Ve kdo kaj več o njem? Na IMDB piše, da je rojen v Ljubljani, igral je tudi v Umetnem raju (in zelo lepem številu Hollywoodskih filmov in serij), jaz osebno pa nisem pri nas še čisto ničesar slišala o njem.
Trenutno ga lahko vidimo v vlogi Drazena v seriji “24” na nacionalki, čeprav mislim, da se njegov lik ne bo več pojavljal…

Skratka, če ima kdo kakršnokoli informacijo o njem, bom zelo vesela. Najbolj me seveda zanima, če je res Slovenec in če je, zakaj ni bolj znan.

use google

Brez skrbi, znam uporabljati iskalnike.

Me pa bolj zanima, kaj ljudje vejo o njem, če ga poznajo… Splošne podatke že znam poiskati na netu.

Njega se pa res dosti vidi. Ampak kolikor jaz vem, je on bolj s hrvaškega ali srbskega konca, kot pa z našega. V 24 mi je bilo najbolj smešno, ko je edini med igralci pravilno govoril srbsko, heh. Nazadnje sem ga videla v Dogvillu.

Zdej sem še malo preverila podatke na allmovie.com. Tam tudi piše, da je “a native of Ljubljana”, ki se je pri 13 letih preselil v Ameriko. Zadnjič sem slišala Nino Morič na HTV, ki že čudno izgovarja svoj jezik po nekaj letih v tujini (Italiji) in mi ni jasno, kako bi lahko potem fant, ki se je preselil iz takratne Jugoslavije pri trinajstih, znal ne le govoriti slovensko (če sklepamo, da je iz Slovenije), ampak tudi srbsko.

aha

nikoli slišal za njega

Na netu sem našla podatke, da je bil rojen 1957 v Ljubljani in da so se s familijo preselili v ZDA že leta 1960, da je njegov oče lahko zaključil doktorat na Stanfordu. Nato so se baje vrnili v takratno Jugoslavijo (zdaj tu je vprašanje, KAM) in je tu opravil 3 razrede (osnovne) šole, leta 1967 pa so se preselili v Kalifornijo.
In bojda govori angleško, francosko, nemško, srbohrvaško in seveda slovensko.

Hja, glede na to, koliko je bil star, ko so odšli (predvidevamo) iz Slovenije, je res presenetljivo po eni strani, da govori slovensko. Po drugi strani pa – če je tu obiskoval šolo, starši so Slovenci, verjetno so se doma tudi slovensko pogovarjali, OČITNO je človek precej talentiran… ne vse skupaj niti ne preseneča.

Do zdaj vse kaže na to, da je “naš”, preseneča me pa, da ni v Sloveniji znan. Konec koncev smo vedno tako ponosni na vse “svoje”, ki nekako uspejo v tujini…

Ja, to je tudi meni zanimivo. Pred leti smo lahko povsod brali o neki Slovenki, ki je bojda imela neko kratko afero s Piercom Brosnanom, pa sploh nobenih dokazov ni bilo za to, bolj taka rumena novica. In je res smešno, kako tega Željkota pa nihče ne porajta, pa imamo praktično vse “svetovno znane” igralce iz (bivše) juge preštete na prste. Ali pa en prst, ker se trenutno spomnim samo Radeta Šerbedžije. Pa neka Ivana Miličevič iz Hrvaške se kar veliko pojavlja naokoli. Sicer sem si jo samo jaz zapomnila, ampak vseeno. Pa Karl Malden je po rodu črnogorec.
Vau, to so že 4 “znani” igralci!

Pa Goran Višnjič! Sicer ni Slovenec, je pa naš bivši rojak :)).

