Želi mi bolezen in smrt
Za @Kr ena …. odličen zapis!
Hči je besna nate, ker si žrtev. Sicer tule pišeš, kako si zmagala in se prebila blabla, a bolniki ste vedno žrtve. Že to, da si sploh dobila raka, pove, da moraš marsikaj pri sebi razčistiti. prvi konkreten nasvet – pojdi na psihoterapijo.
kar se tiče hčere – ti bom zelo naravnost in brez olepševanja povedala, kaj se z njo v resnici dogaja. Na živce ji greš s to patetiko, sploh ker te njene besede tako resno jemlješ. Vidi se, da od hčere hočeš neko čustveno podporo, ki ti je ona NI DOLŽNA dajat. Obrni se na partnerja – kako sta pa vidva? odnos verjetno slab ali brez prave substance, dolgočasen, kot običajno. Ampak ne, vi ste seveda vsi v redu, samo ti imaš to malenkost od raka, problem je pa hči. itak.
Skratka, hčerki greš na jetra, to ti povem, jaz sem imela bolno mater in kolikor sva se imeli zelo radi, sem bila besna nanjo, ja, besna, ker je bila bolna. In to moraš kot mati preprosto sprejet, ker tvoja bolezen NI samo tvoja stvar, ampak si z njo obremenila celo družino in predvsem svojega otroka. tako to je, odrasti in se s tem sprijazni. Zagrenila si hčeri najstniška leta, če si imela raka, imaš v sebi itak še kopico drugih nepredelanih zadev…vse to se nabira. Jasno je govoriti o tem tabu, vsi bi samo rožice sadili in cukrali, matere žrtve mučenice pričakujete nevemkako razumevanje za svoje osebne drame – otrok ti pa bolezen preprosto zameri. Zameri ti, besna je nate, jezna je, ker si ji to naredila – ker naredila si tudi njej, ne le sebi. Tako to gre v podzavesti. To so realna občutja. Ker se vsi delate fine, živite v filmih in ker ti očitno živiš v nekem otročjem milnem mehurčku, kako bi to sedaj vse moralo lepo zgledati, se ne soočite s pravimi občutji. Tvoj otrok se je soočil s potencialno smrtjo svoje matere, ki je verjetno še vedno ogrožena in vedno bo -rakava bolnica si za vedno in samo vprašanje časa, kdaj se to lahko ponovi – ti pa egocentrično in narcisistično hočeš, da se hčera do TEBE lepo obnaša. Sori, ampak moraš krepko odrast. Hčeri si vzela leta življenja s to boleznijo, jo za vedno zaznamovala, stoj pokonci sedaj in sprejmi to. Boš morala to nosit, nimaš druge, to je life. In ja, hčera ti bo bes in zamero ter jezo vračala tudi s tem, da ti bo rekla, da crkni in da škoda da nisi guznila, ko je bila priložnost za to. Seveda ti bo to rekla, večkrat, kar pripravi se, ker te zaradi bolezni sovraži. In zdaj je na tebi, da si ODRASLA, ZRELA in doumeš, da so to njena občutja, ki so ja, na meji sovraštva. In doumet moraš, da taka občutja niso nič takega, ni treba viti rok in dramatizirati, se cmizdriti, to so povsem običajna človeška občutja, pristna, če je le človek sposoben se s tem soočit in to nosit. Ja, ne bo ti fajn to slišat, hebiga. To si prinesla v svoj life in v life od hčere, zdaj pa nosi to. Nehaj biti žrtev, mučenica, nehaj živet v filmu in začni dojemat, kaj ljudje v resnici zares čutijo. To, kar hčera čuti in izraža, ni nič takega. To je resnica – samo starši spravljate otroke na svet pa še se sami s sabo ne znate soočit, kaj šele s kom drugim. Potem pa jok in stok.
