Tudi če očetu ugodiš, bo čez čas spet nekaj hotel. Nikoli mu ne bo dovolj. Na koncu lahko še tvoje otroke naščuva proti tebi. Pojdita na svoje. Ni lahko, se pa da. Midva z možem sva po 23ih letih življenja in vlaganja v hišo (živeli smo v svojem nadstropju) pri njegovih starših vse pustila in šla. Na žalost tudi polnoletnega sina, ki ga je tašča naščuvala proti nama. Sedaj živiva v svoji hiši in še nikoli nama ni bilo tako lepo. Sicer z grenkim prioukusom, ker sin noče stikov z nama. Prepričana pa sem, da bi bila situacija popolnoma drugačna, če bi že od začetka živela na svojem. Stari in mladi niso za skupaj.

Se strinjam z vsem napisanim. Pri meni bi bilo enako.

seveda bi bilo drugače, saj bi otroka morala vzgajati sama, tako pa si ga pustila tašči. Otrok je samo ostal doma in pri osebi, ki jo ima za pravo mamo.

Res ne vem kje si to prebral, nikoli nisem tega napisala. Pravim le, da je čisto normalno, da otroci nosijo (tudi) očetov priimek in po vsej verjetnosti bi dala otrokom oba priimka, tako partnerjevega kot mojega. V vsakem primeru se bova o tem s partnerjem dogovorila SKUPAJ.

Avtorica, izbira imena in priimka otrok je izključno vajina odločitev.

Vseeno pa ti dam velik minus. Zakaj? Ker sta se s partnerjem zaradi svojega ugodja in koristi sama “zaklala”. Ne razumem, kako sta sploh lahko sprejela ponudbo živeti pod isto streho, pa ne toliko zaradi raznih zgodbic o starih in mladih, ki živijo skupaj, čeprav je tudi to pametno upoštevati, ampak še bolj zaradi vajine osebne izkušnje. Si res mislila, da bo tvoj partner kdaj zares sprejet glede na to, kaj se je dogajalo? Tvoji stari so dobro vedeli, da te bodo s tem dobili v pest. Stran s partnerjem ne bosta šla, ker bi to pomenilo konec odnosov s starši. Zamera, sploh s strani očeta, bi bila prevelika, da bi odnose še kdaj popravili. Tam ostati in vztrajati pri svojem (v tem primeru priimku in imenu otrok) spet ne bo mogoče, ker boste skregani, živeti pod isto streho bo nevzdržno težko. Če boš ti klonila očetovim željam, boš skrhala svoj odnos s partnerjem. Južnjaki pač ne bodo prenesli, da bi se njihovi otroci pisali po njihovi babnici namesto po njih, ki so gazda (ja, tudi če so drugače še tako zlati in ljubeči in cucki in mucki….). Če bo do konca počilo in se bosta razšla, boš doživljenjsko poslušala od staršev “smo ti rekli, da on ni zate”. Skratka, ne zavidam ti situacije. Vse bi bilo dosti lažje, če bi vidva že na začetku šla na svoje. Sicer bi morda bili tvoji nekaj časa malce užaljeni, a ne tako hudo, verjemi. Navadili bi se, da sta vidva svoj “planet”, s svojimi pravili, da onadva nimata besed pri vajinih odločitvah, nastala bi ena zdrava distanca, in tudi če bi prišlo do spora zaradi priimka, bi ga oboji lažje prenašali, če bi živeli narazen. Tako pa bosta vajino udobje in prihranek pri financah drago plačala. Žal.

Ko sva začela razmišljati o otrocih, je očetu očitno prvič kapnilo, da bodo vnuki dobili priimek mojega partnerja. Nekaj, kar naj bi bilo samoumevno, je pri njem sprožilo tako buren odziv, da me je sploh sram pisati.

torej ta dva stavka sta ti kar sama skočila vmes? Če bi bil tvoj partner res tako miren, prijazen in bla bla, ne bi bila tako prestrašena, da pozabljaš za sproti kaj pišeš.