Leta 2002 je bil v Večeru objavljen pogovor z njim – žal ni več možen
neomejen dostop do Večerovih arhivskih člankov. Kolikor se spomnim,
je bil res rojen v Sloveniji (mislim, da sta starša iz Srbije in Hrvaške – ne nujno Srba oz. Hrvata!) in drži, da so se zaradi očetovega študija preselili
v Ameriko, še preden je pričel hoditi v šolo. Potem so se vrnili in nekaj
let je hodil v osnovno šolo v Sloveniji, tako da mogoče res še zna slovensko.
Čez nekaj let pa so se potem za stalno preselili v ZDA.
Igral pa je recimo še v OZ-u (tistega sluzastega guvernerja), pa stransko
vlogo v Praksi (nekaj sezon nazaj) in še marsikje…

Jap, če koga zanima ta intervju, sem ga končno našla.

Datum: Sobota, 8. Junij 2002 – Stran: SOBOTNA PRILOGA

Uspeh še ne zagotavlja ničesar

Z Željkom Ivanekom, mednarodno dejavnim igralcem slovenskega rodu, o igralskih začetkih in delu, vprašanju uspešnosti ter nenazadnje sodelovanju s slavnima režiserjema Ridleyjem Scottom in Larsom von Trierjem

Željko Ivanek: “Skušaš čim bolje izbirati, da z vlogami nekako raseš in da zato začnejo gledati drugače nate.”

Igralec Željko Ivanek že leta živi v ZDA, kjer tudi predvsem ustvarja, sicer pa se je rodil v Ljubljani (15. avgusta 1957). Je tiste “vrste” igralec, ki se ga bodo spomnili, kadar ga bodo videli, zagotovo vsi kolikor toliko rednejši filmski in televizijski gledalci v Sloveniji, s tem da takoj najbrž ne bodo vedeli, kam naj ga “dajo”, pod katero ime. A tudi njegovo ime ni neznanka, ampak se že vrsto let vse odmevneje pojavlja med slavnejšimi imeni sodelujočih pri filmskih in televizijskih projektih. Mimogrede, pred dobrim desetletjem je nastopil tudi v slovenskem filmu, v Umetnem raju režiserja Karpa Godine.

Čeprav se bo morda komu zdelo, Ivanek nikakor ni nekakšen “obrobne”. Slovenski gledalci pred malimi zasloni ga lahko srečujejo (ali so ga že ali šele bodo) v televizijskih nadaljevankah, o katerih je spregovoril tudi v pričujočem intervjuju. Sicer pa je očitno, da v zadnjih letih vse pomembneje sodeluje v vse odličnejših filmih, pred petimi leti denimo v izvrstni dramski kriminalki Donnie Brasco (z Alom Pacinom in Johnnyjem Deppom v glavnih vlogah), nadalje pa med drugim v predlani na canneskem festivalu zmagovalni Plesalki v temi (Dancer in the Dark) kontroverznega Danca Larsa von Trierja ali v dveh nedavnih stvaritvah slavnega Britanca Ridleyja Scotta: v razvpitem Hannibalu in zlasti pretresljivem Sestreljenem Črnem jastrebu (Black Hawk Down).

– Glede na to, da vsaj pri nas veljate za igralsko osebnost, ki jo skoraj vsakdo pozna že leta, a v bistvu o vas vemo bolj malo, morda ne bi bilo odveč spregovoriti o vaših življenjskih in igralskih začetkih.