Na tebi je, da celo situacijo začneš sprejemati bolj odraslo in ne pričakuješ od najstniške hčere, da bo krotila svoja občutja. To, kar se je zgodilo tebi, se je v njenih očeh zgodilo njej. Ja, to pomeni biti starš, nosit tudi takšna občutja. Za svojo podporo in predelavo – ki jo NUJNO potrebuješ – najdi psihoterapijo zase. To je edini način.
si starš ali otrok, 28.09.2021 ob 08:33
Hči je besna nate, ker si žrtev. Sicer tule pišeš, kako si zmagala in se prebila blabla, a bolniki ste vedno žrtve. Že to, da si sploh dobila raka, pove, da moraš marsikaj pri sebi razčistiti. prvi konkreten nasvet – pojdi na psihoterapijo.
kar se tiče hčere – ti bom zelo naravnost in brez olepševanja povedala, kaj se z njo v resnici dogaja. Na živce ji greš s to patetiko, sploh ker te njene besede tako resno jemlješ. Vidi se, da od hčere hočeš neko čustveno podporo, ki ti je ona NI DOLŽNA dajat. Obrni se na partnerja – kako sta pa vidva? odnos verjetno slab ali brez prave substance, dolgočasen, kot običajno. Ampak ne, vi ste seveda vsi v redu, samo ti imaš to malenkost od raka, problem je pa hči. itak.
Skratka, hčerki greš na jetra, to ti povem, jaz sem imela bolno mater in kolikor sva se imeli zelo radi, sem bila besna nanjo, ja, besna, ker je bila bolna. In to moraš kot mati preprosto sprejet, ker tvoja bolezen NI samo tvoja stvar, ampak si z njo obremenila celo družino in predvsem svojega otroka. tako to je, odrasti in se s tem sprijazni. Zagrenila si hčeri najstniška leta, če si imela raka, imaš v sebi itak še kopico drugih nepredelanih zadev…vse to se nabira. Jasno je govoriti o tem tabu, vsi bi samo rožice sadili in cukrali, matere žrtve mučenice pričakujete nevemkako razumevanje za svoje osebne drame – otrok ti pa bolezen preprosto zameri. Zameri ti, besna je nate, jezna je, ker si ji to naredila – ker naredila si tudi njej, ne le sebi. Tako to gre v podzavesti. To so realna občutja. Ker se vsi delate fine, živite v filmih in ker ti očitno živiš v nekem otročjem milnem mehurčku, kako bi to sedaj vse moralo lepo zgledati, se ne soočite s pravimi občutji. Tvoj otrok se je soočil s potencialno smrtjo svoje matere, ki je verjetno še vedno ogrožena in vedno bo -rakava bolnica si za vedno in samo vprašanje časa, kdaj se to lahko ponovi – ti pa egocentrično in narcisistično hočeš, da se hčera do TEBE lepo obnaša. Sori, ampak moraš krepko odrast. Hčeri si vzela leta življenja s to boleznijo, jo za vedno zaznamovala, stoj pokonci sedaj in sprejmi to. Boš morala to nosit, nimaš druge, to je life. In ja, hčera ti bo bes in zamero ter jezo vračala tudi s tem, da ti bo rekla, da crkni in da škoda da nisi guznila, ko je bila priložnost za to. Seveda ti bo to rekla, večkrat, kar pripravi se, ker te zaradi bolezni sovraži. In zdaj je na tebi, da si ODRASLA, ZRELA in doumeš, da so to njena občutja, ki so ja, na meji sovraštva. In doumet moraš, da taka občutja niso nič takega, ni treba viti rok in dramatizirati, se cmizdriti, to so povsem običajna človeška občutja, pristna, če je le človek sposoben se s tem soočit in to nosit. Ja, ne bo ti fajn to slišat, hebiga. To si prinesla v svoj life in v life od hčere, zdaj pa nosi to. Nehaj biti žrtev, mučenica, nehaj živet v filmu in začni dojemat, kaj ljudje v resnici zares čutijo. To, kar hčera čuti in izraža, ni nič takega. To je resnica – samo starši spravljate otroke na svet pa še se sami s sabo ne znate soočit, kaj šele s kom drugim. Potem pa jok in stok.
