Iz živega dolgčasa ker se mi ne da nič delat sem šla površno prebirati kako kaj kost psihičke (dipl psihoterapevtke ki si ne zna dela najti) glodate… … in najdem tebe sovražnico!;-(((

Ki tudi, kakor psihička, nimaš pojma kaj je to svoboda in seveda ne razlikuješ od prostosti. Svoboden človek namreč skrbno izbira, za kar se tudi sam potrudi, prost pa pobere kar mu nasproti prileti, če se mu da…
Prvi je trd pogajalec ko kupuje, ko kupi se hvali, drugi pa, zastonj vzame in po uporabi zavrže, nčeš slabo je.

Sicer noben od glodajočih ne doume, da se kost imenuje življenje v kovčku. To je posledica prehajanj med ločenima staršema ali pogosta selitev družine v dobi otroštva takega človeka.

nisi še za družino, big deal…, imaš pa časa še dovolj, ne razmišljaj o teh stvareh, zgoni se še malo….prišlo bo samo po sebi in tudi taprava s katero si boš vse to želel bolj kot žuriranje bo prišla sama po sebi.

Ja, tudi jaz se bom ustavil pri fantu. Beseda ima res vec konotacij in kot vedno- besede je treba jemati v kontekstu. Razmisljam o tem in se sprasujem, zakaj je pisec raje izbral besedo fant, namesto besede moski, ki je pogosteje v rabi in v danem kontekstu tudi bolj primerna.

Je to morda verbalni nacin bega pred odgovornostjo? Z nekim boemskim zivljenjem ni nic narobe samo po sebi. Je pa zanimivo, da piscu svobodo predstavlja prav njegova jeca. Kajti ko nas nekaj po kolikor toliko lastni izbiri omejuje in se temu ne moremo upreti, potem je to odvisnost.

K temu napeljuje tudi predsodek, da bi predanost zenski zanj pomenila konec svobode. Avtor se torej ne postavi v vlogo tistega, ki zivi cudovito boemsko zivljenje v katerem se zlahka prepozna marsikatero dekle, pac pa izhaja iz predpostavke, zavedanja, da zenski nima kaj ponuditi na eni strani in jo hkrati jemlje kot omejujoc fsktor na drugi.

Torej, dragi moj fant… Glede na to, da jih stejes ze 34, mislim da je najbolje, da zivis zivljenje casanove se naprej. Svoje ujetosti/odvisnosti sam ne bos razresil, saj kot vsak drug fix tudi tvoj presneto pase. Poleg tega tvoj (navidezno) ni nevaren in seveda… ne prinasa trajnejse izpolnitve, temvec hlastanje za novim vedno znova in znova. Pa tudi zenska je zelo malo verjetno, da bi ti mogla pomagati, se manj pa v taksnih okoliscinah ziveti izpolnjujoce zivljenje. Jebiga, dragi moj fant… vse ima svojo ceno in ta ni nujno sorazmerna z vrednostjo.

Ko te obcutek nevrednosti pripelje do obupa pa pac joci. Resda naj bi fantje tega ne poceli, a ta omejitev velja zgolj za tiste, ki naj bi odrasli v moze, kar pa ni tvoje poslanstvo.
[/quote]

hej Pero, v eni temi sem jo okurcala kako je dolgočasna s tem svojim !pozdravljeni!… Zdej pa najeda z “zdravo” vmes jo malo stiska v prsih, kulturi “hvala” se ne misli odpovedat in že v naprej odpika tiste ki ji ne verjamemo…

Kaj ti misliš, jo je najsvetejši mal po denarnici pobožal?

https://med.over.net/forum5/viewtopic.php?f=151&t=11067834
[/quote]

Cisto iskreno se ne ubadam pretirano s tem. Kdo/kaj in kako nista moj miselni tok, to bi se pa ze dalo razbrati. Kaj je vodilo roko, ki je drzala pero? (tudi v prenesenem pomenu) mi je ljubsi aspekt. Saj ves… vsega, kar je servirano tudi ne pozrem.

Živi svoje življenje, ne pa takega, ki ga pričakuje družba. Sam sem že pred svojim 20im letom vedel, da nimam nobene potrebe po in veselja do družinskega življenja.