“Nekaj od tega sem šele zdaj izvedel od staršev… (nasmeh), ko smo nedavno bili na Bledu in govorili prav o teh stvareh. Rodil sem se v Ljubljani, kamor so moji starši prišli iz Beograda. Mama je sicer iz Niša, a je potem študirala arhitekturo v Beogradu in tam spoznala očeta, ki pa je odraščal v okolici Zagreba. Leta 1956 sta prišla z mojim starejšim bratom v Ljubljano, kjer je oče, elektroinženir, dobil novo službo. Tukaj smo ostali, dokler ni dobil priložnosti za priprave na doktorat na stanfordski univerzi v Kaliforniji, sicer pa je doktoriral na univerzi na Dunaju. Kalifornija je bila naša prva pot v ZDA in ostali smo dve leti. Pozimi 1962 smo se vrnili v Ljubljano, v Savsko naselje, kjer sem začel s šolanjem. No, pet let pozneje smo spet odšli v Kalifornijo, izključno zaradi očetovega dela. Sicer ne vem, ali so tedaj bili že kakšni družinski načrti, da ostanemo v Kaliforniji, a dejansko se po tem letu nismo več vrnili v Slovenijo. Mimogrede, nikakor ne želim izgubiti stika s tukajšnjim okoljem in zato recimo septembra nameravam prijateljem iz ZDA in Anglije razkazati, kje sem odraščal. Sicer ne vem, kaj bo to pomenilo njim, vsekakor pa mi je pomembno, da nekako povežem svoje življenje v Ameriki z življenjem v Ljubljani. Ker smo se toliko selili – in pozneje tudi sam Š, se mi včasih zdi skoraj nemogoče, da sem doživel vse to. Kar pa zadeva gledališče in drugo, sem se nekje pri dvanajstih ali trinajstih letih začel v šoli resneje posvečati preučevanju drame in pripravljanju prvih predstav. Toda, ni mi znano, od kod izvira moj interes za te stvari.”

Željko Ivanek: “Pomembno mi je, da nekako povežem svoje življenje v Ameriki z življenjem v Ljubljani. Ker sem se toliko selil, se mi včasih zdi skoraj nemogoče, da sem doživel vse to.”

– Začelo se je torej z gledališčem?

“Da, ampak se sploh ne spominjam, kako sem si ga tedaj predstavljal. Iz časa šolanja v Ljubljani se spomnim edino, ko sem bil predsednik razreda… (smeh), da smo enkrat na mesec ali morebiti vsakih nekaj mesecev imeli sestanek in na koncu včasih priredili kakšno krajšo, približno pet minutno predstavo. Resnejše predstave so prišle seveda kasneje. Prvič pa sem šel v gledališče leta 1968 v San Franciscu. Starši pravijo, da smo šli samo zaradi mene, vendar mi ni znano, kako so vedeli, da me zanima.”

Prva ljubezen – gledališče

– Kako ste se začeli resneje uveljavljati, denimo v ZDA in pozneje seveda tudi drugod?

“Ko sem se vpisal na univerzo Yale, na vzhodni ameriški obali, sem že vedel, da želim študirati dramsko igro, a za vsak primer še kaj zraven. Toda iz slednjega naposled ni bilo nič… (smeh), tako da sem študiral samo dramo. Po končanem študiju sem šel še dve leti v London, na akademijo za glasbo in dramsko umetnost, kjer mi je posebej ugajalo. Zdi se mi, da sem si v tem času ogledal – finančno zelo ugodno – prek sto štirideset predstav, saj sem bil včasih tudi po petkrat na teden v gledališču. Tako na Yaleu kot v Londonu sem imel izjemne profesorje. Z enim od njih, ki je bil tudi umetniški direktor v zelo znanem ameriškem poletnem gledališču in je v manjše vloge v gledaliških produkcijah vabil tudi študente, sem sodeloval kar tri leta, od 1978. do 1980. Vrh tega pa sem tam spoznal svojega bodočega agenta, ki ga imam še zmeraj, torej več kot dvajset let. Izredno mi je pomagal tudi Tom Fontana, tedaj pisec predstav in zdaj spoštovani scenarist vrste priljubljenih televizijskih serij, kot sta Homicide ali Oz, ki mi je svetoval, katere agente naj pokličem in kaj vse naredim, ko pridem v New York. Potem je vse šlo precej hitro. Če se ne motim, sem prišel v nedeljo, v ponedeljek je bil praznik, v torek so me poklicali agenti, saj so mi za sredo že organizirali prvo avdicijo, srečal pa sem jih šele v četrtek. In že kakšne tri tedne pozneje smo podpisali pogodbo. Danes so ti agenti tudi moji dobri prijatelji. Skratka, na samem začetku sem imel res veliko srečo. Po približno štirih mesecih od prihoda sem nastopil v prvi predstavi na Broadwayju, ki pa je na žalost po enem tednu propadla. Toda takoj zatem sem sodeloval pri zelo uspešni newyorški predstavi Oblak 9 (Cloud 9) avtorice Caryl Churchill, ki je – naj povem mimogrede – znana tudi slovenskemu občinstvu, saj prav v tej gledališki sezoni v ljubljanski Drami uprizarjajo njeno delo Daleč stran (Far Away). Prav zaradi predstave Oblak 9, v njej sem nastopal osem mesecev, se mi je nadalje zgodilo veliko dobrih stvari – ker me je kdo videl v njej in podobno. In kaj kmalu so prišli prvi filmi. Med njimi bi omenil zlasti Mass Appeal z Jackom Lemmonom leta 1984. Lemmon je bil izjemna osebnost, zelo mi je pomagal, da sem se kot še precejšen začetnik sprostil v glavni vlogi. In dejansko sem imel veliko srečo, saj sem kakšna tri, štiri leta skoraj neprestano delal eno stvar za drugo. Konec osemdesetih in v začetku devetdesetih let sem nekako začel več in več delati na filmu in televiziji ter manj v gledališču, kar pa obžalujem. Ampak tako se je zgodilo. Vendar imam gledališče še zmerom najrajši.”