Na tebi je, da celo situacijo začneš sprejemati bolj odraslo in ne pričakuješ od najstniške hčere, da bo krotila svoja občutja. To, kar se je zgodilo tebi, se je v njenih očeh zgodilo njej. Ja, to pomeni biti starš, nosit tudi takšna občutja. Za svojo podporo in predelavo – ki jo NUJNO potrebuješ – najdi psihoterapijo zase. To je edini način.
a eni res tako zelo sovražite svoje življenje, da celo življenje očitate staršem, da so vas spravili na svet?
Mora biti šele to zajebano živet.
Komentar na pisanje “Si starš ali otrok”:
OK. Grobo povedano, a čisto možno resnično. Druga stran realnosti pa je, da staršu ni treba nujno prenašati svojih otrok in njihovih izpadov po dopolnjenem 18 letu.
Pri taki situaciji se lahko rešuje s t.i. “tough love” – ali pa ne. Tudi najstniki so že precej odgovorni za svoja razmišljanja in dejanja, tako da se v takem primeru lahko da tudi realnost na mizo. Odvisno kako debelo kožo ima mama.
Sam pa mislim da edino realnost na mizo in poštena debata v taki situaciji lahko hitro sprosti napetosti in umiri situacijo, ki se bo sicer še nekaj časa reševala. Direktno “s pestjo po glavi” in brutalna iskrenost kaj si še dovoliš in česa ne boste tolerirali – z vseh strani. In kaj si želite od sebe in drugih.
rok-1, 28.09.2021 ob 09:36
Komentar na pisanje “Si starš ali otrok”:
OK. Grobo povedano, a čisto možno resnično. Druga stran realnosti pa je, da staršu ni treba nujno prenašati svojih otrok in njihovih izpadov po dopolnjenem 18 letu.
Pri taki situaciji se lahko rešuje s t.i. “tough love” – ali pa ne. Tudi najstniki so že precej odgovorni za svoja razmišljanja in dejanja, tako da se v takem primeru lahko da tudi realnost na mizo. Odvisno kako debelo kožo ima mama.
Sam pa mislim da edino realnost na mizo in poštena debata v taki situaciji lahko hitro sprosti napetosti in umiri situacijo, ki se bo sicer še nekaj časa reševala. Direktno “s pestjo po glavi” in brutalna iskrenost kaj si še dovoliš in česa ne boste tolerirali – z vseh strani. In kaj si želite od sebe in drugih.
Ti ze lahko udaris po buci sebe ali druge in ne dovolis, da ti hci rece, da bi bilo bolje, ce skripnes, a te misli prepreciti ne mores z dovoljenji ali ne dovoljenji!
Dejstvo je, da je avtorica nareidl nekaj hudo narobe, da se njen otrok tako pocuti, lahko je neka cisto banalna stvar, a je na dekle to tako vplivalo, da nosi v sebi veliko jezo na mamo.
To stvar je treba prvo razcistiti, potem pa dovoljenja sploh ne bodo potrebna.
Mark185, 27.09.2021 ob 19:05
Kr ena335, 27.09.2021 ob 18:53
Draga mati.
Tudi jaz svoje mame ne spostujem. Pa jih nimam 17, ampak 28.
Zakaj je ne spostujem in mi je bil dolga dolga leta bolj vsec oce: zato ker ni težil za vsak drek, ker me ni obtoževal stvari, ki jih nisem naredila, ker mi je pustil več svobode, mi pokazal več ljubezni, me ni za hrbtom obrekoval, ni celi žlahti govoril grdih stvari o meni ali pa mojih napak…
Moje mame ne maram tudi ker se tako rada pretvarja da je najvecji revez in se ji godijo same krivice…
In draga mati – ti, ne moja mati – najstnike je treba naucit da delajo stvari ZASE in tega NE BOŠ dosegla tako, da ji boš postavljala raznorazne pogoje in tezila kaj more nardit. Zato ker potem ona dela stvari samo in izkljucno zato, da ti ne bos tezila in da bo mir v bajti. In posledicno se ne nauci delat sama zase in je lena.
