Želja po otroku – ali kdaj mine ?
Imam obdobje ( v presledkih traja kakšniš 6 let) ko je želja po še enem otroku velika. Sanjam novorojenčke, kamor grem vidim mamice s trebuščki, premišljujem kako bi bilo imeti še eno štručko,….. Pa potem tehtam vse pluse in minuse, dajem čustva na stran in se trudim poslušat razum, pa sem na istem.
Zanima me , če je pri kateri ta želja izzvenela ali to ostane za vedno in je bolje da končno rečem da, da ne bom kdaj obžalovala. Imam pa 30, dva otroka 10 in 6, večjih ovir ni.
Jaz sem rekla da in mi ni žal. Res je to bil drugi otrok ( pri tebi tretji) ampak mislim, da ni bistvene razlike. Razlika med njima je 7 let. Če ni večjih ovir, želja je, leta so, kar pogumno. Prvi korak je najtežji, potem je pa vse samo po sebi umevno.
Pri nas se ravno spravljamo, da damo zeleno luč še za tretjega. Pa je od rojstva drugega šele 21 mesecev. Želja kar noče in noče ugasniti. Upam, da se po tretjem ustavi.
LP Maja
Poznam ta občutek. Se pa spomnim, da sem se po vsakem porodu (2x) zaklela, da nobenega več. Pa sva z ginekologinjo enkrat to fejst predebatirale in je rekle, da me bo v roku dveh, treh letih spet zagrabilo in imela je prav. Vsakič ko splavamo iz najhujšega obdobja začnem sanjati še o enem otroku. Tudi pri nas večjih preprek nimamo, edino ta, da bi firma ornk zalaufala in bi imela več časa. Če nama to uspe v letu ali dveh, se bom odločila še za enega otroka. Biološka ura mi še ne tiktaka, tako da razen časa ni ovir.
Tebi pa le nasvet; če se oba strinjata in imaš vse ostale pogoje izpolnjene, se odloči še za enega otroka, saj vse procedure že poznaš, pa še starejša otroka ti bosta lahko pomagala.
Midva imava dva otroka. Srce mi pravi da, razum mi pravi ne.
Sedaj sta že oba otroka toliko velika (3,5 in 6), da si tudi jaz lahko vzamem nekaj časa zase, kar mi zadnjih 6 let, odkar se je rodila prva hči, ni uspelo. Ampak v prostem času velikokrat razmišljam, da imam pa vseeno še dovolj prostora za še 1-2 otroka. Pa tudi moji hčerki sta pridni, zdravi, samostojni, veliko pomagata in seveda kar naprej sprašujeta, kdaj bomo imeli dojenčka.
Otroci, hiša, vrt, službi – vse urejava brez pomoči babic. V službi sem sredi zanimivega projekta, zaradi katerega zjutraj rada vstanem in se odpravim v službo.
Ah, ne vem. Morda drugo leto!
p.s. imam pa že izbrano ime!
po mojem ne mine, tudi jaz si jih želim, še in še, pa je naših dovolj… moja leta so tu…zato pa zdaj sebe razdajam drugim, tujim otročkom, tako sem to željo mal skompenzirala, starši teh otrok pa so presrečni, da imajo nekoga, kateremu lahko svoje malo dete brez skrbi dajo v varstvo za nekaj uric, jaz pa tudi takrat norim od uzitka, saj imam spet v narocju malo dete.
Nelina, zase lahko povem, da želja nikoli ne mine! Nasprotno, starejša sem, bolj si želim še enega malčka.
Kar pa ne velja za vse ženske! Nekatere s takim odporom govorijo o otrocih, da si lahko mislim le, da si jih ne želijo ali pa to željo zelo dobro skrivajo in je nočejo priznati.
Pa pustimo druge.
Dokler sama odločaš o rojstvih, kdaj in ali boš imela otroka, se počutiš močna, odločitev je v tvojih rokah….češ, otroka bom imela, ko bom jaz tako želela.
Ko pa ne moreš več sama odločati o rojstvu, ko si prisiljena reči ne zaradi bolezni ali starosti, torej odločitev ni odvisna od tebe, potem pa je žalostno….in ostaja le želja po otroku, ki ne bo nikoli več dosegljiva.
No, tule pa ena, ki jo je želja minila…se mi zdi, da sem že dovolj stara, da ne bi ponavljala enih in istih (ok, no, podobnih) stvari.., kot so plenice, nočno hranjenje, jok, ko ne veš zakaj…Vse znova…Uf, je še toliko za videt po svetu, toliko za naredit, toliko zabavnega za počet…z otrokoma, ki ju imam. ne vem, in nerazumem, zakaj si jih veliko želi še tretjega. 8ali celo četrtega) saj vem, je to nek čudež, ampak zakaj bi ga ”ponavljala” do 40…leta, mi pa tud ni jasno. Po moje je to bolj povezano s tistim, ko nekateri pri 20 (ali 30) še nočejo odrasti in se vedejo kot 16-letniki. Tako se mi zdi, da mamice, ki v življenju nimajo počet kaj drugega, bi rade okrog 40 imele še enega….(Ker jim postane spet dolgčas, ker nimajo kaj za počet, če so otroci že samostojni).
Ali pa imajo takšne može, da ne vejo, kaj bi počele z njimi??? Pa bi raje še enag dojenčka, da imajo zafilan dan, dneve, in se jim ni treba ukvarjat z možem.??