– Torej bi lahko dejali, da je gledališče vaša prva ljubezen?

“Popolnoma. Četudi igram denimo pred tisoč gledalci, se na odru počutim kot doma. Pri filmu in televiziji pa še zmerom nimam občutka, da je vse pod mojim nadzorom.”

– Ali pod nadzorom smatrate tudi kontinuiteto igranega lika, ki je v gledališču neizogibna, na filmu in televiziji pa je seveda ni, kajti ustvarjalci snemajo zdaj ta, zatem povsem drug del bodoče stvaritve, kakor je pač organizacijsko najbolj racionalno?

“Seveda. In spravijo skupaj, kakor pravzaprav najbolj ustreza njim samim in je mogoče povsem v redu, toda ni tisto, kar si zamisli recimo igralec, kako bi razvil vlogo od začetka do konca. Na gledaliških vajah, ki za posamezno predstavo ponavadi trajajo kakšen mesec po osem ur na dan, namreč tako temeljito osvojiš vlogo, da bi jo lahko avtomatično odigral na deset različnih načinov. Pri filmu in televiziji pa, ker običajno ni veliko časa, prideš in posnameš in je takoj konec.”

Predvsem veliko dela

– Kako se je pravzaprav mogoče igralsko uveljaviti v ZDA?

“Občutna razlika je recimo, če greš v New York ali pa v Los Angeles. V New Yorku bo namreč nekoliko težje, če se boš želel ukvarjati s filmom in televizijo, kajti oboje je večinoma v Los Angelesu, medtem ko je v New Yorku več gledališča. Vendar mi je na srečo v glavnem uspelo ostati v New Yorku, tako da se podam v Los Angeles največ za dva, tri mesece, vsekakor vsako pomlad ali če kaj snemam. Skratka, še zmerom živim v New Yorku, ker mi kot mesto bolj ustreza in mi v njem življenje normalneje teče. Los Angeles je namreč tako tesno vezan na Hollywood, da ga imam kaj hitro dovolj… (smeh)…in moram proč.”

– Torej niste ljubitelj Hollywooda?

“Ne da nisem njegov ljubitelj, kajti sam po sebi mi je kar v redu. Toda glavni problem je, če si igralec, da se vse vrti samo okoli tega. Zmeraj imaš občutek, da vsi – tvoji kolegi in drugi – neprestano spremljajo v medijih in drugod, kakšen je tvoj trenutni uspeh. Če si nazadnje uspel denimo pred pol leta, že ugotavljajo, aha, tvoja kariera gre navzdol. In ko stopiš v lokal, so okoli tebe samo igralci, režiserji in producenti in podobni. Če greš v kino, je isto. No, saj ves Los Angeles ni takšen, toda Hollywood se vrti v zelo majhnem krogu, tako da imaš po kakšnih dveh, treh mesecih kot rečeno vsega dovolj. Povsod govorijo samo o avdicijah, o vlogah. Ostali Los Angeles sicer ni tako omejen. Toda vsekakor mi je lepše v New Yorku.”

