… ker je moja mami zavrnila moje darilo za božič. Darilo sem skrbno izbrala posebej zanjo.

Ne vem, kaj sen narobe storila, ker se moja mami ne pogovarja, ampak samo hodi naokrog z dolgim obrazom. Na žalost.

Se je še komu zgodilo kaj podobnega. Upam, da ne.

Verjamem, da te je potrlo, čeprav je težko karkoli komentirati, glede na to, da niti nisi povedala, kaj si izbrala, niti s kakšnim razlogom je zavrnila. Samo zato, ker ji ne bi bilo všeč najbrž ne. Si ne znam predstavljati… Povej kaj več.

Izbrala sem masažo, ker si jo že dolgo želi. Zavrnila je brez razloga. Očitno sem se ji nekaj hudo zamerila. Ampak mi se ne pogovarjamo. Moja mami raje molči in hodi naokrog z dolgim obrazom.

Predvidevam, da je tvoja mami starejša gospa in zato je verjetno zanjo tako darilo precej nenavadno. Morda je pričakovala kaj drugega, kaj “otipljivega”, zato je zdaj malce razočarana. Ne vem, ugibam…

Midva s fantom sva lani njegovi sestri za roj. dan tudi podarila masažo. Nad darilom je bila z eno besedo šokirana. Joj, kaj pa zdaj, jaz sem pa bolj debela, pa se bom morala tam do nagega slečt, joj, pa me bo sram, pa ne upam, kaj pa če me bo masiral kakšen moški, joj groza, joj joj joj…. (pa je stara nekaj čez 30). Dolgo se je obotavljala, nato pa čez kakšna 2 meseca končno šla na masažo. In bila je tako navdušena, da naju je takoj, ko je zapustila kozmetični salon poklicala po mobitelu in se začela zahvaljevati, kako je bilo super, in oh in sploh…. skratka, na koncu je povedala, da je to eno izmed najboljših daril, kar jih je kdaj dobila.

Sigurno se bo tudi tvoja mami “odtajala” in bo šla na masažo. Boš videla – učinek bo podoben. :)))

Vesel božič!

Potem taka je , tvoja mami,. Ne sekiraj se saj si že verjetno imela večkrat tako situacijo, zamere brez besed. Spremenila ne boš ničesar, živi svoje življenje in poskrbi, da se boste v Tvoji družini pogovarjali :)))

Vesele praznike
LP

Masaža je krasno darilo. Jaz sem svoji mami že večkrat podarila kopanje, frizerja ali kaj podobnega.

Predlog za rešitev krize: pojdi sama na masažo, mami pa podari nekaj, kar si želi. Moja mama mi je večkrat letos govorila, da bi imela kuharsko knjigo, pa da tej manjka to, tej drugo in si je sama še ni kupila. Tako sem vedela, da jo bodo darilni boni za knjigo razveselili.

Že vem, povabi jo ven na večerjo, da se bosta lahko končno pogovorili o tem, kaj jo muči.

Mogoče se ti bo zdelo neumestno, ampak tvoje situacija je, kot bi jo vzela iz nedavno prebrane knjige Smrt slovenske primadone. Ki govori o ravno eni takšni mami. Se pa za hči zečo tragično konča… Mogoče ne bi bilo slabo, če bi jo prebrala, veš.

Moja mama na žalost sploh ni vedela, kaj je njeno darilo, saj mi je, ne da bi ga sploh pogledala, rekla, da darila noče.

Poanta ni v tem, da ji masaža ne bi bila všeč. ONA PREPROSTO NOČE MOJEGA DARILA, pa ne vem zakaj.

Enka, zdaj ko si napisala, da se za hči tragično konča, sploh ne upam brati tiste knjige. Kaj se ji pa naredi?

Matina, čemu se pa ne usedeta doli in se odkrito ne pogovorita? Kolikor sem razbrala sploh ni point v darilu temveč v vajinem odnosu.

torej ni stvar v darilu, ki bi jo bilo ali pa ne všeč, pač pa v tem, da ji ni všeč darovalec. Mislim, da se boste morali pogovoriti še o marsičem drugem, ne le o obdarovanju. Tukaj mora biti neko ozadje, ne morem si predstavljati, da bi mati (ali pa tašča), s katero imam relativno v redu odnos, zavrnila darilo – ne iz nekega racionalnega razloga, češ, to ni zame (čeprav je tudi to neprijazno in nevljudno), pač pa zato, ker noče darila od mene. Saj moja tašča tudi za vsako novo leto ali pa RD pravi, da niti pod razno noče kaj za darilo, in potem ko nekaj kupimo, seveda protestira, ampak ji pa paše … 🙂
Mislim, martina, da imate veliko bolj zapletene odnose, kot si jih tukaj želela ali mogla predstaviti. Nam lahko poveš kaj več?
T.

