Vem, da je najstništvo eno težjih in napornejših življenjskih obdobij, za najstnika in tudi za starše. Pri nas pa gredo stvari čez mejo. Naša 17 letnica me psihično trpinči. Pred letom in pol sem zbolela za rakom, bila na hitro hospitalizirana, takoj pričela z kemoterapijami in iz boja odšla kot zmagovalka, čeprav je nekje v podzavesti tisti, kaj pa če se ponovi.

Od moje hospitalizacije s hčerko nimava več enakega odnosa kot pred tem. Zavrača me, ne upošteva nobene moje besede, me žali, želi mi, da bi se vrnila v bolnišnico in celo smrt. Tega enostavno ne morem sprejeti. Res, da gre lahko samo za njen obrambni mehanizem, ker jo skrbi zame, kar se čustvenega izražanja, posebej skozi pogovor, tiče, je precej introvertirana. Kljub vsemu ne morem sprejeti njenih besed, čeprav morda niso mišljene resno. Ne boli me toliko to, da mi želi smrt, pač pa zakaj mi jo želi. To mi je neznanka. Ko se želim z njo pogovoriti o mojem zdravstvenem stanju in ji razložiti celo sliko, da si ne interpretira po svoje, me vedno grdo zavrne.

Po pogovorih z možem, pridem do zaključka, da ji moja odsotnost na nek način pasala. Onadva sta imela svoj red, ki pa je bil na vseh področjih precej slab, ampak ok, vse sem vzela v zakup. Mož jo je pustil precej pri miru. Najbolj se je to poznalao na nivoju šole. Popustila je, pa ne zaradi moje bolezni, pač pa zaradi pomanjkanja kontrole. Ja, ne ve še čisto, da se uči zase. Je brihtna in lena, zato kontrolo še rabi.

Zdaj pa ne vem, naj ji poiščem psihološko pomoč, ker trpi »zaradi mene« ali pa je to najstniško obnašanje, ki navsezadnje niti ni tako zelo redko. Prijateljic in znanke mi tožijo zaredi vsega boga kar se najstnikov tiče. Naša sicer drugih »vidnih« sprememb v obnašanju in načinu življenje nima.

Vseh vaših modrosti, kritik in mnenj bom neizmerno vesela. Prepričana sem, da bom tako lažje razumela, kaj točno se dogaja v hčerkini glavi.

Avtorica, sočustvujem s teboj! Želim ti veliko zdravja, moči, dobrega počutja, da bi popolnoma okrevala in premagala to zahrbtno bolezen.

Nikakor ne morem razumeti tvoje hčere! Kako ste jo vzgajali? Res je, da so najstniki včasih vzkipljivi, tudi nesramni, muhasti, težki, toda tvoja hči je šla s svojimi izjavami predaleč. Ni sicer še polnoletna, toda stara je dovolj, da bi se lahko zavedala, kaj te je doletelo. Ne potrebuje ne psihologa, ne psihiatra, pač pa par krepkih klofut. Je bitje brez empatije!

Mislim, da ima svojo delno krivdo tudi njen oče (tvoj mož), ki njeno obnašanje tolerira. Ko doleti nekoga v družini taka bolezen, je treba bolniku stati ob strani, mu pomagati in vzpodbujati. Nisi sama kriva za bolezen.

Postani malo sebična in misli najbolj nase. Za hčer pa nimam besed – pregovor pravi, da za vsako rit v grmu palica raste.

Nisem Zemljan

moderator starševskega čveka je res top šit kader. he he

Ce zelis resiti odnos z najstnikom, najprej pomagaj sebi, da lahko pomagas otroku in vajinemu odnosu.

Kje sta se izgubili?

Ne, tvoja bolezen je lahko vzrok za marsikaj, za slab odnos z najstnikm pa ni kriva, ker izgubili sta se ze davno prej, bolezen je le potencirala ta slab odnos.

Otrok mora vedeti, da je vedno sprejet, kakrsen koli je. Ni dovolj, da ti to ves, vedeti mora otrok in tega se mora zavedati.

Druga je ljubezen, ki naj bi bila brezmejna in brezpogojna, ce sklepam po sebi kot otroku in svojih treh otrocih, ki so ze odrasli, je ljubezen VSE!

