavljati brez dovoljenja), krasti identitete (ustvarjati profile/mejle pod imeni drugega folka oz. pod imeni podjetij in jim dobro ime uničevati) in avtorske pravice ter zlorabljati osebne podatke (javno objavljati brez dovoljenja) itd. itd.

Zakaj vsega tega ne bi smela izvajati, sploh ne dojemam več, ker se sploh ne bi kakorkoli spremenila celotna realnost, če bi vse to izvajala, ne bi se spremenilo ne moje fizično telo in ne fizično telo od kogarkoli drugega in tudi če bi vse to izvajala, bi se še vedno počutila kot da sem duh oz. kot da sploh ne obstajam, ker se ne morem videti od zunaj oz. bi se mi še vedno zdelo, kot da se mi vse to sploh ne dogaja!!!

_____________________________________________________

Pri kakšne 19. letih in četrt v 4. letniku srednje šole, sem kar naenkrat začela izkrivljeno dojemati realnost oz. sem se začela ukvarjati z blodnjami v svoji glavi, oz. saj sploh nevem kaj to je, ker potem kasneje, ko sem pri 22. pristala v umobolnici, nisem tega niti omenila.

In sicer sem se kar naenkrat začela počutiti kot duh oz. kot da ne obstajam, ker se ne morem videti od zunaj. Začela sem se počutiti kot da ne obstajam, ker (tako sem si razlagala) z naravnostnim gledanjem ne morem videti ne svoje leve ne desne roke, ne zadnjega hrbtnega ne sprednjega trebušnega dela telesa, ne leve in desne noge, ne sprednjega in zadnjega dela vratu.

To kar govorim z usti, se mi je začela zdeti popolnoma druga zavest kot to kar gledam z očmi, ker z očmi ne morem govoriti, in usta so zame tako kot da so mrtva, ker znotraj ust ni oči, s katerimi bi lahko iz ust gledala, in tudi oči kot take so popolnoma svoja zavest, ker z njimi ne morem govoriti. Tako sem si začela predstavljati, da bi morala biti usta in oči skupen organ oz. bi morale biti znotraj ust tudi oči, da bi to postala skupna zavest, ker sedaj to dojemam kot da sta to ločeni zavesti.

Poleg tega zame zavest obstaja samo znotraj oči in ust in zame nikjer drugje po telesu ta zavest ne obstaja (niti na levem in desnem delu nosnice, na levem in desnem licu, na čelu, na vratu, na zgornjem in zadnjem delu glave itd.), tako da sem si začela predstavljati, da bi morala imeti po celem telesu nedoločeno število oči in ust oz. nedoločeno število obrazov ali glav, da bi tako moja zavest lahko obstajala po celem telesu.

Verjetno istočasno s temi blodnjami sem se kar naenkrat začela počutiti tudi utesnjeno in majhno v svojem telesu, začela sem se počutiti majhno proti vsem drevesom, proti vsem stavbam. Ljudi sem začela dojemati kot tako neskončno majhne lutke, ki so že na 20, 30 metrov razdalje tako neskončno majhni kot da sploh ne obstajajo oz. so tako neskončno majhni, da se lahko vidi samo še zadnji hrbtni in sprednji trebušni del telesa, leva in desna noga in mogoče leva in desna roka, glava, kaj šele oči ali pa usta, ki so temelj zavesti, pa se praktično ne morejo videti.

Potem sem to stopnjevala, da so že na ‪‪50 – 60‬ metrov razdalje ljudje tako neskončno majhni, da praktično sploh več ne obstajajo. Zato sem si začela predstavljati, da bi morala s svojim telesom oz. da bi morali biti vsi ljudje visoke metre in metre, desetine in desetine metrov kot celotne stavbe ali drevesa, in to samo zato, da bi se ljudi videlo tudi na desetine metrov razdalje oz. da na desetine metrov razdalje ne bi bili tako majhni, kot da sploh ne obstajajo. Oz. sem si začela prestavljati, da bi morali biti ljudje visoke kar cele stotine metrov ali pa celo tisoče metrov v višino kot celotne gore, in to samo zato, da bi se nas videlo na stotine, tisoče ali pa celo na desettisoče metrov oz. desetine kilometrov razdalje.

Potem naprej sem si začela predstavljati, da bi s svojim telesom morala segati v višino vse do vesolja. Poleg tega pa sem si začela predstavljati še, da ne samo, da bi s svojim telesom mogla biti visoka cele tisoče metrov v višino, ampak bi morala hkrati s tem s svojim telesom obsegati tudi v širino in dolžino cele kvadratne in kvadratne metre širine in dolžine, desetine in stotine kvadratnih metrov širine in dolžine, tisoče in tisoče, … stotisoče in stotisoče kvadratnih metrov širine in dolžine, da bi torej s svojim telesom obsegala kar celo zemljo. In to samo zato, da bi s svojo zavestjo obstajala po celi zemlji!!!

Poleg tega sem se začela gibati po gozdovih oziroma po naravnem okolju in to, ker tam ne obstaja nikakršna koli človeška logična zavest, kot si razlagam, oz. kjer ni ljudi ter kjer ni groženj (ljudi), ki me lahko spravijo v zapor. Tako sem začela hoditi v naravno okolje dobesedno hraniti svoje blodnje. 

Da sploh ne omenjam, da ljudje sploh ne bi smeli biti sposobni nikakršnega logičnega sklepanja, nikakršnega mišljenja, zavedanja ali samozavedanja, kaj šele razmišljanja ali komuniciranja, in da bi morali iti evolucijsko nazaj in živeti v naravno okolje tako kot opice in se ne bi smeli zavedati ne sebe in ničesar okoli sebe in nikoli več razmišljati in z nikomer več ne spregovoriti ene same črke!!!

_____________________________________________________

Konec junija prejšnje leto sem moji sestri in tastari uničila vrt (pohodila in zruvala sem zelenjavo) ter ji grozila, zaradi česar si je tastara drznila (ponovno) klicati policijo. Skoraj bi pristala na cesti oz. če bi se vrnila nazaj domov, bi me odpeljali v zapor. Potem so me z rešilcem peljali v psihiatrično bolnico naprej na zaprti oddelek, kjer so mi na podlagi povedanega ponovno predpisali ista “zdravila” (Zoloft in Risperdal), logično, ker niso imeli pojma, kaj bi mi sploh predpisali. Po nekaj dneh so me premestili na odprti oddelek, kjer sem ostala en mesec.

Sedaj sem že pol leta doma, kamor sem prišla pod glupo pogodbo, ki si jo je izmislila moja tastara (da bom redno jemala “zdravila”, da bom doma sodelovala in pomagala, da se ne bom prepirala, da ne bom grozila itd.)

Doma se samo pretvarjam (ker sem v to prisiljena), saj bi se še zmeraj morala vesti tako kot sem se vedla prej (torej se prepirati, ne sodelovati groziti, uničevati lastnino idr.)

Predpisana pa imam sledeča “zdravila”:

– Zoloft (antidepresiv) 200 mg dnevno, 

– Risperdal (antipsihotik) 3 mg zvečer, 

– Lorsilan (pomirjevalo) po potrebi.

Vprašanje je, koliko časa bom ta “zdravila” sploh še jemala, saj tako ali tako nič ne pomagajo. V svoji glavi sem namreč še vedno obsedena, saj imam še zmeraj nasilne (kriminalne) misli in še vedno vse ljudi dojemam za sovražnike oz. za grožnjo meni, ker me lahko kdorkoli spravi v zapor!!!