Angleži temu rečejo you can’t have your cake and eat it, too. Vi bi radi živeli samsko življenje in hkrati bili vezani. To ne bo šlo. Enemu se bo treba odpovedat in odpoved ne bi bila odpoved, če ne bi zaradi nje nečesa izgubili – ali boste povečali možnost, da boste na stara leta sami, ali pa se boste morali odpovedati večjemu delu t.i. svobode. Zrelo in fer bi bilo to storiti ne da greste “prek trupel” nič krivih partneric.

Pri 34 tudi niste še tako stari, da bi vam peljal zadnji vlak. Pač ni še čas za ustalitev za vas, očitno. Mogoče čez 10 let. Ampak dejte do takrat jasno vedet vsaki, da vas ustalitev ne zanima, da ima možnost it svojo pot.

Najprej: čestitam za uspešnost.
Drugo: Kaj pa, če bi se preselil kam kjer je bolj vznemirljivo (npr. London) in hodil iz tam poleti na morje (Mediteran), da bi dobil ´dozo toplega vremena´? Če bi dobil lepo majhno stanovanje v centru Londona, bi bilo dobro izhodišče za vse destinacije.
Pridobil pa bi tudi nabor žensk različnih narodov (Italijanke, Španke, Američanke, Avstralke,…). Ker, če toliko potuješ in potem dobiš žensko iz Slovenije katere starši so (85{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465}) iz 17.stoletja jasno da ti ne bo to dišalo.
Želim ti svetovljansko žensko – tako kot si sam!

Lahko ti rečem samo to. Imel sem isto težavo iste skrbi, družbeni okvirji pač. Skušal sem se ustalit pa nekako mi ni ratalo, imam sicer otroka, partnerki sem brez olepšav razložil zadevo, ji pustil stanovanje in avto. Dejala je, da se je tega vedno bala, ker je vedela, da sem vagabund.
Konec koncev pa prjatelja sva ševedno tudi intimni stiki niso izključeni, čeprav jaz živim po svoje in imam svoje življenje in ona ravno tako svojega. Skupen nama je sin, ki ga imava oba zelo rada in to je to. Če že imaš denar moraš življenje izkoristit in ga živeti!
Smo pa vsi enaki, žur, potovanja in nove dogodivščine… hribi, morje, Kuba cigare in rum, Španika vino in koktajli, Portorož brhke Italjanke in Ljubljanke …

Avtor, saj imaš komaj 34 let! Kam se ti mudi? Še 10 let in še več imaš časa za ženo in otroke! Boš pač malo bolj starejši očka, ampak kaj potem?
Pa tudi to ni nujno, da sploh postaneš mož in oče. Zakaj točno? Zato, ker tako počne večina na tem svetu? Moraš biti ovca tako kot večina ljudi?
Ne oziraj se tako zelo na to, kaj drugi pričakujejo od tebe, ampak živi svoje lastno življenje tako kot tebi odgovarja.

Nekaj boš izgubil, nekaj pa boš pridobil. Sam sicer ne vem, koliko stvarem bi se moral odreči, da bi punco obdržal.
Sam lahko rečem, da nisem s punco (ženo), ničesar izgubil, niti občutka svobode ne. Je pa malo že odvisno tudi od načina življenja, ki ga ima kdo, ter tudi na to, kakšnega partnerja si poiščeš. Dejstvo pa je, da za živeti družinsko življenje, potrebuješ tudi zavedanje, da je nekaj časa treba posvetiti tudi družini (partnerki, otrokom še posebej, če so).
Najboljši si privoščijo oboje, družino in svobodo. Kako do tega, pa se ne da preprosto opisat.

Iz živega dolgčasa ker se mi ne da nič delat sem šla površno prebirati kako kaj kost psihičke (dipl psihoterapevtke ki si ne zna dela najti) glodate… … in najdem tebe sovražnico!;-(((

Ki tudi, kakor psihička, nimaš pojma kaj je to svoboda in seveda ne razlikuješ od prostosti. Svoboden človek namreč skrbno izbira, za kar se tudi sam potrudi, prost pa pobere kar mu nasproti prileti, če se mu da…
Prvi je trd pogajalec ko kupuje, ko kupi se hvali, drugi pa, zastonj vzame in po uporabi zavrže, nčeš slabo je.

