Ne vem, kje naj sploh začnem. Sem Slovenka, moji starši so Slovenci in na to tudi zelo ponosni. Lahko si predstavljate kako so odreagirali, ko sem pred petimi leti začela zvezo z ‘južnjakom’. Je zlat fant, umirjen, prijazen, spoštljiv. Mama se je dokaj hitro sprijaznila, oče je potreboval več časa, ampak recimo, da je dojel, da partner ni napačen. Preden je prišel do tega spoznanja, sem bila sicer deležna kar precej pridig, pripomb in žaljivk. Zavoljo dobrega odnosa in ker je, kot oče, zame veliko naredil, sem mu grde besede oprostila. Videla sem, da se trudi, čeprav je občasno še vedno izrekel kaj neprimernega. Vse skupaj je bilo seveda zapakirano kot nedolžna šala 🙂 Partnerju nisem nikoli razlagala očetovih zadržkov. Le zakaj bi? Nisem želela, da se zaradi mojih staršev počuti manjvrednega ali nezaželenega. On ni kriv za njihove predsodke.

Ker so se čez leta stvari umirile in smo imeli lepe odnose, sva si s partnerjem v domači hiši uredila stanovanje. Prostor sta nama ponudila moja starša, češ, da bo finančno tako za naju najbolje in še najhitreje bo urejeno. Na začetku sva oklevala, predvsem zaradi vseh zgodb, ki jih slišiš, o življenju starih in mladih pod isto streho. Na koncu sva se vseeno odločila, da ponudbo sprejmeva. Staršem sva bila neizmerno hvaležna, ker nama je to res olajšalo pot do skupnega življenja. No, če bi vedela kaj sledi, ponudbe ne bi nikdar sprejela.

Ko sva začela razmišljati o otrocih, je očetu očitno prvič kapnilo, da bodo vnuki dobili priimek mojega partnerja. Nekaj, kar naj bi bilo samoumevno, je pri njem sprožilo tako buren odziv, da me je sploh sram pisati. Ker živiva pod njegovo streho in ker nama je v preteklosti veliko pomagal, se mu sedaj zdi edino pravilno, da ‘vsaj tokrat’ upoštevava njegove želje. Za svoje vnuke želi slovenski priimek in ‘normalno’ slovensko ime. Pika, konec. Karkoli pač že to pomeni. To je njegov pogoj, drugače lahko, po njegovih besedah, greva kamor hočeva.

Ali pretiravam, če rečem, da me je njegova reakcija res užalostila? Žalostna sem, ker vidim, da partner v hiši mojih staršev ne bo nikoli zares sprejet, pa če se še tako trudi. Žalostna sem, ker mi je oče s svojim odzivom za vedno pustil grenak priokus pri izbiri imen za lastne otroke. Nekaj, česar se verjetno veseli vsak starš, je zame čez noč postalo breme, ki se ga prav nič ne veselim. Žalostna sem, ker sva s partnerjem svoj čas in denar investirala v dom, v katerem se zdaj ne počutim zaželeno. Žalostna sem, ker je mama potegnila z očetom. Ker sem mnenja, da je s svojimi zahtevami prekoračil meje, sem po njunih besedah vzvišena in nehvaležna. Saj bosta vendarle dedek in babica, imata pa ja nekaj besede pri tem kakšen priimek (in ime) bodo nosili njuni vnuki. Morala bi razumeti njuna čustva in kako težko je že tako za njiju, ker vnuki ne bodo pravi Slovenci, pa naj bosta vsaj ime in priimek slovenska, ane 🙂 Se samo meni zdi takšno razmišljanje tako zelo napačno ???? Ne najdem niti prave besede. Ne glede na vso pomoč, ki sta nama jo nudila, se imata zdaj res pravico vtikati v to, kako bova poimenovala lastne otroke?? Da se razume, niti nisva nikoli razmišljala, da bi otrokom dala kakšna neobičajna, redka ali tuja imena. Bolj me boli dejstvo, da odločitev ne pripada več samo nama.

Ne vem, kako postopati naprej. Partnerju za ta incident ne mislim povedati. Celotna situacija je do njega tako zelo nepoštena. Nočem, da se slabo počuti zaradi stvari na katere nima nobenega vpliva. Raje sama nosim to breme. Nagibam se k temu, da vse skupaj požrem, že stotič pozabim in pač upam na najboljše …

Se opravičujem za dolg zapis, morala sem dati iz sebe.

no saj tudi tebi ne pripada odločitev, jo je kar tvoj možek sprejel, da otroci morajo imeti priimek po njemu, mar ne?

Zgodbica je zanimiva, predvsem v stopnji privlečenosti za lase.

Edina rešitev: spokati na svoje, kot vedno.