– Kako pa se godi igralcem, ki se jim krajši ali daljši čas ne uspe uveljaviti?

“Mnogi so natakarji, kar je sicer še ena stvar, ki mi je k sreči nikoli ni bilo treba početi. Pravzaprav se lotevajo vseh del, ki jih je mogoče opravljati na primer zvečer, da imajo tako podnevi čas za avdicije ali igralske tečaje. Dejansko pa nimaš nikoli zagotovila, da se boš lahko zmeraj ukvarjal z igralstvom. Tudi če si uspešen, ti to v resnici še ne zagotavlja ničesar. Mnogi igralci se zato preusmerijo v kaj drugega, recimo v režijo, ali pa pišejo ali sploh – izginejo. V tem pogledu sem imel pač srečo, da sem denimo v razmaku nekaj let večkrat delal z istimi režiserji, in upam, da bo tega še več. Sicer pa v mojem primeru prav tako ne morete govoriti o neki bleščeči, zvezdniški karieri…”

-…vendar ste konstantno prisotni…

“…ker delam, veliko delam. To je bistveno. Ne morem si namreč zmišljevati, evo, od zdaj naprej bom delal samo te in te stvari, kajti čez pet let bi želel biti na takšni ravni kariere. Na kaj takega ne morem niti pomisliti, tega si – četudi uspešen – niti ne bi mogel privoščiti, niti tako ne razmišljam.”

– Koliko si pravzaprav igralec, ki ni prav posebej slaven, torej zvezda, sploh lahko privošči izbirčnosti pri ponujenih vlogah? Ali je prisiljen sprejeti vse, kar mu ponudijo?

“Težko je, težko. In celo težje kot nekoč. Izbiraš zaradi vloge, zaradi režiserja, zaradi scenarija, zaradi denarja, izbiraš recimo tudi zaradi zanimivega prizorišča, kjer bo potekalo snemanje. Glede kakšnih zadev morebiti skleneš, pred petimi leti bi določeno stvar delal, zdaj pa ne več in tako naprej. Skratka, skušaš tudi čim bolje izbirati, da z vlogami nekako raseš in da zato začnejo gledati drugače nate.”

Spomini Anthonyja Hopkinsa

– Sodeč po vašem sodelovanju v nekaj aktualnih, svetovno odmevnih in nagrajevanih filmih ste trenutno kar v igralskem vrhu. Igrali ste na primer v Plesalki v temi (Dancer in the Dark) Danca Larsa von Trierja ali v Hannibalu in Sestreljenem Črnem jastrebu (Black Hawk Down) Britanca Ridleyja Scotta. Je to dejansko vplivalo na vaš ugled v svetu?

“Niti ne. V teh filmih namreč nisem imel takšnih vlog, da bi v tem pogledu prišlo do kakšne velike spremembe. Lahko pa sem zadovoljen, da gre za uspešne filme in dobra režiserja.”

– Z Ridleyjem Scottom sicer kar plodno sodelujeta.

“Pri Sestreljenem Črnem jastrebu sva sodelovala že tretjič. Prvič je bilo pred šestimi leti pri filmu White Squall. Kot režiser mi Scott zelo ugaja, po njegovi zaslugi sem sodeloval tudi z Brankom Lustigom, producentom obeh omenjenih filmov in pa seveda Scottovega Gladiatorja. Pri Sestreljenem Črnem jastrebu mi je posebej ugajalo snemanje v Maroku, toda uspeh filma nima zveze z mano in tako ni vplival na moj ugled.”

– A vseeno bi lahko za vas bil neke vrste “priporočilo”, kakor tudi Hannibal, kjer ste bili kar odločilen dejavnik.

“Ah, saj sem samo potisnil…” (smeh, z gibom nakazan filmski prizor, ko je potisnil invalidski voziček s Hannibalovim smrtnim sovražnikom, ki ga je odigral Gary Oldman, med krvoločno “zdresirane” divje svinje)

– Kako je bilo sodelovati s “Hannibalom osebno”, z Anthonyjem Hopkinsom?