Sicer noben od glodajočih ne doume, da se kost imenuje življenje v kovčku. To je posledica prehajanj med ločenima staršema ali pogosta selitev družine v dobi otroštva takega človeka.
[/quote]

O Ladli, hahaha…
Se vedno pod vtisom parkinga u Lj ;)?

A na zapisano pa res ne mislim kontrirat, ker gola resnica piše, da ima čas in bi me zmlela kot za šalo malo…toda…
Hm…kamne se bolj težko melje 😉 boljše jeckaj zidati…kajneda Ladli?

Hm… Prvi otrok pri ca. 45 pomeni mladostnik oz. mladostnica v adolescenci pri 60-ih. Moje menje je, da je zadnji vlak ravno tu nekje (ne pozabimo, da govorimo o prvem otroku in ne tistem, ki ima starejse brate in/ali sestre).

Odvisno od posameznika, kako ga doživlja. Lahko je cela polomija, lahko pa je neskončno zadovoljstvo. Izkušnje drugih nam tu zato bolj malo koristijo, ker nam to ne pove, kako bomo neko stvar sami doživljali.

Poznam podoben primer kot je tvoj.
Prijatelj je bil podoben kot ti. Izkušnje “iste” (punce, potovanja, veliko denarja (kmalu je moral odrasti in trdo garati, da je uspel), pritisk družbe…).
Ko je dopolnil 40 let je spoznal pravo žensko zase. Nekaj let sta skupaj potovala in si nato ustvarila družino. Sedaj, ko je otrok večji, skupaj potujejo in uživajo življenje. Res so lepa in zadovoljna družina.
Vsak ima svoj pogled na življenje, želje, ki so drugačne od drugih, in prav je tako. Odgovoren si za svojo srečo, uresničitev svojih sanj, živi življenje, ki si ga želiš!
Želim ti vse najboljše in najlepše v življenju!

Meni se v prvi vrsti zdiš strašno poln sam sebe. Kot Fructalov sok…

Nemiren si, ker nate pritiska družba z različnimi pričakovanji. Jaz ti verjamem vse, kar si napisal, ker poznam enega takega. Ko sem brala tvoj pripevek, sem se kar nasmehnila.

Če nisi pripravljen na zvezo, pač nisi. Ni vsak ustvarjen za ženo, otroke, psa, družinske počitnice. Seveda bi te sedaj žena omejevala, to je čisto logično. Ona bo doma z otroci, ki zahtevajo svoj red, ti pa boš žural okoli? Verjetno da ne. Zato bosta oba nesrečna in s tem tudi otroci. Ali to pomeni, da nisi odrasel? hahaha. To mi je res smešno, da nekateri ljudje mislijo, da odrasteš takrat, ko se poročiš. Jao. Ti si že zdavnaj odrasel, uspešen si v življenju in veš, kaj te veseli. To je dovolj.

Na tvojem mestu se ne bi obremenjevala z idejami, kaj bo, ko boš starejši in sam. Glej, ljubček, to je nekaj, s čimer se moramo soočiti ženske. Jaz sem se morala pri 30 vprašat, ali mi morda ne bo nekoč žal, da nimam otrok? Tebi se, hvalabogu, tega ne bo treba nikoli vprašat. Ali boš dobil žensko in si z njo ustvaril družino, ali pa celo srečal starejšo, z večjimi otroci ali brez in ti ne bo nikoli treba trpet življenja z mularijo, pa boš kljub temu živel z ljubečo osebo, ki te bo imela rada brez vsakih pričakovanj in pritiskov in brez omejitev.

Bodi srečen!

Praviš, da se želiš ustaliti, vendar kot razlog, da to ni res, napišeš cel hvalospev vsemu, čemur bi se moral odreči.
Dokler ustalitev vidiš kot odrekanje, se pač ne boš ustalil.

Verjamem, da je možno imeti več in živeti tako kot ti. Če bi jaz bil na tvojem mestu, bi se seveda za stalno preselil drugam in tam skušal zaživeti življenje. Mogoče ti slovenska mentaliteta ne ustreza in bi si lahko družino ustvaril le v bolj liberalnem okolju velikih evropskih ali ameriških mest. Vsekakor lahko le sam sebi pomagaš pri tem, drugi ti ne morejo.