Ne, ne gre se sploh zato, da bi MORALI imeti priimek partnerja. O tem sploh še nisva nič govorila oz. po vsej verjetnosti bi dala priimek obeh, ker nisva poročena. Gre se za to, da po mnenju mojih staršev ne bi smeli imeti partnerjevega priimka. Zdi se mi, da je to izključno najina odločitev?

Ne veš, kako bi bila vesela, če bi bila res privlečena za lase :))

Eni ste za materialno korist pripravljeni požreti marsikaj. Nasrkali bodo pa otroci.

Postavi se zase in svojo družino. Otroci lahko nosijo tudi oba priimka.

No in kaj? Če ne bosta ustregla očetu, vas bo vrgel iz bajte?

Al kako? Ni tole glih domišljeno, no.

odločitev ni vajina, ampak od tvojega partnerja, tako kot pri večini:) nehaj se že slepit. Ti imaš samo problem, ker je oče ravno tako zadrt kot tvoj partner.  Res mi ni jasno, zakaj celo neporočene ženske rinejo s temi moškimi priimki. Pa grši kot je, bolj ga rinejo svojim otrokom.

Če pa je to res vajina odločitev in se noben ne petelini, potem pa bodita faci in si za vajino družino izberita en čisto x priimek.

Midva nisva poročena, najini otroci imajo očetov priimek, slovenski. Če bi bila v tvoji situaciji, bi izbrala svoj, slovenski priimek za otroke, al pa bi se poročila in ja, za skupno družino izbrala nov priimek. To bi naredila jaz, ki imam že nekaj za sabo in vem kako funkcionira svet. Otrokom ne bi nič vsiljevala, bi pa povedala svoje mnenje. Odločili bi se sami.

Dvomim sicer, da bi naju/nas dejansko postavil na cesto. Zdi se mi, da je to rekel bolj v tistem afektu. Je tipičen kolerik in ko se razjezi iz njegovih ust leti marsikaj, potem pa čez 5 minut pozabi na vse žaljivke, ki jih je izrekel.

Gre se mi bolj za njegov način razmišljana. Ne vem, kako bi razložila. Zdi se mi preprosto hudo narobe, da drugemu postavljaš pogoje, kako naj poimenuje lastnega otroka. Pa vem kako ‘zaplankano’ je njegovo razmišljanje ampak nisem si predstavljala, da bo kdaj šel tako daleč. Vem, da če ne bo po njegovo, bom še celo življenje poslušala pikre pripombe na ta račun. Sem in tja me bo zlobno zbodel, potem pa vse skupaj zavil v ‘saj se samo hecam’. Pa čeprav vsi vemo, da pri njem ni nikoli samo hec..

Življenje v tuji bajti ima vedno svojo ceno. Ali plačaj, ali pejte na svoje. Druge ni.

Tu bodo same težave. Mi je žal, si mogla misliti prej. Glede na to kakšen tip ženske si boš na koncu med dvema ognjema do konca življenja.. Poznam preveč takih zgodb in to večinoma ne gre skozi. Z leti pa nastane razdor med partnerjema prevelik.

Ali se odloči za svojo novo družino tako kot se gre, ali požiraj z ene in druge strani za vedno. Vmesne poti ni. Sploh, ker se gre za dva moška in zelo močen vpliv staršev nate. Se mi smili tudi tvoj partner. Ime je samo nekaj črk na papirju, če se ljubita, ni prav da se ne počuti sprejet v celoti. Si je pa tudi on sam kriv, je moral misliti prej.

– iz inata narediš nov priimek za otroka, ki bo mešaniac vajinih NOVak + VučKOVIĆ = Novković ali Vučak pa se naj stari piska

– iz inata daš otroku xy priimek po najbolj s strani tvojega fotra osovraženih vaščanih/sorodnikih/bivšem tvoje mame ali kaj podobnega

– daš oba priimka in otroku neko nevtralno ime

– dedu poveš, da naj razvije kakšno jajce ali dve in spravi družino izpod setrehe in komande tasta

– reči mu, da če bo imel tvoj otrok priimek po materi, ga boš imela tudi ti.

BtW kako pa se ti pišeš? A nista poročena*? A nisi vzela moževega priimka*?

Na x priimek sploh nisem pomislila, hvala za predlog. Je pa res, da to bi šele bil ogenj v strehi :)) S partnerjem sicer res še nisva debatirala o tem, a vem, da bi tako moji, kot njegovi starši imeli ogromno za pripomnit, ufff.

Ne vem, sama sem nekako vedno imela v mislih, da bi imeli oba priimka. Pa ne da ‘rinem’ z njegovim priimkom, ampak se mi res zdi čisto okej. Samo nisem si predstavljala, da bo za očeta to tak problem..