Ce zelis da zacne delati in uciti se zase, bo treba drug pristop – nov pristop ubrati. Pusti jo, naj dobi slabo oceno. Pusti, da ima neuspehe v zivljenju. Se bo ze pobrala, ko bo padla dovolj nizko.
Ne skrivaj je pod krilom.
Ne nadzoruj je kot da sama ne zmore – s tem ji das posredno vedet, da je nesposobna in nemocna.
Mami, ki zeli vse perfektno, ki nikdar ni zadovoljna, noben otrok nima vec volje ugajat po dolocenem casu.
Pelji jo k psihoterapevtu, ce zelis terapijo zanjo.
Vendar tudi tebi ne bi škodila, tudi ti imaš za predelat stvari – ne samo raka.
In koliko od teh 28 let si preživela v ustanovi zaprtega tipa…
Sori, ker pišeš kot da nimaš vse slame pod streho!
In kaj je tu spornega napisala?
O, ti hudobno in grdo bitje brez empatije! Le kje imaš garancijo, da tudi ti ne zboliš za rakom ali kakšno drugo boleznijo? Kje imaš garancijo, da te ne doleti kakšna huda nevrološka bolezen, ali da se ti zdrsne po stopnicah in pristaneš na invalidskem vozičku? Ne samo, da si brez empatije, si tudi popolnoma nerazgledana. Če bi bila, bi vedela, da za rakom zbolevajo stari in mladi, moški in ženske, suhi in debeli, izobraženi in neizobraženi, delovni in leni, dobri in hudobni! Vsi smo na tej poti življenja. Mnogi zbolijo za rakom, ker delajo z rakotvornimi snovmi. Vsako leto zboli tudi vsaj 1000 otrok za rakom, pojdi enkrat na Onkološki inštitut in se ozri okrog sebe!
Za rakom sta mi umrla tata in brat, bila sem še zelo mlado dekle, ko mi je umrl tata. Spomnim se, kako mi je bilo hudo, kako se mi je tata smilil, ko se je stiskal v bolečinah in tiho trpel, nikoli se ni potožil. Stala sem mu ob strani in ga tolažila kakor sem vedela in znala, nikoli, res nikoli pa mu nisem očitala bolezni!
Bodi tiho in umolkni, ker ne veš še, kaj te v življenju čaka.
17. letni smrklji, ki lastni materi želi smrt pa bi dala dve krepki okrog ušes.
Razumela bi, da bi kaj takega izustil sedemletni otrok, ampak ne 17. letna punca, ki je na pragu polnoletnosti!
Anonimno 9675, 28.09.2021 ob 11:06
Prtegn jo ene 2x okol buce, ko bo pa polnoletna pa ven z bajte…
Jaz bi ji dala dve okrog kepe in to take, da bi se tri dni vrtila okoli.
Ja, madona no, kdo je zdaj tu mama in kdo je hči?
Da si smrklja upa tako govoriti s svojo mamo!
jaz bi ji rekla, da lahko vzame kufre in spoka, če ji kaj ni všeč.Vpila bi pa tako nanjo, da bi vsi sosedje drli skupaj!
Pa se znam lepo pogovarjati, sem demokratična mama.
Ampak vse ima svojo mero.
Punca je šla čez mejo! Postaviti jo moraš nazaj! Obvezno!
dovoljenja, 28.09.2021 ob 10:01
Ti ze lahko udaris po buci sebe ali druge in ne dovolis, da ti hci rece, da bi bilo bolje, ce skripnes, a te misli prepreciti ne mores z dovoljenji ali ne dovoljenji!
Dejstvo je, da je avtorica nareidl nekaj hudo narobe, da se njen otrok tako pocuti, lahko je neka cisto banalna stvar, a je na dekle to tako vplivalo, da nosi v sebi veliko jezo na mamo.
To stvar je treba prvo razcistiti, potem pa dovoljenja sploh ne bodo potrebna.