Hm. Ena izmed moznosti je tudi “Argument zrtvovanja” kot pogajalsko izhodisce. Ne pozabimo, da “poln samega sebe” v SLoveniji pomeni skorajda zmerljivko, medtem ko “zrtev” je pa cislana in malikovana vloga.

Hm. Ena izmed moznosti je tudi “Argument zrtvovanja” kot pogajalsko izhodisce. Ne pozabimo, da “poln samega sebe” v SLoveniji pomeni skorajda zmerljivko, medtem ko “zrtev” je pa cislana in malikovana vloga.
[/quote]
Ti si mu doslej še najbolje odgovoril, ampak dečko ne dojame najbolj….

Avtor ni zadovoljen samski moški, daleč od tega. Saj kar naprej preizkuša neke veze, sam pravi, da je v vezi, razmišlja o ustalitvi, strah ga je, kdaj bo prišlo do tega…Daleč je to od svobodnjaka.

Vagabund ostane vagabund in ni je situacije, ženske, otrok in pritiskov žlahte ali ostale družbe, ki bi ga korenito spremenila. On je pač tak in tak bo tudi ostal. Tudi, če si ustvari družino in se ukalupi, bo vedno gledal nekam v daljavo in razmišljal, kaj vse ga tam še čaka. Ko postane notranja napetost prevelika, bo spet odšel … iskat tisto, tam za obzorjem.
Ni jim problem dobiti nove sopotnice, ker so zanimivi in vznemirljivi. Sploh, če so še finančno preskrbljeni. Vedno v akciji, vedno s kovčkom v predsobi ali ruksakom na rami.
Ampak, to kar so ti že mnogi pred menoj napisali: Povej pošteno in odkrito vsem tistim, ki se boš zapletal z njimi, da si tak in boš tak tudi ostal!
Njihov odločitev je potem: Vzemi ali pusti.

Hm. Ljudje smo raznoliki. Delno imas prav. Moje predstave o prihodnjosti so tako zive, da so zame zive. To me vcasih tepe pri delu, ker jaz npr. izdelek v glavi ze vidim. Vidim Workflow, cutim ga… tezko je opisati. Popotujem zgolj zaradi stvaritve teh idej. A v mojem srcu je Lepooka vedno in… sladkost povratka v njen objem je nepopisna. Brez nje bi marsikaj ne imelo smisla.

Pred menoj je ta trenutek polje psenice, za menoj proizvodna hala. Ko tole tipkam premisljujem, kam jo bom jutri peljal na rojstnodnevno vecerjo. Tedni brez nje so kot leta. Sest tednov sem ze na poti…

Tukaj boš moral sam potegnit črto in si ne dovolit, da ti drugi vsiljujejo svoj lifestyle.
Jaz sem stara 27 let, v resni vezi, pa oba še nočeva otrok. Na tej točki naju zanima kariera in najino skupno življenje. In nekaj prijateljev je na enakem, nekateri imajo pa že 1-2 otroka.
Ampak živet moraš po svojem tempu.

Pri tebi se mi zdi glavno samo to, da sam ugotoviš kaj točno hočeš – iskreno sam pri sebi. Ali imet isti lifestyle naprej, pa se samo nauči ignorirat ostale in sprejet dejstvo, da si nismo enaki.
Če si pa dejansko želiš družine, ali pa vsaj resne zveze, pa da samo ne znaš svojih vzorcev spremenit, potem moraš pa kopat globlje in odkrit kaj te ovira (strah, itd.).

Ampak glede na napisano si v prvi skupini? In to ni nič slabše od ostalih opcij. Najslabše kar lahko narediš zase in druge, je to da imaš otroka samo zato ker se to pričakuje od tebe. Se mi zdi da bi bilo pri nas veliko več srečnih ljudi in tudi otrok, če bi imeli potomce samo, ko si jih zares želijo. Tako imajo pa eni otroke samo zato, ker se to od njih pričakuje, ali pa ker ne vejo kaj bi počeli sami s sabo pa grejo potem otroka delat, da se nekaj dogaja. Ali pa skušajo rešit vezo.