Poglej, če si se že s čefurčkom sparila, potem bodi vsaj toliko Slovenka, in otrokom daj nevtralna imena, če te že moti, da bi bila slovenska. Razumi očeta. Kaj vse je moral požreti od sosedov in žlahte? Res mu ne moreš tega narediti, da daš otroku recimo Nenad, ali Mustafa…

Kar se priimka tiče, bo težka. Neslovenci so zelo ponosni na svoj priimek. Moja svakinja ni vzela moževega (slovenskega) priimka, ker je grd. In nikoli je njegovi niso sprejeli. No, saj tudi drugače je malo čudna.

Če si že noseča, se odseli. Če si še edinka bosta ona dva posledično na slabšem.. Ostal jim bo edino mračen um Princa teme, tam se bosta pač našla med somišljeniki in se malo potolažila..

Pa ok., v bistvu razumem fotra.. Ti se moreš pač odločit Al starši Al tip.. Skup ne morete bit.., čeprav lahko rezkiras in vseeno ostanete pod njihovo streho , ko pridejo otroci se marsikdo omehča..

Tvoj komentar me na žalost kar dobro opiše, oziroma mojo situacijo. Med dvema ognjema sem. Želim ohranjati dobre odnose na obeh straneh in potem pač požiram in kopičim v sebi. Očitno sem bila preveč optimistična, ko sem mislila, da je oče po vseh teh letih prebolel partnerjeve korenine. Pa jih očitno ni in jih nikoli ne bo. Zdaj sem se vsaj nehala slepiti 🙂 Hvala za komentar.

Poglej, to so stvari, s katerimi se človek NIKOLI ne sprijazni. Samo zmore živeti z njimi. Probaj se tudi malo vživeti v njiju. Verjetno živite v manjšem kraju, oče kar čuti, kako vam privoščijo, kako opravljajo… Pa ni nujno, da res, ampak če on tako čuti, misli, da vsi tako čutijo.

Pri nas je bilo situacija obratna. Bratova žena ni Slovenka. Mami se NIKOLI ni s tem sprijaznila. Otrok nosi priimek obeh.

Mi je resnično žal. Jaz sem vedno na strani ljubezni, samo včasih ne gre tako, da so vsi zadovoljni, moraš kdaj koga tudi razočarati. Na tebi je, da se odločiš kaj ti je bolj pomembno in koliko ljubiš partnerja in koliko si želiš mirne prihodnosti s svojo novo družino. Starša bosta vedno starša, ampak sedaj se gre za tvoje življenje. Boš morala biti kar odločna in prerezati popkovino, pa resnično ves čas imeti v mislih to, kar si želiš.

Poznam podoben primer, kjer je problem še veroizpoved. To je bilo noro med odraščanjem otrok. On musliman, ona ateistka, starši težki kristjani. Na skrivaj so nonoti peljali otroke v cerkev in jih učili molitve, fantka je zaradi njegovih peljala obrezati dol, ko so eni izvedeli za drugo se je vsem 4 trgalo, pritiski z ene in druge strani, na koncu je nastradal zakon teh dveh. Mož je bil prepričan, da se brez njenega privoljenja to nikoli ne bi zgodilo, njeni starši so bili ogorčeni nad tem, da je mali obrezan in to je bil en sam kreg za vse. Imena, navade, praznike, tako špikanje med vrsticami vedno na vseh dogodkih in veselicah, da ne govorim kako so jih v službi zbadali sodelavci …res grdo. Še po imenu jih niso klicali nikoli ampak jim dali nadimke kar sami.. Verjamem, da nikomur od vpletenih ni bilo lahko. Ljubezen gor ali dol, tudi stari starši lahko postanejo strupeni in uničijo najlepše trenutke mladi družini.

Zato bodi pametna, če ljubiš svojega partnerja in si želiš družine, ti to pomeni več kot vse na svetu, zagrabi tako kot se gre, odselita se na svoje in naredita tako, da bo vama prav.

ti se nehaj slepiti, da si kaj več kot ena kura. Če bi bila ženska, ki se zaveda svoje vrednosti, bi udarila po mizi, vzela priimek od svoje mame in jih dala tudi svojim otrokom. Moška naj se pa po svoje kujata.

Kot vidiš, bivanje stari mladi, sploh če so med vami takšni razkoraki pri razmišljanju, pač ne gre. Zaenkrat sta tam živela, zdaj pa si najdita nekaj svojega in pojdita stran. Čim prej, tem bolje.

Kar se tiče priimka otroka, pač dajta oba, ali pa tretji priimek. Tudi nekateri tipi pri poroki prevzamejo ženin priimek, nekateri ga dodajo, nekateri pa celo opustijo svojega. Sicer je to pri južnjakih kar kriza, ampak se zgodi.