Kje sem napisala, da sem prestrašena? Pisala sem o svoji žalosti, kako sem žalostna zaradi odnosa in odziva, ne zaradi očetove ‘grožnje’, da naju bo vrgel ven. Ne, selitev ne bi bila lahka, težko bi mi bilo odditi, predvsem iz čustvenega vidika, ker sva v to stanovanje vlagala svojo energijo in prihranke. Ampak, če bi se pokazalo, da nimava druge izbire potem ja, spakirala bi kufre in šla. Prosim, če ne berete površno in mi ne polagate besed v usta. Hvala.

Zdi se mi logično, da otroci nosijo tudi partnerjev priimek. Ravno tako bodo njegovi, kot moji. Sem zato s strani partnerja že podrejena in ustrahovana? Ne razumem tvojega načina povezovanja in sklepanja stvari, oprosti.

no in kaj pravi partner na to? Mogoče bi pa z veseljem prevzel tvoj priimek?

Imej v mislih, da ko bodo otroci, bo v sladu s slovensko tradicijo samo še huje, otroci NIKOLI ampak res NIKOLI odnosov ne poenostavijo.

Oprostite, ampak v večini primerov je tako, da otroci očetov priimek dobijo. Lahko tudi oba, ampak očetov priimek je standard.

Ne pravim, da je narobe, če je drugače, ampak na podlagi tega, da je avtorica pač brez večjih diskusij predvidevala, da bo tako, pa res ne morete sklepati, da je ustrahovanja in dedcu podrejena.

Cimprej, cimdlje stran.

Žalostna bodi raje nad sabo,da ne spoštuješ dovolj svojih korenin ter si pripravljena zavreči celotno zgodovino vaše družine,ki se nahaja v priimku in se podrediti moževemu priimku zaradi nekega patriarhalnega moškim na kožo pisanega običaja.

Težava je v tvojem hlapčevstvu do moškega spola. Čas podredljivosti žensk je mimo. Otroka boš nosila in rodila ti, partner je le darovalec sperme. Ti imaš vso pravico otroku dat svoj priimek in enostavno tako bi moralo biti. Le zakaj se še vedno uporablja moška linija v družinah? Prav zaradi pasivnih,zaslepljenih žensk,ki ne razumejo svoje vrednosti!

Ženske zbudite se! Tisočletna navada prevzema moških priimkov in s tem izguba priimka in zgodovine ženske linije je nepotrebna. Čas je,da se to spremeni. Ženske in otroci niso več lastnina,ki spada pod možev priimek. Imejte malo več spoštovanja do sebe in svojih prednikov, ne pa kar prostovoljno in ponižno sprejemat nepotrebnih zastarelih patriarhalnih navad!

Glede južnjaškosti priimka pa lahko odpremo novo debato. Očitno staršem ni uspelo prenesti dovolj spoštovanja do domovine in slovenskosti nate. Sramota,da ne dojameš, da z južnjaki nimaš sploh za mešati krvi,saj otrok ne bo več slovenec.

Glede na to, da se ne bova poročila, ne bo nihče rabil prevzemati priimka od nikogar. Gre se samo za priimek otrok.

no in kaj pravi partner glede priimkov otrok?

Še enkrat najbolj BISTVENO.

Torej če bi bil avstrijski priimek ne bo bilo problemov?

SRAMOTA.

Mi je nerodno ko to berem in se spomnim na Cankarja in kako je označil Slovence za švabske hlapce.

Očitno sta starša nekje po poti zgrešila z vzgojo

Zaenkrat še nič konkretnega. Verjamem pa, da bo želel, da otroci nosijo tudi njegov priimek. A ni to logično? Saj bodo njegovi. Prav tako, kot jaz želim, da nosijo tudi moj priimek, ker bodo moji. NAJINI. Nikoli nisva imela o tem resne debate, ker se nama to nikoli ni zdel problem. Enkrat sem izrazila željo, da bi imeli oba priimka, glede na to, da nisva poročena, pa ni nič kompliciral in verjamem, da se bova med sabo čisto lepo dogovorila.

Problem je nastal zaradi očeta in njegovega nestrinjanja s tem, da bi imeli otroci tudi partnerjev priimek. On želi, da imajo samo moj priimek. To se mi zdi pa krivično do partnerja. In nasploh se mi zdi, da se oče ne bi smel vmešavati.

se pravi, se v resnici nista pogovarjala. Predlagam, da se kar moška pogovorita in dogovorita glede vseh pomembnejših stvari.