Spostovanje v odnosu starsa in otroka se zacne, ko stars prvi spostuje otroka in ga uci vzajemnega spostovanja z lastnim zgledom in obnasanjem do otroka.

In mati… Zdrava, bolna, vesela, utrujena, jezna, nenaspana ali spocita, mati je mati in njej bi moral biti otrok vedno na prvem mestu, pa ce mora z zadnjim atomom moci nekaj dati otroku namesto sebi, otrok je vedno prvi. Sele s takim odnosom prides potem do tega, da te otrok poslje v posteljo in ti skuha caj, ko se ti ne pocutis dobro.

Imam tri sinove, tako so bili vzgajani in si ne predstavljam, da bi se z menoj pogovarjali tako kot tvoja hci s teboj, pa se tudi skregamo, ampak se vsi zavedamo, da se imamo radi, se sprejemamo in se spostujemo!

Fejk zgodba. Prozorno.

Avtorici svetujem ogled filma Pogovoriti se moramo o Kevinu in družinsko terapijo. Izhajam iz kaotične družine, starša sta me prizadela na vse možne načine, a jima nikoli nisem želela bolezni in smrti. To se mi zdi res ekstremno.

Ja hvala bogu, da si ji napisala, kako super otroke imaš!

Avtorica, mene pri moji 15 letnici vsaj petkrat dnevno prime, da razmišljam, da bi končala svoje življenje. Resnično. Ostala sem sama z njo, ne posluša nič, ne upošteva mojih pravil (zvečer ob 8h not med šolo, najprej naloge, potem ven itd ). Ne zmorem več. Vsak dan isto.

Draga mati.

Tudi jaz svoje mame ne spostujem. Pa jih nimam 17, ampak 28.

Zakaj je ne spostujem in mi je bil dolga dolga leta bolj vsec oce: zato ker ni težil za vsak drek, ker me ni obtoževal stvari, ki jih nisem naredila, ker mi je pustil več svobode, mi pokazal več ljubezni, me ni za hrbtom obrekoval, ni celi žlahti govoril grdih stvari o meni ali pa mojih napak…

Moje mame ne maram tudi ker se tako rada pretvarja da je najvecji revez in se ji godijo same krivice…

In draga mati – ti, ne moja mati – najstnike je treba naucit da delajo stvari ZASE in tega NE BOŠ dosegla tako, da ji boš postavljala raznorazne pogoje in tezila kaj more nardit. Zato ker potem ona dela stvari samo in izkljucno zato, da ti ne bos tezila in da bo mir v bajti. In posledicno se ne nauci delat sama zase in je lena.

Ce zelis da zacne delati in uciti se zase, bo treba drug pristop – nov pristop ubrati. Pusti jo, naj dobi slabo oceno. Pusti, da ima neuspehe v zivljenju. Se bo ze pobrala, ko bo padla dovolj nizko.

Ne skrivaj je pod krilom.

Ne nadzoruj je kot da sama ne zmore – s tem ji das posredno vedet, da je nesposobna in nemocna.

Mami, ki zeli vse perfektno, ki nikdar ni zadovoljna, noben otrok nima vec volje ugajat po dolocenem casu.

Pelji jo k psihoterapevtu, ce zelis terapijo zanjo.

Vendar tudi tebi ne bi škodila, tudi ti imaš za predelat stvari – ne samo raka.

ja kje si pa sedaj to kevinovo zgodbo našla? To pa je čisto psihopatsko..

In koliko od teh 28 let si preživela v ustanovi zaprtega tipa…

Sori, ker pišeš kot da nimaš vse slame pod streho!

kevinova zgodba ne tvoj zapis, da ne bo pomote

Avtorica, na ta način ti daje vedet le to, da tvoja kontrola ni okej in da jo pusti odrasti. žal to izraža na tebi zelo boleč način, vendar je čas, da končaš s to kontrolo nad njo. stara je 17 in ne več 7.

Sama sem bila taka najstnica, da je bilo groza od groze, kako je moja mama prezivela, ne vem.