Glede imena ni tak problem, imaš ogromno možnosti, ki pokrivajo marsikaj. Če je tvoj Srb, potem imaš recimo ime Aleksander, Ana, mislim saj tukaj ni tak problem. Če je pa Bošnjak, potem pa imaš večji problem, ampak mislim, da tudi ti nisi ravno naklonjena, da bi otroku dala bosansko ime. Tako pač ne bo Fikret ali Senada, pač pa nekaj nevtralnega, mogoče spet Ana. Če je Ana Bosanković Novak tudi ni tako hudo kot Fikreta Bosanković.

Ime in priimek pa nista pomembna. Pomembno je, da moraš vedeti, da živiš svoje življenje. Če misliš v domači hiši igrati žogico med dvema ognjema, se ti bo to slej kot prej poznalo na zdravju, počutju, in še in še. Zato, zaradi vajine veze, in tudi sicer tvoje samostojnosti in svobode, najdita si drugo bivališče, oče pa lahko v to stanovanje vzame v najem klenega slovenskega fantina s pravim imenom in priimkom, da bo ugodil svojim potrebam po poreklu.

Fajn bi bilo tudi, če bi očeta in mamo poslala na genetsko testiranje izvora:) Ali pa greš sama, pa da vidiš, koliko imate vi južnjaških genov v sebi:P

Skratka, odselita se, o imenih in priimkih otrok pa se vidva s partnerjem odločajta kompromisno!

Moj prvi resni fant je bil na -ić. Moja mama je nanj gledala kot na ščurka, ki ga je potrebno pohoditi, iztrebiti, ne glede na to, da sva bila resnično zaljubljena. Sva šla narazen.

Drugi primer, prijateljica iz zelo znanje in cenjene družine, partner na -ić. Poroka ne pride v poštev razen, če bi tip prevzel njen priimek, kar pa mu seveda ni bilo sprejemljivo. Sta šla narazen.

Spravila si se v situacijo, ko hočeš nočeš, moraš upoštevati želje svojih staršev. Živita v njuni hiši.

Nimam pametnega nasveta zate, verjetno pa bi bilo najboljše, da bi se oba spokala stran.

Draga moja, zamočila si z odločitvijo, da s evselita k staršem. Koliko sta investrirala?  Sta solastnika? Potem nimat anič. če na vaju ali tebe niso prepisali del nepremičnine. Začnita varčevat in  spokajta na svoje.

Starsem se nisi dokazala, da znas skrbeti sama zase in da si samostojna odrasla oseba, zato se tudi toliko vmesavata v tvoje zivljenje.

In kaj, ce das otroku ocetov priimek in te oce vsake toliko zbode, zakaj te to tangira in nervira? Ce si se idlocila tako po svoji pameti in vesti, se te tuja mnenja ne dotaknejo, ce pa sama dvomis v svoje odlocitve, potem je pa normalno, da te tuja mnenja prizadanejo.

Mogoce sem starokopitna, ampak sem mnenja, da mora imeti cela druzina enak priimek, eventuelno zena dva oriimka v primeru, da ima ze uveljavljeno ime v javnosti, otroci pa vsekakor z enim priimkom, ker tole zdaj, vsak po dva priimka, pa se sprabita dva taka imet otroke in potem bodo imeli otroci 4 priimke ali kako? 🤔🤔

V tvojem primeru, ce nima partner ravno nekega cudnega priimka, bi vzela njegovega, ce je cuden, pa ceprav bi bil cisti slovenski, bi razmisljala o alternativi.

Prvo, kar je, ko sta ze zacela nacrtovati potomstvo, bi se jaz pogovorila o morebitni poroki, priimku in priimku otrok.

Kar zadeva pa samo ime, zakaj ga ne bi vidva izbrala? Upam, da starsi ne pricakujejo Janeza in Francko!

Imen imas nesteto, imas cel kup evropskih imen, ki so uveljavljena v Evropi, Sloveniji in na celotnem Balkanu, menda med njimi najdeta takega, ki bo ustezalo vsem kriterijem, da bo tako slovensko, kot juznjasko.

Meni starsi niso nikdar nicesar pogojevali, tudi ce bi pripeljala najbolj slovenskega Slovenca, ga moj oce ne bi zlahka sprejel. Je pa moz, takratni fant, pokazal spostovanje do mene, kar je oceta omililo vsaj toliko, da je bil pripravljen z zetom kavo spit…

Priimek sem vzela mozev, on je bil ze uveljevaljen in znan, pa priimek je normalen.

Za otroke sva izbrala svetopisemska imena, ki so mednarodno uveljavljena in izgovorljiva v vseh jezikih.