“V glavnem sem snemal z Garyjem Oldmanom, ki je dejansko izjemen igralec. A videl sem ga zgolj enkrat brez tiste grozne, iznakažene maske, tako da mi je bilo tedaj zelo čudno. S Hopkinsom pa sem imel zelo malo, a sem zato z njim preživel čudovit popoldan. Vprašal sem ga o gledališču in mi je začel pripovedovati o svojih gledaliških začetkih v Londonu, kako je igral z Laurencom Olivierjem, Johnom Gielgudom in drugimi pomembnimi igralci. Odlično jih je oponašal in pripovedoval zelo lepe zgodbe o njih. Govoril je neprekinjeno najmanj uro, tako da je bilo jasno, da so to zanj izjemni spomini.”

– Kako pa ste kaj sodelovali z Julianne Moore, ki je v Hannibalu upodobila nepogrešljivo agentko Clarice Starling, namesto oskarjevke Jodie Foster iz Jagenjčkov?

“Z Julianne sem sodeloval pravzaprav že v gledališču, ko smo leta 1988 igrali Hamleta, še preden je postala res slavna. Je odlična igralka. In še zmerom se občasno druživa, saj živiva zelo blizu v New Yorku.”
Nepozabni Scottov odnos do igralcev

– Dejali ste, da vam Scott kot režiser zelo ugaja. Kakšni spomini vas dejansko vežejo nanj?

“Že prvič, pri filmu White Squall, ko sem sodeloval približno teden, mi je bilo izredno zanimivo. Poznal sem Scottove prejšnje filme in o njem slišal le, kakšen tehnični in vizualni mojster je. Toda najbolj mi je ugajalo, kakšno razpoloženje je bilo na snemanju in kako je Scott delal z igralci. Pri njem sem doživel dotlej vsekakor najboljše, nekako mirno vzdušje. Scott sodeluje z mnogimi, ki so že dolgo v njegovi ekipi in ga zato dobro poznajo ter spoštujejo. Zaradi tega na snemanju nikoli ni bilo značilne snemalske histerije v slogu najprej nekajurnega čakanja, nato pa “hitro, hitro, tišina, snemamo” in tako naprej. Vse je potekalo zelo umirjeno.”

– Pa je to samo “skrivnost” stalnih sodelavcev ali tudi dobre organiziranosti?

“Kar obojega. Pri Sestreljenem Črnem jastrebu je seveda bilo bolj zapleteno. Ko sem prišel na snemanje, so drugi v Maroku snemali že skoraj štiri mesece in verjamem, da jim je bilo zelo težko in fizično zahtevno. Izredno zahtevna je bila tudi organizacija snemanja. Vsaj po mojem pa je vzdušje bilo popolno. Snemal sem nekaj dni in izjemno je bilo zlasti, ko smo s helikopterjem leteli nad Rabatom.”

– Kar plodno sodelujete tudi z Larsom von Trierjem.

“Dejansko ne vem, kako je prišlo do tega. Najbrž zato, ker je poznal že omenjeno serijo Homicide, saj sem v Plesalki v temi imel pravzaprav zelo podobno vlogo kot v seriji. Domnevam pa, da mu je pri seriji ugajal kar ves način snemanja ali uporaba kamere, kajti sam je v bistvu počel nekaj zelo podobnega. Vsekakor ga nadvse spoštujem. Na snemanju Plesalke v temi v Kopenhagnu sem bil dva tedna in po mojem je bilo spet odlično, zelo prijetno ozračje. Lars ima namreč, podobno kot Scott, veliko stalnih sodelavcev – in še skoraj več sodelavk Š, kar seveda prispeva k dobremu sodelovanju. Kar pa zadeva njegov odnos z glavno igralko Bjá”árk, je bilo kar težavno in dvomim, da sta še prijatelja.”

– Torej držijo govorice o njunih hudih sporih?