Kakšna dovoljenja?!?
Pišem samo o iskreni razlagi kaj človek še sprejme in česa ne – in kakšne bodo posledice.
Ne sekiraj se. Vse te super pametne mame imajo zagotovo najstnike, ki zaradi njihovega ustrahovanja ne upajpo povedati kar mislijo.
Mene je vzgajala babica, imeli sva se najrajši na svetu, a ko sva se prepirali, sva si dajali tiste pod pasom. Zmerjali in žalili sva se kot dva pijana mornarja. Tako sva si prečistili ventilčka in sva šli naprej, do naslednjič. Nikoli si nisva zamerili. To je bil najin šport, sproščanje. Danes imam najstniškega sina. Rečeva si marsikaj. Zadnjič mi je rekel kurba. Zdaj mi pa povejte, zakaj za boga svetega bi mu to zamerila, če oba veva, da to ni res. To so samo besede. Midva obrneva rit okoli svoje osi in že sva spet prijatelja.
Včasih človek reče tudi kaj grdega, da bi le prizadel tistega na drugi strani. Običajno so to najstniki, ko jim starši kaj ne dovolimo.
Jaz se definitivno zaradi tega ne bi sekirala. Hčerka uporablja svoj obrambni mehanizem, ker jo je strah, da bi te izgubila. Raje te potiska stran, ker se boji zate in misli, če te odrine, da bo v primeru izgube manj bolelo. Povprašaj kakšnega psihologa, boš videla, da imam prav.
Enaka, 28.09.2021 ob 16:14
Ne sekiraj se. Vse te super pametne mame imajo zagotovo najstnike, ki zaradi njihovega ustrahovanja ne upajpo povedati kar mislijo.
Mene je vzgajala babica, imeli sva se najrajši na svetu, a ko sva se prepirali, sva si dajali tiste pod pasom. Zmerjali in žalili sva se kot dva pijana mornarja. Tako sva si prečistili ventilčka in sva šli naprej, do naslednjič. Nikoli si nisva zamerili. To je bil najin šport, sproščanje. Danes imam najstniškega sina. Rečeva si marsikaj. Zadnjič mi je rekel kurba. Zdaj mi pa povejte, zakaj za boga svetega bi mu to zamerila, če oba veva, da to ni res. To so samo besede. Midva obrneva rit okoli svoje osi in že sva spet prijatelja.
Včasih človek reče tudi kaj grdega, da bi le prizadel tistega na drugi strani. Običajno so to najstniki, ko jim starši kaj ne dovolimo.
Jaz se definitivno zaradi tega ne bi sekirala. Hčerka uporablja svoj obrambni mehanizem, ker jo je strah, da bi te izgubila. Raje te potiska stran, ker se boji zate in misli, če te odrine, da bo v primeru izgube manj bolelo. Povprašaj kakšnega psihologa, boš videla, da imam prav.
Ne razumem ljudi, ki se tako zmerjajo! Sin ti je rekel kurba – ma nemoj in ti si bila kar tiho? In z babico sta se zmerjali in si vse prerekli? Ne razumem tega. Kako pa je na delovnem mestu, ali tudi šefu rečeš kar prasec, če te spravi ob živce in sodelavke pošlješ v K ali v PM? Ena meja mora biti, ker potem nismo več normalni ljudje, pač pa prostaki, primitivci.
rok-1, 28.09.2021 ob 12:36
Kakšna dovoljenja?!?
Pišem samo o iskreni razlagi kaj človek še sprejme in česa ne – in kakšne bodo posledice.
Omenjas ‘kaj si dovolis in cesa ne toleliras’…
Kaj ti dovolis, ne dovolis, toleriras ali ne, da ti kdo rece, nima nobene veze, ker tudi misel steje…
In ko za svojega najblizjega samo pomislis, da je bolje, da ga ni, je ze hudo…
Inspiracija, 27.09.2021 ob 17:54
Cookie336, 27.09.2021 ob 17:24
Fejk zgodba. Prozorno.