Pa nikdar, ampak nikdar, nisem niti pomislila, kaj sele, da bi mami rekla, naj gre v bolnico in umre!

Moj zapis celja tudi zate, skoda, da ga ne dojames!

Bom ponovila: LJUBEZEN, SPREJEMANJE IN SPOSTOVANJE! To je en in edini recept! Taki ali drugacni puberteti se s tem sicer ne izognes, jo pa prezivis in kar je bistvo, po puberteti najstnik postane cisto normalen in ok odrasli,kar je menda cilj vsakega starsa, a ne?

Pozdrav. Jaz sem se podobno počutila, kot najstnica. Več ti lahko napišem na sz.

Vprašaj jo, če ima občutek, da jo ti ne maraš?

Pozdravljeni!
Najprej vam želim vse dobro, vsem v družini!
Povedati moram, da morda ne boste zadovoljni z mojim pogledom…
Tudi jaz sem prebolela raka; na konziliju so mi dejali, da imam le
20% možnosti preživetja. Takrat sem dobesedno padla pod mizo,
tako me je takrat prizadela ta novica.
Ampak po tem šoku sem postopoma prišla do moči in bolezen premagala.
Minilo je že 15 let.
Naš sin je bil takrat leto starejši kot sedaj vaša hči.
Edino, kar vam bom napisala je to, da ste se sigurno tudi vi spremenili,
vendar tega morda pri sebi še ne opazite, opazi pa okolica in to zelo.
Nič več ni tako kot je bilo pred vašo boleznijo in tudi ne bo.
Bo drugače, a dobro, boste videli!
Zato vam želim, da se ukvarjate s seboj, s svojimi novimi občutki in pogledi na življenje, na prioritete, NE na kontrolo.
Če sta mož (očka) in hči shajala z malo manj reda, z manj bleščečimi ocenami-tudi ona dva sta preživljala vso grozo in strah, ki ga imamo ljudje
ob besedi  za bolezen rak.
Ne bojte se, da vas ne mara, zameri pa, da ste zboleli, ker rak  ji je skoraj vzelo mamo. Rabi čas, veliko časa.
Najdite svoj notranji mir ( za pomoč in samopomoč obstaja Psihoonkološki ambulantni oddelek  v okviru OI), da boste s svojo držo pokazali, da ste tukaj, da boste še dolgo njena mama!
Lep pozdrav!

Obe potrebujeta psihiatra. Moja mama je kljub mojim srebrnim Vegovim priznanje govorila, da sem otrok s posebnimi potrebami. Da imam kamne v glavi in še kaj. To je samo košcek. In ja, sovražila sem jo in mi ni žal. Zaradi sebe sem ji odpustila. Ne bi pa živela več z njo. Je pokojna. Poglej, krivi so bili pa moji najstniški možgani. Ja pa jade. Glej resnica boli, vendar osvobaja in zdravi. Pod točko 1 najprej ti spremeni odnos, do nje. Nato pojdi dalje. Pojdita pa obe k psihiatru. K istemu ob neki drugi uri. Potem naj pa on poveže dve popolnoma različni zgodbi.

Jaz sem bila grozen najstnik. Sedaj imam zlate najstnike doma? Za kaj? Ker sem popolnoma spremenila pogled na svet. Vprašaj jo, za kaj te ne mara. S kontrolo ne dosežeš nič. Jaz sovražim, se uprem in kričim. In mojih otrok ne kontroliram. Navdihnem jih. Moja 15 letna hči je najboljša na šoli. Otroke in najstnike se navduši nad učenjem in ne kontrolira. Zgledi štejejo. Vsaka misel je pomebna. Mora bit pozitivna. 1000 x ponovi, imam super uči. Samasi uredi okolico.

Draga Mama,

Najprej iskrene čestitke za zmago in izbiro življenja.

Morda se motim, vendar sem v vašem odnosu do hčere zaznala nekaj agresije (nezavedne) do nje.

Česa vas je strah v odnosu do nje?

Kako se vi pogovarjate z njo?

Vam je vajin odnos naporen?

Karkoli je odgovor, si vi najdite pomoč, da ta strah/čutenja zacelite.