Živjo!

Martina vem, da je grozno. Svoji mami sem za 60 rojstni dan dala darilo, pa sva se skregali namesto lepega večera. Bilo je tako grozno, da me 2 dni ni bilo domov.

Ne pomeni vedno, da si kaj kriva, če te mama zavrne. Meni je zelo pomagala knjiga Vse, kar mi je podarila moja mama (izšlo pri založbi Učila). Notri so resnične zgodbe hčera in njihovih srečanj (nesrečanj in bolečih srečanj) s svojimi mamami. Ko prebereš te zgodbe vidiš, da so včasih tudi mame v kakšni svoji bolečini (mogoče izguba drage osebe, kar ob praznikih zelo udari ven..) in zato zavrnejo hčerko, ne glede na to, kako pozorno ta pride do nje. Ker takrat vidijo le sebe in svojo bolečino, …in žal nikogar drugega. Je pa res težko, če niti s črko ne veš, kaj se dogaja tvoji mami in jasno, se čutiš, da si ti zamočila.

Držim pesti, da ta bolečina ne bo predolgo trajala. Ker tako boli…

Upam, da ti bo mož stal ob strani, ker ob takih trenutkih res rabiš ljubečo ramo, na kateri se lahko zjokaš..

Nada

Naj Vam povem,da to ni lepo od Vaše mame,oprostite,nevem kaj ste naredili narobe ali ne vendar predlagam ,da se z mamo pogovorite,kajti božični čas je eden najlepših časov leta,ko se družina zbere in obdari in škoda bi bilo tega da se to ne bi zgodilo!martina* napisal:

> … ker je moja mami zavrnila moje darilo za božič. Darilo sem
> skrbno izbrala posebej zanjo.
>
> Ne vem, kaj sen narobe storila, ker se moja mami ne pogovarja,
> ampak samo hodi naokrog z dolgim obrazom. Na žalost.
>
> Se je še komu zgodilo kaj podobnega. Upam, da ne.

Draga Martina,

očitno si jo z nečim razočarala, s čim, ne veš, in čisto lahko je bilo to nekaj, na kar tudi v sanjah ne bi pomislila. Če hodi okrog z dolgim obrazom, je jasno, da ji nekaj ni prav. Toda kaj?

Lahko da si storila nekaj, česar mama ne bi pričakovala od tebe, lahko, da nisi storila nekaj, kar je mama pričakovala, da boš. Ne vem, jaz seveda lahko le ugibam in brcam v prazno, mogoče si je na tihem želela, da bi božič preživeli skupaj, pa ga niste, mogoče bi rada pazila tvoje otroke, pa si ti rekla, da jih boš dala v vrtec, mogoče si pozabila na njen rojstni dan ali obletnico poroke, mogoče si jo prizadela s kako besedo, ki je šla čisto mimo tebe, mogoče… Vidiš, možnosti je neskončno.

In seveda reakcija tvoje mame nikakor ni primerna za zrelega odraslega človeka. Dejstvo pa je, da so naši starši pač takšni, kakršni so. In da jih imamo kljub temu – ali prav zaradi tega – radi. To, da hodi zdaj okrog “z dolgim obrazom” in ti noče povedati, zakaj, je seveda njeno tiho maščevanje. Seveda ve, da te je s tem zelo prizadela, in s tem si najbrž želi, da bi tudi ti občutila razočaranje, kakršno je doživela sama. Obnaša se nezrelo, ne bom rekla otročje, ker otroci ponavadi vendarle povedo, za kaj gre… Ker pa ti je gotovo veliko do tega, da bi spet vzpostavila nekdanje stanje, ti ne morem svetovati nič drugega, kot da se ji približaš. Stvarno in predvsem z nobenim obtoežvanjem, čisto preprosto:

Lej, mami, vidim, da si prizadeta, očitno sem te prizadela, vendar jaz res, res ne vem, zakaj. Prosim, pomagaj mi, da rešiva ta zaplet. Saj vidiš, da obe trpiva in da nobeni ni vseeno.

Potem je poteza na njeni strani. Če bo še vedno trmasto vztrajala, da ni nič, potem ti najbrž res ne bo preostalo nič drugega, kot da boš dala času čas. Da pa boli, verjamem.

Martina, vedno bolj sem prepričana, da je knjiga, ki jo omenjam, prav knjiga o tvoji mami. Če je tudi o tebi, ne vem. Lahko pa ti rečem, da je res dobro napisana (kao skozi oči tujca, Francoza, ki ne more zastopit tele naše slovenske mentalitete – tvoja mama namreč ni niti slučajno osamljen primerek – moja bi bila enaka, če bi se ji pustila in, oprosti izrazu, padala na njene fore – sooča pa se ravno z eno tako mamo in odnosom njemu zelo ljube hčere do nje). Tragično se knjiga konča “po krivdi” hčere, ker se ne more izviti bolnemu odnosu s svojo mamo, ki se obnaša natanko tako kot tvoja. Vsega ti pa ne bom povedala, ker potem nima smisla brati, ne? Če se je boš lotila, le eno opozorilce – prebij se skozi prvo tretjino knjige, šele potem namreč začne v zgodbo počasi stopati gospa Ingrid (mama).