Avtorici svetujem ogled filma Pogovoriti se moramo o Kevinu in družinsko terapijo. Izhajam iz kaotične družine, starša sta me prizadela na vse možne načine, a jima nikoli nisem želela bolezni in smrti. To se mi zdi res ekstremno.
Se strinjam, želeti smrt mami je grozno!! Ok bi rekla, da ji uide, ampak če to ponavlja in meniš, da celo resno misli je v njej sadističen del osebnosti. Ni opravičila za besede, ki ti jih namenja, zato ne zmanjšuj njihov pomen. Kar pa ne pomeni, da ji ne odpustiš, je pa res, da te besede kažejo na nekaj ekstremno hudega. Rešuj naprej ti, če bo želela tudi skupaj, ločeno, pri psihologu.
dovoljenja, 28.09.2021 ob 18:40
Omenjas ‘kaj si dovolis in cesa ne toleliras’…
Kaj ti dovolis, ne dovolis, toleriras ali ne, da ti kdo rece, nima nobene veze, ker tudi misel steje…
In ko za svojega najblizjega samo pomislis, da je bolje, da ga ni, je ze hudo…
Odg za “dovoljenja”:
OK, razumem in se tudi strinjam glede misli.
Vendar kar sem napisal je mišljeno drugače; direktno se lahko pove kaj si človek še dopusti (dovoli) reči – in kaj ne. To drugo, česar si ne dovolimo, prinaša jasne posledice.
Npr. »Če rečeš, da mi želiš smrt in bo to prepoznano kot resna izjava – greš v roku 6 ur iz hiše in se lahko vrneš najprej po 1 tednu in opravičilu. Rečeš ponovno – in letiš ven v roku 1 ure in za najmanj pol leta«…
To mislim s tem, kaj si človek »dovoli«. Jasno najavljene posledice neželjenih oz nedovoljenih dejanj. Seveda lahko tudi čisto drugačne kot sem zapisal sam.
Odg za “dovoljenja”: OK, razumem in se tudi strinjam glede misli. Vendar kar sem napisal je mišljeno drugače; direktno se lahko pove kaj si človek še dopusti (dovoli) reči – in kaj ne. To drugo, česar si ne dovolimo, prinaša jasne posledice. Npr. »Če rečeš, da mi želiš smrt in bo to prepoznano kot resna izjava – greš v roku 6 ur iz hiše in se lahko vrneš najprej po 1 tednu in opravičilu. Rečeš ponovno – in letiš ven v roku 1 ure in za najmanj pol leta«… To mislim s tem, kaj si človek »dovoli«. Jasno najavljene posledice neželjenih oz nedovoljenih dejanj. Seveda lahko tudi čisto drugačne kot sem zapisal sam.
rok-1, 29.09.2021 ob 15:15
In kaj si resil s tem?
Se vedno ti zeli smrt in odnos je se vedno katastrofalen!
V odnosu sta vedno dva in sta odgovorna oba, le v odnosu stars in otrok vecji del odgovornoati nosi stars in tudi stars naj bi naredil prve korake k izboljsanju odnosa.
Kaj bi ti naredil, ce bi tvoj otrok tebi zazelel smrt?
Mislim, da ga ne bi selil od doma, ampak bi si dal prst na celo in se zamislil, kaj in kje si zgresil ter kako lahko resis vajin odnos.
Ma dej no, babe ubrisane, pa kdo komu želi smrt?! Punca ima pač izpade, temu se reče ‘acting out’, ven bruha svojo jezo in v njej mariskaj reče. Džizs ste blesave, tule berem tole cmizrdenje in cviljenje, dejte se k sebi spravit pa si osnovne pojme razčistite. Cela drama zaradi najstniškega izpada, ‘da kako ona želi mami smrt’. Sej niste resne, no. Trapaste ste do konca, ko en kup kokoši. Sploh veste, kaj res pomeni nekomu želeti smrt? Res, pejte svoje telenovele naprej gledat, ker kakega višjega razumevanja tako sposobne niste.