Kadar se počutimo nemočni v odnosu do sočloveka, ponavadi rabimo kontrolo nad njim.

Vaša naloga je, da se soočite s svojimi občutki.

Po mojem mnenju najstnica potrebuje, da ji sporočite:

Vidim te draga hči.

Žal mi je, da te je bolezen prestrašila in ti spremenila življenje.

Zaupam vate, da boš kos tej preizkušnji.

Kako ti lahko pomagam?

Najstniki v tem obdobju ne rabijo kontrole, pač pa zaupanje, da so dovolj in da se zmorejo soočiti z vsemi izziva življenja.

Sama sem pri 17bila soocena z možnostjo izgube očeta in ločitvijo staršev.

In ker sem se že tako ali tako počutila, nepomembna, nevidena, neslišana sem proti obema starsema nastopala z agresivno komunikacija in jezo.

Predvsem ker sta mi solila pamet in sta pričakovala, da ju upoštevam. Ter dajala “butaste” nasvete, za katere jih nisem vprašala.

Onadva nista bila več avtoriteta v mojih očeh pri 17ih.

Predvsem pa sem se čutila dolzno, da sama rešujem njuno situacijo, saj sem bila pogosto mediator.

To pisem z namenom, da vam približam pogled 17 letnice.

Če bo en stavek v pomoč, bo moj namen dosežen.

Začutite svojo stisko v vajinem odnosu in si pomagajte, nato začutite hcerino stisko in ji pogajte, če vam bo dovolila.

Vse dobro in držim pesti da vam uspe.

Mislim, da je možno, da ji je hči to rekla v afektu – ampak se mi zdi čudno, da se ni opravičila. Da je ni pekla slaba vest. Sama imam sicer izkušnjo, da se je moja mati po manj hudi bolezni kot je rak popolnoma spremenila. Na slabše – gre za t. i. hospitalizem (se mi zdi, da se o tem redko govori).

Psihopatske, sociopatske osebnosti sicer niso tako redke, v Sloveniji pa je veliko družinskega nasilja in družinskih umorov, tako, da jaz bi za vsak primer poslala to deklico na kak psihološki test.

Draga Mojca,

bi se upala kar strinjati s tvojo teorijo o hčerkini bolečini in  to da ti kaže na tak način, je sigurno odraz ranjenega in prestrašenega človeka.

Sama sem dvakrat doživela raka svoje mame. Enkrat okrog 20. leta, drugič okrog 35. V prvo mi je bilo zelo težko, ker sva si bili z mamo kar blizu in ko je zbolela, se je začela obračati na očeta, ki ji je v bolezni nudil vso podporo. Kar naenkrat sem imela občutek, da me je zapustila, da me ne potrebuje več, da nisva več prijateljici kot pred boleznijo, zelo pogosto sem se počutila samo, saj se je vse vrtelo okrog njenega raka.

V drugo sem imela že družino, je bila pa moja vloga večja, saj sem morala jaz prevzeti velik del skrbi zanjo, voziti sem jo morala na obsevanja. To je bilo izredno naporno, saj sva vsak dan preživeli v avtu 4 ure, potem pa sem mogla še delat in skrbet za svojo družino. Bilo je res težko – fizično in psihično… Imela sem pa občutek, da razen mame nihče ne vidi, koliko sem mogla dati v to – pojavila se mi je depresija… Nihče me ni vprašal, kako sem…

Kar hočem povedati je, da materina bolezen močno vpliva tudi na partnerja in otroke, ti pa ne znajo vedno prepoznati občutkov in poiskati pomoči. Mogoče je to hčerin način, da išče pozornost, da sporoča, še vedno sem tu, še vedno te rabim, razumem, da si bolna in prestrašena, ampak sem prestrašena tudi jaz in me nihče ne vpraša, kako sem….

Citiram @Marka:

Halo, kaj tebi ni jasno? Si v redu?

Zapis @Kr ene je se kako realen! Zakaj to vem? Ker imam PODOBNO mamo, ki se je na vsakem koraku trudila, da bi imi zagrenila življenje.Zdaj na stara leta “gnije” osamljena in veš kaj? …. Je*be se mi zanjo!

Odličen zapis!