Hvala vsem. Pri nas je za praznike velikokrat tako, da ven udarijo kake stare zamere. Jaz sem resnično potrpežljiv človek, uklanjam se ji, saj živimo skupaj. In se nočem kregati. Zato je tudi ne upam vprašati, kaj je narobe. Ker vem, da bo na koncu spet nekaj iracionalnega, nekaj, kar se je zgodilo pred nekaj meseci ali letom. Vem, da bom na koncu spet jaz jokala, ona bo pa zmagovalka. Ker me ne posluša. To pa je nekaj najhujšega, kar se ti lahko zgodi. Da želiš nekomu nekaj pojasniti, on te pa ne posluša.

Ona je npr. strašno užaljena že samo zaradi tega, ker želim jaz sama uspavati svojega otroka, ona pa ga hoče tisti večer tudi. Resnično se zadržujem in ponavadi storim tisto, kar ona hoče. Včasih pa se tudi postavim zase in za svojo družino. In to potem povzroči, da me en teden skoraj ne pogleda. Gre pa res za take majhne stvari, ne za kake velike odločitve.

Npr. narobe je že, če gremo z mojo družino ven, pa pridemo ob osmih zvečer domov. Po njenih merilih je to prepozno. Gre za povsem banalne stvari. Lahko bi rekla, da mi ne pusti živeti svojega življenja.

Ne vem, če razumete. Če nimate take mame ali očeta po moje sploh ne morete razumeti. Meni se zdi zelo neumno, da bi se kregala, pogovarjati se pa ona ne zna. To tudi sama pove. Očitno ji bom morala napisati pismo. Kaj vem, kaj naj naredim.

LP

Draga martina, zavedam se, da so situacije, ko smo mlajši prisiljeni živeti skupaj s svojimi starši, tudi ko smo že dodobra na poti ali pa smo sploh že samostojni. Toda tako sobivanje je le redko uspešno in ne tako, da se katera od oseb ne počuti utesnjeno, izigrano ali manipulirano. Najlažje in hkrati najtežje (kler v bistvu ne poznam situacije) bi bilo, da se tvoja družina odpravi na svoje živet! Pa to verjetno ni tako enostavno. kajti, če tvoja mati kontrolira, kako tvoja družina živi, kdaj prihaja domov, ko tebi kot materi otroka zameri, če se hočeš ukvarjati z njim in ga uspavati, potem tu gotovo ne gre za niti pod razno zdrave odnose. Vsak izmed nas se je že znašel v situaciji, ko je moral kateremu od staršev reči – ej, nehaj, pusti me živeti odraslo življenje, ne vidiš, da nisem več otrok? Toda večini od nas je taka reakcija tudi pomagala, da so nas nehali postavljati na stadij najstnika, sploh, tistim, ki smo se odselili na svoje. Ti pa si še vedno v fazi sobivanja z mamo, kar pomeni, da sta hočeš nočeš v odnosu – dokler si pod mojo streho …
Taki odnosi se ne bodo umirili brez konkretnega pogovora, postavljanja meja in tudi določenih pravil, postavljenih z vaše strani. Kar pa se lahko zgodi je, da se boste morali odločiti, če želite še živeti skupaj. psihologi se strinjajo, da tovrstna sobivanja niso vzpodbujajoča ne za odnose in ne za (običajno) mlajše v teh odnosih (so seveda tudi obratne situacije, večno izkoriščani stari starši, ki so se jim otroci z vsemi svojimi družinami dobesedno uselili /ali celo nikoli izselili/ in jih postavili pred dejstvo, da so jim dolžni ponuditi streho nad glavo, polni penzion in zastonj varstvo), a vi sodeč po pisanju niste taki. No, pa tudi če niste, ne pozabi na nekaj – morda niste, pa vas tvoja mama tako obravnava … in potem ste spet tam – dokler ste pod njeno streho … ne boš nikoli odrasla hči s svojo družino, pač pa le njen otrok s svojimi otroci … in kot otrok nikoli ne boš samostojna in vredna obravnave kot odrasla oseba.
Meni je lahko govoriti, z možem sva kljub na trenutke težki situaciji pobrala šila in kopita stran od najinih in se naselila v stari vikendici njegove babice, ki sva jo s pomočjo kreditov uredila iz barake v znosno hiško 40 kvadratnih metrov. A smo na samem, kredite sva poplačala lani. Rada imam mojo mamo, a z njo ne bi mogla živeti, je namreč mahnjena na kontroliranje.