Starši so res samo eni in si zaslužijo spoštovanje z naše strani. Ampak vse ima svojo mejo. Oni nimajo čisto nobene pravice, da odločajo o imenu in/ali priimku. To je samo vajina stvar, vidva bosta starša, vidva ga bosta vzgajala in ga upam, da naučila, da vera in nacija nista pomembna in da to ne določa človeka.

Srečno.

hahaha o že dolg se nisem tako smejala, ko sem si predstavljala tole situacijo.

Sploh, ker vem kako to izgleda, saj sem jaz tudi iz “klene” slovenske družine. Pa imamo tudi Hrvata priženjenega in so ga težko sprejeli.

Da bi pa kdo šipco domov pripeljal, jih pa kap. 🙂 Ampak ne bom se preveč naglas, ker se to (glede na populacijo) kaj hitro lahko zgodi. 🙂

Prvič si napako naredila že prvič, ko si partnerju zamolčala dejansko stanje v vaši družini in nesprejemanje njega, njegove družine, njegovih korenin. V zreli, zdravi in iskreni zvezi si partnerja takšne stvari povesta. Predvsem takšne.

Drugič si naredila napako, ker si se odločila za življenje v hiši staršev. Če bi partner vedel, kakšno je resnično stanje, se za takšen korak zagotovo ne bi odločil. Torej si mu že na samem začetku odvzela možnost odločitve. To, da si vedela, da starša ne sprejemata partnerja in ga pod pretvezo in z lažmi (kar dejansko je zamolčana resnica o stanju tvojih staršev, da ga ne sprejemata) pripeljala v dom, kjer nikoli ne bo sprejet in s tem nikoli dejansko ne bo njegov dom… Je milo rečeno podlo in predvsem nespoštljivo do partnerja.

Kot tretje, stari starši nimajo nikakršne pravice govoriti, kako bo ime vnukom, in še manj, kako se bodo pisali. Niti po zakonu niti po zdravi pameti. Vidva bosta starša. Vajin otrok bo. Ne njun. Vajin. Od OBEH vaju.

Glede izbire imena in priimka otrok je stvar dogovora OBEH staršev in nikogar drugega.

Čas je, da odrasteš, se postaviš zase, ker izsiljevanje ni zdravo in ni ljubezen, je nespoštljivo in enostavno ni prav. Vedela si, v kaj se spuščaš. Zdaj boš morala narediti red. In ja, čas je za selitev. In ja, skrajni čas je, da VSE poveš partnerju. Prikrivanje resnice ni ljubezen. Je nespoštljivo in sebično. Kako pa bo partner vse to sprejel, pa je vprašanje… Ampak kakor si si postlala, tako boš ležala. Čas je, da prevzameš odgovornost za svoja dejanja.

Živjo!

Moja zgodba je skoraj identična. S to razliko, da je pri meni večji (glasnejši) problem mati. In pa da otroka že imam.

Pri nas smo rešili problem tako, da ima otrok oba priimka (s partnerjem nisva poročena) in slovensko ime. Pri vseh bodočih otrocih bo enako.

Je pa razlika morda tudi v tem, da je imel partner zaradi svojega priimka velike težave v otroštvu in mladosti. Otroci znajo biti hudobni.

tukaj se pa res postavi vprašanje kdo je hujši. Oče, ki odkrito ne mara nekoga, pa vseeno stisne zobe in ga sprejme pod streho ali tale lažniva punčara, ki je izvabila denar od nič hudega slutečega Bosanca, da ji je urejal stanovanje. Eni so res taki, da rinejo tja, kjer niso zaželeni… , če le računajo na kakšno materialno korist. Le kaj je res v tem primeru……

Izbira imena in priimka za otroka je stvar dogovora med staršema. Midva sploh nisva spraševala dedkov in babic. Se mi pa ne zdi prav, da vso stvar ne poveste partnerju. Jaz bi očeta postavil pred dejstvo. Ali bo po moje ali pa gremo na svoje 😉