“Povsem resnične so. Po mojem je boljše, da sploh ne vprašaš njega o njej, niti nje o njem.”

Radikalni von Trier

– Kako bi označili najnovejše sodelovanje s von Trierjem, v bodočem filmu Dogville?

“Zgodilo se je, ker je eden od igralcev, ki je nastopal tudi v Plesalki v temi, dva tedna pred snemanjem moral odpovedati sodelovanje. Najprej me je poklicala Larsova agentka za igralske zasedbe, mi povedala, kaj se je zgodilo, in dodala, da sicer še ni govorila z Larsom glede mene, ampak da naj za vsak primer vseeno preberem scenarij, saj me bo predlagala za omenjeno vlogo. Ko sem prebral, sem takoj pomislil, to nima zveze z mano in mi niti ni treba dalje razmišljati, saj sploh ne ustrezam za vlogo, tako da iz tega ne bo nič. Vendar so me poklicali in ponudili sodelovanje, kar me je nadvse presenetilo. Lars mi je takoj dejal: “Vedi, da vizualno ne ustrezaš za vlogo, toda v zdajšnji situaciji predvsem potrebujem dobrega igralca. Deset dni kasneje sem že bil na snemanju. Dobro je bilo, ker sem že vedel, kako Lars dela, za mnoge pa je pomenilo popolno novost, saj še niso sodelovali z njim. Na vajah, ki so trajale kakšen teden in se jih sicer nisem mogel udeležiti zaradi televizijskega snemanja v Los Angelesu, niso niti enkrat skupinsko prebrali scenarija. Kakšne vaje, kje pa! Nekajkrat so samo improvizirali, kakor pozneje tudi na poskusnih snemanjih, ko nihče od igralcev ni vedel, kaj bo v določeni situaciji storil njihov soigralec in tako naprej.”

– Je to bilo načrtno? Je šlo za kakšen nov, radikalen eksperiment, kakršen je v bistvu “njegova” Dogma 95?

“Bilo je načrtno, saj je Lars hotel videti, kako se bodo razvijale situacije, vključno z vsemi morebitnimi igralskimi nerodnostmi, napakami in podobnim. Vendar pa Dogville ni po pravilih Dogme. Dejansko je Lars doslej naredil zgolj en Dogma-film, Idiote. Vsekakor pa je šlo za radikalen pristop, kajti glede na način snemanja sploh ne vem, kako bo vse skupaj izgledalo. Sicer zaradi Larsa nočem preveč govoriti o tem, a šlo naj bi za nekakšno mestece iz tridesetih let nekje v Zahodni Ameriki. Zgradili so ga na veliki ploščadi, od tal privzdignjeni približno dva metra, s tem da mesta dejansko ni bilo. Na ploščadi je bil narisan samo načrt mesta: obris te in one hiše, tam nekje ime te in one ceste in tako dalje. Zidov sploh ni bilo, tako da je Lars med snemanjem videl vse mestno življenje.”

– Ali morebiti namerava dodati mesto s pomočjo računalniške tehnike?

“Kolikor vem, ne.”

– Nedavno ste nastopili tudi v televizijski seriji 24, ki jo prav tako označuje svojevrsten ustvarjalski pristop.

“Ameriške nadaljevanke imajo v posamezni sezoni, torej v enem letu, ponavadi od dvaindvajset do štiriindvajset epizod. Ustvarjalci serije 24 pa so se domislili, da bi štiriindvajset epizod predstavljalo en dan. Skratka, vsaka epizoda je ura v dnevu, dogajanje pa tako poteka v resničnem času. To je res zanimivo in ponuja povsem samosvoj tempo. Vrh tega pa je mogoče hkrati spremljati dogodke na več prizoriščih, tako da gre ponavadi za prepletanje treh ali štirih med seboj povezanih zgodb.”

Uroš Smasek

Opa, si pa pridna.
Ker se mi mudi, sem si članek zaenkrat skopirala v Word, pa bom kasneje brala, ampak super, da si ga našla!