Martina, držim pesti, da se situacija razreši. S čim manj žrtvami 🙂
T

opravičujem se za slovnične napake – vselili, namesto uselili (in še kakšne).

Morda ti bo v pomoč tudi ta članek:

Hvala vam vsem za odgovore. Posebej Tinkari. Saj delamo na tem, da bi se odselili. A žal bo, glede na finančno situacijo preteklo še nekaj časa.

V bistvu mi je zelo žal, da smo doma, ker če ne bi bili, bi me manjkrat videla in bi bila bolj zadovoljna z mano. Sestri, ki se je odselila namreč popolnoma nič ne teži. Še kliče je ne.

Tako da… Upam, da bo enkrat boljše.

Še enkrat hvala lepa vsem. Ob vaših odgovorih se počutim mnogo bolje.

LP, Martina

Hvala vam vsem za odgovore. Posebej Tinkari. Saj delamo na tem, da bi se odselili. A žal bo, glede na finančno situacijo preteklo še nekaj časa.

V bistvu mi je zelo žal, da smo doma, ker če ne bi bili, bi me manjkrat videla in bi bila bolj zadovoljna z mano. Sestri, ki se je odselila namreč popolnoma nič ne teži. Še kliče je ne. Tudi jaz sem mami že velikokrat rekla, naj me pusti, da imam svojo družino, svoje življenje… Ampak ona me zabije kot sedemnajstletno problematično smrkljo, ki je prišla prepozno domov. Lahko verjamete, da se mi je zadnjič prav neumno zdelo, ko je norela, da smo ob osmih prepozno prišli domov. Saj imamo vendar svoje življenje. Ampak na žalost to nič ne pomaga. Zato me sploh ne zanima, kaj je bilo tokrat. Ker bom v sebi počila od besa, ko mi bo spet očitala, da sem kaj narobe rekla, zmenili se pa ne bova nič.

Tako da… Upam, da bo enkrat boljše.

Še enkrat hvala lepa vsem. Ob vaših odgovorih se počutim mnogo bolje.

LP, Martina

Tudi, če ji ni bilo všeč nima te pravice, Jaz bi ji povedala kako se počutim, potem boš videla kaj po na to rekla ona.
Drugače se ne sekiraj, lahko bi bila srečna, da ima takšno hčer, ki se spomni nanjo in se potrudi zanjo.

Tole Tinkara C pa si zelo nazorno napisala..zelo zivljenjsko in zelo resnicno…

Še enkrat jaz. Tole pa sploh ne zveni dobro. Mama očitno ne prenese, da ne bi imela vsega pod kontrolo, pa čeprav se tega morda sploh ne zaveda in je po drugi strani zelo skrbna, kajne? Se sploh ne spoznam na horoskope, pa vseeno vprašam: je morda levinja? Ker ji je moja tašča zelo podobna, samo medve super shajava, ker pač ne živimo skupaj. Sem pa jaz tudi bolj taka kot ti, potrpežljiva in se ne kregam in raje popustim in dam prav – kar ni težko, če se vidiš recimo za krajši čas enkrat na teden. Takrat potem pustim otroka tam, taščo obožuje, jaz pa grem takrat v Spar in smo vsi zadovoljni:-))

Tudi če bo vaše sobivanje trajalo “le” še nekaj mesecev ali let, bi bilo morda vseeno dobro, če bi postavila kakšna mini pravila. Z majhnimi koraki. Ali pa začela vzgajati samo sebe. Mame najbrž ne boš mogla bistveno spremeniti, torej moraš spremeniti pogled nanjo.

Recimo: pridete domov ob devetih, mama vas očitajoče čaka na vratih in začne svojo “litanijo”. Takrat imaš dve možnosti: morda je še najbolje, da absolutno preslišiš, sploh ne komentiraš, in predvsem: da se navadiš, da ti RES ne bo šlo do živega. Zavestno delaš na sebi in se zavestno prepričaš, da imaš ti pač PRAVICO delati po svoje. Mama bo seveda imela dolg obraz, ti pa se delaj, kot da ga ne vidiš. Morda jo bo minilo, kaj pa vem, ti jo vseeno še najbolje poznaš. Lahko pa ob njeni “litaniji” čisto mirno, a odločno postaviš stvari na svoje mesto: “Mami, verjamem, da misliš najbolje, a čas je, da razumeš, da imamo mi svoje življenje in da živimo tako, kot paše nam.” IN greš, ne da bi počakala na komentar, naprej.

Seveda je te stvari lažje izpeljati, če imaš ločene prostore, če se nenehno srečuješ, je tudi možnosti za konflikte veliko več. Na vsak način pa: čim bolj pridno nalagati dinarčke in oditi čim prej na svoje:-))

Punce, vsem še enkrat najlepša hvala.