Z mojega vidika ni s tabo nič narobe, dokler je življenje, ki ga imaš res tisto, ki ga hočeš živet. Če si res želiš resne zveze, potem moraš ugotovit zakaj te je tega strah (sta se starša ločila? sta poročena ampak nesrečna? te je katera dolgo nazaj prizadela? itd). In si mogoče najdt punco, ki ima podobne ambicije/želje. Prvi korak zate bi bil že ta, da si ustvariš solidno zvezo z nekom, ki tudi noče otrok (nikoli ali ne takoj) in da najprej sploh uživaš v dvoje (in če se da, prej sploh živiš s to punco nekaj časa). Ne moraš skočit iz samskosti/kratkih zvez direkt v poroko in otroke.

(Sorry ker dolgovezim. 🙂 )

Hm. Ljudje smo raznoliki. Delno imas prav. Moje predstave o prihodnjosti so tako zive, da so zame zive. To me vcasih tepe pri delu, ker jaz npr. izdelek v glavi ze vidim. Vidim Workflow, cutim ga… tezko je opisati. Popotujem zgolj zaradi stvaritve teh idej. A v mojem srcu je Lepooka vedno in… sladkost povratka v njen objem je nepopisna. Brez nje bi marsikaj ne imelo smisla.

Pred menoj je ta trenutek polje psenice, za menoj proizvodna hala. Ko tole tipkam premisljujem, kam jo bom jutri peljal na rojstnodnevno vecerjo. Tedni brez nje so kot leta. Sest tednov sem ze na poti…
[/quote]

Ojla, Desi!

Me veseli, da mi daš vsaj delno prav. Ne pišem kar tako na pamet. Z “mojim” vagabundom sem preživela skoraj dve desetletji. Se prilagajala, ga podpirala, mu pomagala, ga imela neizmerno rada … ampak, vse to je bilo premalo. Tisto tam za obzorjem, v daljavi je bilo preveč vabljivo. Vagabund pač. Bili so tudi lepi trenutki, da bom tudi sama poštena.

Pustila sem mu svobodo, zelo prizadeta in globoko užaljena. Enostavno sem odšla, ko nisem več zdržala tega večnega odhajam-prihajam. Ampak, danes vem, da ni mogel drugače. Če bi lahko, bi danes živel zelo lepo (po mojih predstavah), materialno več kot preskrbljen, opran, nahranjen, obkrožen z vnuki … vendar to so bile moje želje.
Po letih, brez vagabunda se včasih sprašujem, kaj sem imela tako neizmerno rada: Njega ali svojo iluzijo.
Pridno delaj in vse dobro želim, obema!

Hm. Ljudje smo raznoliki. Delno imas prav. Moje predstave o prihodnjosti so tako zive, da so zame zive. To me vcasih tepe pri delu, ker jaz npr. izdelek v glavi ze vidim. Vidim Workflow, cutim ga… tezko je opisati. Popotujem zgolj zaradi stvaritve teh idej. A v mojem srcu je Lepooka vedno in… sladkost povratka v njen objem je nepopisna. Brez nje bi marsikaj ne imelo smisla.

Pred menoj je ta trenutek polje psenice, za menoj proizvodna hala. Ko tole tipkam premisljujem, kam jo bom jutri peljal na rojstnodnevno vecerjo. Tedni brez nje so kot leta. Sest tednov sem ze na poti…
[/quote]

Ojla, Desi!

Me veseli, da mi daš vsaj delno prav. Ne pišem kar tako na pamet. Z “mojim” vagabundom sem preživela skoraj dve desetletji. Se prilagajala, ga podpirala, mu pomagala, ga imela neizmerno rada … ampak, vse to je bilo premalo. Tisto tam za obzorjem, v daljavi je bilo preveč vabljivo. Vagabund pač. Bili so tudi lepi trenutki, da bom tudi sama poštena.

Pustila sem mu svobodo, zelo prizadeta in globoko užaljena. Enostavno sem odšla, ko nisem več zdržala tega večnega odhajam-prihajam. Ampak, danes vem, da ni mogel drugače. Če bi lahko, bi danes živel zelo lepo (po mojih predstavah), materialno več kot preskrbljen, opran, nahranjen, obkrožen z vnuki … vendar to so bile moje želje.
Po letih, brez vagabunda se včasih sprašujem, kaj sem imela tako neizmerno rada: Njega ali svojo iluzijo.
Pridno delaj in vse dobro želim, obema!
[/quote]

Socustvujem s teboj. In ti hkrati cestitam za ohranjeno dostojanstvo. Me veseli. Zna biti naporno. Sila naporno.